Včeraj je padla kocka in Grki so s solidno večino zavrnili predloge evropskih in mednarodnih kreditorjev. S tem so naredili korak več do neizbežnega bankrota. Šestdesetodstotna podpora Tsiprasovi vladni koaliciji, ki združuje radikalno levico in desničarsko stranko Neodvisni Grki, je post festum podelila legitimnost vladni odločitvi, da prekine dogovarjanje s tujimi kreditodajalci. Toda zavrnitev predlaganega programa za sanacijo skoraj razpadle države bo imela tudi konkretne posledice, ki bodo nastopile takoj, ko se zmagovalna evforija poleže.

Nad njimi velika večina Grkov ne bo navdušenih. Izstop iz evrske skupine je bržkone le še tehnično in nič več vsebinsko vprašanje. Sodeč po prvih odzivih iz tistih evropskih držav, kjer je skrajna desnica relevanten politični faktor, se krepita privoščljivost in veselje nad začetkom konca evra. Tisto, kar v grški ekonomsko-socialni tragediji najbolj skrbi, je prav ta nenačelna koalicija med levimi in desnimi ekstremisti, ki imajo en skupni cilj – in sicer demontažo nadnacionalne Evropske unije.

Za Grke je torej uvedba drahem, od katerih so se v Atenah poslovili že leta 2001, ob dvajseti obletnici svojega vstopa v tedanjo Evropsko gospodarsko skupnost, zgolj operativno, logistično vprašanje. Morda je diskutabilno kvečjemu ime, saj ni nujno, da se bo bodoča nacionalna valuta spet imenovala drahma; lahko bi se tudi katastrofa, saj je ta beseda grškega izvora in v dramatiki predstavlja končno dejanje, se pravi razplet.

Katastrofo, kakršno je Grčiji prinesla Syriza, lahko ocenjujemo bodisi omejeno na notranje razmere v tej najjužnejši balkanski državi bodisi v širšem evropskem kontekstu. Kar se Grčije tiče, se prava katastrofa šele približuje, kajti referendumski "ohi" je interpretiran tudi kot zavrnitev Evrope in evropske ideje, čeprav ne pomeni nujno grškega izstopa iz osemindvajseterice. Pravzaprav je ta v tem trenutku zelo malo verjeten. Hkrati pa ne bi bilo niti enostavno, saj Unija v mnogočem kot Hotel California v hitu skupine The Eagles – "you can check out anytime you like, but you can never leave".

V ekonomskem in javnofinančnem pogledu Grke čaka najverjetnejši bankrot, ki je zaradi nedeljskega referenduma za marsikaterega nemškega ali francoskega bankirja zdaj tudi pravična kazen. Sploh protestantski severnjaki, ki prisegajo na delovno etiko in najvišje moralne standarde, so v nedeljo dokončno izgubili vse simpatije do balkanskih trikov, s katerimi so Grki več kot trideset let prinašali okoli lahkoverno bruseljsko evrokracijo.

Bolj kot notranjepolitične nas zanimajo mednarodne posledice, saj so povezane tudi z visoko izpostavljenostjo Slovenije kot upnice in poroka do Grčije. V najslabšem primeru nas čaka 1,4 milijarde evrov dodatnega primanjkljaja (!), zaradi česar bi se slovenski proračunski primanjkljaj povečal na 4,6 odstotka. Zakaj je ravno naša država v razmerju do Grčije tako izjemno izpostavljena, bi kazalo vprašati nekdanjo vladno ekipo premierja Boruta Pahorja, kjer je kot kreditni jasnovidec najbolj blestel finančni minister France Križanič.

Po lestvici bonitetne agencije Standard & Poor's je Slovenija med vsemi članicami EU, ki so nesebično pomagale Grčiji, najbolj izpostavljena v deležu bruto družbenega produkta. Poenostavljeno povedano, če Grčija bankrotira, bomo imeli težave. Po sporazumu sicer osem let plačujejo le obresti in šele potem glavnico, kar bodo zagovorniki lika in dela Franceta Križaniča pomirjujoče pojasnjevali kot hvalevredno rešitev, saj naj bi imeli tako še osem let časa…

Kakorkoli obračamo, še vedno je dejstvo, da nas je Pahorjeva vlada malomarno, brez premisleka in morebiti celo ustavno sporno zaradi grškega bailouta zadolžila za 264 milijonov evrov in nam nakopala na glavo še dodatno poroštvo v višini 1,3 milijarde evrov. Večina Slovencev si teh številk ne zna predstavljati, zato kakšnega posebnega revolta niti v primeru najbolj pesimističnega scenarija ne gre pričakovati. Zgolj za primerjavo pa lahko navedemo afero TEŠ6, ki naj bo na koncu stala približno toliko.

Evropske salonske levičarje, ki so s strahom in nevoščljivostjo gledali grške "uličarje", kako so po več letih boja na oblast spravili svojo koalicijo Syriza (v njej so tudi maoisti, feministke, antikapitalisti, centristi, marksisti-leninisti, trockisti, maoisti, komunisti in evroskeptiki), nedeljski referendum navdaja z upanjem, da bo bankrot Grčije predramil levo volilno telo. Da na prihajajočih volitvah v Španiji ne bodo glasovali za radikalno levico in njeno eksperimentiranje z državo.

Tudi socialni demokrati, ki jih Združena levica že dobro leto prehiteva po levi, se morajo resno lotiti svoje strategije, če želijo na prihodnjih volitvah sploh še priti v parlament. Za razliko od Španije, Portugalske ali Italije je namreč radikalna levica, ki jo predstavlja Združena levica, v Sloveniji medijsko izjemno močno podprta, kar zvišuje njen javnomnenjski položaj, mlečnozobi tovariš Luka pa je za naše časnikarje že takorekoč naslednji predsednik vlade in naslednik Mira Cerarja…