Portal Plus

Usodne prevare: Pripis k Roterjevemu pripisu

Usodne prevare Zdenka Roterja, ki imajo vsega 160 strani, so sklepni del spominske "trilogije", ki se je začela z zajetnejšo (čez 700 strani obsegajočo in z imenskim kazalom opremljeno) knjigo Padle maske. Ko poskušam kratko opisati bistvo nove Roterjeve knjige, mi prideta na misel dve besedi: dialog in pripis. Dialog najprej zato, ker se avtor na samem začetku knjige sklicuje na nekaj mojih opazk. Dialog pa zato, ker je Zdenko Roter svojo najnovejšo knjigo posvetil dialogu med partizani in domobranci, pri čemer je prišel do sklepa o "deljeni politični odgovornosti in krivdi za bratomor".

14.02.2020 22:36
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Zdenko Roter   Jože Možina   knjiga   Usodne prevare

Foto: Mediaspeed

Opazke o knjigi Zdenka Roterja Usodne prevare poražencev in zmagovalcev pišem z zamudo, ki si je ne znam dobro pojasniti in ki niti ni najbolj pomembna. Konec prejšnjega leta sem želel pisati (istočasno, skupaj) o tej in o knjigi Jožeta Možine Slovenski razkol, vendar se načrt ni posrečil. Jože Možina mi je svojo knjigo podaril ob izidu, da sem o njej pisal okrog Božiča; na Roterjevo pa sva morala z urednikom Steinbuchom nekoliko počakati. Naj bo tako ali drugače: knjigi, ki sta sicer zelo različni (po zvrsti, obsegu in seveda sporočilih) govorita o istih rečeh. Možina sistematično, z distanco zgodovinarja, vendar z nekakšno silovito prepričljivostjo; Roter osebno prizadeto in previdneje. Možinovo knjigo sem komentiral v članku "Slovenski hudičev trikotnik" (s čimer sem imel v mislih trikotnik med protestantovskim Londonom, katoliškim Rimom in pravoslavno Moskvo). Na neki način me je vznemirila bolj od Roterjeve.

 

Ob tej priložnosti moram povedati, da Zdenka Roterja poznam precej dalj časa kot Jožeta Možino; da sva bila nekoč celo fakultetna sodelavca in soseda, in da me v zvezi z njim ne bremenijo nobene zamere, kvečjemu imam nanj nekaj prijaznih spominov. Zdenka Roterja sem cenil predvsem zaradi njegove vloge v aferi 25 poslancev pa tudi zaradi podpore, ki sem je bil deležen z njegove strani v časih ideološke represije v svinčenih sedemdesetih letih. Možina je mnogo mlajši in seveda občudovanja pa upoštevanja vredna medijska zvezda novega časa.

 

Usodne prevare, ki imajo vsega 160 strani, so, kot pravi sam avtor, sklepni del spominske "trilogije", ki se je začela z zajetnejšo (čez 700 strani obsegajočo in z imenskim kazalom opremljeno) knjigo Padle maske. Ko poskušam kratko opisati bistvo nove Roterjeve knjige, mi prideta na misel dve besedi: dialog in pripis. Dialog najprej zato, ker se avtor na samem začetku knjige sklicuje na nekaj mojih opazk. Prvo poglavje knjige je sploh dialog s profesorjem Jožetom Kurinčičem. Sicer Roter o sebi piše v tretji osebi in se tako rekoč nenehno pogovarja sam s sabo. (Morda je od besede dialog bolj primerna beseda monolog?) Predvsem pa je Roter svojo najnovejšo knjigo posvetil dialogu med partizani in domobranci, pri čemer je prišel do sklepa o "deljeni politični odgovornosti in krivdi za bratomor".

 

Roter ob vseh mogočih obtožbah na račun "voditeljske elite takratnih (tj. predvojnih) meščanskih strank" - pri čemer je precej zadržan do legalne jugoslovanske londonske vlade - vendar omenja, da se "boljševistična taborišča niso prav nič razlikovala od nacističnih"; piše o fanatizmu partijskih partizanskih voditeljev, o "razrednih sovražnikih", o vosovskih likvidacijah in o povojnih pobojih; predvsem pa poudarja zaskrbljenost komunistov leta 1944 zaradi predlagane t.i. druge fronte, ki bi nemara zaustavila gorečnost partizanov, predvsem pa preprečila premoč Sovjetske zveze pri razkosanju evropskega ozemlja in pri uvedbi železne zavese.

