Portal Plus

Uredniški komentar: Kučanovo zavezništvo v podporo Svetemu pismu

Do konca prihodnjega tedna naj bi bilo jasno, če je možna nova, desnosredinska koalicija. V nasprotnem bodo 19. ali 26. aprila četrte predčasne volitve v zgodovini Slovenije. Ker zlasti na levici zadnje dni zelo glasno navijajo za predčasne volitve, nas mora zanimati, zakaj se jih tako veselijo. Kaj skrivajo v svojih trezorih? Morda politično bombo vseh bomb, s katero bi enkrat za vselej spremenili politični zemljevid Slovenije? Ali pa je navdušenje nad predčasnimi volitvami samo blef, s katerimi bi radi prelisičili nasprotno stran, da še bolj zagrize v vabo nove vladne koalicije in se naslednji dve leti sooči z nepredvidljivimi ekonomskimi razmerami, opozicijo v parlamentu in zlasti medijih, predsedovanjem EU, da vseh potencialnih mednarodnih groženj niti ne omenjamo?

12.02.2020 00:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   volitve   vlada   koalicija   Milan Kučan   Borut Pahor   knjiga   levica   desnica   SDS

Fotoilustracija: portal+

Demokracija, pa naj bo med nergači, zabavljači in političnimi analfabeti še tako osovražena in prezirana, je še vedno daleč najboljši sistem vladavine. Ravno v teh dneh se to nenehno dokazuje. In le redki liberalci med kričači so zmožni zagovarjati pravico do različnih stališč in mnenj.

Vse bo jasno v tednu ali desetih dneh. Politični resničnostni šov, ki se odvija pred nami, namreč niti slučajno ni takšno nategovanje kot ceneni televizijski šovi, ki se zlepa ne končajo. Pa tudi razburljivejši je. Ne glede na to, ali se za desnim ovinkom skriva nova vlada ali za levim predčasne volitve, vsekakor drži ugotovitev, da tako vznemirljivo na našem političnem parketu ni bilo že leta. Pred nami je zrasla množica novih igralcev, nekateri so bili doslej le statisti, pa bi danes radi zaigrali v opaznejših vlogah in se zelo trudijo opozoriti nase. Enim uspeva, drugi izpadejo otročje, kajti ni še vsako klamfanje zrel politični govor. Niti ni vsako patetično pismo Erdoganovega advokata, poslano predsedniku stranke, Lincolnov nagovor. Je pa zaradi vsega tega resničnostni šov, v katerem čakamo še na kak skok čez plot ali vsaj hiter pisarniški seks (kandidatov in kandidatk ne manjka), občasno tudi komedija. In v tej komediji med vsemi novimi, a večinoma netalentiranimi ksihti izstopajo stari obrazi, ki morda delujejo nekoliko utrujeno, celo naveličano, vendar jih izdajajo oči, v katerih je videti tisto, česar novinci nimajo: premetenost. Stari lisjaki zelo dobro vedo, kaj počnejo in kaj hočejo, vse to so že videli in doživeli, zato navzven delujejo mirneje, manj prizadeto od politikov s kratko kilometrino. Zavedajo se, da politika večinoma ni šprint, pač pa kvečjemu tek na dolge proge, v katerem zmaga tisti z najboljšo motivacijo, fizično kondicijo in - živci. 

 

Med političnimi Metuzalemi, ki vedno znova presenetijo s svojo izvirnostjo, je poseben as Milan Kučan. Ob robu novic, ki se vrtijo okrog "naporov za oblikovanje nove vlade" ali pa "konsenza o nujnosti predčasnih volitev", ne gre spregledati njegove najnovejše pogruntavščine, ki se uradno imenuje Zavezništvo v podporo knjigi. Genialno! Stari predsednik je bil spet v svoji stari pisarni, saj je tam obiskal predsednika republike Boruta Pahorja. Z delegacijo je bil včeraj dejansko pri Pahorju in ga "seznanil s položajem slovenske knjige". Genialno, res! Sredi najhujše medvladne politične krize se upokojeni predsednik v svojstvu šefa Foruma 21 odpravi v predsedniško palačo aktualnemu predsedniku republike predstavit napotke za izboljšanje položaja slovenske knjige.

 

Nekaj podobnega, četudi na precej nižjem nivoju, se je šel včasih Janez Zemljarič v Kliničnem centru, ko je obiskoval generalne direktorje in se zaprl z njimi v pisarno. Če bi stene spregovorile ... No, Zemljariča so nekoč tam zasačili in tedanji generalni direktor Simon Vrhunec se je potem poskušal izmotati s pojasnilom, da mu je gospod Zemljarič prinesel "ideje v zvezi z bolniki" ...

 

Kaj pa če smo bolniki v resnici mi, ki vse to gledamo?

