Portal Plus

Stoletni pečat Zorka Simčiča (1. del): Kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo?

Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Dohojene stopinje, ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Pogovor med literarnim zgodovinarjem Pibernikom in akademikom Simčičem, ki bo letos jeseni dopolnil častitljivih 98 let, ves čas potuje. Iz predvojnega časa in Maribora v medvojno Ljubljano, Celovec, Trst, Rim, po končani vojni in revoluciji pa seveda v emigracijo v Argentino (Buenos Aires) in naposled nazaj v domovino, v samostojno Slovenijo. Skozi dialog med avtorjema se bralcu pred očmi slikovito odvija bogato ustvarjalno življenje Zorka Simčiča, ki je pričevalec posebne vrste, saj je osebno doživljal najtežja obdobja slovenske zgodovine v 20. stoletju, srečeval pa se je tudi s ključnimi zgodovinskimi osebnostmi slovenske kulture, družbe in cerkve. Kot zaprisežen humanist, ki je kot mladenič izkusil vse laži, nasilje in zlo totalitarnih režimov, se je upiral vsem trem kugam prejšnjega stoletja, torej tudi komunizmu. Zaradi tega pedigreja je Zorko Simčič v slovenskem kulturnem establishmentu nežno, a opazno odrinjen nekoliko na rob. Na srečo je Beletrina, ki Simčiča ne izdaja prvič, ta grenak občutek s knjigo Dohojene stopinje več kot častno popravila. Na portalu+ bomo v prihodnjih dveh mesecih objavljali odlomke iz te sijajne knjige.

21.06.2019 22:30
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Zorko Simčič   Beletrina   France Pibernik   interjvju   Ratzinger   VOS   Leszek Kołakowski

Fotomontaža: portal+

Ratzinger je dejal, da komunizem ni samo filozofska zmota ali ekonomska iluzija, temveč tudi "intelektualni škandal stoletja".

Septembra 1943 je kapitulirala Italija: kako ste spremljali odhod Italijanov?

 

Po eni strani oddih, po drugi tesnoba, saj smo z nemško zasedbo prišli z dežja pod kap. Zbal sem se, da se bo začelo preiskovanje prebivalstva, ki se je po nemški zasedbi Štajerske zateklo v italijansko cono. Toda Nemčija takrat kljub še vedno kakšnemu zmagovitemu vojaškemu pohodu ni bila več vojaška velesila iz leta 1941, imela je druge probleme ... Človek je čudno bitje: tudi v najbolj nevarnih časih se navadi na nenormalnost, začne živeti neko "virtualno normalnost". V mojem primeru je to pomenilo, da sem se s svojim pisanjem umaknil iz dobesedno krvave resničnosti, po drugi strani pa sem se spuščal v podvige, katerih nevarnosti sem se zavedal šele leta pozneje. Prijatelj Andrej Krečič Andy – prav tako begunec iz Maribora, je že v začetku leta 1944, sredi vojne, stopil v stik z angleškimi vojnimi ujetniki, zaprtimi v taboriščih na avstrijskem Koroškem, in tako se je začelo neko novo poglavje v mojem življenju.

 

 

Leta 1944 ste od Zimske pomoči odšli v službo k Pokrajinski upravi: kako ste prišli do te službe in kakšno delo ste opravljali?

 

Ko je Velikonja zbolel in je bilo rečeno, da se ne bo mogel več vrniti na delo, sem se zaposlil na Tiskovnem uradu Pokrajinske uprave. Tam nas je bilo kakšnih pet ali šest "cenzorjev". Brati je bilo treba dnevno časopisje in paziti, da se ne bi kje morda vpletla kakšna propartizanska propaganda, jaz sem v glavnem prebiral izvirna in prevedena leposlovna besedila, ki naj bi izšla. Zanimivo bi bilo pregledati, koliko slovenskih knjig letno se je tiskalo pred vojno in koliko jih je bilo natisnjenih v Ljubljanski pokrajini med vojno [1]. Ne vem, ali me občutek ne vara, vsaj vsak tretji, četrti dan sem moral prebrati nov rokopis ... Čeprav, kot rečeno, nisem razumel, v kaj se pravzaprav podajam z vzpostavljanjem stikov z zavezniškimi vojnimi ujetniki v Avstriji, sem vedel, da taka "uradna služba" pomeni najboljše kritje, kamuflažo.

