Portal Plus

Stoletni pečat Zorka Simčiča (6. del): Brez Kocbeka in njegovih krščanskih socialistov pri nas komunizem nikoli ne bi mogel zmagati

Doslej smo objavili pet odlomkov iz izjemne knjige Dohojene stopinje, ki jo podpisujeta France Pibernik in Zorko Simčič. Danes smo prišli do konca, objavljamo zadnji, šesti del. Pogovor med literarnim zgodovinarjem Pibernikom in akademikom Simčičem, ki bo letos jeseni dopolnil častitljivih 98 let, sicer ves čas potuje; iz predvojnega časa in Maribora v medvojno Ljubljano, Celovec, Trst, Rim, po končani vojni in revoluciji pa seveda v emigracijo v Argentino (Buenos Aires) in naposled nazaj v domovino, v samostojno Slovenijo. Skozi dialog med avtorjema se bralcu pred očmi slikovito odvija bogato ustvarjalno življenje Zorka Simčiča, ki je pričevalec posebne vrste, saj je osebno doživljal najtežja obdobja slovenske zgodovine v 20. stoletju, srečeval pa se je tudi s ključnimi zgodovinskimi osebnostmi slovenske kulture, družbe in cerkve. Kot zaprisežen humanist, ki je kot mladenič izkusil vse laži, nasilje in zlo totalitarnih režimov, se je upiral vsem trem kugam prejšnjega stoletja, torej tudi komunizmu. Zaradi tega pedigreja je Zorko Simčič v slovenskem kulturnem establishmentu nežno, a opazno odrinjen nekoliko na rob. Na srečo je založba Beletrina, ki Simčiča ne izdaja prvič, ta grenak občutek s knjigo Dohojene stopinje več kot častno popravila.

25.07.2019 22:02
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Zorko Simčič   Beletrina   France Pibernik   intervju   Edvard Kocbek   Andrej Inkret   Ruda Jurčec   emigracija   Lambert Erlich

Zanima me dvoje: skoraj ni mogoče dvomiti o tem, da je bil Kocbek med vsemi udeleženci partizanskega boja "intelektualec z najčistejšo in resničnim vrednotam najzvestejšo mislijo", kakor je napisal Udovič. Kako je mogoče, da v nekem trenutku otopi do take mere?

 

Tudi sam ne razumem. Mnogi njegovi prijatelji so spregledali ozadje dogajanja, spoznali, da je za fasado osvobodilnega boja revolucija, in se umaknili. Vendar to ni samo vprašanje intelekta, temveč tudi volje. Danes, ko post factum marsikaj bolje vemo in vidimo, da so spregledali tisti iz liberalnih, "naprednih" krogov, mnogi med njimi agnostiki, je Kocbek uganka. Angela Vode se ni toliko čudila pesnikovi naivnosti, ampak predvsem temu, kako da je s tako lahkoto priznal, da namen posvečuje sredstva. Mislim, da gre za poseben primer prevelike vere vase, da ne rečem izbranosti [1]. Še posebej, ker je iz njegovih dnevnikov videti, da je kasneje le imel jasen pogled na zlo komunizma in na negativne lastnosti njegovih voditeljev in ga je strastno odklanjal. Kot da se ne bi zmogel znebiti občutka, da jih bo s svojo duhovno močjo premagal.

 

