Z današnjim prispevkom zaključujemo trilogijo o škandalozni realnosti ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra, ki je v zadnjih dveh desetletjih degradiral in je danes sinonim korupcije, netransparentnosti, prirejenih razpisov in tudi akademskega slepomišenja, kar vse na koncu rezultira v negativni selekciji, zaradi katere je to nekoč ugledno institucijo zapustilo že toliko odličnih zdravnikov.

Namesto uvoda v tretji del trilogije

Medijec Darej je Daniela najprej povišal v visokega uradnika, kasneje pa ga je za kazen, ker ni spoštoval njegovih zakonov, vrgel med leve. Ko je naslednje jutro le spoznal, da so ga pravzaprav ukanili Danielovi nasprotniki, je z moralnim mačkom pohitel v zapor, poln levov, da bi videl, če je Daniel še živ. Kot po čudežu je bil živ, saj naj bi Bog levom zaprl gobce. Tako piše Biblija. Ali bo usoda tudi tokrat prizanesljiva do Daniela iz naše zgodbe o okostnjakih UKCL, pa bomo še videli.

Indeks minimalne raziskovalne higieničnosti, IMRH

Priznamo, IMRH smo izumili sami. Je subjektiven in nevalidiran indeks uredništva Portal PLUS. Toda obenem je tudi intuitiven in – kot bo razvidno v naslednjem odstavku – precej bolj prizanesljiv do trenutnega vodstva t.i. univerzitetnega Kliničnega centra Ljubljana, kot je uradni, validirani in objektivni Hirschov ali h-indeks. Predpostavili smo, da je za nekoga, ki se odloči za akademsko kariero v ustanovi, ki se vsakič, predvsem pa ob aferah, ki jih morajo vodilni vedno pogosteje zagovarjati na televiziji, higienično, če objavi vsaj en prispevek v reviji z indeksom znanstvene citiranosti (SCI) na leto v času trajanja akademske kariere. Pri tem ni bistveno ali gre za rezultate mednarodne, multicentrične, prospektivne, randomizirane študije (ki jih v tako klavrnih raziskovalnih razmerah, kot trenutno vladajo v samooklicanem vrhunskem in univerzitetnem Kliničnem centru Ljubljana, tako ali tako praktično ni mogoče organizirati, čeprav so posamezniki, ki imajo protokole pripravljene), ali pa gre za preprosto objavo zanimivega kliničnega primera (ki jih ob tako velikem številu bolnikov, ki se obravnavajo v taisti ustanovi, še zdaleč ne manjka).

Torej: minimalna ciljna številka ob koncu kariere bi bila 40 prispekov, ki bi jih zaznal PubMed.org, ker bi imeli SCI. Glede na številke, ki jih objavljamo v nadaljevanju članka, boste videli, da je naš IMRH res indeks MINIMALNE higieničnosti in zelo prizanesljiv. Kljub temu, da so se nad njim pričakovano takoj kalimerovsko zmrdovali.

Tako smo strokovne direktorje Kliničnega centra, posameznih klinik in predstojnike oddelkov – torej posameznike, ki vodijo ne samo največjo bolnišnico na tej strani Alp, pač pa tudi sicer diktirajo zdravstveno politiko v državi – razdelili v 4 skupine. Večina jih je žal padla v klavrno rdečo skupino, torej med tiste, ki po IMRH nikakor ne bi smeli priti niti blizu vodstvenih položajev, saj strokovno in raziskovalno (razen redkih izjem) niso garancija za razvoj univerzitetne ustanove, pač pa so prej garancija za njeno stagnacijo.

Le 8 od 60 vodilnih UKC Ljubljana pade po IMRH v zeleno kategorijo, torej med tiste, ki absolutno zagotavljajo prihodnost svojih oddelkov in s tem ustanove. Kar pa je le ubogih 13% med celotnim trenutnim vodstvom. Žalostno stanje, ki govori o odsotnosti kriterijev, kdo in kako lahko postane predstojnik oddelka; ki kaže na odsotnost kriterijev, kdo lahko ponovno dobi mandate; ki logično vodi v negativno selekcijo, politikantstvo in končno v vzpostavitev klike, ki ji preostane edini cilj v ohranjanju lastnega položaja po sistemu "I scratch you, you scratch me", sicer značilnem za primate.

Kar pa v najhujši posledici vodi v oviranje tistih, ki bi radi nekaj več, stagnacijo in močvirje brez kisika. Da seveda o vsesplošno razširjeni korupciji niti ne govorimo. V takšnem stanju sta se po 24. letih takega modusa operandi znašla tako država, kot njen "Mini Me" – UKC Ljubljana. Številke celotne tabele iz prejšnjih dveh delov trilogije, za jasno predstavitev stanja, povzemamo na koncu tega poglavja.

