Skoraj eno leto je trajalo, da je Poročilo skupine domačih in tujih strokovnjakov (v njej so bili Igor Gregorič, Andrej Robida, Metka Derganc, Tjark Ebels in Mark Hazekamp) o nepravilnostih v okviru programa otroške srčne kirurgije, ki je zahteval tudi smrtne žrtve, prišlo na mizo predsednika Zdravniške zbornice Slovenije Andreja Možine. Portal PLUS je v zadnjih tednih večkrat opozarjal, da bi bilo vsakršno zavlačevanje nespodobno in tudi škodljivo za ugled vseh vpletenih institucij.

150 strani razkritij

Dolgo pričakovani dokument, ki razkriva vse podrobnosti šest let trajajočega programa otroške srčne kirurgije v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, v katerem je bil v tem obdobju ključna figura izraelski kirurg David Mishaly, bo najprej poslan vsem vpletenim zdravnikom, saj se morajo izjasniti o navedbah in ugotovitvah. To lahko traja tudi nekaj tednov, zato so pričakovanja, da bodo mediji (vsaj po formalni poti) okoli 150 strani dolg dokument, ki ga morajo prevesti iz angleščine v slovenščino, v roke dobili že jutri, vse prej kot realna.

Vseeno pa so nas naši viri iz zdravniških krogov opozorili, da se lahko Poročilo o otroški srčni kirurgiji v javnosti znajde že prej, saj bo v množici njegovih prejemnikov zagotovo tudi nekaj "Globokih grl", ki bi jim predčasna objava dokumenta, v katerem so očrnjeni njihovi poklicni kolegi, koristila. Rivalstvo dveh zdravniških lobijev znotraj UKCL je namreč javna skrivnost.

Konec zavlačevanj?

Postopek ravnanja s Poročilom je takšen, da lahko povzroči dodatne zastoje, saj mora biti pošta najprej pravilno vročena, potem se morajo zdravniki, ki jih Poročilo eksplicitno omenja, o navedbah izjasniti, in šele potem bo dokument uradno posredovan javnosti. Zdravniška zbornica Slovenije bo sicer ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc in vodstvo UKCL sicer že danes ali jutri obvestila o tem, da je Poročilo izdelano in čaka na obravnavo.

Ministrica bo, če držijo naša predvidevanja, torej v rokah držala močno obremenjujoče dokaze zoper aktualno vodstvo UKCL in Pediatrične klinike, kar bi ji ob nesporni javni podpori okrepilo pogajalsko pozicijo na Svetu UKCL, kjer naj bi še do konca poletja zapečatili usodo v.d. generalnega direktorja Simona Vrhunca in njegove najožje ekipe. Ugibanja, da je Vrhunec že takorekoč odpisan, so se namreč v zadnjih dneh še okrepila.

Za konec si lahko privoščimo še špekulacijo o tem, kaj se bo zgodilo po uradni objavi mednarodnega Poročila o otroški srčni kirurgiji; predpostavljajmo, da bo sprožila nepovratne procese zamenjav in odstopov, vendar pa ključnega problema, s katerim se že dve desetletji sooča UKCL, objava Poročila in razrešitev vodstva iz krivdnih razlogov ne bosta čarobno rešila - namreč dilema, kdo naj sploh vodi UKCL v prihodnjem mandatu?

Išče se idealni manager

Po naših informacijah je bistvena dilema tako generacijske kot tudi profesionalne narave: ali naj bo novi "general" ljubljanskega Kliničnega centra profesionalni manager ali ne - oziroma, če upoštevamo starostni kriterij - ali naj gre za mlajšega managerja, ki je poln entuziazma in energije, ali pa za starejšega profesionalca, za katerega bo sanacija UKCL le uspešen zaključek poklicne kariere in ki nima, po domače rečeno, ničesar več za izgubiti.

Oba profila imata svoje prednosti in slabosti, med katerimi bi izpostavili dvoje: prvo je ta, da se mlajši bojijo prevzeti takšno socialistično gnezdo klientelizma in korupcije, v kakršnega se je spremenil UKCL, drugo pa se nanaša na dejstvo, da bi v vsej Sloveniji ta hip težko našli starejšega managerja, ki ima še toliko živcev, energije in odločnosti, da bi stopil v to moralno in žal tudi strokovno kompromitirano institucijo in jo v času enega mandata počistil, naredil red in ji povrnil ugled.

Dilema ni enostavna, časa pa tudi ni več na pretek.