Povsem brez "vere vase" ni mogoče živeti, celo brez želje po ortodoksiji v smislu upravičene želje po slavi, ne. Povsem običajno je želeti si slavo ali vsaj priznanje, ni pa varno živeti s preveč vere vase. Vedeti – in to je bilo Kocbeku naravnost rečeno – da bi brez njega partija nikoli ne pridobila Ljubljane in torej osrčja Slovenije, da brez njega in njegove skupine krščanskih socialistov pri nas komunizem nikoli ne bi mogel zmagati, se zavedati strahotnih pobojev po končani revoluciji – pa se vendar nikoli javno in definitivno ne od-ločiti ... nerazumljivo. Še posebej zato, ker ni mogoče prezreti, da je v želji po duhovni poglobitvi krščanstva marsikoga iz kroga izvirnega mladinskega gibanja, iz nemškega Jugendbewegung, ki je bilo pozitivno, pot vodila le na jasna pota. Pomislimo samo na Josefa Pieperja in zlasti Romana Guardinija. Vera kot čustvo in kot osebno doživetje, prvi Kocbekov postulat za dosego resničnega krščanstva, je lahko – kakor so nekateri nemški misleci iz mladinskega gibanja kmalu spoznali – dopolnilo, ne nadomestilo za vero, ki naj bi bila sprejetje objektivnih resnic in vrednot. In so prav tako znali poiskati pot med spontanostjo in celo zgolj zunanjo avtoriteto. Pa tudi sicer so vedno iskali svojo pot, in kolikor vem, je samo pri nas prišlo do tako izrazitega sodelovanja z marksizmom.

 

 

Sicer pa, Kocbek je – pesnik. Ali so vsi naši katoliški izobraženci, celo teologi v tisti dobi imeli jasne pojme glede možnosti simbioze krščanstva in marksizma ali pa marsikaj kdaj napisali pod pritiskom? Da ne govorim o "rdečem škofu" [6], ki je nas v begunstvu zaničevalno označil kot "brodolomce" ...

 

Preučevalci komunizma kot tudi avtorji Črne knjige komunizma pravijo, da ni rešitve: človeštvo ne more živeti brez utopije, zato se bo po fiasku komunizma pojavila nova. Kakor da se že ni! Ko človek danes razmišlja o tistih dneh – iskati oporo personalizmu v sodelovanju z najhujšim kolektivizmom je nelogično. Pričakovati, da bo zmaga komunizma razbila meščansko družbo in s tem avtomatično tudi "meščansko krščanstvo", je kratkovidnost. Hoteti preko zmote ali kar preko zločinov doseči razčiščenje, pristnejšo religioznost – ali kot bi dejal Majcen: "Z zločinom hoteti zboljšati nravi je himera!" – je pa nekaj mnogo hujšega. Hrepenenje po prometejstvu se zdi pri mladem človeku normalno, a zavedati se, da v neki fazi ne gre več samo zate, ko misliš, da je usoda naroda odvisna od uspeha ali propada tvoje aktivnosti, in se ne strezniti ... Tragika. Kaj pomeni ocena, da je bil Kocbek nekdo, ki ga je bolj kot kogarkoli v časih partizanstva "odlikovala zvestoba samemu sebi", ko najdeš njegove zapise iz partizanskih dni o strahotnem dvomu o samem sebi [3]. Mislim, da do njega lahko čutimo usmiljenje, hkrati pa ga ob vsej današnji že nevarni slovenski apatiji in nezavednosti o nujni angažiranosti ne smemo nekritično jemati kot zgled.

 

 

Ste imeli kdaj – morda še pred vojno – kakšen stik z njim?

 

Ne in tudi pozneje ne, sem pa nekoč, bilo je leta 1965 – ker sem izvedel, da prebira Meddobje – v nekem članku napisal, da se ne bi upal podpisati njegove trditve o tem, da so bili krvavi dogodki naše revolucije duhovne vaje slovenskega naroda, ki naj bi prinesle ozaveščanje ljudi in očiščenje, kajti kakor je res, da je Bog v zgodovini človeštva za svoje cilje uporabil tudi zločine, ne verjamem, da bi kdaj uporabil tiho ali celo glasno upravičevanje zločinov. Mislil sem na Kocbekovo upravičevanje likvidacije Lamberta Ehrlicha. Kakor je Kocbek kdaj kolebal med nasprotujočima se stališčema, je drugič ob svoji presoji ostajal nepremakljiv. Maja 1942 je kurir prinesel njegovi skupini sporočilo o Ehrlichovi likvidaciji. Kocbek zapiše, "da je po sklepu ljubljanskega vodstva padel (!) dr. Ehrlich". Človek, ki ga je Kocbek dobro poznal, torej lahko tudi spoznal njegovo osebnost. "Ta izvršitev sankcij proti Ehrlichu, pobudniku partizanstva," dodaja Kocbek, "je ob medli petrolejki razgibala našo barako." Novica je torej »razgibala barako«. Dnevni zapis prebereš do konca, se zamisliš: zdaj pride noč, urice razmišljanja ... Se mu bo porodil kakšen pomislek, rahel dvom? In začneš brati zapis naslednjega dne. Ne samo, da ni nobenega pomisleka, sledi jasno, hladno opravičilo umora: Revolucionarna justica ima pravico vzeti življenje komurkoli.

