Portal Plus

Težko boste na kakšnem pašniku našli toliko svetih krav kot v sferi slovenske kulture

Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi (zdaj prihaja na dan moja teroristična plat) pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega. (Slavoj Žižek)

08.02.2020 01:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   kultura   8. februar   praznik   France Prešeren   ministrstvo za kulturo   Dejan Prešiček   Slavoj Žižek   negativna selekcija   Cankarjev dom

Nekdanja ministrica za kulturo je režiserju Mitji Okornu nekoč iskreno priznala: njemu denarja za film ne bodo dali, ker je, prvič, dovolj sposoben, da bo uspel tudi brez tega, in, drugič, ker ta denar potrebujejo drugi režiserji, ki niso tako dobri in sposobni kot on ...

Da smo Slovenci narod kulture, je samovšečna, zlorabljena in vsebinsko netočna fraza. Spominja na tisto evropsko raziskavo, v kateri so vozniki sami sebe ocenjevali, kako dobri so na cesti oziroma kako dobro obvladajo vožnjo. Slovenci so se, kot da bi šlo za anketo o seksu, pubertetniško neskromno ocenili kot zelo dobri vozniki, seveda boljši od Hrvatov, ki so se sicer prav tako dobro ocenili (veliko bolje kot, denimo, Nemci ali Avstrijci, ki so zmogli precej samokritike) ... Dejstva so seveda precej drugačna. Slovenci so med slabšimi vozniki v Evropi, po agresivnosti in prometni nekulturi bržkone na dnu lestvice. Pogled na ceste je svojevstna introspekcija, saj pove več kot vse ankete ali nacionalni klišeji o odličnih šoferjih skupaj. Sploh tujci so frapirani in včasih celo prestrašeni nad tem, kar doživijo. Podobno bi lahko rekli za ostale mite in legende, denimo arhitekturo v Ljubljani, bonton Slovencev in - če smo ravno pri vprašanju današnjega praznika - tudi za slovensko kulturo: vse skupaj je pošteno precenjeno.

 

Preden me doleti dokončen linč zaradi tako nezaslišane herezije na rovaš slovenske kulture - težko boste na kakšnem pašniku našli toliko svetih krav kot prav v sferi kulture -, bi rad izkoristil priliko, ki jo ponuja 8. februar, in ponovil svojo provokacijo izpred sedmih let, ko sem v kolumni v Financah (vir) ugotavljal, da ideja o ukinitvi ministrstva za kulturo sploh ni tako slaba. In ker se nam morda v kratkem obeta celo nova vladna koalicija, v kateri naj bi prednost dali pragmatičnim, v prihodnost in razvoj usmerjenim temam, priliko izkoriščam še s tolikanj večjim zadovoljstvom: kaj ko bi že enkrat ukinili ministrstvo za kulturo kot samostojen resor in področje nacionalne kulture raje "pokrili" z institucijo nekakšne državne agencije za promocijo kulture, ki bi bila le delni proračunski porabnik, morda projekt javno-zasebnega partnerstva, njena administracija in direktor pa bi imela z zakonom zagotovljen neodvisen mandat glede na vsakokratno vlado?

 

V preteklosti so obstoj ministrstva za kulturo že večkrat neuspešno poskušali rešiti s tem, da so ga formalno pripojili kakemu drugemu ministrstvu, s čemer se je zgolj formalno ustvaril vtis, da je "problem" rešen. Pa seveda ni bil. Če je usoda slovenske kulture dejansko odvisna od povsem zbirokratizirane institucije, kakršna je  ministrstvo za kulturo, potem razumem, zakaj so pred enim letom tako vehementno zrušili ministra za kulturo Dejana Prešička. Ker je grozil s spremembami statusa quo. To pa je za slovensko kulturo, vsaj tistih 80 %, ki brez državnih subvencij ne bi preživela na trgu ponudbe in povpraševanja, nezaslišano. Prešička niso mogli zmerjati s fašistom, revanšistom ali janšistom, ker ga je pač predlagala stranka z nasprotnega brega, toda sporočilo pod črto je bilo jasno: ne dotikajte se nedotakljive slovenske kulturne politike!

 

Slovenska kulturna politika? Če bi se Prešeren in Cankar rodila v 20. stoletju in vrhunec svoje ustvarjalnosti dočakala v samostojni in neodvisni državi, bi bila kot umetnika materialno preskrbljena do smrti, ali pa ne bi ustvarila omembe vrednega dela in bi še vedno dobro živela. Bržkone bi se zgodilo to drugo, kajti državne subvencije na področju kulture so apanaža umetnikov in genialna pogruntavščina socializma, ki je iskal eleganten način, kako obvladati neobvladljive umetnike. Če je nekdo na plačilni listi države, katere transmisija je ministrstvo za kulturo, je de facto del njene strukture, zato je tudi njegova svoboda kritičnega mišljenja manjša. Nihče ne bo grizel roke, ki ga hrani.

