Portal Plus

Sonja Savić v malem parku ob železniški postaji, Peter Handke pa v kraljevi palači

Kako prekleto predvidljivi, nezanimivi in duhamorni sploh še zmoremo postat. Družbi, ki je naklonjena inteligenci in realnemu razvoju, bi moralo biti v prednostnem interesu, da podpira, promovira in vzdržuje čim več različnih nadarjenih umetnikov ali intelektualcev s temu primerno različnimi življenjskimi slogi. Ja, v dobrem in v zlu. Spoznavamo in učimo se o vsem, česar en sam človek ne more doživet ali občutit, mar ne?

22.02.2020 23:59
Piše: Simona Rebolj
Ključne besede:   Sonja Savić   Čačak   Srbija   Peter Handke   ulica   poimenovanje   Slovenija   intelektualci

Fotomontaža: portal+

Priklanjajo se mu, ker se je postavil v bran srbski resnici. Srbska resnica? Porazno slaba sposobnost razlikovanja resnice, dejstev in stvarnosti od osebnih pogledov, mnenj in iluzij postaja zelo pogost pojav in nevarno politično orožje po celotnem Zahodu, tudi v Sloveniji.

Skoraj sočasno sta v Srbiji medijsko zadonela dva "drobna" dramatična dogodka. Na prvi vtis bi ju lahko ocenili za nevredna posebne pozornosti v Sloveniji, še posebej ob aktualnem navidezno "turbulentnem" političnem cirkusu, ampak bistvo se skriva v podrobnostih. Na eni strani se je odvila zgodba o mestni eliti, ki se je lotila častnega poimenovanja ulic in duha Sonje Savić ni spustila v nobeno ulico, na drugi strani pa predvidljiva podelitev odlikovanja na državni ravni Petru Handkeju.

 

V mestni upravi Čačka so obravnavali predloge za poimenovanje več kot šestdeset ulic. Prvič bo ulica v Čačku poimenovana na primer tudi po Ivu Andriću in predolgo zamolčani Milevi Einstein. Zataknilo pa se je pri izjemno prodorni igralki Sonji Savić, ki se je rodila ravno v Čačku in pomembno zaznamovala plodno obdobje jugoslovanskega filma. Predlog ni prejel večine s strani komisije. Po poročanju ene izmed članic odbora v skupščini Čačka naj bi slavna igralka izpadla iz politikantske igre zaradi načina življenja, ki naj bi predstavljal slab zgled mladini. Nobena redkost niso umetniki, ki bi jim posthumno izražali formalizirano spoštovanje s postavljanjem spomenikov, poimenovanjem ulic in raznih institucij, čeprav niso živeli konvencionalno ali so celo strašili odrasle otroke z ekstremno dekadenco. Prej obratno.

 

Sonja Savić, razen da je bila vrhunska igralka in da je javnost oplemenitila z nekaj prisluha vrednimi intervjuji, ni storila nikomur od zainteresiranih za njeno delo in javno izpričanost nič. Tudi povsem zasebni detajl, da se je zadrogirala do smrti sama s seboj, je na ustreznem nivoju lahko zgolj vir relevantne debate o družbenem kontekstu. V kolikor "odrasli" ne znajo pojasnit mladim, kako naj dandanes človek ne živi škodljivo drugim, ne da bi se moral zavoljo takšne moralne težnje vsaj na smrt zapit ali zadrogirat, če že ne po skrajšanem postopku ubit, se ponuja pač dobra priložnost za nujen in temeljit razmislek. Sonja Savić ni bila zgledna mati in žena, moškim pa nikoli ni bilo treba postat zgleden oče in mož, da bi cenili njihovo delo in celo osebnost.