 

Kučanovo Zavezništvo v podporo knjigi je fenomenalen politični impulz, poslan v strankarsko areno. Če bi ga vsaj razumeli ... pa ga bodo le redki. Prizor, ki se mi izrisuje pred očmi, bi bil lahko filmski, televizijski posnetki pa prvovrstna čustvena manipulacija: predstavljajte si oba predsednika z glavo ob glavi, čelom ob čelu, sklanjajoča se nad Svetim pismom, kako skupaj molita za salus rei publicae, dobrobit domovine. Komentarji bi bili nekako v slogu:

 

"Nekdanji predsednik Kučan pri predsedniku Pahorju za spravo in sožitje"

 

"Predsednika skupaj molila za mir in blaginjo med prebivalci Slovenije"

 

"Kučan in Pahor s skupno poslanco nad politične delitve in izključevanje"

 

In tako dalje ... V stilu nocoj dovoljenih sanj in jutrišnje nočne more.

  

Kaj je ta hip realnejše, sanje ali nočna mora? Predčasne volitve ali nova vlada? In če nova vlada, kakšna: leva, desna, sredinska? So to dejansko relevantna družbena in ekonomska vprašanja, ali zgolj skupek nevronskih impulzov? Koga sploh zanimajo odgovori?

 

Da bi razumeli trenutno turbulenco, zlasti ogromno sproščanje negativne energije, moramo najprej v čustveno sfero. Kajti čustva vsekakor niso prepovedana, vsak navijač ima svoje šampione in v demokraciji so vsake volitve enako pomembne. Predvsem pa so volitve dokaz, da sistem deluje. Četudi bi jih imeli vsako leto, je to še vedno bolje, kot če jih ne bi imeli. Mantro o demokraciji, volitvah in parlamentarnem sistemu bi morali ponavljati že otroci v šolah. Ne zato, ker bi to opravičevalo predmet o državljanski vzgoji, ampak zato, ker gre za vprašanje vrednostnega sistema, svobode in državljanskih ter človekovih pravic, ki se nam danes zdijo samoumevne, še pred dobrimi tridesetimi leti pa niso bile. Nekoč so ljudi zapirali, če so kritizirali državo ali se delali norca iz njenih predstavnikov.

 

Tako kot demokracije ne more biti nikoli preveč, kar je na videz paradoksalna trditev, četudi v resnici ravno zaradi tega ne zmanjka poskusov, da bi z drugačnimi, preprostejšimi in bolj "ljudskimi" rešitvami pridobili ljudi na svojo stran, ki je daleč od demokracije. Ideja, ki poganja tovrstne poskuse, je stara, trdoživa in v demokratičnemu okolju neuničljiva. Ljudje, ki ponujajo enostavne rešitve, so lažni preroki. Ne moti jih niti najmanj, da je Evropa - če se omejimo zgolj na naš bližnji svet - v prejšnjem stoletju že videla, doživela in na srečo tudi preživela ideje, ki so se izrodile v ideologijo totalitarizma. Demokracija, pa naj bo med nergači, zabavljači in političnimi analfabeti še tako osovražena in prezirana, je še vedno daleč najboljši sistem vladavine. Ravno v teh dneh se to nenehno dokazuje. 

 

Nekaj pa je ob tem nujno dodati, kajti prevladujoči mediji vztrajno ignorirajo že nekoliko predvidljivo histerično retoriko, ki je posledica razburljivega časa, v katerem živimo. Gre pa za tezo o izmišljenem ekstremizmu. Poslušamo namreč svarila o skrajni desnici, tj. stranki SDS, s katero ne bi smela v koalicijo nobena druga stranka. Pred časom (in občasno še vedno kdaj) slišimo tudi kaj o skrajni levici, tj. stranki Levica, s katero se prav tako nihče noče politično poročiti (v dosedanji koaliciji so jih imeli le pogojno, s posebnim sporazumom). 

 

Resnica je precej manj dramatična: v Sloveniji ni ekstremističnih parlamentarnih strank. Morda v množici bolj ali manj obskurnih zunajparlamentarnih strank na obeh polih obstajajo tudi takšne, ki imajo problematičen program, vendar je to v prvi vrsti pravno vprašanje, odvisno od strogosti presoje zakona o političnih strankah. Dejansko pa med etabliranimi strankami, ki so zastopane v državnem zboru, ni ekstremističnih strank. Če bi bile, bi jih ustavno sodišče že zdavnaj prepovedalo. Pa jih ni. Ker jih ni. Zaradi tega je govorjenje o nekakšni "skrajni desnici", ki naj bi grozila Sloveniji, če pride do nove desnosredinske vlade, manipulacija.

 

Bolj kot skrajna levica ali desnica skrbi okužba za preganjavico posebnega tipa: prepričanjem, da oblast pripada samo enim, ki so poklicani za to, da vladajo, medtem ko so vsi drugi, po novem oziroma ponovno tudi lberalci žrtve te namišljene grandioznosti izbrancev.

 

Morda pa volitve vseeno ne bi bile tako slaba rešitev, kajti utegne priti do i t.i. backslash učinka, zaradi katerega bi volivci v znak protesta množično glasovali za stranko, ki jo sponzorirana medijska mašinerija, NPU in politični nasprotniki spreminjajo v skrajno grdega račka slovenske demokracije ...

Nazaj