Priznamo, IMRH smo izumili tudi zato, da smo vrgli rokavico in čakali na odgovor. Ki pa ga (še) ni. Kar smo, poznavajoč strategijo preživetja v ljubljanskem Kliničnem centru, tudi pričakovali. Ta je potuhnjenje. Potuhnimo se, dokler vihar ne mine. Vmes se osramočeni malo manj kažimo po hodnikih vrhunske ustanove. Potem pa bo raja že vse pozabila in lahko ponovno in s "pokončno" glavo prilezemo na plano. Izkrivljena in pritlehna strategija preživetja v ustanovi, kjer so zaradi pomanjkanja alternativ ljudje primorani preživeti vsa svoja življenja, ki se jim iz istih razlogov precej priskutijo. Ustanova, kjer so vsi med sabo skregani, le ko gori pod nogami ali pa ko je v igri denar, sklepajo kratkotrajne oportunistične koalicije in tako skozi daljše obdobje kljub mržnji vendarle končajo vsak z vsakim v vsaki postelji.

Po objavi prvih dveh razkritij Portala PLUS o okostnjakih se je sestalo vodstvo ljubljanskega kliničnega centra na skrivnem sestanku in se postavilo v tako zanj kot za Slovenijo značilno kalimerovsko, malomeščansko in bunker pozo.

Kaj se nam je zgodilo?

Kdo si upa napisati tak članek?

Tožili jih bomo ... Mi smo vendar najboljši ! Cep, cep, cep ...

Ogledalce, ogledalce na steni povej...

Albrecht Dürer

Ogledala se ustanovam, denimo bolnišnicam, ponavadi zgodijo, ko jih vodijo ljudje, ki so po poklicu povsem nekaj drugega, denimo strojni inženirji. Si predstavljate, da bi razvojni oddelek pri Mercedesu vodil zdravnik. In še to tak, ki je bil prej nek tretjerazredni aparatčik na ministrstvu? Bizarno. Osebe brez referenc in iz povsem drugega področja, ki so na tako mesto postavljene s strani neke druge parainstitucije, ki dejansko vodi največjo bolnišnico, kakor tudi državo. Ki so tam zato, da med krajo gledajo stran, namesto da bi opravljali svojo funkcijo, torej vodili bolnišnico kot dobri menedžerji in v duhu dobrega gospodarja. Ki jim morajo "ideje o bolnikih" prinašati skoraj 90-letni starčki, ki so slučajno bivši direktorji ljubljanskega Kliničnega centra in bivši direktorji Službe državne varnosti neke druge in že propadle države. Pa za povrh še čisto slučajno, ampak res čisto slučajno, prijatelji stricev današnjih direktorjev, ki so bili v nekem drugem režimu čisto slučajno Titovi tajniki. Ustanova slučajev.

In ko taki ljudje brez pravih argumentov v kamere ves čas blebetajo o vrhunskosti ustanove, ki jo vodijo, se prebudi kritični del javnosti in malo pregleda številke. In zgodijo se ogledala. Z ogledali pa je problem. Če se predolgo ne pogledamo vanje, nam morda po 24-ih letih ni več všeč, kar v njih vidimo. S številkami tudi. Ne lažejo in so krute, še posebej, če so nizke. Ampak številke niso krive, da so nizke, kakor tudi ogledalo ni krivo, da je ogledalo, ali če lastnik svojega odseva v njem ne mara.

Odgovor na drugo vprašanje je: tisti, ki vas imamo dovolj.

Slovenija je majhna, zato je ugrabljiva. In ugrabilo jo je nekaj sto ljudi, ki so se še iz prejšnjega režima zavlekli v vse pore družbe in jo molzejo in posiljujejo, izkoriščajo in kradejo davkoplačevalski denar že 24 let. Imenujejo se strankarski veljaki, lobisti, poslovneži, nekateri so celo zdravniki in "ugledni" profesorji ljubljanskih fakultet. Pa od njih še vedno nihče ne sedi tam, kjer bi v vsaki normalni in pravni državi. Za rešetkami.

Pri nas se to ne zgodi. Tudi po zaslugi izdatne pomoči podkupljivih zdravnikov. Sestre enega od oddelkov vrhunske ustanove vedo povedati, kako se je ob aretaciji gradbenega barona Ivana Zidarja iz telefona enega od oddelčnih zdravnikov slišalo kričanje: "...takoj pridi sem, zakaj pa misliš, da te plačujemo...".

In je šel, zdravnik v službi javnega zavoda. In so ga zabeležile kamere žal že propadlega spletnega medija vest.si (posnetki so še vedno na You Tube). Zanimiva grimasa se razleze čez njegov obraz, ko mora odgovarjati na novinarjeva vprašanja. Zanimivo ne, Zidar še vedno ni v zaporu spričo zdravniških opravičil.

Mafijski ptiči, kakor tudi drugi, vedno vkup letijo. Eni so bele barve, drugi črne, tretji spet lisasti itd. Prispevke o okostnjakih UKCL smo si upali napisati tisti, ki imamo dovolj, da nam je nekaj deset ljudi (redkim izjemam se opravičujemo) ugrabilo ustanovo, ki jo želimo z vestnim delom in korektnim odnosom do bolnikov, kolegov in svojcev dejansko delati vrhunsko in univerzitetno. Tisti, ki bi radi v taki ustanovi, kot je UKC Ljubljana, poleg rutine opravljali še njeno drugo glavno poslanstvo: raziskovanje, publiciranje, mednarodno sodelovanje. Tisti, ki vemo, da bi bila ta zlorabljena in posiljena ustanova lahko z lahkoto dejansko res vrhunska in univerzitetna. UKCL ima dovolj veliko število bolnikov, da se zanimivi klinični primeri pojavljajo vsak dan. Zdravi najtežje bolnike v državi (s čimer se rad pohvali vrhunski direktor). Ima vrsto uglednih in perspektivnih ter tudi mladih kadrov, ki imajo še elan, svežino, vizijo, ideje in bi jo lahko takoj potegnili iz močvirnatega statusa quo, če bi bili pripuščeni k vodenju in odločanju. Po raznih grmovjih ljubljanskega kliničnega centra potekajo vrhunski raziskovalni programi, ki pa ne morejo zablesteti v svoji veličini, ker bi s tem, v sadistično-koruptivnih pogojih brez kisika, hitro propadli.

