Kako sodelovati na spletnem portalu, ki si je postavil cilj, "mladi generaciji novinarjev in komentatorjev omogočiti objavo njihovih pogledov na aktualno dogajanje doma in po svetu…"?

Na temo sistemske korupcije je bil v Odmevih na TV Slovenija 28. septembra 2012, torej pred skoraj tremi leti, gost novinarja Slavka Bobovnika pravnik Miro Cerar. Povedal je, da je za preprečevanje sistemske korupcije potrebno ojačati tako pritisk civilne družbe oziroma aktivnih državljanov, kot istočasno krepiti institucije z zakonskimi in postopkovnimi predpisi, kako upoštevati ta pritisk. Na Bobovnikovo vprašanje, kaj pa misli o vlogi medijev pri tem, je Cerar odgovoril:

"Do določene točke ste mediji prav za pohvaliti pri opozarjanju na nepravilnosti v družbi, od določene točke naprej pa ali zadeva zaide v rumeno ali pa razvodeni, in ni vztrajnosti, stalnosti, temeljitosti pri posamezni zadevi."

Njegova stranka SMC je le nekaj tednov pred lanskimi volitvami, 20. junija 2015, objavila svoj program in v se v njem med drugim zavezala k "spremembi zakonodaje za formalno vključevanje Civilne družbe". Tudi kot predsednik vlade je Miro Cerar nekajkrat ponovil podobno, na primer v intervjuju za Delo v začetku novembra 2014:

"Pričakujem da bodo državljani pokazali, da znamo biti vsi skupaj družbeno odgovorni in državotvorni. Če med državo in državljani ne bomo vzpostavili dovolj medsebojnega spoštovanja, okrepili dialog, potem nismo vredni samostojne države…".

Skratka, idealna klima za v podnaslovu postavljeni cilj. Mnogo mislecev po svetu izraža podobno prepričanje, v ilustracijo denimo Oliver O’Donovan, The Desire of the Nations, Cambridge University Press, 1999:

"The modern legislature or parliament is supposed to conduct its deliberations in response to a public discussion in which all members of the society are entitled to participate…", se pravi: "Moderni zakonodajalec ali parlament naj bi kot odgovor na javno razpravo, v kateri so upravičeni sodelovati vsi člani družbe, opravil tehtni premislek..."

Vse lepo in prav. Pot k boljši demokraciji. Pa vendar, vsi vemo ali pa preprosto čutimo, da se zatika, da so zagate, da tudi po enem letu ni nikjer videti koraka k uresničitvi Cerarjevih pričakovanj, da ostajajo pri nas misli velikih svetovnih mislecev glede možnosti participacije, sodelovanja državljanov pri odločanju o javnih oziroma skupnostnih problemih bolj ali manj le oddaljeni odmev. Ker obstaja pri nas kar nekaj paradoksov demokracije.

Paradoksi demokracije

Kaj imenujemo paradoks? Stvar ali zadevo, ki se pojavi kot ovira na poti iskanja rešitve problema ali doseganja zastavljenega cilja, pa zanjo ne vidimo rešitve. Nekje sem videl zapisano, kaj je Aristotel svetoval, ko naletimo na paradoks:

"Izognite se mu. Obidite ga."

Paradoks demokracije je na primer, da velika večina ljudi verjame, da vsi, ki delujejo v sferi skupnega, delujejo le za nek lasten interes ali interes skupine, ki ji pripadajo, in da je politika kot glavno orodje delovanja v skupnostni sferi le orodje za uveljavitev lastnega interesa. In tudi formalne oblike predstavniške demokracije govorijo predvsem o izražanju določenega interesa, celo v Ustavi so zapisani členi, ki govorijo, kako lahko določene skupine državljanov izražajo lasten interes ter kdo in kako lahko predstavlja določen interes itd. Paradoks pa je v tem, da, kot rečeno, so celo v ustavi določene oblike izražanja določenega lastnega interesa, a po drugi strani prav vsi kandidati za katerakoli mesta v predstavniški demokraciji, recimo v predvolilnih kampanjah, govorijo le o skupnem interesu, da bodo delovali le v skupno dobro, v interesu celotne skupnosti. In tisti, ki so izvoljeni na najvišje pozicije predstavniške demokracije, celo svečano in javno prisegajo na to!