 

 

Kako ste spremljali strašne medvojne dogodke po Ljubljani, likvidacije VOS pa uničenje Grčaric, Turjaka, Grahovega?

 

Sam se nisem pridružil domobrancem, čeprav me je zaradi bratov tja vleklo. Vedel pa sem, kako stvari stojijo, čeprav so med sošolci, ki so želeli in pozneje nekateri tudi odšli med partizane, bili tudi resnični narodnjaki. Sicer pa – kdo ni bil za upor proti okupatorjem! Toda že ob prvih vosovskih pobojih si zaslutil, da se v ozadju dogaja nekaj povsem drugega. Čez čas je prišlo do likvidacij mojih sošolcev, Pavčiča, Mravljeta, o katerih si dobro vedel, kdo so in kaj mislijo, nazadnje še smrt Jaroslava Kiklja, ki so ga vosovci ubili pred mojimi očmi na Streliški ulici. Dan za tem so po šoli kazali njegovo fotografijo v italijanski vojaški obleki, kot izdajalca, a se je na prvi pogled videlo, da gre za fotomontažo. Slabo fotomontažo. Obraz osvetljen z leve, obleka z desne. Skoraj tako kakor sama smrt tega čistega Slovenca me je pretresla ta laž. Desetletja pozneje je Ratzinger dejal, da komunizem ni samo filozofska zmota ali ekonomska iluzija, temveč tudi "intelektualni škandal stoletja". Že takrat smo čutili, kar je leta pozneje izjavil marksistični filozof Leszek Kołakowski, da je laž nesmrtna duša komunizma.

 

Ob zločinu na Streliški ulici sem otrpnil od strahu. Bil teroriziran. Nisem še razumel, da je prav to tisto, kar je partija z likvidacijami hotela doseči. V grozi sem stekel k Finžgarju. Čeprav sem slutil, da simpatizira z OF, sem se stresel, ko mi je, potem ko je nekaj trenutkov molčal, dejal: "Simčič, nekaj ti bom povedal. Če velja, da kar Bog stori, vse prav stori, velja tudi, da kar Bog dopusti, vse prav dopusti." V tistem hipu sva se razšla, čeprav sem kasneje še govoril z njim. Od njega sem stekel k Janezu Logarju, voditelju literarnega krožka. Ni dejal besede, toda, če sem jaz bil prestrašen, je bil on vidno pretresen. Ne vem, zakaj sem ob njegovem molku začutil, da tudi on česa takega ni pričakoval. Vsekakor je ta strah – teror – vztrajal v meni tudi še leta v tujini, ne le do konca vojne. Ni čudno, da je po likvidacijah v ljudeh, najsi vernih ali nevernih, katerih življenje je teklo v skladu s splošno priznanimi moralnimi vrednotami, zavladal strah. Govorili so, da petinsedemdeset odstotkov Ljubljane zagovarja likvidacije VOS in opravičuje zločine. "Je že kaj naredil!" je bila dnevna parola. Nihče ni preverjal ozadij, kot da bi nevidna tekočina v nekaj mesecih sprala možgane, uničila razsodnost. Naša liberalna, celo svobodomiselna inteligenca in tudi del krščanske socialistične sta takrat izgubili glavo. Dejstvo! Kakor je dejstvo, da to – razen kakšne častne izjeme – tudi še danes le redki priznavajo. Ko sem sošolca, simpatizerja OF, baje je čez leta kot partizan padel na Primorskem, vprašal, ali ne vidi, da gre pri Kikljevi fotografiji za fotomontažo, mi je samo šepnil: "Ti, pazi se! Da se tudi tebi kaj ne zgodi!" Kaj naj bi storil? Ga šel javit policiji? 