 

Moški so si skozi zgodovino veliko lažje privoščili biti odklonski in zanimivi v dobrem ali zlu. Celo tako zelo "zanimivi", da lahko prejmejo Nobelovo nagrado za književnost, čeprav so javno izpričani zaslepljenci in fašistoidni egomani, o čemer priča tudi relevanten del njihovega literarnega opusa. Ampak od klasične narcistične čustvene manipulacije omamljeni oboževalci pozabijo na bolj vrhunsko konkurenco, ki na celem svetu brez dvoma obstaja, ker bi svojemu ljubljencu itak zaljubljeno zmetali v naročje vse nagrade tega sveta že samo zaradi ene sentimentalne pesmi, ki jo je "genialen bedak" v ustreznem obdobju napisal za visoko cenjen film. Jebeš presojo o opusu! Užaljeni feni, ker je njihova gorečna presoja na preizkušnji, se zelo rokohitrsko potolažijo magari s psevdopsihološko tezo, da naj bi bila tanka linija med genijem in budalo. Včeraj genij, jutri budala in podobne površne nebuloze moramo poslušat, podobno kot ob razočaranju po vsakih volitvah z vsiljeno izbiro in kot od vsakega nesrečnega zaljubljenca, ko se ne more več izognit boleči klofuti streznitve. 

 

Za umetnika ali intelektualca ni nikakršno presenečenje, da je ravno neprilagodljivost samoumevnostim vsakdanjika izvor ali pa posledica za inspirativni vzgib po izražanju notranjega glasu, ki se upira, čudi ali otepa utesnjujočih vzorcev. Koga neki zanima um, perspektiva in nivo zgolj enega profila uniformiranih in discipliniranih prebivalcev. Menda ne bomo brali samo še izjemnih besedovalnih presežkov o maratonu, neverjetnih osebnostnih metamorfozah ob uživanju zdrave prehrane in herojskih spopadih biznismenov z izgorelostjo. Kako prekleto predvidljivi, nezanimivi in duhamorni sploh še zmoremo postat. Družbi, ki je naklonjena inteligenci in realnemu razvoju, bi moralo biti v prednostnem interesu, da podpira, promovira in vzdržuje čim več različnih nadarjenih umetnikov ali intelektualcev s temu primerno različnimi življenjskimi slogi. Ja, v dobrem in v zlu. Spoznavamo in učimo se o vsem, česar en sam človek ne more doživet ali občutit, mar ne?

 

Osebno na primer živim v družbi, v kateri se ustvarjalnost reducira zgolj na hobi ob drugem delu in regularnih bitkah za preživetje. Takšno logiko lahko mirne vesti poimenujemo za logiko izkoreninjanja umetnosti in volje do umevanja česar koli. Gremo v smer storilnostno naravnanega, zasužnjevalnega in robotiziranega načina življenja družb sredi tehnološko razvite divjine. Kdaj naj bi umetniki in intelektualci raziskovali življenje, brali, bluzili, obupavali, se izobraževali in razmišljali, da bi sploh lahko podarili drugim kaj spomina in opomina vrednega? Prenekateri radi čvekajo, da bi oni tudi ustvarjali, če bi imeli čas. Samo počili bi rit na stol in že bi ustvarili čisto literarno, znanstveno, likovno ali glasbeno mojstrovino. Ker ustvarjalen in nadpovprečno razgledan postane vsak, če ima pač na voljo čas in energijo, a veste. Razen posebej nadarjenih in sposobnih. Oni ne potrebujejo niti časa niti energije. Dragi državljani, na takšen način se narod pač ne bo mogel razvijat na višji nivo od navadne elitam uporabne drhali. Slovenski narod je pa itak že zverziran v pokopavanju prezgodaj preminulih vrhunskih ustvarjalcev, ki so v neznosnih pogojih od sebe preprosto zahtevali preveč. 

 

Najbolj me v piker smeh pahnejo razne zgodbice o uspehu, ki naj bi pričale o posameznih umetnikih, ki so se dobro znašli na tujem trgu brez podpore v domovini. Pustimo ob strani, da je že itak vzporejanje kakovostnih stvaritev z uspehom na trgu primitivizem brez primerjave. Še bolj abotno je pričakovanje, da bodo kakovostni ustvarjalci hkrati zelo uspešni menedžerji svojih del. Ampak tudi v zgodbicah o tržnem uspehu zelo podobno kot pri pravljicah o raznih uspešnih podjetnikih, ki naj bi uspeli iz "nič", vedno manjka ključen podatek o omembe vredni zagonski finančni pomoči, pomoči pri prehodu v tujino ali moralni opori s strani bližnjih.

