Grški predsednik vlade Aleksis Cipras se je po referendumskem Oxiju petelinil:  "Danes praznujemo zmago demokracije… Grčija bo sama odločala o svoji usodi… Nihče ne more prezreti sporočila odločenosti ljudi, ki usodo jemljejo v svoje roke... Voljo vlade je moč prezreti, ni pa moč prezreti volje naroda... Danes je dan zmage demokracije." 

S tem je Cipras zajadral v obe sferi skrajnega populizma. Socialni demagogiji je dodal še nacionalistično. Kar pa je za Evropo bolj nevarno kot zgolj kritične razmere v Grčiji.

Res je grški premier poudarjal tudi, da Grčija odpira novo pot za vse narode Evrope in s tem kazal domnevni internacionalizem. Češ da bo rezultat referenduma pomemben signal za prihodnje sodelovanje obubožanih držav z mednarodnimi posojilodajalci.

A odziv nekaterih običajnih ljudi v EU je bil hiter, tokrat zlasti v vzhodni Evropi. Ljudem gre tam, po domače povedano, na živce, ker ne razumejo več matematike. Zakaj?

Pokvarjena evropska matematika

Zaradi globalnih ekonomskih in političnih sprememb ima veliko članic EU težave. Grki so javnofinančno zaradi enormnega dolga, za katerega je nedvomno res vprašanje, ali so ga sposobni kdajkoli odplačati, v največjih škripcih. Kljub temu pa imajo znatno višje povprečne pokojnine. Po včerajšnjem zapisu Financ tudi znatno višje od slovenskih. Povprečna grška pokojnina je 833, slovenska 610 evrov.

Zato ni presenečenje, da se vzhodnjaki postavljajo na zadnje noge. Kako neki se ne bi, ko je denimo povprečna pokojnina v siromašni in, kar zadeva javne finance, bistveno bolj odgovorni Latviji komaj 300 evrov? Pa še za gretje v dolgi zimi porabijo bistveno več kot Grki.

Če Cipras slavi zmago demokracije v Grčiji, potem bi bilo pošteno, da se vprašamo, kako bi glasovali državljani v preostalih 27 članicah, če bi se te odločile za vprašanje, ali naj sprejmejo paket pomoči Grčiji. Odgovor bi bil po vseh teh letih zagotovo vnaprej znan. Pa četudi bi bil na glasovalnem lističu najprej zapisana beseda DA in ne kot v Grčiji, kjer je bila, nenavadno in politično prefrigano, na vrhu beseda OXI (grško: NE, op. avt.).

Manipulacija s slavljenjem grške demokracije bi se v hipu razblinila, ker bi se pokazalo, da ima tudi demokracija nasprotni obraz. V drugih, partnerskih članicah EU. K sreči pa se v zadnjih dneh tako kritizirani evropski voditelji ne igrajo z ognjem tako kot Cipras.

Pokvarjena grška primerjava

A zgodba ima seveda tudi drugo plat kolajne. Latvijci res več zapravijo za gretje v dolgi zimi. Grki pa zato porabijo več elektrike zaradi klimatskih naprav poleti. To je seveda malenkostna manipulacija. Treba pa je vedeti, da je grška perspektiva drugačna. Povprečna grška pokojnina je 833 evrov. Leta 2009 pa je bila povprečna pokojnina 1.350 evrov. Padec je bil enormen. Grki ne vidijo Latvijcev, Latvijci pa ne Grkov med tema dvema skrajnostma. Ciprasov populizem zaradi te razlike uspeva kot gobe po dežju.

Obenem statistika, kot je znano, lahko zavaja. V Grčiji je veliko bogatašev. Samo tri najbogatejše grške družine (Niarchos, Latsis, Vardinogiannis) imajo skupaj blizu 30 milijard evrov premoženja. Slovenski bogataši se pred njimi skrijejo. Brezposelnost med mladimi pa je po drugi strani kar 50-odstotna. Čedalje več ljudi je pod pragom revščine. Težava je v tem, da slednji ne vedo, kje je pravi izhod.

Ni v Bruslju, temveč je predvsem v Atenah. Omenjeni podatki jasno kažejo, da vlade, ki so jih izvolili Grki, niso znali ali hoteli pravilno upravljati države v krizi, niti pred trojko niti po trojki. Povprečje je za Grčijo zgledno, ekstremi ogromni. Zato se je pojavila Siriza. Težava pa je, da Siriza s svojim populizmom ni rešitev. Njeno obnašanje preprosto ne vzbuja zaupanja, ker se zgolj hrani s populizmom na oblasti. In odganja posel, kapital, gospodarsko rast.

