Sreda 12. septembra 2017 se je izvrstno seštela. Vse v enem dnevu, pravzaprav vse v enem samem večeru, od šestih zvečer do polnoči. To je bil večer objemov. Slavnostne ure so nas zalile s plemenitim občutkom na dveh prav posebnih dogodkih: na prvem smo proslavljali umetnost in umetnico, na drugem pa doživljali premierno predstavo mlade plesne inteligence. Umetnost je blestela!
Prvič v XXI. stoletju sem začutil sredi mesta Ljubljana heterotopični impulz za odlično bodočnost. Redko se to zgodi, a vendar se. Mesto je živelo tistih šest ur najboljšo možno planetarnost. Ljubljana je bila v sredo, 12. septembra 2017 po dolgem času spet središče sveta. Kot da bi bili vsi naši vektorji za hip zažareli v vsej svoji optimalni projekciji, v vsej svoji moči in energiji. Vzporedno z umetniško izvrstnostjo so množice iz dvorišč, stanovanj in vseh mogočih in nemogočih lokalov vriskale od radosti, kot da bi nam hotele potrditi s svojimi zverinskim vpitjem, da imamo prav, da nas naša občutja ne varajo. Na noben način ne bi želel množici odvzeti njenega užitka, kaj šele ponižati njihovo radost, toda ne smemo pozabiti, da so športniki le vojaki države! Ne več, ne manj.
Vznik presežkov / št. I.:
Ob 18. uri se je začel sprejem za lavreatko, umetnico Majo Smrekar, dobitnico letošnje velike mednarodne nagrade Zlata Nika festivala Ars Electonica. Maja Smrekar jo je dobila v kategoriji hibrinih umetnosti in sicer za serijski niz K-9_topologija. Zadnji projekt niza je bil Arte-mis, ki ga je proizvedla v galeriji Kapelica, ki je tudi organizirala sprejem. Mednarodna žirija je v svoji obrazložitvi med drugim zapisala: K-9_topologija je avtentično hibridno umetniško delo z globokim bio-političnim sporočilom, ki bo gotovo sprožilo veliko razprav tako v umetniški kot v znanstveni javnosti.
Dodal bi, da že sproža polemiko v javnem prostoru - nasploh. Spomnite se zavračanja njenega projekta Hybrid Family, zavračanja njenega dojenja pasjega mladiča, navkljub temu, da mi ljudje vsak dan pijemo mleko in hranimo naše mladiče z živalskim mlekom. Konec polemike.
Za nas, ki spremljamo raziskovalno in razvojno umetnost, nagrada, ki jo je dobila, ni ravno presenečenje. Njeno umetniško delo je bilo v zadnjih letih ves čas prisotno v vrhu svetovne kvalitete. Podobno kot delo Robertine Šabjanič, dr. Polone Tratnik, dr. Špele Petrič, Saše Spačal. Zagotovo pa je majhen del nagrade v sistematičnem produkcijskem naporu, ki ga opravlja galerija Kapelica in njen kustos Jurij Krpan. Moram poudariti simptomatično dejstvo, da je od trenutka, ko so začeli podeljevati nagrade vkategoriji hibridne umetnosti, Maja Smrekar prva umetnica, ki jo je dobila. Poleg tega ji je festival Ars Electronica izkazal posebno priznanje s tem, ko je izbral za vizualno identiteto vseh svojih nagrad v vseh kategorijah image-foto umetniškega dela, na katerem se bo ravnokar trzajoči človek spremenil v volka. V zver, ki tuli!
Poenostavljam za vse tiste, ki niso posvečeni v računalniško umetnost: Zlata Nika pomeni za novotehnološko umetnost točno to, kar pomeni nagrada Oskar za film.
Preskok v času: Nekaj pred polnočjo sem na Kersnikovi ulici objel prijatelja Marka Peljhana. Že dolgo ga nisem videl. Bolj smiseln slučaj se ni mogel zgoditi. Marko se je nahajal v tistem trenutku na Kersnikovi na vmesnih poteh med celinami. Dobesedno. Ravno z njim se je na koncu XX. stoletja in na začetku novega tisočletja začel vznik presežkov.
V času med sprejemom za Majo Smrekar in naključnim srečanjem z Markom Peljhanom sem si ogledal premiero plesne predstave z naslovom Chorus, ki je odprla mednarodni festival sodobnega plesa CoFestival, ki jo je odplesala "mlada plesna inteligenca" v Kinu Šiška. Center urbane kulture je bil to sredo prepojen z urabnim plesnim obredom.
