Portal Plus

Kako ustaviti Janšo? Ofenziva za volitve v polnem razmahu, v zraku tudi ideja o prepovedi delovanja SDS

Medijske aktivnosti in izjave vrhunskih političnih luzerjev potrjujejo: tehtnica se je zdaj vseeno nagnila na stran predčasnih volitev, čeprav bi bila to za levico politično hudo tvegana in predvsem nelogična odločitev. Vprašanje je, koliko k ustvarjanju predvolilne histerije tokrat prispevajo aktivistični mediji na eni ter odsotnost trdne ideološke linije iz ozadja. Stara garda namreč še vedno ni jasno povedala, za kaj se zavzema, kar med glavnimi protagonisti levih strank ustvarja dodatno zmedo. Dodatna težava je tudi dejstvo, da skoraj nihče od strankarskih voditeljev na levici intelektualno ne more dohajati takšnih političnih strategov, kakršni so bili denimo Milan Kučan, Janez Kocijančič ali Gregor Golobič. Bodo Alenka Bratušek, Miro Cerar, Dejan Židan ali nova predsednica upokojenske stranke lahko parirali starim mačkom, če pa imajo težave že v razumevanju temeljnih strateških potez političnega boja?! Zdravko Počivalšek je ta hip morda res izjema, vendar se je zaradi pragmatičnih stališč, ki so nakazovala na pripravljenost sklenitve koalicijskega sporazuma z Janšo, že znašel pod močnim ognjem medijskih pravičnikov. Zato bi morali "strici iz ozadja" svojemu nesrečnemu in ne najbolj bistremu podmladku vseeno na hitro razložiti osnove politične strategije za letošnje leto: da so predčasne volitve strel v levo koleno, da je treba Janši prepustiti pobudo in ga spraviti v mišnico, iz katere leta 2022 ne bo mogel drugam kot v Bruselj. Gerontokraciji je namreč jasno, da bo predsedovanje Evropski uniji v drugi polovici 2021 težko in naporno breme, ki bo Janšo izčrpalo. Prav tako za konsolidacijo razbite levice potrebujejo več kot pa le dva meseca do novih volitev, saj morajo ustvariti novo serijo "novih obrazov", utrditi medijsko kampanjo proti Janši (madžarska naveza in Orban so prešibka in preveč cenena municija) in pripraviti več scenarijev za končni obračun z njim. Za vse to pa potrebujejo čas. In tega ta trenutek pač nimajo ...

10.02.2020 23:59
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   SDS   Janez Janša   Marjan Šarec   vlada   volitve   Miro Cerar   2018   ustavno sodišče   Zakon o političnih strankah   Komunistična partija Jugoslavije

Foto: Mediaspeed

Ostra retorika ni enako pozivanju k nasilni spremembi družbenega reda ali državne ureditve. Tudi če gredo levici strahotno v nos jezikanja vodilnih funkcionarjev SDS, Janševi tviti ali ostra stališča do aktualnih družbenih vprašanj, to nikakor še ne daje dovolj utemeljenih razlogov za prepoved delovanja te politične stranke.

Pred skoraj natanko dvema letoma, ko še nihče ni vedel, da bo 14. marca 2018 odstopil tedanji premier Miro Cerar, je bilo v zraku že čutiti prihajajoče volitve. Glavni spopad, v katerega so bili še kako vključeni tudi mediji, je tudi tedaj potekal na protijanševi fronti oziroma proti SDS, ki so jo poskušali nevtralizirati z razkritjem najema spornega kredita v Republiki Srbski. Toda afera se ni prijela, SDS je na junijskih volitvah leta 2018 zmagala in dosegla skoraj še enkrat boljši rezultat kot drugouvrščena Lista Marjana Šarca. V podtonu silovite kampanje proti Janši se je že takrat izrisovala ideja o neke vrste pobudi za prepoved delovanja politične stranke SDS.

 