Predvsem pa bi lahko ljubljanski Klinični center v manj kot desetih letih postal dejansko vrhunska univerzitetna ustanova, če ne bi bil v krempljih zdravniško-dobaviteljske mafije, ki prek prirejenih javnih razpisov in čigumijasto upogljivih ali pa pri rabotah sodelujočih predstojnikov in drugih fičfiričev v belih haljah zavira kakršenkoli razvoj in spremembe. Samo zato, da Zemljaričeve črpalke še naprej črpajo denar na ono stran meje in da nekateri posamezniki izkoriščajo svoj status zaposlenega v UKC Ljubljana zato, da poganjajo svoja podjetja in jim omogočajo vzdrževanje monopola. Žal pri teh rabotah sodeluje tudi farmacevtska industrija, a o tem morda kdaj drugič.

Tovarišija, bili ste preveč zaverovani vase in omrežje, ki vas je vsa ta leta ščitilo. Pozabili ste, da se boste postarali. In mi z vami. In da bomo zahtevali spremembe. In da našim zahtevam ne boste ubežali, ker izgubljate moč. Na koncu boste izgubili in nekateri od vas boste gulili klopi na Dobu. Nabralo se je dovolj materiala, verjemite. Mehanizma ni več mogoče ustaviti. To ustanovo bomo enkrat ponovno naredili vrhunsko in univerzitetno.

Tožili nas boste? Drugačne reakcije kot najbolj ponarodele nismo pričakovali. Toži lahko vsak. Kaj pa boste iztožili? Da naj priredimo ogledalo? Saj nismo na vašem razpisu. Da ga malo obrusimo? Zakaj pa bi ga? Ali da uporabimo tistega iz cirkusa, ki normalno podobo izkrivi v grimaso v upanju, da bo tu učinek obraten in bo realno stanje, ki je žal grimasa, dobilo lepšo podobo?

Metodo, s katero smo prišli do številk, smo natančno opisali. Uporabili smo javno dostopne podatke. Nič nismo ukradli iz sefa Kliničnega centra za razliko od nekaterih med vami, ki ste z izkoriščanjem svojega položaja in odsotnosti minimalne higieničnosti v t.i. vrhunski ustanovi ter odsotnosti minimalnih mehanizmov kaznovanja ob koruptivnih odklonih nakradli veliko denarja. Zlate palice pod posteljami zdravnikov? Khm. Si res želite neprijetnih vprašanj na sodišču?

Ko smo že pri pravu: ali se, spoštovani predstojniki oddelkov, na katerih vaši podrejeni izvajajo in omogočajo koruptivna dejanja, zavedate, da ste zanje objektivno odgovorni, v primeru sodnega pregona tudi kazensko? Ali se podobnega zavedate strokovni direktorji klinik, na katerih predstojniki vaših oddelkov počnejo organizirano raboto? Na vašem mestu bi bilo pametneje, če bi začeli sami pospravljati nesnago, ki se vam je nakopičila pred nogami, kot pa da neodvisnemu novinarstvu grozite s tožbo.

Dopuščamo pa možnost, da smo se pri kakšnem posamezniku pri številkah za nekaj procentov zmotili. To gre na račun dejstva, da je iskalnik ameriški in včasih ne razume najbolje nadležnih šumnikov. Kakor tudi ne vedno, zakaj imajo naše gospe en priimek, pa potem dva, pa potem spet enega, pa morda potem kdaj spet dva. Skratka, ne izgubljajte časa in denarja s tožbo, ker lahko oboje porabite za kaj bolj koristnega. Ker skušamo biti konstruktivni, predlagamo, da denar namenite letošnjemu dobitniku univerzitetne Prešernove nagrade za medicino, da bo lahko izpeljal svojo naslednjo študijo, čas pa porabite za samorefleksijo. Ugotovite, da je stanje porazno. Da je tako zato, ker ste med svojimi maršalskimi mandati pozabili na razvoj ustanove in njeno negovanje. Da se ukvarjate predvsem s tem, kako obdržati svoje fotelje. In ste za to pripravljeni zavirati podmladek, prodajati prijatelje in celo sklepati kupčije s hudičem, samo da bi obdržali že usmrajeni stolček. Ampak vedite, da ste nekateri med vami v očeh ostalih pomilovanja vredni. Zenici se pred vami razširita le še študentu medicine, ki ne ve, da za nazivi nekaterih v večini primerov ne stoji prav veliko.

