Komentar

Anonimni komentatorji so eden od paradoksov demokracije

 

Miha Burger se je prijazno odzval na temo, ki smo jo z uredniškim komentarjem na Portalu PLUS odprli z vprašanjem, ali je spletni forum še svoboden in demokratični prostor, znotraj katerega obstaja civilizirani javni dialog. Kot eden od ustanoviteljev Civilne iniciative za Slovenije pred več kot 20 leti je gospod Burger vsekakor primeren avtor, ki bo obogatil našo polemiko, h kateri ste seveda vabljeni vsi, ki imate kaj pametnega za napisati.

12.07.2015 22:10
Piše: Miha Burger
Ključne besede:   forum   splet   demokracija   komentiranje

Paradoks demokracije pa so anonimni komentatorji zato, ker so sestavni del te družbe, ki se imenuje demokratična. So očitno v večini med komentatorji prav v vseh medijih ter spletnih forumih. In demokracija naj bi bila predvsem tisto, kar verjame in hoče večina. Povrhu pa so to državljani, ki želijo sodelovati, participirati, za razliko od veliko večje večine državljanov, ki nočejo slišati o kakšni obliki participacij ali jih prav nič ne briga. Če ni omogočena tudi anonimnost, lahko tako izgubimo določen potencial vedenja o nepravilnostih v naši skupnosti, ki pa zaradi različnih strahov ne more ali si ne upa na plano, na platformo osvetljevanja.

Kako sodelovati na spletnem portalu, ki si je postavil cilj, "mladi generaciji novinarjev in komentatorjev omogočiti objavo njihovih pogledov na aktualno dogajanje doma in po svetu…"?

 

Na temo sistemske korupcije je bil v Odmevih na TV Slovenija 28. septembra 2012, torej pred skoraj tremi leti, gost novinarja Slavka Bobovnika pravnik Miro Cerar. Povedal je, da je za preprečevanje sistemske korupcije potrebno ojačati tako pritisk civilne družbe oziroma aktivnih državljanov, kot istočasno krepiti institucije z zakonskimi in postopkovnimi predpisi, kako upoštevati ta pritisk. Na Bobovnikovo vprašanje, kaj pa misli o vlogi medijev pri tem, je Cerar odgovoril:

 

"Do določene točke ste mediji prav za pohvaliti pri opozarjanju na nepravilnosti v družbi, od določene točke naprej pa ali zadeva zaide v rumeno ali pa razvodeni, in ni vztrajnosti, stalnosti, temeljitosti pri posamezni zadevi."

 

Njegova stranka SMC je le nekaj tednov pred lanskimi volitvami, 20. junija 2015, objavila svoj program in v se v njem med drugim zavezala k "spremembi zakonodaje za formalno vključevanje Civilne družbe". Tudi kot predsednik vlade je Miro Cerar nekajkrat ponovil podobno, na primer v intervjuju za Delo v začetku novembra 2014:

 

"Pričakujem da bodo državljani pokazali, da znamo biti vsi skupaj družbeno odgovorni in državotvorni. Če med državo in državljani ne bomo vzpostavili dovolj medsebojnega spoštovanja, okrepili dialog, potem nismo vredni samostojne države…".

 

Skratka, idealna klima za v podnaslovu postavljeni cilj. Mnogo mislecev po svetu izraža podobno prepričanje, v ilustracijo denimo Oliver O’Donovan, The Desire of the Nations, Cambridge University Press, 1999:

 

"The modern legislature or parliament is supposed to conduct its deliberations in response to a public discussion in which all members of the society are entitled to participate…", se pravi: "Moderni zakonodajalec ali parlament naj bi kot odgovor na javno razpravo, v kateri so upravičeni sodelovati vsi člani družbe, opravil tehtni premislek..."

 

Vse lepo in prav. Pot k boljši demokraciji. Pa vendar, vsi vemo ali pa preprosto čutimo, da se zatika, da so zagate, da tudi po enem letu ni nikjer videti koraka k uresničitvi Cerarjevih pričakovanj, da ostajajo pri nas misli velikih svetovnih mislecev glede možnosti participacije, sodelovanja državljanov pri odločanju o javnih oziroma skupnostnih problemih bolj ali manj le oddaljeni odmev. Ker obstaja pri nas kar nekaj paradoksov demokracije.