Zanimivo je, da se dve leti kasneje, ko je Slovenija ponovno pred zelo verjetnimi predčasnimi volitvami, ta scenarij dobesedno ponavlja: Janši tokrat odkrito očitajo, da se financira iz denarja, ki ga omogoča Viktor Orban. Madžarski premier se je zaradi svojih ostrih besed proti ikonam levičarskega in levo-liberalnega establishmenta hudo zameril slovenskim mainstream medijem, v obsodbi Orbanove populistične politike pa so zelo enotne tudi takorekoč vse politične stranke (z izjemo SDS). Za novo ofenzivo je zdaj poskrbel novoustanovljeni spletni portal treh nekdanjih Dnevnikovih in Siolovih novinarjev, ki so v ponedeljek ekskluzivno razkrili, da se iz Orbanovih milijonov v Sloveniji financirajo mediji iz kroga SDS. Skoraj sočasno je premier v odstopu Marjan Šarec v javnih nastopih Janšo in SDS večkrat problematiziral zaradi "metod", ki jih izvajata, pri čemer je mislil na sovražni govor in financiranje iz Madžarske. Zanimivo je predvsem naključje, saj v obdobju, ko potekajo intenzivna zakulisna pogajanja o možnosti oblikovanja nove vlade, časovno sovpadata ustanovitev novega medija, ki med prvimi raziskovalnimi projekti loti ravno "madžarskih milijonov" za SDS oziroma "medijev iz kroga SDS", ter stara, že tolikokrat prežvečena politična mantra, da sta Janša oziroma SDS nevarna za demokracijo zaradi spornih izjav, sovražnega govora ipd.

 

Naslednji korak, na katerega smo na portalu+ namignili že januarja 2018, dejansko utegne biti pobuda po prepovedi delovanja SDS. Idejo, ki se zdi ta hip precej neverjetna, smo podrobneje že razdelali v komentarju Zakaj so ideje o prepovedi Janševe SDS utopične in celo v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča (vir), objavljenem na našem portali pred dvema letoma. V njem smo sicer analizirali širše ozadje afere, ki je odmevala v tistem času, in sicer razkritje spornega posojila v višini 450.000 evrov, ki ga je SDS najela od slamnate poslovne ženske iz Republike Srbske, s čemer je obšla predpise o financiranju političnih strank (zgodba je epilog dobila marca 2019, SDS je morala plačati 20.000 evrov kazni).

 

 

Madžarski primer: Gábor Vona

 

Idejo o prepovedi SDS je leta 2018 sicer kot kost v javnost vrgla poslanka Levice v državnem zboru Violeta Tomič, vendar je ni konkretizirala. Ker gre za vabljivo zamisel, s katero bi pravno onemogočili, da se Janez Janša še kdaj v prihodnosti povzpe na oblast, ob njej vztrepetajo vsi njegovi nasprotniki in sovražniki. Toda prepoved delovanja politične stranke je vseeno izjemno drastičen ukrep. Večina evropskih držav se ga izjemno redko poslužuje. Še največ izkušenj s tem ima v zadnjih dveh desetletjih Turčija, ki pa je evropska država le pogojno (čeprav prav Miro Cerar zdaj blamira slovensko diplomacijo s svojimi izjavami, da si Turčija zasluži članstvo v EU). V Turčiji se je sekularna oblast s prepovedjo doslej že večkrat lotila verskih strank, da bi jim tako preprečila vzpon na oblast. Primeri - denimo Refah Partisi proti Turčiji - so potem končali na Evropskem sodišču za človekove pravice, saj so se pritožniki sklicevali na 11. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

 

A če smo že omenjali Madžarsko, ki očitno le ni tako nepravna država, velja omeniti zadevo Gábor Vona. Vona je voditelj madžarske ekstremne desničarske politične skupine Magyar Gárda Egyesület, ki so ustanovili člani prav tako radikalne desničarske parlamentarne stranke Jobbik. Doživel je sodno prepoved delovanja svojega gibanja in se pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu. Vona proti Madžarski se je končala podobno kot turški Refah: sodišče je dalo prav Madžarski, ki je ocenila, da prepoved politične organizacije, katere člani se oblačijo v uniforme z insignijami iz časov Hortyjeve fašistične države, ni pretirana. Za utemeljenost pa so poskrbeli kar Vona in njegovi tovariši, saj so nadlegovali in preganjali pripadnike madžarske romske skupnosti, češ da so kriminalci.

 

Če bi idejam o prepovedi Slovenske demokratske stranke (SDS) sledili "resnejši razmisleki" njenih političnih nasprotnikov - in v predvolilnem obdobju to sploh ni izključeno - ali uglednih akademikov in razumnikov (z narekovaji ali brez), potem se bomo v trenutku znašli v vrtincu čustvenih izpadov ene in druge strani, kar bo zasenčilo vsebinsko razpravo o potencialni prepovedi delovanja SDS. Ta ideja je, jasno, v tem trenutku še brez kakršnih koli tehtnih argumentov.

 

 

Prepoved je sicer teoretično možna, toda ...

