V istem tednu sta dva velika politična projekta, ki sta v sebi nosila sporočilo, kako politika lahko naredi vse, samo če je volja, odšla v zgodovino slovenskega podjetništva. Najprej se je zgodila prisilna poravnava Cimosa, potem pa še stečaj Aha Mure. Najbolj bizarno pri tem je, da za nobeno niso bili krivi tisti, na katere uradni interpretatorji kažejo s prstom, ampak politika sama. Zakaj? Zaradi tega, ker je še enkrat več opletala z lažmi, da je mogoče negirati realnost in gradila fantazmo, da imajo nadnaravne moči pri ohranjanju in celo multiplikaciji dobička in delovnih mest.

Vsak, ki razume, da je agenda političnih strank ponovna izvolitev (pri tem uspešna ekonomija sicer pomaga, ni pa nujno, saj je še vedno moč debatirati o partizanih in domobrancih), je transparentno laž spregledal. Vsak, ki ve, da je keynesianizem z državnimi intervencijami nesmiseln recept, je dobil še en dokaz več o neumnosti tovrstne politike. In vsak, ki je finančno opismenjen na ravni srednje šole je razumel, da se je zgodilo neizbežno. Pojasnimo, še milijontič, zakaj. 

Aha efekt

Spomnite se velikanskih keynesianskih in frodulentnih političnih poskusov reševanja Mure, ki so tekli vsaj nekje od nastanka države dalje. Lažne obljube o prestrukturiranju, fantazijski plani in zidanje Potemkinovih vasi v prekmurskih tekstilnih tovarnah, ki so bili financirani z denarjem davkoplačevalcev, so bili zgolj manevri s katerimi je politika skušala še za nekaj malo odložiti neizbežno. Pa ne zato, ker bi jih skrbelo za delovna mesta, ampak zato, da v predvolilnih obdobjih ni bilo neprijetnih vprašanj. In koliko je to stalo podjetja in državljane?

Samo od leta 2009 dalje 5,8 milijona evrov državne pomoči, 12 milijonov evrov dolga, ki ga bo nekdo moral odpisati (kaj mislite, na račun koga?), od tega 6,3 milijona evrov dolga, ki ga bo moral odpisati Durs (beri: izcuzali se bodo novi davki ali najel nov dolg za pokritje te skrčene postavke na prihodkovni strani proračuna). Da sploh ne omenimo, da bo posledica Aha Mure skorajda 20 % brezposelnost v Pomurski statistični regiji. Kaj torej? Potrošen denar vseh nas zato, da na koncu izginejo delovna mesta! Res izjemen dosežek! Kje točno je pri tem karkoli koristnega? Kako se lahko upraviči potrošen denar?

Samo ne recite, da ti hokuspokusi niso bili razkrinkani že prej! Bili so javno in večkrat, ampak se jim ni hotelo verjeti, ker tam zunaj je še kako živ mit o vsemogočnih politikih, ki z denarjem drugih delajo tako odlično, da lahko rešijo vse po vrsti. Bodimo še bolj realni: 18 milijonov evrov odpisanih pri Aha Muri je točno enak znesek, kolikor bo manj socialnih transferjev za tiste, ki so nedavno izgubili delo. 

Rokometno prebijanje

Drugi primer je koprski Cimos, podjetje iz avtomobilske industrije, ki je veljalo za velikega obalnega zaposlovalca, rokometnega mecena in nasploh za odličen primer poslovne prakse. Celo tako zelo odličen, da je vlada Alenke Bratušek napovedala, da je Cimos potrebno in mogoče rešiti in da bo primer prestrukturiranja in razdolževanja tega podjetja služil kot vzorčni primer za celotno rekonstrukcijo slovenskega podjetništva in dokončno razkril sposobnost rajnke vlade. 

Podjetje, ki je od države dobilo 35 milijonov evrov za kreditne garancije (kar je pripeljalo do preiskave Evropske komisije), z njim pa se je neposredno, kot v Putinovi Rusiji, ukvarjal kar kabinet predsednice vlade, je šlo v istem tednu, kot je razpadla Aha Mura, v prisilno likvidacijo. Pa je bilo Cimos sploh mogoče rešiti? Podjetje, ki je imelo največ tri milijone letnega dobička in na koncu že čez 400 milijonov dolgov, je po definiciji ekstremno slaba naložba, ki je ni mogoče več rešiti, razen če pri razmerju Cimosov dolg:lastniški kapital, ki je tipično za to industrijo 30:70 in ne 75:25, kot v primeru Cimosa, čakate kakšnih 80 let do normalizacije poslovanja.