Potemkinova vas, drugič

Pa poglejmo še enkrat, kako je s Potemkinovo vasjo po kriterijih IMRH, preden nadaljujemo z bolj objektivnimi primerjavami. Če izvzamemo trenutnega strokovnega direktorja ljubljanskega Kliničnega centra, prof. dr. Sergeja Hojkerja, ki ga bomo obravnavali v odstavku namenjenemu strokovnim in generalnim direktorjem, trenutno vodi klinike in njihove oddelke ali službe 60 predstojnikov. Ti so v svojih akademskih karierah, začetek najdaljše sega v leto 1972, objavili skupno 1.851 člankov, ki so objavljeni v revijah z SCI, ki jih zazna PubMed.org. Na tej strani Alp veljajo različna merila pomembnosti in svetovna posebnost t.i. Univerzitetnega kliničnega centra je ta, da je imeti veliko publikacij prej greh kot prednost. Kar potrjuje le eno – da gre za narobe svet, v katerem tisti, ki publikacij in univerzitetnih uspehov nimajo, določajo, kaj je normalno. Prvovrstna bizarnost za ustanovo, ki želi biti univerzitetna.

Take kreatorje mnenjske krajine bi bilo potrebno nemudoma odpustiti. Če pa že ne, naj tolčejo rutino. Potrebno bi jih bilo držati daleč stran od kakršnih koli vodstvenih funkcij ali položaja, kjer lahko kakor koli vplivajo na usodo ustanove, ki bi bila rada vrhunska in prav zaradi njih ni takšna. Naj delajo v svojih zasebnih družbah z omejeno odgovornostjo in pustijo stroko pri miru, ker niso nič drugega kot obrtniki v zdravstvu.

Torej, še enkrat: trenutno 60-člansko vodstvo t.i. Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani je v vseh svojih akademskih karierah do sedaj objavilo 1.851 člankov, ki se pojavijo v revijah z SCI in jih zato zazna PubMed.org. Skoraj tretjino od teh, torej 525 ali 28,4%, so prispevali predstojniki internisti. 246 člankov ali skoraj poloviuco od vseh predstojnikov internistov so prispevali trije težkokategorniki, prof. Noč, prof. Buturovićeva in prof. Tomšič.

Stanje po klinikah – na kratko

Stanje na kirurgiji je porazno in ni vredno nadaljnjega komentiranja. Vodstvo kirurške klinike nima niti enega primerljivega težkokategornika. Skupno je vse vodstvo kirurške klinike objavilo celih 2,5-krat manj člankov kot njihovi internistični kolegi.

Vodstvo nevrološke klinike je objavilo 220 člankov ali 12% vseh. Od tega prof. Vodušek in prof. Podnar skupaj 163, kar je 75% vseh člankov vodstva nevrološke klinike.

Vodstvo Ginekološke klinike je objavilo skupno 186 člankov, torej 10%. Pozor, od tega polovico en sam človek, prof. Peterlin.

Vodstvo Pediatrične kliniki je h kvoti člankov vodstva ljubljanskega kliničnega centra prispevalo 367 ali 20% vseh člankov. Med njimi ne boste našli predstojnika prof. Rajka Kende, pač pa prof. Battelina in prof. Avčina, ki sta jih sama prispevala skupaj 200. Torej dva profesorja s Pediatrične klinike več kot celotno vodstvo kirurške klinike.

Ostale manjše klinike so skupno prispevale dodatnih 357 ali 20% v skupno kvoto člankov. Pri tem še enkrat pozor, akademik prof. Strle 179, torej ponovno en sam človek polovico.

Zgolj 9 težkokategornikov (15%) od 60-članskega vodstva ljubljanskega kliničnega centra je prispevalo 884 člankov ali skoraj polovico.

Ko se boste naslednjič spraševali, kdo bi bil primeren strokovni direktor klinike ali celo Kliničnega centra, predvsem če bi ga želeli spraviti na pravo pot univerzitetnega centra, se spomnite teh podatkov in potrkajte na vrata enega od težkokategornikov. Vprašanje pa je, če vam bo odprl in se hotel mazati s temi umazanimi in zlorabljenimi funkcijami.

Koliko je 1851?

Ključnega vprašanja si še vedno nismo zastavili: ali je 1.851 člankov veliko? Na tej strani Alp vsekakor, saj ni nikjer podobne in referenčne ustanove, s katero bi se lahko ljubljanski Klinični center primerjal. In v tem grmu tiči zajec vrhunskosti UKC Ljubljana. Nič ne vidim, nič ne slišim, nič ne rečem... Kot tiste tri opice. In potem sem vrhunski. Pa še direktor je vrhunski in, kako ironično, še piše se Vrhunec.

Kaj pa če pogledamo na drugo stran Alp? Hjaaaaa, potem stvari postanejo zelo relativne. Poglejmo za primerjavo samo dva svetovno znana kardiologa, prof. Pinto in prof. Lüscherja. Prvi je soavtor pri 930 člankih z SCI, drugi pri 876. Dva človeka, 1.806 člankov v revijah z znanstvenim indeksom citiranja. Oba sta še živa in še kako aktivna. Dva človeka enako kot celotno trenutno 60-člansko vodstvo UKC Ljubljana. Kako je to možno? Z veliko trdega dela, malo sreče, predvsem pa v ustanovah, v katerih so glavni cilji in glavni moralni principi: raziskovanje, stroka in premikanje meja. In verjemite, v njunih ustanovah gotovo ni korupcije.