 

Včasih komu pomaga že srečno naključje v podobi zelo naklonjene osebe ali pravega trenutka na pravem mestu. Pomembni podatki se po navadi skrivajo v prikritih podrobnostih. Ker je ravno med ustvarjalci in intelektualci pogost pojav, da so precej sami ali celo osamljeni, je po takšni hinavski logiki meja verjetnosti za množični umor velikega potenciala toliko višja. Pametna država se pomoru talentiranih posameznikov izogiba s premišljenimi ukrepi namesto zgolj klinetelističnega prekladanja skromnega kapitala med prijatelje. Pametna država že obetavne ustvarjalce podpira s posebnim skladom, da bi se lahko čim bolj izkazali s svojim prvencem. Čista znanstvena fantastika za naš prostor, v katerem niso deležni opore niti že dokazani siromašni umetniki brez posebne podpore za možen preboj čez mejo. Po kakšnem kriteriju se na primer določa, katero literarno delo bo sploh prevedeno v angleščino? Med vsebinami, ki godijo domači lokalni večini, in med možnostjo uspešnega preboja v drugih državah brez slovenskih kulturnih, ideoloških in psiholoških specifik, je namreč precejšnja razlika.

 

Naj opozorim, da v prispevku namenoma ločujem pojma intelektualec in umetnik, ker umetnik lahko zmore predstavljat tudi omembe vrednega premišljevalca stvarnosti z ustrezno objektivno distanco do sebe in okolja, ali pa ima njegova umetnost predvsem osebno izpovedno vrednost. Spoznavamo določene psihološke percepcije na stvarnost, kot je tipičen primer med literati tudi Peter Handke.

 

Handke je v svojem zlatem obdobju učinkovito pritiskal na emocije rokenrol ere, ki ga je prepoznala za svoj literarni simbol žrtve in upornika (nacizmu), enako zlahka pa je po potrebi svoje psihološke dinamike prestopil na stran točno tistega turbofolk provincialnega nasilja, ki je med drugim umorilo tudi rokenrol in poezijo. Simbolično rečeno: Ceca je ubila Ekatarino Veliko. Točno tisto Ekatarino veliko, s katero je svojo nesrečo delila tudi Sonja Savić in izjavila v enem izmed intervjujev, da ni bila srečna, ker se je družila s člani EKV, ampak je bila srečna, ker je našla ljudi, ki so bili enako nesrečni kot ona. Čisto preveč iskrena, prevodna in subtilna za vzdržljivostni test tuzemskega bivanja, vendar – zgolj navidezno ironično –  verjetno ravno zato tako prepričljiva igralka.

 

Ponovno so se vnele razprave o ločevanju avtorja od njegovih umetniških del. Ukrep, ki preprosto ne uspeva v splošni sprejemljivosti, ker je nerealen in zlagan. Možganov ne moremo presekat na dva dela in ustvarit dveh različnih oseb. Vse je eno z drugim povezano. Bolj ali manj zagonetno je lahko le vprašanje, kako in zakaj. Tudi Peter Handke ni izjavljal bedarij le v zvezi z Miloševićevim režimom in ni na to tematiko napisal kvečjemu kakšno posamezno banalno literarno delo v primerjavi z najbolj čislanim romanom Žalost onkraj sanj, ki ga ravno zaradi avtobiografskosti sploh ne moremo presojat na enak način. Otresal je naokrog tudi s šovinističnimi kretenizmi. Ob zadnjem valu feminizma je kot primitiven provincialen kvantač zastokal, kako ga živcirajo vse tiste ženske, ki osvajajo moške in se potem pritožujejo nad njimi.