 

Toda takšna incestuozna razmerja so tipična za avtoritarne, nesvobodne družbe, kjer sta vloga in položaj umetnika jasno predvidena: takšen človek sodi pod dežnik vsemogočne države, kajti sicer je potencialno družbeno škodljiv. Anarhist. Zato so iz Jugoslavije pobegnili skoraj vsi zares kritični intelektualci in umetniki. V Sloveniji se je ohranila rahlo modificirana kontinuiteta tovrstne državne subvencionirane kulture. Če država ne bi metala milijonov evrov v statični slovenski film, gledališče, opero, tisoče kulturnih zavodov, društev, zvez in organizacij, bi slovenska kultura - tako nas strašijo že od malih nog - izumrla, izginila, ugasnila ...

 

Bla bla bla. Ne bi bilo konca sveta. Jasno, da ne. Da brez državnih milijonov evrov ni slovenske kulture, je čisto navadna laž. Uradna dogma slovenskih kulturnikov. Ne vseh, seveda. Resda se je krepka večina navadila na udobno postlane jasli subvencioniranih dejavnosti, ampak kaj pa vsi tisti odlični posamezniki, ki so tej državi pokazali sredinec in odšli v svet (pa ne tako kot cankarjanski liki, pač pa ponosni ustvarjalci brez manjvrednostnih kompleksov in občutka nepomembnosti)? Saj res, kaj pa vsi tisti samostojni umetniki, ki od mamice države za svoje umetniške projekte nikoli niso dobili niti evra, pa so kljub temu uspeli in naredili kariero? Morda bi "kljub temu" lahko zamenjali z "ravno zato". Res je, da so morali srečo iskati v tujini, toda kot na vseh drugih področjih tudi v slovenski kulturi velja, da kogar zjebejo v domovini, bo zagotovo uspel v tujini.

 

 

 

 

Nekdanja ministrica za kulturo je režiserju Mitji Okornu nekoč iskreno priznala: njemu denarja za film ne bodo dali, ker je, prvič, dovolj sposoben, da bo uspel tudi brez tega, in, drugič, ker ta denar potrebujejo drugi režiserji, ki niso tako dobri in sposobni kot on. Očetnjava mora nahraniti svoje zveste, četudi nekoliko slaboumne otoke, mar ne? Sposobni se bodo tako ali tako sami znašli. Temu se sicer znanstveno reče negativna selekcija.

 

Seveda ne pozivam k takojšnji ukinitvi ministrstva za kulturo. Tega si nobena koalicijska vlada ne bo upala narediti. Čeprav bi morala oziroma bo nekega dne to potrebno storiti. Že zaradi tega, ker je instutucija ministrstva za kulturo, na čelu katere je trenutno možakar, za katerega 90 % ljudi nima pojma, kdo je, v vseh teh letih postala sama sebi namen.

 

Išče se junak, ki bo nekoč presekal s kontinuiteto kulturne politike, utemeljene na negativni selekciji, ritolizništvu in mediokriteti. Išče se poštenjak, ki bo stopil pred narod na Prešernov dan in začel brati njegovo "neavtorizirano biografijo". Z vsemi neprijetnimi resnicami. Kajti noben kult ni zdrav, pa čeprav je to kult pesnika. Da s Prešernom začnemo nadlegovati malčke že v vrtcu, presega vse meje dobrega okusa. Ker bojda nimamo pomembnih zgodovinskih osebnosti, moramo na vsak način forsirati kulturo oziroma umetnike?

 

Iz kulture smo naredili enega izmed t.i. konstitutivnih elementov državnosti, kar je zgolj prikladen izgovor za vsakokratno posiljevanje z nekakšnimi nadrealističnimi proslavami, ki so prav tako same sebi namen. Že pogled na zdolgočaseno publiko v Gallusovi dvorani Cankarjevega dvoma (tole se mi je tako posrečeno zatipalo, da namenoma ne bom popravil, op. avt.), ki "uživa" na Prešernovi proslavi, je dovolj zgovoren. Vsako leto je isto, tako da človeka spomni na Slavoja Žižka in tisto njegovo ubijalsko misel (vir):

 

"Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi – zdaj prihaja na dan moja teroristična plat – pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega."

Nazaj