 

V Kocbekovih Zbranih delih sem med opombami Andreja Inkreta našel podatek, da je dopisnik beograjske Politike Milanović Kocbeku povedal, da ga je Javornik v Trstu vprašal, ali misli, da bi Kocbek imel kaj proti, če buenosaireško Meddobje objavi njegove pesmi. Ta pa da je odgovoril, da dovoljenja ne more dati, saj je Meddobje emigrantska revija. Vsekakor ga je objava pesmi, kakor je sam napisal, "vrgla pokonci", potem pa se je pomiril, kajti, "vseeno je, kaj storim, ujetnik sem dveh sil, ki po svoje žonglirata z menoj". Urednik Zbranih del je pripisal, da se je njegovo razpoloženje spremenilo, ko je dobil Meddobje v roke, bil je vesel, ko je pesmi prvič videl natisnjene. Tudi Vodebov uvod ga je presenetil, "v njem se izraža ljubezen do mojega dela na način, ki ga še nisem doživel". Omenil je tudi v isti številki objavljeno Jurččevo Potovanje skozi čas, v katerem Jurčec Kocbeka imenuje prijatelja. Kljub kritičnemu razmišljanju o svoji poziciji, ko je "v nesmiselni in tragični usodi zgodovine v najodločnejši uri svojega življenja svojo človečnost moral utelesiti sredi komunističnih ljudi, v bližini največje nečlovečnosti", ter poziciji kroga okoli Meddobja, ki se je – "bloden in tragičen domislek zgodovine" – moral povezati z Italijani in Nemci, ko so reševali, kar jim je najbolj dragoceno. "Zdaj se oboji izvijamo iz objema zla", sebe je videl kot "vseskozi zvestega samemu sebi", medtem ko se "oni okoli Meddobja vežejo na pozicije, ki so nas družile, preden so zašli v klerikalno kruhoborstvo in preko pozicij padli v povratno zmedo interesov". Na tem mestu je dodal: "Vseeno: drago mi je, da zveni vsa številka tako najširše plemenito in slovensko čisto in človeško odkupljivo ter zvesto. Ves večer se ne vem kam dati od razpoložljivosti. (…) Najbolj pa sem se vzradostil ob Simčičevih Zapiskih neznanega pisatelja. Prijelo me je tako burno navdušenje, da bi ga objel ..."

 

Že pred leti so me opozorili na ta pasus. Prijetno je brati tak čustven izliv, toda kaj ko že hip zatem udari vate pomislek: in če bi jaz, pisec teh Zapiskov, bil pomemben ideolog nasprotne skupine, kako bi pesnik reagiral? Kakšno stališče bi zavzel, ko ima po njegovem skupina, "ki se čuti odgovorno za kolektivno usodo", pravico biti neusmiljena in sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene.

 

(konec feljtona)

 

_____________________

[1] "Kot blaženi izbranec zgodovine sem začutil, da je moja usoda povezana z usodo celega naroda in sem zavestno sprejel nase usodo večjih in višjih stvari, s svojim osebnim rizikom nujno prevzel nase riziko našega humanizma in celo slovenskega krščanstva." Sicer pa je tudi v Osvobodilnih spisih (1991) najti misel: "Moj poraz ali zmaga imata lahko posledice, ki presegajo mojo osebno usodo."

 

[2] Vzdevek mariborskega škofa in teologa Vekoslava Grmiča (1923-2005), ki so ga mnogi imeli za predstavnike katoliške levice.

 

[3] "Kako je to strašno. Jaz Edvard Kocbek sem čisto nekaj drugega."

Nazaj