Komentar

Anonimni komentatorji so eden od paradoksov demokracije

 

Miha Burger se je prijazno odzval na temo, ki smo jo z uredniškim komentarjem na Portalu PLUS odprli z vprašanjem, ali je spletni forum še svoboden in demokratični prostor, znotraj katerega obstaja civilizirani javni dialog. Kot eden od ustanoviteljev Civilne iniciative za Slovenije pred več kot 20 leti je gospod Burger vsekakor primeren avtor, ki bo obogatil našo polemiko, h kateri ste seveda vabljeni vsi, ki imate kaj pametnega za napisati.

12.07.2015 22:10
Piše: Miha Burger
Ključne besede:   forum   splet   demokracija   komentiranje

Paradoks demokracije pa so anonimni komentatorji zato, ker so sestavni del te družbe, ki se imenuje demokratična. So očitno v večini med komentatorji prav v vseh medijih ter spletnih forumih. In demokracija naj bi bila predvsem tisto, kar verjame in hoče večina. Povrhu pa so to državljani, ki želijo sodelovati, participirati, za razliko od veliko večje večine državljanov, ki nočejo slišati o kakšni obliki participacij ali jih prav nič ne briga. Če ni omogočena tudi anonimnost, lahko tako izgubimo določen potencial vedenja o nepravilnostih v naši skupnosti, ki pa zaradi različnih strahov ne more ali si ne upa na plano, na platformo osvetljevanja.

Kako sodelovati na spletnem portalu, ki si je postavil cilj, "mladi generaciji novinarjev in komentatorjev omogočiti objavo njihovih pogledov na aktualno dogajanje doma in po svetu…"?

 

Na temo sistemske korupcije je bil v Odmevih na TV Slovenija 28. septembra 2012, torej pred skoraj tremi leti, gost novinarja Slavka Bobovnika pravnik Miro Cerar. Povedal je, da je za preprečevanje sistemske korupcije potrebno ojačati tako pritisk civilne družbe oziroma aktivnih državljanov, kot istočasno krepiti institucije z zakonskimi in postopkovnimi predpisi, kako upoštevati ta pritisk. Na Bobovnikovo vprašanje, kaj pa misli o vlogi medijev pri tem, je Cerar odgovoril:

 

"Do določene točke ste mediji prav za pohvaliti pri opozarjanju na nepravilnosti v družbi, od določene točke naprej pa ali zadeva zaide v rumeno ali pa razvodeni, in ni vztrajnosti, stalnosti, temeljitosti pri posamezni zadevi."

 

Njegova stranka SMC je le nekaj tednov pred lanskimi volitvami, 20. junija 2015, objavila svoj program in v se v njem med drugim zavezala k "spremembi zakonodaje za formalno vključevanje Civilne družbe". Tudi kot predsednik vlade je Miro Cerar nekajkrat ponovil podobno, na primer v intervjuju za Delo v začetku novembra 2014:

 

"Pričakujem da bodo državljani pokazali, da znamo biti vsi skupaj družbeno odgovorni in državotvorni. Če med državo in državljani ne bomo vzpostavili dovolj medsebojnega spoštovanja, okrepili dialog, potem nismo vredni samostojne države…".

 

Skratka, idealna klima za v podnaslovu postavljeni cilj. Mnogo mislecev po svetu izraža podobno prepričanje, v ilustracijo denimo Oliver O’Donovan, The Desire of the Nations, Cambridge University Press, 1999:

 

"The modern legislature or parliament is supposed to conduct its deliberations in response to a public discussion in which all members of the society are entitled to participate…", se pravi: "Moderni zakonodajalec ali parlament naj bi kot odgovor na javno razpravo, v kateri so upravičeni sodelovati vsi člani družbe, opravil tehtni premislek..."

 

Vse lepo in prav. Pot k boljši demokraciji. Pa vendar, vsi vemo ali pa preprosto čutimo, da se zatika, da so zagate, da tudi po enem letu ni nikjer videti koraka k uresničitvi Cerarjevih pričakovanj, da ostajajo pri nas misli velikih svetovnih mislecev glede možnosti participacije, sodelovanja državljanov pri odločanju o javnih oziroma skupnostnih problemih bolj ali manj le oddaljeni odmev. Ker obstaja pri nas kar nekaj paradoksov demokracije.

 

 

Paradoksi demokracije

 

Kaj imenujemo paradoks? Stvar ali zadevo, ki se pojavi kot ovira na poti iskanja rešitve problema ali doseganja zastavljenega cilja, pa zanjo ne vidimo rešitve. Nekje sem videl zapisano, kaj je Aristotel svetoval, ko naletimo na paradoks:

 

"Izognite se mu. Obidite ga."

