Zavlačevanje ni od včeraj. Prav tako ne skrbno tempirani termin objave, saj bi objava Poročila, ki razkriva tudi več nepotrebnih smrti obolelih otrok s srčnimi napakami, še najmanj javnega zgražanja, gneva ali celo revolta in zahtev po takojšnih ukrepih sprožila konec julija ali na začetku avgusta. Sredi poletja torej, ko je tri četrt Slovenije na dopustu, kar pomeni manjšo škodo za vse vpletene, ki se – in o tem nas naši viri iz Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana redno obveščajo – še kako dobro zavedajo, da jo bodo tokrat težko odnesli nekaznovani.

Še beseda ali dve o naših virih: verjemite nam, da jih ni malo in da so jih naša razkritja o okostnjakih iz ljubljanskega UKC še bolj opogumila. Nekateri želijo ostati anonimni, drugi se na nas obračajo povsem odkrito. Pred dnevi smo tako prejeli tudi prijazno pismo upokojenega kirurga in profesorja medicine Eldarja M. Gadžijeva, ki je brez dvoma eden izmed živečih legend slovenske medicine: "V vašem prispevku in analizi stanja na dveh največjih strokovnih enotah v UKC ste odlično prikazali stanje tako kot je, pač z vašimi komentarji in celo nasveti posameznim predstojnikom. Tudi dobro in čestitam!!"

Panika v Kliničnem centru

Niso pa bili vsi tako konstruktivni in uglajeni kot profesor Gadžijev. Prvega julija je nekaj deset vodilnih funkcionarjev Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana in predstojnikov oddelkov prejelo elektronsko sporočilo, v katerem jih vodstvo seznanja z dogovorom, ki je bil zaradi pisanja našega portala sprejet na kolegiju generalnega direktorja UKC Ljubljana in kolegiju poslovnih direktorjev UKC Ljubljana; in sicer, da se bodo na oba članka ( in tudi prihodnje napovedane objave odzvali po pravni poti.

 Interna navodila vodstva UKCL

Klinični center torej ne misli odgovoriti na navedbe našega portala o otroški srčni kirurgiji niti se opredeliti do objavljenih analiz strokovnih, akademskih in raziskovalnih referenc strokovnih direktorjev in predstojnikov klinik UKC Ljubljana. Niti ene naše navedbe niso doslej še demantirali, pač pa so se po stari navadi zavili v molk in zdaj čakajo, da bo pritisk medijev popustil. Vseeno se je vodstvo UKCL odločilo razmisliti tudi o "pravni poti", česar se veselimo, saj bomo lahko tako ponovno predstavili vse svoje argumente, dokumente in izsledke, do katerih smo prišli in s katerimi brez dvoma razpolaga tudi Nacionalni preiskovalni urad.

Očitno generalni in strokovni direktor, Simon Vrhunec in Sergej Hojker nista povsem prepričana, kako se lotiti neprijetne resnice, zato je v elektronskem sporočilu, ki je zakrožil v internih krogih Kliničnega centra, tudi pomemben dodatek, ki se nanaša na uporabo »pravne poti«: za tak korak, piše v e-mailu, in tudi za morebiten izčrpen odgovor mediju, potrebujemo argumentirane odgovore (podkrepljene s konkretnimi podatki vsakega prizadetega) vseh izpostavljenih v člankih.

Na Portalu Plus bi bili zelo veseli takšnega konkretnega odgovora in bi ga v skladu z ustavo in zakonom o medijih brez kakršnega koli pomisleka objavili. Ker so nam naši zaupni viri iz krogov blizu vodstva UKCL – morda bo kdo osumil celo Janeza Zemljariča, vendar nam njegovi ljudje tokrat niso priskočili na pomoč! – elektronski dopis posredovali še isti dan, ko je bil razposlan znotraj Kliničnega centra, smo bili seveda seznanjeni tudi z datumom, ki ga je vodstvo določilo za izčrpne odgovore: do petka, 3. julija 2015, naj bi bili ti poslani Službe za odnose z javnostmi, kjer jih bodo potem zbrali in jih posredovali pomočnic generalnega direktorja za upravno-pravne zadeve Meti Vesel Valentinčič.

