Komentar

Anonimni komentatorji so eden od paradoksov demokracije

 

Miha Burger se je prijazno odzval na temo, ki smo jo z uredniškim komentarjem na Portalu PLUS odprli z vprašanjem, ali je spletni forum še svoboden in demokratični prostor, znotraj katerega obstaja civilizirani javni dialog. Kot eden od ustanoviteljev Civilne iniciative za Slovenije pred več kot 20 leti je gospod Burger vsekakor primeren avtor, ki bo obogatil našo polemiko, h kateri ste seveda vabljeni vsi, ki imate kaj pametnega za napisati.

12.07.2015 22:10
Piše: Miha Burger
Ključne besede:   forum   splet   demokracija   komentiranje

Paradoks demokracije pa so anonimni komentatorji zato, ker so sestavni del te družbe, ki se imenuje demokratična. So očitno v večini med komentatorji prav v vseh medijih ter spletnih forumih. In demokracija naj bi bila predvsem tisto, kar verjame in hoče večina. Povrhu pa so to državljani, ki želijo sodelovati, participirati, za razliko od veliko večje večine državljanov, ki nočejo slišati o kakšni obliki participacij ali jih prav nič ne briga. Če ni omogočena tudi anonimnost, lahko tako izgubimo določen potencial vedenja o nepravilnostih v naši skupnosti, ki pa zaradi različnih strahov ne more ali si ne upa na plano, na platformo osvetljevanja.

Kako sodelovati na spletnem portalu, ki si je postavil cilj, "mladi generaciji novinarjev in komentatorjev omogočiti objavo njihovih pogledov na aktualno dogajanje doma in po svetu…"?

 

Na temo sistemske korupcije je bil v Odmevih na TV Slovenija 28. septembra 2012, torej pred skoraj tremi leti, gost novinarja Slavka Bobovnika pravnik Miro Cerar. Povedal je, da je za preprečevanje sistemske korupcije potrebno ojačati tako pritisk civilne družbe oziroma aktivnih državljanov, kot istočasno krepiti institucije z zakonskimi in postopkovnimi predpisi, kako upoštevati ta pritisk. Na Bobovnikovo vprašanje, kaj pa misli o vlogi medijev pri tem, je Cerar odgovoril:

 

"Do določene točke ste mediji prav za pohvaliti pri opozarjanju na nepravilnosti v družbi, od določene točke naprej pa ali zadeva zaide v rumeno ali pa razvodeni, in ni vztrajnosti, stalnosti, temeljitosti pri posamezni zadevi."

 

Njegova stranka SMC je le nekaj tednov pred lanskimi volitvami, 20. junija 2015, objavila svoj program in v se v njem med drugim zavezala k "spremembi zakonodaje za formalno vključevanje Civilne družbe". Tudi kot predsednik vlade je Miro Cerar nekajkrat ponovil podobno, na primer v intervjuju za Delo v začetku novembra 2014:

 

"Pričakujem da bodo državljani pokazali, da znamo biti vsi skupaj družbeno odgovorni in državotvorni. Če med državo in državljani ne bomo vzpostavili dovolj medsebojnega spoštovanja, okrepili dialog, potem nismo vredni samostojne države…".

 

Skratka, idealna klima za v podnaslovu postavljeni cilj. Mnogo mislecev po svetu izraža podobno prepričanje, v ilustracijo denimo Oliver O’Donovan, The Desire of the Nations, Cambridge University Press, 1999:

 

"The modern legislature or parliament is supposed to conduct its deliberations in response to a public discussion in which all members of the society are entitled to participate…", se pravi: "Moderni zakonodajalec ali parlament naj bi kot odgovor na javno razpravo, v kateri so upravičeni sodelovati vsi člani družbe, opravil tehtni premislek..."

 

Vse lepo in prav. Pot k boljši demokraciji. Pa vendar, vsi vemo ali pa preprosto čutimo, da se zatika, da so zagate, da tudi po enem letu ni nikjer videti koraka k uresničitvi Cerarjevih pričakovanj, da ostajajo pri nas misli velikih svetovnih mislecev glede možnosti participacije, sodelovanja državljanov pri odločanju o javnih oziroma skupnostnih problemih bolj ali manj le oddaljeni odmev. Ker obstaja pri nas kar nekaj paradoksov demokracije.