 

Paradoks demokracije je na primer, da velika večina ljudi verjame, da vsi, ki delujejo v sferi skupnega, delujejo le za nek lasten interes ali interes skupine, ki ji pripadajo, in da je politika kot glavno orodje delovanja v skupnostni sferi le orodje za uveljavitev lastnega interesa. In tudi formalne oblike predstavniške demokracije govorijo predvsem o izražanju določenega interesa, celo v Ustavi so zapisani členi, ki govorijo, kako lahko določene skupine državljanov izražajo lasten interes ter kdo in kako lahko predstavlja določen interes itd. Paradoks pa je v tem, da, kot rečeno, so celo v ustavi določene oblike izražanja določenega lastnega interesa, a po drugi strani prav vsi kandidati za katerakoli mesta v predstavniški demokraciji, recimo v predvolilnih kampanjah, govorijo le o skupnem interesu, da bodo delovali le v skupno dobro, v interesu celotne skupnosti. In tisti, ki so izvoljeni na najvišje pozicije predstavniške demokracije, celo svečano in javno prisegajo na to!

 

Eden od paradoksov demokracije je tudi to, da obstajata dve nasprotujoči si osnovni dejstvi in sicer:

 

(1) prvo dejstvo – vedno bo večina, prevladujoča večina ljudi, ki sebe postavi v sistem predstavniške demokracije, se bori za izvolitev v tem sistemu, poskrbela najprej zase, za svojo interesno skupino, za tiste, ki so ji direktno pomagali do izvolitve. Šele potem bo naredila kakšno potezo za skupno, za javno, za splošno dobro. Takšna je osnovna človekova značilnost, bodisi po Darwinu bodisi po komer koli, tako pač je. Zelo malo, bistveno manj, je ljudi, ki bi storili obratno, zato omenjena večina vedno prevlada.

 

(2) drugo dejstvo – osnovno pričakovanje večine ljudi, ki imajo na voljo tako imenovane demokratične volitve, je vedno znova to, da bi obkrožili ime nekoga, ki bi znal poskrbeti za skupno, za javno, za splošno dobro. A so vedno znova razočarani, ker slej ko prej na površje udari prvo dejstvo – in to dvoje je splošno znano večini ljudi, ki vsaj malo razmišljajo o politiki, pametne rešitve sobivanja obeh neizpodbitnih, a nasprotujočih si dejstev, pač še ni, zato lahko to poimenujemo tudi paradoks demokracije.

 

 

Anonimni komentatorji

 

Paradoks demokracije pa so tudi anonimni komentatorji. So postali večinoma to, kar zapiše na tem mestu pred nekaj tedni Dejan Steinbuch, in jih na koncu komentarja še najbolje zadene s primerjavo z Dostojevskim:

 

"Razcepljene osebnosti, ki živijo dve življenji. V enem je to vase zaprt, tih, marljiv, globoko v sebi nezadovoljen, jezen in zagrenjen državljan, morda celo člen brezobličnega birokratskega mehanizma javne uprave. To je pasivni človek, ki se javno nikoli ne izpostavlja. Celo tega, koga je volil, običajno ne razglaša naokrog."

 

Paradoks demokracije pa so anonimni komentatorji zato, ker so sestavni del te družbe, ki se imenuje demokratična. So očitno v večini med komentatorji prav v vseh medijih ter spletnih forumih. In demokracija naj bi bila predvsem tisto, kar verjame in hoče večina. Povrhu pa so to državljani, ki želijo sodelovati, participirati, za razliko od veliko večje večine državljanov, ki nočejo slišati o kakšni obliki participacij ali jih prav nič ne briga. Če ni omogočena tudi anonimnost, lahko tako izgubimo določen potencial vedenja o nepravilnostih v naši skupnosti, ki pa zaradi različnih strahov ne more ali si ne upa na plano, na platformo osvetljevanja. Premier Cerar si želi izboljšati participacijo državljanov, veliko modernih mislecev govori o nuji večje participacije. Se paradoks lahko le širi in redi?

 

 

Dvostopenjska rešitev?

 

Morda pa je rešitev v nekakšnem dvostopenjskem komentiranju oziroma izražanju mnenja, podpore ali nasprotovanja glede članka ali prispevka. Na prvi stopnji lahko sodelujejo in so vabljeni vsi, ki se podpišejo s polnim imenom. Koristno bi bilo najti način, kako jih še dodatno stimulirati k temu. Na drugi stopnji oziroma v nekakšni vzporedni rubriki pa bi morala obstajati tudi možnost anonimnosti, dosegljiva morda preko digitalne kode ali česa podobnega. Namen je torej doseči čim večjo udeležbo neanonimnežev z različnimi oblikami stimulacije, in ne izključiti anonimnežev, temveč najti način njihove udeležbe, da bo v osnovi preprečeno intelektualno dno, žaljivke ali celo zakonsko kaznivi sovražni govor.