Torej, spoštovano vodstvo, kaj boste naredili jutri kot prvi korak, da začnete barko obračati v pravo smer?

Hirschov ali h-indeks ali želeli ste, pa ga imejte

Prvi komentar na naš IMRH je bil, da kaj se pa gremo. Da to ni objektivno merilo. Ni validirano. Predstojniki so skočili v zrak, telefoni so pregorevali, splošna panika. Dobili smo jih s spuščenimi spodnjimi gatami. Res je. Indeks je bil naša izmišljija. Naš, subjektiven, nevalidiran, vendar še kako prizanesljiv. Nekateri so želeli, da predstavimo objektiven in validiran indeks. No, pa ga bomo. To je t.i. h-indeks ali Hirschov indeks.

 Hirschev indeks

Tudi gospodu Hirschu se samo navajanje števila člankov ni zdelo smiselno za objektivizacijo vrednosti posameznega strokovnjaka-raziskovalca. Zato je iznašel h-indeks, ki poleg produktivnosti posameznika upošteva tudi težo objavljenih člankov, ki se kaže skozi to, kolikokrat so posamezni članek kot citat uporabili drugi raziskovalci. Večjo ko ima članek znanstveno vrednost, večkrat ga bodo drugi uporabili za podkrepitev svojih trditev ali ugotovitev. Višji bo h-indeks posameznika. H-indeks, o katerem si sicer lahko več preberete na wikipediji, uporablja za vrednotenje slovenskih znanstvenikov tudi SICRIS ali Informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji. Za vsakega od predstojnikov iz naše tabele smo preverili h-indeks, ki ga vodi SICRIS. In ja, stanje je slabše kot pri našem IMRH!

Kaj naj rečemo, želeli ste objektivnost, pa jo imejte. Če uporabimo mejnike avtorja indeksa samega, ki razdelijo raziskovalce po uspešnosti na:

uspešni raziskovalec, če je h-indeks >20,

nadpovprečni, če je h-indeks >40 in

odličen raziskovalec, če ima posameznik h-indeks >60,

je stanje v vodstvu vrhunske ustanove na tej strani Alp porazno.

Razen sedmih posameznikov se vsi potopijo v kategorijo s h-indeksom <20. Kategorijo, ki jo avtor niti ne opisuje niti ne opredeljuje.

Legenda: IMRH – indeks minimalne raziskovalne higieničnosti, naš indeks, ki je sprožil zgražanja, da ni objektiven in validiran. Je pa bil precej bolj prizanesljiv. Nekateri so bili celo v beli in rumeni kategoriji. H-indeks ali Hirschov indeks pa je objektiven in validiran. Potopi še tiste, ki so bili pri nas v beli in rumeni kategoriji. Po razmejitvah avtorja indeksa je v 60-članskem vodstvu UKC Ljubljana trenutno le 7 ali nekaj več kot 10% uspešnih raziskovalcev, nobenega nadpovprečnega ali odličnega. Cl10 - število čistih citatov, kot izhaja iz sicris.si – pozorni bodite, da pri tistih, ki imajo veliko število citatov in nizko število člankov, veliko število citatov ne pomeni tudi odličnosti raziskovalca, ker gre ta razkorak ponavadi na račun dejstva, da je posameznik soavtor pri 1 ali 2 člankih v kakšni od elitnih revij ali v strokovnih smernicah, ki so zaradi svoje narave avtomatično velikokrat citirane.

Torej, spoštovano vodstvo, drugič vas sprašujemo: kaj bo jutri vaš prvi korak, da začnete barko obračati v pravo smer?

Zgodbe o uspehu izven močvirja

Pa poglejmo še drugače. Ali smo Slovenci nesposobni ? NE. Smo kaj drugačni od tujcev ? DA. Da nismo nesposobni, dokazujejo štirje slovenski zdravniki, ki so pred desetletji ušli iz močvirja zaradi pomanjkanja kisika. Ja, dušili so se oziroma so jih dušili. Pa so šli in si v tujini ustvarili zavidljive kariere. Tujim kolegom primerljive kariere, za trenutno vodstvo UKC Ljubljana pa zavidljive kariere.

Prof. Igor Gregorič je ugleden srčni kirurg, ki živi in dela v Združenih državah Amerike. Soavtor pri 192 člankih z SCI. Prof. Bojan Čerček prav tako že desetletja živi in dela v Združenih državah Amerike. Soavtor pri 175 člankih z SCI. Prof. Danilo Fliser dela in živi v Nemčiji. Soavtor pri 267 člankih z SCI. In še Andrej Trampuž, ki prav tako živi in dela v Nemčiji. Soavtor pri 117 člankih z SCI.