 

Tiste dni sem prvič začutil, da se dogaja nekaj dotlej povsem nedoumljivega, se spraševal, kakor se še danes, kako je mogoče, da neki ideologiji uspe prepričati toliko ljudi, da cilj posvečuje sredstvo. In to do take mere! Da naposled pride do tega, kar Justin Stanovnik formulira kot "izstop iz civilizacije".

 

 

Ali ste bili spričo ostrine, v kateri so potekali sočasni dogodki po Ljubljani in drugod, bržkone nazorsko in politično že opredeljeni glede polarizacije, ki je potekala med Slovenci?

 

Že dolgo pred umorom Jaroslava Kiklja sem slutil, da se za OF skriva partija. O komunizmu pa je vsakdo, da je le znal brati, že leta vedel, kaj v resnici prinaša. Dovolj je prebirati tedanje časopise, ne samo Slovenca, temveč tudi liberalno Jutro, da vidiš, kako smo bili že leta dobro informirani o dogajanju v Sovjetski zvezi. Vendar sem se povsem streznil šele ob partizanskih pobojih po deželi. Pobijali so ljudi, kdaj cele družine, torej celo otroke – spomnim se samo poboja celotne Mavsarjeve družine.

 

Šele pred kratkim sem v Zgodovini slovenskega slovstva, ki jo je uredil Lino Legiša, napisal pa Viktor Smolej, bral, da sem se kot begunec pred Nemci iz Maribora zatekel v Ljubljano in v bil krogu dominsvetovcev med nasprotniki OF, a da v svojih literarnih delih nisem bil napadalen. Kakor sem že dejal: kdo ob okupaciji Slovenije ni bil proti okupatorjem, kdo ne za kakšno osvobodilno organizacijo? Danes tudi že točno vemo, koliko protiokupatorskih formacij je nastalo takoj ob zasedbi naših ozemelj pa tudi kak odnos do njih je takoj zavzela OF. Ni želela le prednosti pred drugimi – hotela je ekskluzivnost. Prav zato se je tudi mnogo ljudi od OF odvrnilo. Članki, brošure so razkrinkavale ozadje OF, in če ta že sama ni bila, kakor je dejal Stanko Majcen svoji ženi, "satanizem", so mnogi sčasoma začeli sumiti, nanjo gledati kritično. Kakšen je moj pogled nanjo, sem po skoraj pol stoletja življenja v eksilu povedal v "Tržaškem intervjuju":

 

"Ni bilo treba biti otrok družine, ki je bežala iz Italije pred fašizmom, dvajset let pozneje bila od Nemcev izseljena itn., da so se ti prikazali najprej madeži na OF in potem kmalu vsa zakrita resnica."

 

 

Kmalu sem lahko začutil, da gre za nekaj nemoralnega, da gre za zločine in da je – kakor je dejal Majcnov "Vanja" v krvavi komediji Revolucija"hoteti z zločinom doseči višjo moralo – himera"!

 

 

Ali me sme zanimati, kako, v kakšnih okoliščinah se je domobrancem pridružil vaš brat Mirko?

 

Takrat se je veliko sinov primorskih beguncev, ki so se po prvi svetovni vojni umaknili iz Italije, vrnilo na Primorsko med domobrance oziroma, kakor so se tam imenovali, Primorske stražarje. Brat je bil mnenja, da je treba na Primorskem najprej oživiti slovenske šole, "pa čeprav s hudičevo pomočjo", mislil je na nemško. Hodil je po okoliških krajih, nekoč na Tolminskem padel v partizansko zasedo in bil ubit. Pokopali smo ga v Trstu. [2]

 

______________________

(1)  Že samo v Slovenčevi knjižnici je vsakih deset dni izšla nova cenena knjiga, in to v nakladi 10.000 izvodov; Jalnov Ovčar Marko je menda izšel v 40.000 izvodih. Šlo je za slovenska izvirna dela, predvsem pa za prevode iz tujih literatur. Kasneje so tudi pri Jutru začeli izdajati serijo Dobra knjiga.

 

(2) Podrobneje o tem v intervjuju ob petindvajsetletnici slovenske države: "Čudna apatija je legla na slovensko dušo", Večer, julij 2016.

Nazaj