 

V končni konsekvenci gre za to, da čim več državljanov sodeluje, participira. Bodisi kot nosilci predloga rešitve problema – recimo raziskovalni novinarji – bodisi kot komentatorji predloga rešitve problema. Le količina lahko v demokraciji prisili odločevalca k odločanju v smeri, kot zahteva prepoznavna skupnostna volja te količine. A ostaja vprašanje, če bo paradoks demokracije, v našem primeru anonimni komentator, blokiral procese demokratizacije ali pa ga bomo sposobni obiti.



 

* Miha Burger je aktivni državljan in goreč zagovornik neposredne demokracije. V politiko ga je sicer nekoč zaneslo, a le posredno kot svetovalca Marjana Podobnika v drugi polovici devetdesetih. Takrat je tudi napisal knjigo SAJ SE ITAK NE DA NIČ NAREDITI … priročnik za tiste, ki želijo premagati ta stavek. Gospod Burger je pristaš Karla Popperja in Ivana Cankarja, za naš portal pa je napisal nekaj svojih razmišljanj o fenomenu spletnega komentiranja na Slovenskem, ki se mu glede na predlagane spremembe medijskega zakona obetajo revolucionarne spremembe. In ne nujno, da na bolje.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
9
22.01.2022 02:00
Pogled na evropski cepilni zemljevid skoraj s kirurško natančnostjo odslikava nekdanjo Železno zaveso, ki je Evropo delila na ... Več.
Piše: Milan Krek
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
14
20.01.2022 00:00
Iz glasbe kot univerzalne lepote sem z nerazumevanjem gledal na ta ideološki svet ozkosti. Kot so me razburjali tisti, ki so me ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
28
17.01.2022 01:02
Srbi, ki slovijo po konstantnem opevanju lastnega trpljenja, so tudi v Đokovićevem primeru iz muhe naredili slona in za nov kult ... Več.
Piše: Ana Jud
Ne film ne drama, ampak vmesno stanje. Biti na nobeni strani. Biti na svoji zemlji.
10
16.01.2022 01:00
Pier Paolo Pasolini je po mojem mnenju eden ključnih velikanov italjanske umetnosti nasploh. Pesnik, dramatik, gigant filmske ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
21
14.01.2022 04:45
Nenehoma se sprašujem, zakaj mora ta narod zaradi popolne neumnosti umirati, ob tem, ko bi se lahko v letu 2021 v celoti ... Več.
Piše: Milan Krek
Ne glejte v zrak! Na Zemlji bodo komedijanti sneli rokavice, maltretirali nepokorne državljane in razkazovali napihnjene mišice
13
09.01.2022 11:00
Tragikomedija Don't Look Up izpostavi ključni in sveto preprosti zgodovinski problem človeštva. Problem so skrajno neumni in ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Razstava: Jože Brumen, modernistični oblikovalec in umetniški erudit
4
08.01.2022 21:56
Takšne vrste razstave zahtevajo veliko več kot posameznikovo satisfakcijo; dolžne so kanonizirati in etično interpretirati ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kaj ko bi anticepilci odgovarjali za to, kar so storili? Kaj ko bi končno priznali svojo zmoto in se vsaj opravičili?
24
06.01.2022 19:00
Leto 2022 se je začelo natanko tam kjer se je končalo leto 2021. In naša nacionalna televizija je ostala natanko na istem tiru, ... Več.
Piše: Milan Krek
Predlogi k novi ustavi: Slovenija ni Švica, bi pa lahko to postala vsaj na ravni ustave
9
05.01.2022 22:45
Ob osamosvojitvi Slovenije so nam politiki obljubljali, da bomo zaživeli v novi in samostojni državi po švicarskem vzoru. Če bi ... Več.
Piše: Janez Černač
Bolgarske depresije: Ni vse čisto zlato, kar prihaja iz Evropske unije ali Amerike
12
03.01.2022 20:00
Če drži, da je Slovenija do sedaj profitirala s članstvom v EU, je vendarle potrebna zvrhana mera pazljivosti in zadržkov ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
"Človeštvo ima le tri velike sovražnike: vročino, lakoto in vojno. Od teh je daleč najstrašnejša vročina."
8
02.01.2022 20:02
Pandemija se je končala, vendar so njene posledice vidne povsod. Ambrose Bierce je leta 1906 zapisal, da je epidemija bolezen, ... Več.