Štirje Slovenci, ki so morali pobegniti v tujino, da so lahko delali to, kar so želeli in uspeli. Skupno so objavili 751 člankov, več kot celotno vodstvo interne in kirurške klinike skupaj. Pa mislite, da so jih kdaj poklicali in povabili nazaj, da bi svoje znanje in izkušnje implementirali doma? Zares nikoli! Nemo propheta in patria – ne moreš biti prerok v domovini. Še posebej v Sloveniji ne, kjer so vsi najboljši in kjer že vse vedo.

Tudi slovenski zdravnik je lahko raziskovalno uspešen. Vendar ne doma. In v tem smo drugačni od tujcev. Na tej strani Alp bi se raje pobili med sabo, si drug drugemu odgriznili vse ude, da ja ne bi komu uspelo. Razen kadar je treba pokriti grehe drugega, sodelovati v korupciji, klientelizmu. Takrat so možne tudi začasne oportunistične koalicije med sicer največjimi sovražniki. V tujini, kjer so vrednote nikakršna toleranca do korupcije, znanje, raziskovalna uspešnost ipd. Lahko uspejo, čeprav kot tujci v tuji deželi, tudi Slovenci. Omenjeni štirje so dokaz za to.

Gremo naprej. Znamenita bolnišnica Johns Hopkins iz Združenih držav Amerike. Že na prvi strani njihove spletne strani se postavijo s številkami. Pri nas na prvi strani vrhunski direktor sporoča Slovencem, da so bolniki v njegovi bolnišnici (si predstavljate?) prva skrb. Ja katera pa naj bi bili? Zadnja?!

Med drugim številke pravijo, da namenijo letno 170 milijonov dolarjev za raziskave. Spoštovani gospod Vrhunec, javno vas sprašujemo, koliko za raziskave nameni UKC Ljubljana? V slovenskem zdravstvu se, kot trdijo nekateri, letno pokrade 500 milijonov evrov. Kot vemo, pa za raziskaveni namenjen v resnici s strani bolnišnic niti cent.

Naprej, v Hopkinsu naštejejo, kaj so njihove glavne vrednote: odličnost in raziskave, z motom bodimo najboljši; vodstvo in integriteta, z motom bodi vzor drugim; različnost in vključevanje, z motom bodi odprt; spoštljivost in kolegialnost, z motom bodi prijazen. In kako je pri nas? Narobe svet seveda:

- odličnost ni zaželjena, saj potem nismo vsi enaki;

- v komunizmu vzgojeni, v komunizmu zadušeni;

- raziskave, kje pa, spet bi bil kdo boljši od drugih.

Zato je treba posekati vse, ki štrlijo ven. Lenuhi, vrata so vam na stežaj odprta. Bodimo najboljši. Hja, jasno, saj smo že a priori najboljši. Na tej strani Alp se nihče ne more primerjati z nami, ogledal pa ne maramo. Vodstvo - ja, za izkoriščanje t.i. drugih priložnosti.

Vzor drugim. Vedno in do groba. Tvoj vzornik bom tako, da te bom zatiral in s tem vzdrževal relativno razliko med nama. Obljubim, da me boš vedno spoštoval. Če ne zlepa, pa zgrda.

Različnost in vključevanje. Ja, lojalnih kadrov, ki so pripravljeni pobirati moje drobtinice, ki jih odmerjam s sadistično natančnostjo. Kolikor mi boš lizal čevlje, toliko boš vključen.

Bodi odprt. Herezija. Bodi zaprt na to stran Alp in boš lahko, če boš priden in imel srečo, da boš glavni petelin na kupčku slovenskega gnoja. Ne odpiraj se. Morda ti ne bo všeč, kar boš videl na drugi strani Alp. Ampak, saj nihče ne vpraša. Dokler si na tej strani.

Spoštljivost in kolegialnost ter prijaznost. Ja. Narejena. Kot ameriški nasmeški. Polni botulina. Za doseganje lasntih ciljev v smislu psihiatrične diagnoze korprorativnega psihopata.

Še veliko bi lahko naštevali, ampak si lahko preberete tudi na njihovi spletni strani. Omenimo naj le še t.i. Zlato knjigo, ki natančno ureja splošne pogoje, po katerih lahko nekdo postane profesor in predstojnik. Ter Srebrno knjigo, ki podrobneje ureja taiste pogoje, ki se spreminjajo s časom.

Spoštovani gospod Vrhunec ponovno vprašanje, ali ima vaša ustanova podobno jasno zapisana pravila, kdo lahko postane predstojnik, kdo lahko ostane predstojnik in podobno. V spodnji tabeli prikazujemo primerjavo med nekaterimi slovenskimi predstojniki in oddelki in njihovimi primerljivimi analogi na Johns Hopkinsu. Kot lahko vidite iz številk, ki so zopet krute, so pogoji precej hujši in kot je razvidno iz števila člankov, ki so jih objavili predstojniki na Hopkinsu, moraš biti hudičevo dober na raziskovalnem področju, da lahko postaneš predstojnik oddelka. Verjetno potekajo tudi tam igrice, vendar na precej višjem nivoju ali obratih, če hočete. Če ni izpolnjujete osnovnih postulatov iz Zlate in Srebrne knjige, ki sta nekakšen viteški kodeks Johns Hopkinsa, vam tudi poznavanje župana ne pomaga.

Četrtič, spoštovano vodstvo, kaj bo jutri vaš prvi korak, da začnete barko obračati v pravo smer?