Eden od paradoksov demokracije je tudi to, da obstajata dve nasprotujoči si osnovni dejstvi in sicer:

(1) prvo dejstvo – vedno bo večina, prevladujoča večina ljudi, ki sebe postavi v sistem predstavniške demokracije, se bori za izvolitev v tem sistemu, poskrbela najprej zase, za svojo interesno skupino, za tiste, ki so ji direktno pomagali do izvolitve. Šele potem bo naredila kakšno potezo za skupno, za javno, za splošno dobro. Takšna je osnovna človekova značilnost, bodisi po Darwinu bodisi po komer koli, tako pač je. Zelo malo, bistveno manj, je ljudi, ki bi storili obratno, zato omenjena večina vedno prevlada.

(2) drugo dejstvo – osnovno pričakovanje večine ljudi, ki imajo na voljo tako imenovane demokratične volitve, je vedno znova to, da bi obkrožili ime nekoga, ki bi znal poskrbeti za skupno, za javno, za splošno dobro. A so vedno znova razočarani, ker slej ko prej na površje udari prvo dejstvo – in to dvoje je splošno znano večini ljudi, ki vsaj malo razmišljajo o politiki, pametne rešitve sobivanja obeh neizpodbitnih, a nasprotujočih si dejstev, pač še ni, zato lahko to poimenujemo tudi paradoks demokracije.

Anonimni komentatorji

Paradoks demokracije pa so tudi anonimni komentatorji. So postali večinoma to, kar zapiše na tem mestu pred nekaj tedni Dejan Steinbuch, in jih na koncu komentarja še najbolje zadene s primerjavo z Dostojevskim:

"Razcepljene osebnosti, ki živijo dve življenji. V enem je to vase zaprt, tih, marljiv, globoko v sebi nezadovoljen, jezen in zagrenjen državljan, morda celo člen brezobličnega birokratskega mehanizma javne uprave. To je pasivni človek, ki se javno nikoli ne izpostavlja. Celo tega, koga je volil, običajno ne razglaša naokrog."

Paradoks demokracije pa so anonimni komentatorji zato, ker so sestavni del te družbe, ki se imenuje demokratična. So očitno v večini med komentatorji prav v vseh medijih ter spletnih forumih. In demokracija naj bi bila predvsem tisto, kar verjame in hoče večina. Povrhu pa so to državljani, ki želijo sodelovati, participirati, za razliko od veliko večje večine državljanov, ki nočejo slišati o kakšni obliki participacij ali jih prav nič ne briga. Če ni omogočena tudi anonimnost, lahko tako izgubimo določen potencial vedenja o nepravilnostih v naši skupnosti, ki pa zaradi različnih strahov ne more ali si ne upa na plano, na platformo osvetljevanja. Premier Cerar si želi izboljšati participacijo državljanov, veliko modernih mislecev govori o nuji večje participacije. Se paradoks lahko le širi in redi?

Dvostopenjska rešitev?

Morda pa je rešitev v nekakšnem dvostopenjskem komentiranju oziroma izražanju mnenja, podpore ali nasprotovanja glede članka ali prispevka. Na prvi stopnji lahko sodelujejo in so vabljeni vsi, ki se podpišejo s polnim imenom. Koristno bi bilo najti način, kako jih še dodatno stimulirati k temu. Na drugi stopnji oziroma v nekakšni vzporedni rubriki pa bi morala obstajati tudi možnost anonimnosti, dosegljiva morda preko digitalne kode ali česa podobnega. Namen je torej doseči čim večjo udeležbo neanonimnežev z različnimi oblikami stimulacije, in ne izključiti anonimnežev, temveč najti način njihove udeležbe, da bo v osnovi preprečeno intelektualno dno, žaljivke ali celo zakonsko kaznivi sovražni govor.

V končni konsekvenci gre za to, da čim več državljanov sodeluje, participira. Bodisi kot nosilci predloga rešitve problema – recimo raziskovalni novinarji – bodisi kot komentatorji predloga rešitve problema. Le količina lahko v demokraciji prisili odločevalca k odločanju v smeri, kot zahteva prepoznavna skupnostna volja te količine. A ostaja vprašanje, če bo paradoks demokracije, v našem primeru anonimni komentator, blokiral procese demokratizacije ali pa ga bomo sposobni obiti.

* Miha Burger je aktivni državljan in goreč zagovornik neposredne demokracije. V politiko ga je sicer nekoč zaneslo, a le posredno kot svetovalca Marjana Podobnika v drugi polovici devetdesetih. Takrat je tudi napisal knjigo SAJ SE ITAK NE DA NIČ NAREDITI … priročnik za tiste, ki želijo premagati ta stavek. Gospod Burger je pristaš Karla Popperja in Ivana Cankarja, za naš portal pa je napisal nekaj svojih razmišljanj o fenomenu spletnega komentiranja na Slovenskem, ki se mu glede na predlagane spremembe medijskega zakona obetajo revolucionarne spremembe. In ne nujno, da na bolje.