Piše: Luis Rubio
Evropska kulturna prestolnica 2022: Opera je čutna senzacija ideologije, njen transcendentalni ideal
7
01.01.2022 22:53
Ne more biti resne operne produkcije brez razvite države. Opera nastane vzporedno z nastankom pojma moderna država. Opera je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Gotova negotovost: V letu 2022 najverjetneje še ne bo "vrnitve v normalnost"
9
01.01.2022 00:00
Omikron je vse postavil na glavo. Če smo bili pred njim že nekoliko optimistični, da bomo zaživeli vsaj del predvirusnega ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Slovenija potrebuje slehernika. Brez izključevanj. Potrebuje velikane. Ne le izjemne, ampak zares velike ljudi.
19
30.12.2021 21:22
Osamosvojili smo se z inovacijo. Slovenci zgodovinsko nismo nikomur nič dolžni. Ne sosedom, ne Evropi in ne svetu. Vse, kar smo ... Več.
Piše: Janez Janša
Demokracija in mi: Dobro je, da v katerem koli odnosu postaviš Kontrolorja svojemu egu
18
29.12.2021 21:00
Aktivni državljan je osrednje geslo razmišljanj Mihe Burgerja na našem portalu v zadnjih šestih letih. Aktivni državljan je zato ... Več.
Piše: Miha Burger
Izkoriščeni, razžaljeni, ponižani, zasmehovani in nazadnje še pozabljeni
18
27.12.2021 20:00
Te dni mi je na portalu+ najbolj v oči padel zapis kolegice Simone Rebolj, ki je opisala realno stanje življenjskega standarda v ... Več.
Piše: Ana Jud
V kakšni državi živim, ko mi premier ne more poslati pisma z dobrim namenom, lahko pa mi pišejo ljudje, ki mi grozijo in me žalijo?
18
26.12.2021 22:00
Veliko manj bi lahko bilo mrtvih to jesen, če bi me poslušali, pa so me raje obtoževali v medijih. Veliko manj bi bilo ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenci obožujejo revne, razžaljene in poniževane, da se lahko naslajajo nad njimi in počutijo večvredne
11
26.12.2021 11:00
Na ljubljanskih ulicah srečujem vedno več in vedno bolj rosno mladih kraljev ulice. Zadeti in odsotni prosjačijo v bojda ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Poplava vulgarizmov in brutizmov naročnikov, ki imajo kapital, nimajo pa zavesti o lepem
2
25.12.2021 20:53
Posebne vrste gnus spreleti človeka, ko se po povratku s potovanja zapelje z letališča v mesto in se mu v vpadnicah začnejo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tistih 8 hertzov razlike: Glasba med harmonijo z naravo ter nacističnim topotanjem
14
23.12.2021 23:59
Nekaj hertzov razlike v glasbi je lahko usodnih za ustvarjanje razlike med sozvočjem z naravo in nacističnim dirigiranjem ... Več.
Piše: Pavle Okorn
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Zapomnite si ta imena: Poslanke in poslanci, ki so glasovali za status quo glede prirejenih javnih razpisov in korupcije v zdravstvu!
Uredništvo
Ogledov: 1.958
02/
Novak Đoković je igral na karto "budi pametan i pravi se glup", a je izpadel samo glup
Ana Jud
Ogledov: 2.079
03/
Ljudje pa nič. Ostajajo doma in čakajo. Na kaj, vas prosim? Na rešilca, ki jih bo odpeljal v bolnišnico?
Milan Krek
Ogledov: 1.862
04/
Ruska invazija na Ukrajino je morda le še vprašanje dni, razen če bo Putin v zadnjem hipu presenetil z mirovnim predlogom
Božo Cerar
Ogledov: 1.175
05/
Težko je živeti v kletki. V mestu Gogi. Biti ves čas talec ene in iste ideologije.
Pavle Okorn
Ogledov: 1.145
06/
Od podražitev elektrike bodo na koncu profitirale zlasti domače državne energetske družbe
Bine Kordež
Ogledov: 1.038
07/
China’s Belt and Road Initiative: A win-win or a debt trap? The Case of African States
Valerio Fabbri
Ogledov: 889
08/
Dediščina komunizma: Vzhodna Evropa in Slovenija plačujeta visoko ceno zaradi nezaupanja javnosti v cepljenje
Milan Krek
Ogledov: 605
09/
Poteza, ki si zasluži aplavz: Julian Assange postal častni član slovenskega centra PEN
Uredništvo
Ogledov: 1.405
10/
Panika na levici: Če jim bo Golob odletel iz rok, jih ne reši niti Kos na strehi!
Uredništvo
Ogledov: 3.015