Pokvarjena, neodgovorna demokracija

Odgovornim politikom v EU pa naganja strah v kosti. Kaj če se še kdo drug začne obnašati tako v EU? Kaj če začnejo padati domine? Janis Varoufakis, grški populistični finančni minister, ki je odstopil takoj po referendumu, je dejal: "Grki so izrekli pogumen ne petim letom hipokrizije in varčevanja ter velik da demokraciji."

Toda demokracija brez odgovornosti, brez osnovne ekonomske in finančne higiene je anarhija.

Zato je ta hip razmerje moči v EU 27:1. Grčija je še vedno osamljena, čeprav slavi zmago demokracije. In zato je tako težko razumeti nekatere slovenske komentatorje, kot je denimo ekonomist Bogomir Kovač, ki je med drugim v televizijskih Odmevih izjavil:  "Grčija je bila zrela in pogumna. Druge države, vključno s Slovenijo, tega poguma in smelosti niso imele. Na žalost Grčija ni našla političnih zaveznikov." Hkrati pa je na hitro še okrcal prve komentarje slovenskih politikov po grškem referendumu za intelektualno siromaštvo.

Kar meji že na žalitve. Resen intelektualec bi se pred takšno izjavo najprej vprašal, ali je res mogoče, da je en sam v EU res toliko bolj moder od preostalih 27-tih.

Pokvarjena ekonomska logika

Seveda ima tudi Bogomir Kovač prav, ko pravi, da je Grčija s skupnim nastopom grške politike po referendumu dobila politično iniciativo v dogovoru z EU. A to se je zgodilo le zato, ker druge članice ne preizkušajo demokracije do tako skrajnih meja neodgovornosti za finančno usodo lastne države. Ker so druge članice EU bolj zrele. In kar bodo na žalost najbolj plačali siromašni Grki – volilna baza Aleksisa Ciprasa.

Slovenci bi se iz grške drame in tragedije hkrati lahko veliko naučili. Pa se žal najbrž še ne bomo kmalu. To je jasno iz aktualne slovenske zgodbe – prerekanja o fiskalnem pravilu. Dokaz: prvi sindikalni odzivi na predlog zakona o fiskalnem pravilu, ki bi politike vsaj malo bolj zavezal k odgovornemu početju z javnim denarjem.

Sindikalni lider Branimir Štrukelj ga je takoj stigmatiziral, češ da fiskalno pravilo pomeni reze v plače, pokojnine in socialno državo. Mnogi vemo, da mu ne smemo verjeti. A mnogi mu verjamejo. Pa čeprav so bili Grki s svojimi ravnanji leta in leta daleč od fiskalnega pravila, pokojnine so se jim v zadnjih petih letih kljub temu zmanjšale 1350 na 830 evrov. Na koncu jim je celo uspelo uravnotežiti proračun, kar nam, mimogrede, še ni uspelo. Toda tepe jih še vedno enormni dolg iz preteklosti.

Bojte se tistih, ki vedno krivijo druge!

Seveda se vsi strinjamo, da je ob varčevanju z uravnoteženimi ukrepi treba poskrbeti tudi za rast, sicer ni pomoči. Marsikaj v Grčiji je bilo pri tem narobe. To priznajo tudi mednarodni akterji v Grčiji. Simptomatično pa je, da tega ne priznajo grški politiki, s Ciprasom na čelu. Vsi drugi so krivi.

Podobno kot ob fiskalnem pravilu izjavi Branimir Štrukelj, da naj račun za krizo poravnajo tisti, ki so jo povzročili. Oni je pač niso. Vsi drugi so krivi.

Res? Slovenski dolg je od leta 2008 do leta 2014 zrasel z 22% BDP na 80% BDP, od dobri osmih milijard na skoraj 29 milijard evrov. Deloma zaradi političnih in lastninskih rabot pred kriznim letom 2008, deloma zaradi mečkanja z ukrepi po letu 2008, deloma zaradi blokade reform, kjer so sindikati imeli največ prstov v marmeladi.

Te rezerve, da se dodatno zadolžimo, nimamo več. Tega aduta smo ob nastopu nove krize, ki bo prišla prej ali slej, že skurili. Takšna politika se ne izide, kot se ne izide hrvaški pregovor, ki so ga te dni simpatično spustili v eter na eni od slovenskih radijskih postaj:

"Kad nisi u 'badu', uzmi kredu, nacrtaj medu i sve će biti u redu."*

*Prosti prevod: »Če si slabe volje, vzemi posojilo in nariši medvedka pa bo vse OK.«

Goran Novković je svetovalec generalnega direktorja GZS.