Danes smo 8. julija in od UKCL še nismo prejeli nobenega odgovora, vendar domnevamo, da za pripravo celovitega pojasnila, s katerim bodo lahko samo z Božjo pomočjo razložili nerazložljivo, potrebujejo še nekaj časa. Skrbi nas edinole to, da bi se lahko ponovila praksa, ki si jo je privoščila Zdravniška zbornica Slovenije kot naročnik mednarodnega strokovnega poročila o otroški srčni kirurgiji. Njen predsednik Andrej Možina je sicer na Odmevih RTV Slovenije že takoj po objavi našega članka Otroške žrtve vse prej kot srčne kirurgije (mimogrede, njegovo vsebino so povzeli takorekoč vsi slovenski mediji) potrdil vse naše bistvene navedbe in med drugim razkril tudi to, da ima poročilo 130 strani in da je osnutek »očitno pomotoma našel pot v javnost«, kar z drugimi besedami pomeni, da so vpleteni ocenili, da na Portalu Plus dejansko razpolagamo z osnutkom poročila. Razlog je logičen, saj so bile naše navedbe, kot tudi številke in zaključki, skorajda identične s tistimi v poročilu. In slednjega nekdo na vsak način noče videti v javnosti.

Strah jih je, da bodo odgovarjali

Kdo so tisti, ki nimajo interesa, da se umazanija končno začne razkrivati, vemo. Na drugi strani pa vemo tudi to, kdo so mediji, ki vplivajo na javno mnenje, ko poročajo o škandalih v javnem zdravstvu. Zdelo bi se nam logično in tudi v skladu z novinarsko etiko, da se pritisk medijev na ZZS stopnjuje, da se skratka začne govoriti tudi o tem, kdaj bo javnost končno dobila pravico, da izve za doslej strogo varovano vsebino mednarodnega nadzora nad programom otroške srčne kirurgije na ljubljanski pediatrični kliniki. Toda o tem niti besede, kar nam daje misliti, da sta Zdravniška zbornica Slovenije in UKCL spet uporabila staro taktiko zavlačevanje in prikrivanja resnice. Sočasno s tem so aktivirali prijateljske novinarje, ki so vedno na voljo za kak prijazen intervju, ki naj bi služil kot nekakšen "damage control".

A na koncu dneva ostaja eno in isto staro vprašanje: gospodje, kdaj boste objavili poročilo o programu otroške srčne kirurgije? Česa vas je tako strah?

Po naših predvidevanjih sta glede tega najbolj nemirna Rajko Kenda in Sergej Hojker, strokovna direktorja Pediatrične klinike in UKCL; prvi se bo težko rešil odgovornosti, da več let ni želel ali ni mogel ustaviti programa otroške srčne kirurgije, ki ga je nezakonito izvajal izraelski kirurg David Mishaly, čeprav so ga kolegi večkrat opozarjali na strokovne napake in pomanjkljivosti. Vedel je, a ni ukrepal, bi se lahko glasila ena izmed ugotovitev poročila mednarodnega nadzora.

Rajko Kenda

Naslednji, ki ga je lahko strah, je Sergej Hojker, ki bi davkoplačevalcem, od katerih je odvisno delovanje javnega zavoda UKCL, lahko razložil, kako v več letih kot strokovni direktor te ugledne ustanove ni bil sposoben zagotoviti lastnega, stalnega in kompetentnega kongenitalnega kardiokirurga (!). Morda je to tudi eden od razlogov, zakaj Klinični center nima certifikata kakovosti?

Sergej Hojker

Po naših informacijah takšna absurdna, toda strokovno nevzdržna in škodljiva praksa v UKCL traja že dolgih sedem let. Pa bi bilo zelo enostavno prekiniti to ribarjenje v kalnem in objaviti mednarodno razpis, s katerim bi poiskali ustreznega kirurga v tujini. Verjetno ste uganili, da Klinični center doslej ni naredil niti enega takšnega razpisa. Očitno zato ne, ker so se posli in dogovori delali pod mizo, po domače in brez spoštovanja pravnega reda.

Simon Vrhunec

Na vrhu te piramide pa je seveda eden in edini Simon Vrhunec, aktualni vršilec dolžnosti generalnega direktorja UKCL, ki ga poleg otroške srčne kirurgije čaka še en neljubi razplet, povezan z zadevo Radan – objektivna ali celo subjektivna odgovornost za hude sistemske anomalije, o čemer bo razpravljal svet zavoda, v katerem je tokrat morda celo dovolj pogumnih rok, ki bodo izglasovale njegovo razrešitev. Prihodnji teden bomo ekskluzivno objavili še zadnji, ključni del trilogije o Okostnjakih ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra, zato bo kljub napovedanim visokim temperaturam nekaterim še bolj vroče…