 

Res ni presenečenje, da njegova osebna zgodovina vsebuje tudi nasilje nad partnerico. O umskih plitvinah tovrstnega značaja je napisal odličen roman Don Juan (Pripoveduje sam). Zakaj odličen roman, čeprav na žalost tudi precej robat slog ne dosega tiste superiorne Handkejeve slogovne ravni, ki je sicer služila za ključen izgovor podeljevalcem Nobelove nagrade? Ker tako radikalnega dokumenta o mentalni degeneriranosti, patriarhalnih mitih, primitivizmih in frustracijah v odnosu do razmerja med spoloma še nisem prebrala. Roman je brez kakršne koli refleksije ali vsaj samoironije, tako da se lahko marsikdo tudi identificira s "pripovedko" in karakterji, v kolikor je pač na frekvenci z mentaliteto Petra Handkeja.

 

Kako in zakaj nekaj beremo, je ključno vprašanje. Od nekdaj smo navdušeni bralci brskali za biografijami ustvarjalcev in filozofov, da bi razumeli več. Ne da bi sodili, izvajali cenzuro in zažigali nezaželene stvaritve, ampak da bi razumeli več in bolje. V kolikor pač želimo popolno avtonomnost ustvarjalnih produktov, se poslovimo od biografij, ker nimajo smisla. Morda bi kar ukinili javno avtorstvo in začeli opremljat umetniška dela s psevdonimi, da bo manj težav. Trapasto.

 

Handke spada za razliko od izrazito intelektualnih avtorjev v kategorijo predvsem osebno izpovednih literatov. Njegovi pregoreči feni iz kulturniškega miljeja so ga povsem neupravičeno oklicali za omembe vrednega intelektualca in ga motivirali, da je s pomočjo medijske pozornosti uprizarjal predstave, ki jim absolutno ni bil dorasel. In zdaj mu je Srbija podelila odlikovanje s temu primerno obrazložitvijo. Priklanjajo se mu, ker se je postavil v bran srbski resnici. Srbska resnica? Porazno slaba sposobnost razlikovanja resnice, dejstev in stvarnosti od osebnih pogledov, mnenj in iluzij postaja zelo pogost pojav in nevarno politično orožje po celotnem Zahodu, tudi v Sloveniji. Halo okrog Handkeja je zgolj tipičen simptom občega družbeno političnega stanja. Ničesar ne razumemo, vse pomešamo, nič nas ne briga, vendar zelo afektirano in nereflektirano čustvujemo in pamfletarimo.

 

Smo ujetniki upravičenega strahu pred popolnoma zgrešenimi, tendencioznimi in plitkimi interpretacijami česarkoli, pa tudi samih umetniških stvaritev, kaj šele zaznavanja ustreznih povezav z osebnostjo avtorja, načinom življenja in psihološke strukture. Živahne razprave, kako in zakaj smo dojemali določeno ustvarjalno delo in povezave z osebnimi spoznanji ali doživetji niso več del nobenega medijskega programa. Tovrsten nujen dialog za bildanje inteligence in duha niso niti del izobraževalnega programa. Splošni javni diskurz o čemer koli je temu primeren. Ko se v javnosti pojavi skupina znanstvenikov in profesorjev, ki se odzove na aktualno politično situacijo, nihče ne čuti s temi posamezniki nikakršnega vsebinskega stika. Spisek imen predstavlja samo levi ali desni politični profil umeščenosti v družben kontekst. In na tej točki se možnost za dialog konča. Banalno in plitko.

 

Konflikten primer Sonje Savić pa se je sicer končal "srečno". Po razburjenju njenih številnih oboževalcev se je namestnica župana naposled oglasila z odločitvijo, da se bo po Sonji Savić baje poimenoval mali park poleg železniške postaje. Na prvi vtis se zdi odločitev za park še bolj posebno mesto kot ena izmed ulic. Vendar se ne morem otrest pomisleka, da si mestni veljaki ob pomisleku na Sonjo Savić, ki je bila na koncu življenja res z eno nogo že v parku ob železniški postaji, kamor se hodijo brezdomci v mrzlih nočeh pogret v vagone, preprosto niso mogli predstavljat, da bi njen duh obeleževal ulico, kjer si ljudje ustvarijo dom.

Nazaj