 

 

Paradoksi demokracije

 

Kaj imenujemo paradoks? Stvar ali zadevo, ki se pojavi kot ovira na poti iskanja rešitve problema ali doseganja zastavljenega cilja, pa zanjo ne vidimo rešitve. Nekje sem videl zapisano, kaj je Aristotel svetoval, ko naletimo na paradoks:

 

"Izognite se mu. Obidite ga."

 

Paradoks demokracije je na primer, da velika večina ljudi verjame, da vsi, ki delujejo v sferi skupnega, delujejo le za nek lasten interes ali interes skupine, ki ji pripadajo, in da je politika kot glavno orodje delovanja v skupnostni sferi le orodje za uveljavitev lastnega interesa. In tudi formalne oblike predstavniške demokracije govorijo predvsem o izražanju določenega interesa, celo v Ustavi so zapisani členi, ki govorijo, kako lahko določene skupine državljanov izražajo lasten interes ter kdo in kako lahko predstavlja določen interes itd. Paradoks pa je v tem, da, kot rečeno, so celo v ustavi določene oblike izražanja določenega lastnega interesa, a po drugi strani prav vsi kandidati za katerakoli mesta v predstavniški demokraciji, recimo v predvolilnih kampanjah, govorijo le o skupnem interesu, da bodo delovali le v skupno dobro, v interesu celotne skupnosti. In tisti, ki so izvoljeni na najvišje pozicije predstavniške demokracije, celo svečano in javno prisegajo na to!

 

Eden od paradoksov demokracije je tudi to, da obstajata dve nasprotujoči si osnovni dejstvi in sicer:

 

(1) prvo dejstvo – vedno bo večina, prevladujoča večina ljudi, ki sebe postavi v sistem predstavniške demokracije, se bori za izvolitev v tem sistemu, poskrbela najprej zase, za svojo interesno skupino, za tiste, ki so ji direktno pomagali do izvolitve. Šele potem bo naredila kakšno potezo za skupno, za javno, za splošno dobro. Takšna je osnovna človekova značilnost, bodisi po Darwinu bodisi po komer koli, tako pač je. Zelo malo, bistveno manj, je ljudi, ki bi storili obratno, zato omenjena večina vedno prevlada.

 

(2) drugo dejstvo – osnovno pričakovanje večine ljudi, ki imajo na voljo tako imenovane demokratične volitve, je vedno znova to, da bi obkrožili ime nekoga, ki bi znal poskrbeti za skupno, za javno, za splošno dobro. A so vedno znova razočarani, ker slej ko prej na površje udari prvo dejstvo – in to dvoje je splošno znano večini ljudi, ki vsaj malo razmišljajo o politiki, pametne rešitve sobivanja obeh neizpodbitnih, a nasprotujočih si dejstev, pač še ni, zato lahko to poimenujemo tudi paradoks demokracije.

 

 

Anonimni komentatorji

 

Paradoks demokracije pa so tudi anonimni komentatorji. So postali večinoma to, kar zapiše na tem mestu pred nekaj tedni Dejan Steinbuch, in jih na koncu komentarja še najbolje zadene s primerjavo z Dostojevskim:

 

"Razcepljene osebnosti, ki živijo dve življenji. V enem je to vase zaprt, tih, marljiv, globoko v sebi nezadovoljen, jezen in zagrenjen državljan, morda celo člen brezobličnega birokratskega mehanizma javne uprave. To je pasivni človek, ki se javno nikoli ne izpostavlja. Celo tega, koga je volil, običajno ne razglaša naokrog."

 

Paradoks demokracije pa so anonimni komentatorji zato, ker so sestavni del te družbe, ki se imenuje demokratična. So očitno v večini med komentatorji prav v vseh medijih ter spletnih forumih. In demokracija naj bi bila predvsem tisto, kar verjame in hoče večina. Povrhu pa so to državljani, ki želijo sodelovati, participirati, za razliko od veliko večje večine državljanov, ki nočejo slišati o kakšni obliki participacij ali jih prav nič ne briga. Če ni omogočena tudi anonimnost, lahko tako izgubimo določen potencial vedenja o nepravilnostih v naši skupnosti, ki pa zaradi različnih strahov ne more ali si ne upa na plano, na platformo osvetljevanja. Premier Cerar si želi izboljšati participacijo državljanov, veliko modernih mislecev govori o nuji večje participacije. Se paradoks lahko le širi in redi?