Riba smrdi pri glavi

Kot vedno seveda riba smrdi pri glavi. V največji bolnišnici v državi, ki se imenuje vrhunska in univerzitetna, bi moral biti generalni direktor nesporna ekonomska avtoriteta v državi. Strokovni direktor pa nesporna avtoriteta na področju svoje stroke. Morala bi biti spoštovana gospoda ali gospe, brez kančka dvoma. Morala bi biti temu primerno nagrajena. Morala bi imeti temu primerno odgovornost. In morala bi imeti tudi osebno integriteto in jajca, da bi ob odklonih, kot so zgodba Mishaly, katastrofalna korupcija z žilnimi opornicami in drugim materialom, afera Radan in drugimi, ki bodo v naslednjih mesecih padle iz omar, nemudoma odstopila. Pri nas seveda temu ni tako.

Ali nam lahko kdo razloži, kakšne so reference strojnega inženirja gospoda Vrhunca, da zaseda mesto generalnega direktorja. In se že leta drži na poziciji v.d. ? In si ga nobena vlada ne upa razrešit ? Razen tega, da se piše Vrhunec, da je nečak Titovega tajnika Marka Vrhunca, ki je prijatelj bivšega direktorja SDV Janeza Zemljariča.

Ljudje, nehajte nas imeti že enkrat vse skupaj za norce!

Tam ste zato, da lepo in pridno črpajo denar čez mejo. Povejte ljudem, da ste tam zato, da se krade. Kajti, da ne delate v duhu dobrega gospodarja, je znano že vsakemu vrabcu okrog vrhunske ustanove. Povejte ljudem, da ste čuvar legalizirane kraje davkoplačevalskega denarja.

Pred Vrhuncem je bila tam prva dama UKCL Darinka Miklavčič. Ali lahko kdo pove, kakšne reference je imela ta gospa za generalno direktorico UKC Ljubljana? Razen tega, da je bila članica SDS in da je z nekom igrala golf.

In strokovni direktorji? Prof. dr. Sergej Hojker. PubMed zabeleži soavtorstvo le pri 34 člankih z znanstvenim indeksom citiranja in, pozor!, pri nobenem ta gospod ni prvi avtor? Kako je to možno, da človek ni prvi avtor pri nobenem članku z SCI? Kako je lahko sploh postal profesor? Ali še več, generalni direktor vrhunske ustanove? Članke so očitno pisali drugi in ga dopisovali za soavtorja verjetno zato, ker je bil šef oddelka in bi brez tega ne smeli raziskovati in objavljati. Zgolj špekuliramo. Pred njim prof. dr. Brigita Drnovšek-Olup. Po podatkih PubMed.org je gospa uspela v cca 20 letih objaviti le 11 člankov z SCI. OK, kaj se tukaj dogaja? Tak znanstveni pedigre naj bo garancija za razvoj ustanove? Ni čudno, da vse tone.

Kakšni so takojšnji ukrepi, da bo UKCL čez 10 let res dobra ustanova?

1. Izkoreniniti korupcijo. Pri korupciji ne gre samo za problem tega, da se iz zdravstva pokrade po nekaterih ocenah do 500 milijonov evrov na letni ravni. Dodaten problem je, da so zdravniki, ki jo v UKC Ljubljana omogočajo, tako globoko v dreku, da sami ne morejo več ven. Zato svoje pozicije ščitijo na vse možne načine. Nekateri zanje sploh nimajo nobenih argumentov. Nastavljeni so s strani zdravniško-dobaviteljske mafije, da korupcijo omogočajo in vzdržujejo. So kot zasvojenci s heroinom. Super je, ko si ga vbrizgajo. Ne morejo pa nehati. Če bi nehali omogočati korupcijo, bi se hitro videlo, da nekaj ne štima. Da je nekaj drugače. Kar naenkrat bi bilo preveč denarja. Razkrili bi se. No, pa še prijetno je dobiti veliko denarja na račun v tujini. Te barabe so v zadnjih 24 letih to krajo tako ponotranjile, da imajo občutek, da jim dejansko denar pripada. Ne ljubčki, to je denar slovenskih davkoplačevalcev! In vi (še) ne sedite v zaporu samo zaradi tega, ker so ustanove, ki bi vas morale tja spraviti, prestreljene z istimi udbaškimi kadri in njihovimi potomci, ki jim pripadate tudi sami. Drugače si ne znamo predstavljati, zakaj ob vseh teh zgodbah v javnosti in dokazih, ki ležijo na njihovih mizah, ni nobenega učinka s strani NPU, KPK ali Specializiranega državnega tožilstva?! Predstavljajte si, če bi uspeli zajeziti krajo tega denarja. 100 milijonov bi denimo namenili za raziskave in bi se zelo približali veliko bolj veličastnemu Johns Hopkinsu. Preostalih 400 milijonov evrov pa bi lahko namenili za poštene plače tistih, ki v tej medicini v resnici delajo: vseh nevidnih in poštenih zdravnikov, medicinskih sester in ostalega osebja, ki so jim bolniki dejansko prva skrb. Ja, drage medicinske sestre, človeka nevredne plače imate zato, ker vam denar pokradejo in prečrpajo preko meje. Denarja pa je sicer dovolj.