 

Nekaj težav ima avtor z narodno spravo, pri čemer zanjo uporablja evfemizem "narodna in državljanska umiritev", ki jo je iznašlo predsedstvo Socialistične republike Slovenije leta 1990, nakar ponavlja nesmiselno trditev, da ima "slovenska državna oblast svojo državno kontinuiteto vsaj od leta 1943". Med zanimivosti Roterjeve knjige spada opis sestavljanja Narodnega sveta za Slovenijo 6. aprila 1941. V tem - po Roterjevem mnenju - sramotnem telesu so želeli sodelovati tudi komunisti (Černej, Bebler), vendar so jih zavrnili, češ da je njihova stranka nezakonita (str. 114). Pri zavračanju pa tudi razumevanju povojne partijske discipline se Roter v posebnem poglavju sklicuje na francoski model kaznovanja kolaborantov - pri čemer ugotavlja, da ni šlo brez sodišč in "kvalificirane obrambe" obtoženih. Mimogrede pozablja, da je bila Evropska unija utemeljena na spravi med Francozi in Nemci.

 

Nova Roterjeva knjiga prinaša malo doslej neznanih podatkov. Bralec bi si - glede na avtorjevo strokovno in akademsko usmeritev (sociologija religije) - želel natančnejše analize procesov kanonizacije komunističnih revolucionarjev in demonizacije njihovih kritikov. Glede na to, da Usodne prevare vsebujejo več različnih pripisov in glede na sklepni Roterjev pripis o deljeni krivdi, si avtor tukajšnjih vstic dovoljuje predlagati še en pripis:

 

Nekatere slovenske politične razprave (o zmagi nad fašizmom, o Natu in kapitalizmu, o migrantih …) zbujajo asociacije na davne procedure velikih (strogih, zaprtih) sistemov. V okviru kanonskega prava je za razglašanje svetnikov predviden kontradiktoren postopek, v katerem sodelujeta božji odvetnik (latinsko advocatus Dei) in hudičev odvetnik (latinsko advocatus diaboli). Naloga božjega odvetnika je prikazovanje bremadežnosti kandidata za svetnika, naloga hudičevega odvetnika pa je poiskati vrzeli v kandidatovem značaju in ravnanju. Hudičevi odvetniki so skrbeli za verodostojnost postopkov. Moderni pravosodni sistemi demokratičnih dežel so prevzeli načelo kontradiktornosti in na neki način nadaljujejo tradicijo hudičevih odvetnikov. Za komunistične in druge totalitarne sisteme je značilno, da imajo zadnjo besedo božji odvetniki, tj. tožilci. Tako je bilo pri t.i. montiranih procesih v Sovjetski zvezi in v Jugoslaviji. V Sloveniji so bili najbolj znameniti procesi te vrste dachauski procesi. Tu ni šlo za kanonizacijo, ampak za demonizacijo.

 

"Paradoks" demonizacije v totalitarnih sistemih je, da shajajo brez hudičevih advokatov.

 

Kot je znano, se je sestavljanje slovenske vlade leta 2018 dogajalo v znamenju demonizacije prvaka opozicije, ki je na volitvah dosegla najboljši rezultat. Slovenska zunanja politika je po letu 2008 - v zvezi z bližnjevzhodno krizo - začela demonizirati Američane, Izrael in Nato. V zvezi z milijonom migrantov leta 2015 je začela demonizirati države (npr. Madžarsko) in slovenske organe, ki so - resda prepozno - začeli postavljati ograje na schengensko mejo. Predmet najhujše demonizacije pa sta seveda slovenska pomlad in politično dogajanje, ki je pripeljalo do samostojne države; pri čemer prihaja do kanonizacije komunistične revolucije, jugoslovanskega samoupravljanja, rdečih zvezd itn.

Nazaj