 

 

Dvostopenjska rešitev?

 

Morda pa je rešitev v nekakšnem dvostopenjskem komentiranju oziroma izražanju mnenja, podpore ali nasprotovanja glede članka ali prispevka. Na prvi stopnji lahko sodelujejo in so vabljeni vsi, ki se podpišejo s polnim imenom. Koristno bi bilo najti način, kako jih še dodatno stimulirati k temu. Na drugi stopnji oziroma v nekakšni vzporedni rubriki pa bi morala obstajati tudi možnost anonimnosti, dosegljiva morda preko digitalne kode ali česa podobnega. Namen je torej doseči čim večjo udeležbo neanonimnežev z različnimi oblikami stimulacije, in ne izključiti anonimnežev, temveč najti način njihove udeležbe, da bo v osnovi preprečeno intelektualno dno, žaljivke ali celo zakonsko kaznivi sovražni govor.

 

V končni konsekvenci gre za to, da čim več državljanov sodeluje, participira. Bodisi kot nosilci predloga rešitve problema – recimo raziskovalni novinarji – bodisi kot komentatorji predloga rešitve problema. Le količina lahko v demokraciji prisili odločevalca k odločanju v smeri, kot zahteva prepoznavna skupnostna volja te količine. A ostaja vprašanje, če bo paradoks demokracije, v našem primeru anonimni komentator, blokiral procese demokratizacije ali pa ga bomo sposobni obiti.



 

* Miha Burger je aktivni državljan in goreč zagovornik neposredne demokracije. V politiko ga je sicer nekoč zaneslo, a le posredno kot svetovalca Marjana Podobnika v drugi polovici devetdesetih. Takrat je tudi napisal knjigo SAJ SE ITAK NE DA NIČ NAREDITI … priročnik za tiste, ki želijo premagati ta stavek. Gospod Burger je pristaš Karla Popperja in Ivana Cankarja, za naš portal pa je napisal nekaj svojih razmišljanj o fenomenu spletnega komentiranja na Slovenskem, ki se mu glede na predlagane spremembe medijskega zakona obetajo revolucionarne spremembe. In ne nujno, da na bolje.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
0
30.03.2020 23:59
Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
9
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Kaj imajo skupnega Lorella Flego, Julian Assange in koronavirus
9
15.03.2020 15:00
Naj vzamem najbolj aktualen problem, ki povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi - in to po vsem svetu. To je situacija s ... Več.
Piše: Miha Burger
"Kaj pričakujete od mene, Dragana Živadinova, da bom pel visoko pesem nacionalnemu, nacionalizmu ali celo nacizmu?"
24
14.03.2020 20:11
Ernsta Tollerja je po letu 1933 do smrti preganjalo paradoksalno vprašnje: Ali ubiti tistega, ki bo ubil miljone, ker to je več ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Celotna Italja je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.
18
14.03.2020 01:19
Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen ... Več.
Piše: Jurij Paljk
Čakajoč na epidemijo: Kdo se (ne) boji koronavirusa in zakaj?
4
11.03.2020 12:43
Medijem se očita, da o koronavirusu poročajo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Spregledano poročilo Združenih narodov: Rusija je odgovorna za vojne zločine v Siriji!
11
11.03.2020 05:00
Tako v svojem poročilu ugotavlja preiskovalna komisija Sveta OZN za človekove pravice. Poročila, ki je bilo objavljeno v začetku ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,442
02/
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
Kristijan Musek Lešnik
Ogledov: 2,505
03/
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
Simona Rebolj
Ogledov: 2,699
04/
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,334
05/
IZUM in Cobiss.net: Kdo koga zavaja, kdo kaj skriva in čigave interese kdo zastopa?
Tomaž Seljak
Ogledov: 2,157
06/
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
Miha Burger
Ogledov: 1,103
07/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,157
08/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,186
09/
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,145
10/
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
Mark Stemberger
Ogledov: 1,193