Vse, kar se rodi - vključno s soncem in ljudmi, umre, le vesolje ne

Osrednja naloga umetnosti je, da v vsakem času izumi novo razvojno strategijo lastnih morfemov, skozi njih pa sproži estezije, estetske procese, ki se seštejejo v estetiki. Takšen bi bil moj odgovor na vaše vprašanje z univerzalistične pozicije. A to bi bilo preenostavno, brez zadržkov si upam obrniti kamero proti sebi in pred vami izoblikovati mojo izkustveno formulacijo umetnosti.

Moj starejši tovariš v umetnosti, Tomislav Gotovac, me je vedno, ko me je srečal, ironično vprašal: "Šta danas mislite vi, suprematni čovek, o umetnosti?" Navkljub njegovi ironičnosti sem kot človek brez humorja to vprašanje jemal kot kompliment, z vso resnostjo sem mu odgovarjal: "Na današnji dan je zame umetnost tisto, kar se začne, ko se revolucija konča!" Ko procesualno zagrabimo misel. Ta pa je vedno zapletena, zato je posledično tudi umetniško delo kompleksno, lepo pa je torej tisto, kar je misleče (Duchamp: "Ni dobre ali slabe umetnosti, je samo umetnost, ki je zelo blizu ali zelo oddaljena od resnice."). Proizvajati umetniško delo je proces, ki nas sili, da ga najprej premislimo, ga atraktorsko katalogiziramo in asociativno opremimo. Po retrogardistični stilni formaciji, po Neue Slowenische Kunst (1985-1992), sem skupaj z Dunjo Zupančič povezal koordinatne vesoljske znanosti z novoveško razvojno umetnostjo v lastno celoto, v sekularno morfološko postgravitacijsko umetnost, kateri se je kasneje pridružil Miha Turšič. Tega vsekakor nisem načrtoval, ko sem se vpisoval leta 1980 na umetniško akademijo. Zelo pomembno je, da smo po katerikoli revoluciji bodisi tehnološko ali družbeno pripravljeni na to, da vstopimo v njene energetske tokove, da na koncu "starega" poženemo proces "novega". Največji izum v umetnosti je in vedno bo - novo! Novi ljudje, novi materiali, novo izkustvo. (Vem, da veste, a rad bi vas spomnil, da pomeni v ruščini beseda umetnost - izkustvo). Umetnost je predvsem metodološko odkrivanje "novega". V nadaljevanju se vsi ostali na različne načine priključijo "novemu". Umetnost je bila v preteklih stoletjih in tisočletjih - "ustvarjanje novega". V prejšnjem stoletju se je umetnost iz ustvarjanja preobrazila - v "proizvodnjo novega". Bog ustvarja, mi, ljudje pa proizvajamo! Umetnost pa umre, ko nanjo pozabimo. To je za začetek to.

Joj, bralci, dovolite mi, da avtomatično izgovorim še eno lepo frazo o umetnosti: Umetnost je tisto, kar je onstran dobrega in zla. Naj vam poskusim odgovoriti na izhodiščno vprašanje še z biologistično logiko: Biologija je besedilo, polno znakov s skritim sporočilom. Predvsem nas obvešča o tem, na kateri točki razvoja smo. Sama stvarnost pa je vsekakor odvisna od naše paranoje, priroda pa od svoje zločinskosti. Seštejmo! Umetnost nima nič opraviti z naravo, ampak čisto nič. Konec odgovora.

***

Ko pred spanjem ugasnem luč v moji knjižnici, se mi v temi vedno znova in znova, že leta prikaže, prazaprav zasveti knjižica, ki je opremljena s florescentnimi platnicami. Med vsemi knjigami mi zasveti samo zato, da bi me spomnila, da živimo v nenehni pritajeni grožnji, ki bi lahko imela nekega dne apokaliptične razsežnosti. Njen naslov je Atomic. Ko jo odprem, vem, da se mi bo v njej prikazal velik naslov: Svetel tunel alkemije, temna luč znanosti!

Na začetku zastavljeno vprašanje mi je zelo olajšalo nalogo, da sem si z lahkoto odgovoril na vprašanje, ki sem si ga zastavil ob razstavi Sintrop, ki je nameščena v predstavitvenem prostoru Osmo/za na Tržaški 54: Kaj je to "potopljena projekcija"? Konec odgovarjanja, sedaj je pred vami komentar o razstavi mladega intermedisjkega umetnika Dana Adlešiča, katerega umetniško delo sem prvič videl šele pred kratkim, čeprav je prej že razstavljal, nazadnje v galeriji Aksioma, ki je v tem trenutku poleg galerije Kapelica eno od najvplivnješih razstavišč v mestu. Dan Adlešič je med drugim dobitnik mednarodne študentske nagrade Essel, izšolal pa se je na odlični ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), na oddelku za slednje. Na Akademiji se je specializiral za produktni dizajn, na postdiplomskemu študiju v Eindhovnu pa je diplomiral iz kontekstualnega dizjana.