 

 

Paradoksi demokracije

 

Kaj imenujemo paradoks? Stvar ali zadevo, ki se pojavi kot ovira na poti iskanja rešitve problema ali doseganja zastavljenega cilja, pa zanjo ne vidimo rešitve. Nekje sem videl zapisano, kaj je Aristotel svetoval, ko naletimo na paradoks:

 

"Izognite se mu. Obidite ga."

 

Paradoks demokracije je na primer, da velika večina ljudi verjame, da vsi, ki delujejo v sferi skupnega, delujejo le za nek lasten interes ali interes skupine, ki ji pripadajo, in da je politika kot glavno orodje delovanja v skupnostni sferi le orodje za uveljavitev lastnega interesa. In tudi formalne oblike predstavniške demokracije govorijo predvsem o izražanju določenega interesa, celo v Ustavi so zapisani členi, ki govorijo, kako lahko določene skupine državljanov izražajo lasten interes ter kdo in kako lahko predstavlja določen interes itd. Paradoks pa je v tem, da, kot rečeno, so celo v ustavi določene oblike izražanja določenega lastnega interesa, a po drugi strani prav vsi kandidati za katerakoli mesta v predstavniški demokraciji, recimo v predvolilnih kampanjah, govorijo le o skupnem interesu, da bodo delovali le v skupno dobro, v interesu celotne skupnosti. In tisti, ki so izvoljeni na najvišje pozicije predstavniške demokracije, celo svečano in javno prisegajo na to!

 

Eden od paradoksov demokracije je tudi to, da obstajata dve nasprotujoči si osnovni dejstvi in sicer:

 

(1) prvo dejstvo – vedno bo večina, prevladujoča večina ljudi, ki sebe postavi v sistem predstavniške demokracije, se bori za izvolitev v tem sistemu, poskrbela najprej zase, za svojo interesno skupino, za tiste, ki so ji direktno pomagali do izvolitve. Šele potem bo naredila kakšno potezo za skupno, za javno, za splošno dobro. Takšna je osnovna človekova značilnost, bodisi po Darwinu bodisi po komer koli, tako pač je. Zelo malo, bistveno manj, je ljudi, ki bi storili obratno, zato omenjena večina vedno prevlada.

 

(2) drugo dejstvo – osnovno pričakovanje večine ljudi, ki imajo na voljo tako imenovane demokratične volitve, je vedno znova to, da bi obkrožili ime nekoga, ki bi znal poskrbeti za skupno, za javno, za splošno dobro. A so vedno znova razočarani, ker slej ko prej na površje udari prvo dejstvo – in to dvoje je splošno znano večini ljudi, ki vsaj malo razmišljajo o politiki, pametne rešitve sobivanja obeh neizpodbitnih, a nasprotujočih si dejstev, pač še ni, zato lahko to poimenujemo tudi paradoks demokracije.

 

 

Anonimni komentatorji

 

Paradoks demokracije pa so tudi anonimni komentatorji. So postali večinoma to, kar zapiše na tem mestu pred nekaj tedni Dejan Steinbuch, in jih na koncu komentarja še najbolje zadene s primerjavo z Dostojevskim:

 

"Razcepljene osebnosti, ki živijo dve življenji. V enem je to vase zaprt, tih, marljiv, globoko v sebi nezadovoljen, jezen in zagrenjen državljan, morda celo člen brezobličnega birokratskega mehanizma javne uprave. To je pasivni človek, ki se javno nikoli ne izpostavlja. Celo tega, koga je volil, običajno ne razglaša naokrog."

 

Paradoks demokracije pa so anonimni komentatorji zato, ker so sestavni del te družbe, ki se imenuje demokratična. So očitno v večini med komentatorji prav v vseh medijih ter spletnih forumih. In demokracija naj bi bila predvsem tisto, kar verjame in hoče večina. Povrhu pa so to državljani, ki želijo sodelovati, participirati, za razliko od veliko večje večine državljanov, ki nočejo slišati o kakšni obliki participacij ali jih prav nič ne briga. Če ni omogočena tudi anonimnost, lahko tako izgubimo določen potencial vedenja o nepravilnostih v naši skupnosti, ki pa zaradi različnih strahov ne more ali si ne upa na plano, na platformo osvetljevanja. Premier Cerar si želi izboljšati participacijo državljanov, veliko modernih mislecev govori o nuji večje participacije. Se paradoks lahko le širi in redi?