2. Zamenjati vodstvo UKC Ljubljana (večino). Za katastrofalne razmere v slovenskem zdravstvu in predvsem v UKC Ljubljana je v največji meri odgovorno vodstvo UKC Ljubljana. Sestavljajo ga po večini ljudje, ki so to ustanovo in posredno zdravstveno politiko vodili zadnjih 20 let, najmanj pa 10. Glede na to, da je stanje v UKC Ljubljana katastrofalno in so delovna vnema, morala, kolegialnost in vse, kar našteva Johns Hopkins kot vrednote, na psu, za kar ste vsaj objektivno odgovorni prav vi, ni pričakovati, da če do sedaj teh stvari niste znali urediti, da jih zdaj čudežno boste. Lahko pa naredite eno stvar. S samorefleksijo ugotovite, da je to to. Da je to dosežek vaše generacije in se samorazrešite ter date možnost naslednji generaciji, da popravi, kar ste sami zavozili ali zamudili. Poglejte se v ogledalo. Preden greste, še vzpostavite pravila igre, po katerih bodo ustanovo dejansko vodili vaši mlajši kolegi in to najboljši in ne iz ozadja zdravniško-dobaviteljska mafija. Imejte hrbtenico. Niste strunarji.

3. Ustanovitev sklada za raziskave. Nujno je potrebno ustanoviti sklad v katerem bo denar za raziskave in jasna pravila črpanja, da se da vetra v jadra raziskovanja. Ter seveda jasna merila za črpanje takega denarja. Če ga je dovolj za pokrasti, ga je gotovo dovolj tudi za dober namen.

4. Jasna merila. Ne socialistični plačni razredi. Jasna merila kdo lahko napreduje. Kdo lahko postane prestojnik oddelka. Kdo lahko ostane predstojnik oddelka.

5. Možnost nagrajevanja. Predstojnik mora imeti možnost nagrajevati in kaznovati. Tudi sam mora biti zamenljiv, če ne "ustvarja" dodane vrednosti s svojim vodenjem oddelka.

6. Jasna razmejitev javnega in zasebnega. Slovensko zdravstvo je še zadnji socialistični mastodont v Sloveniji. Že vsi ostali so propadli ali pa so jih propadli. Tega ne. Ker se v njem vrti veliko denarja in nikomur ne ustreza, da bi bilo drugače. Krasti denar, ki ga ustvarijo drugi, je slajše kot služiti pošteno. Izkoriščanje javne službe in varnosti, ki ti jo daje za preusmerjanje poslov v številne lastne d.o.o.-je, je slajše, kot se pogumno odločiti in iti na pot zdravnika-obrtnika.

7. Neodvisnost ministrstva za zdravje. Dokler bodo ministri za zdravje, kot govori urbana legenda, lahko le tisti, ki bodo dobili blagoslov Janeza Zemljariča oziroma njegovh adlatov, ne moremo govoriti o neodvisnem ministrstvu, ki bo v tej državi karkoli spremenilo v zdravstvu na bolje. Zdi se, da so bili ministri do sedaj bolj varuhi Janezovih črpalk, kot v resnici ministri. Tisti, ki so si upali misliti po svoje, pa so bili hitro razrešeni.

 Daniel sredi levov

Potrebnih ukrepov je še več, naštevamo po našem mnenju le 7 najnujnejših, da bi se močvirje predihalo in bi vanj prišel nov kisik. Potrebna bo več kot ena nova generacija, da bo morda UKC Ljubljana kdaj podoben vrhunskim ustanovam. Velika stavba, lepe črke na steni in direktor, ki se piše Vrhunce niso dovolj za vrhunskost. Treba bo pokazati več. Kar pa bo najprej zahtevalo samorefleksijo in ugotovitev, kaj so prioritete. Spoštovani predstojniki, ta ustanova vam je dajala varno službo in možnost strokovnega izpopolnjevanja ter potencialno lepih karier. Kaj ste naredili iz njih, vidite sami, kakor tudi javnost. Zato bi bil čas, da začnete z radikalnimi ukrepi. Najprej pri sebi. Na vsakem oddelku imate dovolj mlajših, ki lahko ladjo takoj potegnejo naprej. Uspehi bodo vidni šele čez 10 let.

Zormanova videokaseta

Darka Zormana omenjamo zato, ker je bil po naših informacijah eden glavnih branikov korupcije na področju žilnih opornic v Sloveniji. Anomalija zavoženega sistema vrednot v UKC Ljubljana. Človek brez doktorata, ki ni organiziral zares ničesar, ampak le oviral vse okrog sebe. Zafrustrirana oseba z verjetno milijoni razlogov v Švici. A hkrati tako močan, da mu nihče v t.i. univerzitetni ustanovi ne more stopiti na prste. Vendar pa se stvari spreminjajo. Dokumenti se zbirajo. Švica je spremenila sistem poročanja o tujih bančnih računih. In ja, tista videokaseta. Creme de la creme. Ampak ne še. Naj še malo počaka. Jesen bo tako in tako zanimiva. Vse ob pravem trenutku. Za bunga bunga je vedno čas.

(konec)