Naj vam na začetku  generalnega referiranja povem, da ne bo udobnega prepoznavnaja in razumevanja njegove "potopljene projekcije", ki je zelo poseben primer umetniškega eksperimentiranja. Tako kratkotrajnega, a tako razsežnega vizualnega fenomena pač ne vidimo pogosto. S pomočjo programirane laserske projekcije želi Dan Adlešič vtisniti energetsko kinetično sliko - pozor! - v spomin kamnite materije in šele posledično v možgane, v predel samospoznavanja in to mu tudi več kot uspe. V projektirano materialnost (horizont) izriše kinetično geometrično formo (krog, točko in črto), ki jo posledično gledamo kot statičen spomin, zelen grafizem laserske projekcije.

Kot da bi v jami Altamira na steni gledali florescenten grafizem, umetnika, ki vam s pomočjo laserja vceplja energetski spomin na bodočo abstrakcijo. Dan Adlešič s pomočjo laserja svojo geometrično obliko izriše v "umetni kamen", ta pa ima sposobnost, da nekaj časa zadrži sliko, čeprav je laserska projekcija že nekaj časa izključena. Tako za nekaj sekund postane dobesedno spomin "umetnega kamna". Ravno "potopljena projekcija" je najglobji smisel Danovega umetniškega napora. Čeprav je umetnina utemeljena na fizikalnih zakonitostih, v svojem bistvu to ni umetnina, ki bi delovala na presečišču znanosti in umetnosti, kar je tako značilno za novejše umetniške prakse, temveč je to "umetnina paradigma". Paradigma našega sveta!

Poglejmo umetnino od blizu: Naslov razstave je izmišljena beseda sintrop, ki ima velik poetski potencial, istočasno pa nam z njo Adlešič namiguje, da globje pogledamo v besedo - sintropija. Beseda tedna: sintropija je naravna sposobnost številnih kompleksnih sistemov, da se spontano samoorganizirajo k vse višji stopnji notranje urejenosti.

Poglejmo postavitev še bliže: Sestavljena je iz projekcijske kapsule, v kateri se nahaja računalniška podpora, ki s pomočjo kinetičnih ogledal manipulira laser. Ta pa je tisti, ki projecira na "umetni kamen" geometrični izris. Drugi objekt postavitve je "umetni kamen", ki ga je umetnik izumil sam. Plastil ga je s pomočjo prozornega epoksija, v katerega je vnesel plast fosforja. "Umetni kamen" je tako postal horizont, nosilec "potopljene projekcije". Obožujem umetnine z avtentičnimi horizonti.

Fosfor. Fosfor.

Postavitvena potopitev je v primernem oblikoslovnem ravnovesju, ki poleg vsega vsebuje koreografirano mehaniko. Ta nas ves čas pripravlja na trenutek energetskega udara. Vse je podrejeno energetskemu udaru samo zato, da postane "potopitvena projekcija" zelo natančno razvidna. Le-ta manifestira idejo o minljivosti vsega; vse kar se rodi, vključno s soncem in ljudmi, umre; le vesolje ne! V ravnovesju med projekcijo in materialnostjo horizonta vizualizira vso našo pojavnost. Doživljanje celotnega vesolja se zgodi v nekaj sekundah. Mladi umetnik uspešno fokusira fizikalni fenomen samo zato, da ga preusmeri v estetski udar.

Naj še enkrat poskusim opisati situacijo za tiste, ki si še ne predstavljajo "potopljene projekcije"; podobna je fenomenu, kot ko bi gledali na TV-plazmi eno in isto vizualno zanko dlje časa, ko pa bi TV ugasnili, bi na zdaj izklopljenem ekranu videli sliko "loopa", njegov spomin.

Dan je začel svoje umetniške raziskave v jamah, v njihovi arhetipski temi, kot bi hotel govoriti o sinhronih vesoljih z drugega konca jamskega sistema. Naj vas spomnim, da imamo na našem ozemlju čez desettisoč različnih jam. Dan se sredi noči globoko spusti v svojo florescenčno knjigo!

Fosfor, fosfor.