 

 

Dvostopenjska rešitev?

 

Morda pa je rešitev v nekakšnem dvostopenjskem komentiranju oziroma izražanju mnenja, podpore ali nasprotovanja glede članka ali prispevka. Na prvi stopnji lahko sodelujejo in so vabljeni vsi, ki se podpišejo s polnim imenom. Koristno bi bilo najti način, kako jih še dodatno stimulirati k temu. Na drugi stopnji oziroma v nekakšni vzporedni rubriki pa bi morala obstajati tudi možnost anonimnosti, dosegljiva morda preko digitalne kode ali česa podobnega. Namen je torej doseči čim večjo udeležbo neanonimnežev z različnimi oblikami stimulacije, in ne izključiti anonimnežev, temveč najti način njihove udeležbe, da bo v osnovi preprečeno intelektualno dno, žaljivke ali celo zakonsko kaznivi sovražni govor.

 

V končni konsekvenci gre za to, da čim več državljanov sodeluje, participira. Bodisi kot nosilci predloga rešitve problema – recimo raziskovalni novinarji – bodisi kot komentatorji predloga rešitve problema. Le količina lahko v demokraciji prisili odločevalca k odločanju v smeri, kot zahteva prepoznavna skupnostna volja te količine. A ostaja vprašanje, če bo paradoks demokracije, v našem primeru anonimni komentator, blokiral procese demokratizacije ali pa ga bomo sposobni obiti.



 

* Miha Burger je aktivni državljan in goreč zagovornik neposredne demokracije. V politiko ga je sicer nekoč zaneslo, a le posredno kot svetovalca Marjana Podobnika v drugi polovici devetdesetih. Takrat je tudi napisal knjigo SAJ SE ITAK NE DA NIČ NAREDITI … priročnik za tiste, ki želijo premagati ta stavek. Gospod Burger je pristaš Karla Popperja in Ivana Cankarja, za naš portal pa je napisal nekaj svojih razmišljanj o fenomenu spletnega komentiranja na Slovenskem, ki se mu glede na predlagane spremembe medijskega zakona obetajo revolucionarne spremembe. In ne nujno, da na bolje.