Vznik presežkov / št. II.:
To ni kritika, to je komentar predstave. Naj vas opomnim, da komentiram samo tisto, kar občudujem. Naj takoj na začetku zapišem imena tega briljantnega generacijskega vzleta: koreografija in gibalni princip Žigana Krajnčana in Gašperja Kunška, režija in konceptualna zasnova - Jan Krmelj, izvajalci - Sara Janaškovič, Žigan Krajnčan, Gašper Kunšek, Teja Modrijan, Kristyna Šajtošova, Alex Tesch, glasba - Kristjan Krajnčan, oblikovanje svetlobe - Borut Bučinel.
Pred nami se je sprožila sijajna plesna skupina. Vse v predstavi je bilo povezano z njenim naslovom - Chorus. Gledali smo zbor, ki se je pred nami lomil in prelamljal v prvem koraku na dvoje in v naslednjem koraku na posamično. Gibalni material, prelomljen z gibalno nevrodinamiko, je izhajal iz narativnih gibov - pripovednih, vsakdanjih gibov. Posamično ali duetno ni bilo nikoli v ospredju, toda ves čas prisotno. V ospredju je bil namreč nenehoma zbor!
Prvi koraki predstave Chorus:
Plesalci so nam takoj pokazali svojo metodo. Lom! Prelom skupine in lom plesočih teles, predvsem pa lom gibov. Nevropsihološki motivi so zavirali gibe in zaustavlajli plesne mikrovektorje ter jih preusmerjali vse tja do naslednjega loma. Z lomom se je vzpostavila generacija.
Prostorska dinamika:
Na odru smo gledali stabilno strukturo, ki je bila natančno, matematično razvidna. Diagonalno je bila postavljena svetlobna baterija, ki je vse določala. Vse se je odvijalo po diagonalni logiki, iz desnega svetlobnega stolpa proti levi glasbeni bateriji.
Plesna dinamika: Gledali smo umetnost trzanja. Vsak od izvjalcev je aktiviral svoj individualni "hip", da bi že v naslednjem trenutku s pomočjo "hopa" preskočil v kolektivno dinamiko. Gledali smo plesno-gibalno kinetiko prelomljenih plesnih elementov.
Ne pozabimo: ples v življenju je najprej spolni trik. Ne trk. Trik. Začetek procesa generiranja. Zato vsaka generacija izumi svoje spolne gibe za svoje spolne odnose. Ženske gibe in moške gibe. Gibi lahko krožijo ali se lomijo, vsekakor pa so dnevni gibi drugačni od paritvenih gibov. Umetniški ples uzavešča našo naturo, našo živalskost. Z gestami in gibi nam artikulira razliko od naše nature. Emancipira nas od nagona, istočasno pa nas generira. Gledali smo generacijski ples, poln poetičnih organov, s katerim je plesala cela dvorana. Vznesena dvorana. Gledali smo kultivirana telesa, ki nam plešejo urbano kulturo. Uzaveščajo nam ulični ples v umetniškem plesu.
Sproščenost je pogoj, ki ga zahteva ples. Tega je bilo v sredinem večeru na pretek. Za trenutek smo videli dih Pilobolusa! Naj naštejem, kaj sem gledal na odru sredi pretoka časa: linije ramen, drsenje bokov, trzanje rok, trzanje, trzanje in še enkrat trzanje, skupinski dih, gibanje mišične mase, minimalistične geste in repeticije, minimalizirano serijalnost, nenehno utripanje, polaganje rok na tla in dvigovanje nog, zamrznjene gibe, gibe, ki si premislijo, prelomljene in vektorsko pospešene gibe, uzaveščanje in ponavljanje slučajnih gibov do stopnje artikulacije - predvsem pa: tisto, kar je izza gibov, tisto kar kinetizira telo.
Kaj sem še videl sredi pretoka časa? Da je gib seme geste! Kaj sem še videl sredi pretoka časa? Globalno in začasno telo, negotovost v plesu, reakcijske mreže, tenzijski razvoj, spolna trzanja, trzanja, gestikulacije, artikulacije in koordinacije.
Zaključna etapa predstave: Vse je bilo tako daleč in tako blizu "kontaktnega plesa" in še bliže "konceptualnemu plesu". Chorus je plesal do stopnje kritične zadihanosti, vse do komičnosti. Toda nihče, ne na odru, ne v dvorani ni vedel, zakaj se smejemo. Verjetno naturi, ki po ulicah tuli.