 

Ne bi bilo prvič v zgodovini samostojne Slovenije, da bi se javno razpravljalo o prepovedi kakšne stranke; na začetku devetdesetih je skupina levo-liberalnih razumnikov s peticijo zahtevala prepoved Slovenske nacionalne stranke, češ da spodbuja k nasilju in širi sovraštvo do tujcev (poskus prepovedi je klavrno propadel). A v kasnejših letih ni bilo nobene politične stranke, ki bi bodisi zaradi svojega statuta, programa, radikalnih izjav ali dejanj vodstva sprožala ideje o tako restriktivnem ukrepu, kot je sodna prepoved delovanja. Čeprav je vsaj v teoriji to povsem mogoče: 17. člen Zakona o političnih strankah namreč omogoča, da se stranka izbriše iz registra strank, kar je v bistvu tudi oblika prepovedi delovanja stranke.

 

O prepovedi delovanja politične stranke lahko odloči le sodna veja oblasti, nikakor ne izvršilna, denimo ministrstvo za notranje zadeve, kot je bilo to mogoče še na začetku devetdesetih. Pod sodno vejo oblasti je mišljeno ustavno sodišče z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov. Zelo strogi pogoji torej. Kako bi o predlogu za prepoved politične stranke odločilo ustavno sodišče v aktualni sestavi, je moč napovedati. Ne bi podprlo nečesa, kar bi bilo tako radikalno nasprotno uveljavljeni doktrini glede svobodega političnega združevanja. Ideja o prepovedi SDS bi torej klavrno propadla.

 

Je pa ustavna odločba iz leta 1998, ki obravnava prepoved delovanja neke politične stranke, zelo zanimiva zaradi pritrdilnega ločenega mnenja Lovra Šturma, ki je opozoril na pravno prakso zveznega nemškega ustavnega sodišča: to je že leta 1952 prepovedalo neonacistično stranko Sozialistische Reichspartei (SRP), štiri leta kasneje pa še njeno siamsko dvojčico Kommunistische Partei Deutschlands (KPD). Ravno ti dve prepovedi, piše Šturm, sta dali nemškemu ustavnemu sodišču priložnost za "opredelitev pojma svobodne demokratične družbe in pojma demokracije nasploh". Razlogi za prepoved delovanja tako ekstremističnih strank, kakršni sta komunistična in nacistična, morajo biti tako močni, da prebijejo poseben pomen političnih strank za obstoj demokracije. Če se stranka, pa naj bo skrajno leva ali skrajno desna, v neki točki začne boriti proti temeljnim vrednotam svobodne demokratične ustavne države, če načrtno ščuva z namenom zrušenja ali odstranitve ustavnega reda, tedaj prestopi Rubikon in se znajde v "prepovedanem položaju". Šele tedaj - in nič prej - je dopustna izključitev neke politične stranke iz javnega delovanja.

 

 

Večna prepoved komunistične partije

 

Zgodovinska ironija je, da so bile pri nas v obdobju 1945-1989 vsaj de facto prepovedane vse (meščanske) politične stranke, pred II. svetovno vojno (1920) pa v Kraljevini Jugoslaviji s t.i. Obznano zgolj Komunistične partije Jugoslavije. Danes je seveda težko objektivno oceniti odločitev tedanje oblasti, vendar pa je pravna logika ostala enaka še danes: prepoved delovanja stranke, ki je v svojem statutu opredeljevala nasilni prevzem oblasti ter komunistično revolucijo kot glavna cilja, je nujna, saj nasilje nikjer in nikoli ne more biti zakonito. Stranka s takšnim programom ali statutom bi bila zato najverjetneje tudi danes prepovedana.

 

V čem bi torej sploh lahko argumentirali idejo o prepovedi delovanja SDS? Praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v zagovor političnim strankam navaja pravno logiko, ki bi ji težko oporekali: da politična stranka pri svojem delovanju normativno in dejansko ostaja znotraj okvirov še dopustnega. To pa pomeni, da ostra retorika še ni enako pozivanju k nasilni spremembi družbenega reda ali državne ureditve. Z drugimi besedami, tudi če gredo levici strahotno v nos jezikanja vodilnih funkcionarjev SDS, Janševi tviti ali ostra stališča do aktualnih družbenih vprašanj, to nikakor še ne daje dovolj utemeljenih razlogov za prepoved delovanja te politične stranke.

 

Tisti del slovenske politike, ki se identificira in povezuje kot Antijanša, ima prav v tej točki največjo mentalno oviro:  tega človeka bi na vsak način radi izločili iz političnega boja, celo po načelu, da cilj opravičuje sredstva, pri čemer pa Janši na volitvah, ki se menda obetajo, niso zmožni najti prepričljive konkurence ...

Nazaj