 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
4
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
11
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
14
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
7
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Človeštvo se bo na koncu pobilo med sabo, navkljub vsemu pa smo v boju za lepoto sveta!
14
09.11.2019 20:00
Ljudje smo edini med živalmi, ki smo sposobni pogledati v svoje možgane, mogoče smo jih celo sposobni rekonstruirati in na novo ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
18
08.11.2019 01:00
Na sklonjenih hrbtih koalicijskih partnerjev je v središče političnega dogajanja vkorakalaLevica. Brez ene resne odgovornosti, ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
20
05.11.2019 00:34
Demografska gibanja v Evropi so v glavnem alarmantna in vzbujajo upravičene skrbi. Če odmislimo Kosovo, potem se evropske države ... Več.
Piše: Anej Sam
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
12
03.11.2019 22:00
Pričujoči tekst pozorno preberite, saj se v njem skriva posebno, presenetljivo sporočilo, ki je povezano z datumom objave: ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Yoko Ono & Marina Abramović: Bolje je biti oseba en dan, kot senca tisoč let.
10
02.11.2019 21:00
Bistvena razlika med umetniškim delomYoko Ono(1933) inMarino Abramović(1946) je v tem, da Yoko Ono proizvaja umetniške dogodke, ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Britanski davkoplačevalci se ne dajo: Levičarska zloraba besed in "Mala rdeča knjižica"
13
27.10.2019 19:00
V politiki so levičarji že od nekdaj dobri pri izkrivljanju besed. Zgodovinska so bila profit pomeni izkoriščanje, kapitalizem ... Več.
Piše: Keith Miles
Korupcija za telebane: Kratek priročnik o korupciji in provizijah na Slovenskem
7
27.10.2019 09:00
Komentarji mojih zadnjih dveh prispevkov naportalu+so me vzpodbudili, da napišem nekaj o poslovnih navadah v Sloveniji.Nisem ne ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Mi, umetniki levi anarhisti, težko sprejmemo idejo, da je kultura največja vrednota
2
26.10.2019 21:20
Bralec, samo pomisli, kakšna mega skladovnica informacij je vpeta v digitalno vesolje. Vsako sekundo se širi. Točno to vesolje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O bednem filozofu: Ali je Boris Vezjak retardiran? Ali ima IQ višji od številke čevljev?
32
25.10.2019 14:00
Boris Vezjak ni znan in ne pomeni ničesar nikomur, vendar je v sebi osredotočil vso bedo filozofije. Ponazarja stanje prodanih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
David Tasić (1962-2019)
3
24.10.2019 22:24
O vsem skupaj bi bilo lažje posneti film kot pisati. Na srečo je bila večina prizorov naših skupnih osemdesetih polna ... Več.
Piše: Franci Zavrl
Stati inu obstati: Proces impeachmenta zoper Donalda Trumpa prehaja v novo fazo
5
23.10.2019 22:04
Impeachment je v Združenih državah ponovno dobil zagon. Ankete javnega mnenja mu postajajo naklonjene, kar budno spremljajo tako ... Več.
Piše: Božo Cerar
Konec mita o dobrem ustavnem sodišču: Primer Accetto in moralna integriteta sodnikov
45
22.10.2019 23:15
Prilika o dveh ustavnih sodnikih, od katerih eden laže, drugi pa na laž opozori javnost, ne bi smela predstavljati večje moralne ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Katalonska neodvisnost: V Evropo prek Madrida ali Barcelone?
26
20.10.2019 19:00
Zunanji ministerMiro Cerarnajbrž ni dobro vedel, kaj govori, ko je španski policijski in pravosodni teror v Kataloniji razglasil ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
So Adrio Airways prodali slamnatemu skladu, ker je bilo treba zabrisati sledi sumljivih poslov?
13
20.10.2019 09:00
Agonija Adrie Airways se še ni prav končala, pa nam Alenka Bratušek in Zdravko Počivalšek že ponujata novo avanturo:ustanovitev ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Oktavia. Trepanacija: Opera, ki je uprizorjena v odprti Leninovi glavi
1
19.10.2019 19:00
Biti sto let kasneje v istem političnem prostoru Lenina in poslušati opero o njegovem brutalnem boljševizmu, je poseben ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Farsa v Združenih narodih: Venezuelo izvolili v Svet za človekove pravice
8
18.10.2019 20:00
17. oktobra, na dan umora venezuelskega opozicijskega aktivista Edmunda Rade, je Madurov režim prejel čudovito nagrado Generalne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kratka zgodovina Evropske unije: Od raja na zemlji do problema
18
15.10.2019 22:27
Raj na zemlji, rešitev, podpora, odgovornost, nadzorstvo in disciplina, problem. V jugoslovanskih časih smo Evropsko skupnost ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Klinični center kot mikrokozmos slovenske države: insajderski esej o negativni selekciji
Blaž Mrevlje
Ogledov: 2,971
02/
Zbogom, Levica! Šarcu bo zdaj še težje vladati, a na srečo ima nekaj smisla za humor
Anuša Gaši
Ogledov: 2,205
03/
Evropa med neizprosno demografijo in "zarukanim nacionalizmom": Ali slovenski narod odmira?
Anej Sam
Ogledov: 2,134
04/
Andraž Teršek: "Ustavno sodišče prepogosto odloča tako, da se najprej izbere končni rezultat, potem pa išče pot, ki naj bi legitimirala takšen rezultat."
Uredništvo
Ogledov: 1,511
05/
Ustavno sodišče dokončno razsodilo: Obvezne glasbene kvote Mira Cerarja so neustavne!
Uredništvo
Ogledov: 1,637
06/
Slovenski intelektualci o razmerah v državi ob 30-letnici padca Železne zavese: "Danes bo že jutri včeraj"
Uredništvo
Ogledov: 1,855
07/
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1,296
08/
Banka Slovenije pod težo kritik: So bile omejitve pri najemanju kreditov občanov res potrebne?
Bine Kordež
Ogledov: 1,322
09/
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
Božo Cerar
Ogledov: 1,092
10/
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
Angel Polajnko
Ogledov: 1,405