Da ne govorimo o popolni finančni norosti, ki jo je prinesla trditev, da zaradi raztegnjenih plačilnih rokov, ki pomenijo težave z likvidnostjo v podjetju z državnimi garancijami, vlijete še več dolga v podjetje, istočasno pa prisilite državne banke, da tako brezupen primer zadolženosti in nizke donosnosti rešujejo s konverzijo dolgov v lastniške deleže. Povedano manj tehnično: podjetje je bilo mrtvo že dolgo preden je predsednica vlade slavnostno najavila njegovo reševanje. In ja, reševalo se ga je z davkoplačevalskim denarjem in reševalo se ga je tako, da se je zaposlenim lagalo, da njihova delovna mesta obstajajo. Kajti rezultat je skorajda enak kot pri Aha Muri: brezposelnost in zapravljen državni denar (razmislite, kaj bo z garancijami).

Skratka: laganje, laganje in še enkrat laganje o metafizičnih sposobnostih politike, da lahko z denarjem drugih odloži neizbežno. In zakaj mislite, da je vlada izvajala lažnivi populizem, če je bilo jasno, da podjetja ni več? Ker so se bali za zaposlene? So se res bali zanje kaj bolj kot danes, ko bodo z njimi v naslednjih mesecih obogatili Sursovo statistiko? Ali pa so morda rabili bombastični medijski štart v stilu "nam je mar in mi smo tega sposobni"?

Zgodovina nesmislov in nategov

To pa še ni vse. Nikakor namreč ne morete trditi, da o neučinkovitosti državnih intervencij niste ničesar vedeli in da ste naivno verjeli v sposobnost politike, da reši podjetja, ki jih ni več. Prvi takšen notoričen primer je bil Elan, potem je bila tu IUV, ki je konec vzela leta 2008 (stečajni postopek pa se je uspel zaključiti fascinantno hitro, leta 2014) in s katero je povezan neposredni dokaz, kako bizarno slabo in politično se upravlja z naložbami na SODu. Po tej poti gre očitno tudi Tovarna nogavic Polzela. In vse to je bilo vedno znova pospremljeno z milijonskimi davkoplačevalskimi zneski, ki jih danes lahko izsledijo samo še forenziki.

In zdaj mi naj vsi zagovorniki nacionalnega interesa, keynesianskih intervencij ter verniki v vsemogočnost politike poskusijo odgovoriti na sledeče vprašanje: kaj ima tovrstna politika za pokazati, razen izgubljenih delovnih mest in zapravljenega davkoplačevalskega denarja? Veste, kaj imajo za pokazati? Moč in vpliv. In zakaj se potem vedno znova in znova, in na enak način, rine v iste zgodbe? Koliko dokazov še potrebujete, preden boste dojeli, da to ne deluje? In kaj imajo sveže brezposelni od teh kolosalnih reševalnih idej? Kolikokrat vas bodo še nategnili? Jaz odgovora ne vem, morda pa vedo o tem kaj reči psihiatri. Veste zakaj psihiatri? Ker po vsem kar danes vemo, lep del Slovencev verjame, kako genialna ideja je bila, da naj država ustanovi svoje gradbeno podjetje in kako odlično je Židan, minister v stečajni vladi, predlagal, da država ustanovi podjetje za preprodajo lesa.

Pa da ne boste mislili, da ta bankrotirana politika nima resnih posledic. Vsak evro, ki se je odvzel od zdravih podjetij in se prenesel v Aha Muro ali Cimos (ali katerokoli drugo podjetje), je zdravemu podjetju zagotovo odvzel en evro novih delovnih mest ali en evro investicij. In naj bo jasno, ne moremo več nadaljevati s politiko davčnega prelivanja v subvencije, ker to pomeni zagotovo evro manj delovnih mest in investicij v zdrava podjetja v zameno za popolnoma negotov (dokazano ničen) učinek državnih investicij ali subvencij.

Ja, gre za hladnokrvno kockanje z usodami ljudi na račun politične moči. In seveda, vse to se še kako dotakne tudi vas. Isti evro, ki so vam ga vzeli iz denarnice in nakazali podjetjem, ki jih ni mogoče rešiti, je pomenil en evro manj vaše potrošnje. Tako enostavno je to in to teče že od leta 1991 dalje. Pa ne govorim o financiranju javnih dobrin, pri katerih velja konsenz, da bomo kolektivizirali vse izgube, ne glede na to, koliko so visoke, govorim o absurdni veri v sposobnost, da potem ko finančni trgi dokončno zavrnejo reševanje podjetij, v zgodbo vstopijo politiki, ki se hvalisajo kako bodo s pomočjo denarja drugih uredili probleme in obljubljajo čudežne nasvete. Seveda na vaš račun, njihov dobiček in za njihovo ponovno izvolitev. Torej: nehajte biti prvoklasne budale in na volitvah tovrstne politike izženite na smetišče zgodovine. Ali pa plačujte dalje za izgubljanje novih in novih delovnih mest.