Portal Plus

Mit o Leonu Rupniku ali ta naš božji vrtec in smaragdne reke

Mit z lahkoto sprevrača zgodovinsko narativnost, predvsem brez velikih težav omogoča revizijo zgodovine. Ta je žal in še enkrat žal dobesedno nebogljena. Ni dolgo tega, ko se je zgodovina vzpostavila kot humanistična veda. Ravno v tem je problem mita; ker ima še vedno moč, da sprevrača zgodovinsko resnico! Sprevrača tisto, kar se je zgodilo v tisto, kar se ni zgodilo. Tega sem se nagledal s konceptualnim vzpostavljanjem mita Noordung. Lahko je režirati žive, težko je režirati mrtve. Najtežje pa je režirati tiste, ki se še niso rodili.

29.02.2020 23:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   mit   zgodovina   Noordung   Lenin   Monty Python   Leon Rupnik   proces   NDH

Foto: Wikimedia Commons

Mit je pripoved o nastanku sveta, opisuje integralno sliko stvarjenja. Mit je pozitivna, a nerealna predstava o poziciji človeka znotraj kozmičnih razsežnosti.

Kaj od nas zahteva leto 2020? Analizo mitov ali proizvodnjo novih? Odgovor je preprost: ne eno ne drugo, energijo moramo usmeriti v produkcijo atraktov, oblikovanih iz znanstvenih spoznanj, pridobljenih iz že obstoječega znanja. Nova spoznanja so tista, ki oblikujejo samosvoje estetske plastike! Razvojni atrakt je plastična struktura, proizvedena iz novo tehnološkega duha, neposredno izhajajoča iz inženirske tehno realnosti, izoblikovana iz novih potreb. Nova oblika za novo življenje.

 

Miti nas oddaljujejo od zgodovinske resničnosti; v resnici je mit le način predzgodovinskega mišljenja. Umetniki še danes, za razliko od znanstvenikov, legalno operirajo z mitsko maso. Toda ...! Za njo se skriva zdavnaj ustvarjen umeten svet. Mit z lahkoto sprevrača zgodovinsko narativnost, predvsem brez velikih težav omogoča revizijo zgodovine. Ta je žal in še enkrat žal dobesedno nebogljena. Ni dolgo tega, ko se je zgodovina vzpostavila kot humanistična veda. Ravno v tem je problem mita; ker ima še vedno moč, da sprevrača zgodovinsko resnico! Sprevrača tisto, kar se je zgodilo v tisto, kar se ni zgodilo. Tega sem se nagledal s konceptualnim vzpostavljanjem mita Noordung. Lahko je režirati žive, težko je režirati mrtve. Najtežje pa je režirati tiste, ki se še niso rodili.

 

Avantgardna umetnost gradi v različnih časih: novo obdajanje. Tudi zato ji je svet mitov nasproten. Po naši generacijski izkušnji propada revolucionarne utopije se danes moč mita (hitlerjansko-nordijska mitska blaznost) vzpostavlja kot ideološka resničnost.

 

Miti so nalezljive pripovedi, ki se prenašajo od posameznika do posameznika, delujejo kakor virusi. Širijo se po informacijskih mrežah in z osebnimi stiki med ljudmi. V XX. stoletju je bil nadvse logičen udar avantgardistov proti mitom in to z gradnjo anti-mitov. S proizvodnjo nove stvarnosti se je vzpostavila ideja o možnem nastopu novoveških mitov. Ne znate si predstavljati kako zaostreni so bili odnosi na Levi umetniški fronti (LEF), ko so si v politbiroju zaželeli od umetnikov mitsko strukturo Leninove svete glave, podobno krščanski ikoničnosti. Več kot jasno je, da so bili avantgardistični umetniki poraženi od političnih avantgardistov, ki so imeli v rokah celoten aparat prisile. Nacistični odgovor na sovjetski utopizem je bila gradnja arijske mitologije za potrebe hitlerjanskega ustroja.

 

Nordijski, noriški! 

 

Pozicija - antipozicija je preenostavna komopozicija. Zato je nujna vzpostavitev anarhistične atraktne strukture. O atraktni projekciji XXII. stoletja imam namen premišljevati v enem od naslednjih komentarjev. Po grozljivi izkušnji z novo-starimi miti nacionalnih socialistov so se levičarski anti-miti izkazali kot popolnoma nemočni (Monty Python).

 

Poglejmo, kako je bilo leta 1933 v slovenski intelektualni srenji razumljeno hitlerjanstvo: Z ene strani imamo internacionalizem komunizma in socialne demokracije, ki zanika vsako bitnost rasnega problema, z druge strani pa je poudarjen nacionalizem vrgel v ospredje rasno pripadnost kot važnejšo od narodne pripadnosti. Iz tega izvira pokret hitlerjevskega narodnega socializma. Narodni socializem je postavil Nemcem za vero dogmo o prevalenci nordijskih Arijecev... znanstveniki hitlerjanske Nemčije grade načrte o očiščenju rase, ki je bila znakažena in oslabljena po manjvrednih tujerodnih križanjih. Njihova naloga je, da vzgoje tako izbrani zarod za tretje cesarstvo. Zato odklanjajo materialistični brezrasni individualizem in tudi naravi odtujen univerzalizem... ker je le v raso odeta ljudska duša mera vseh naših misli, hrepenenj in dejanj. V smislu takih smernic je treba vzgajati mladino, kateremu je smoter vzgoje sistem rasnih vrednot. Rasne posebnosti in zmožnosti je treba metodično izbirati ter jih prevzgojiti do njihove najvišje mere. Končni skupek je urejeni človek, rasni človek samopremagovanja in časti ... tretje cesarstvo gradi Hitler.

 

Vzpostavljanje novo-stare mitologije: ... znanstveniki hitlerjanske Nemčije grade načrte o očiščenju rase ... Seveda, znanstvenikom ni kar za zaupati, tudi zato je nujno potrebna kritika znanosti in umetnosti. Ne pozabimo, da mit izvira iz kulta (iz kulture), iz predznanstvenega mišljenja. Mitograditelji se natančno zavedajo sile mitske mase. Z deformacijo podatkov, prenesenih iz preteklosti, jih reproducirajo v nedoločno bodočnost. V obliki fabuliranja najavljajo mitski patos, skupek samovoljno organiziranih izmišlij, recimo o superiornosti nordijske nadvlade belega moškega nad drugimi rasami. Že zaradi tega bi bilo potrebno zakopati mitski svet sto klafter pod zemljo. Mit je tradicionalistični inventar, s katerim največkrat operira narodnjaška skupnost, s podobami božjega vrtca, kjer so reke smaragdne.

 

Zgodovinska metoda operira z dokumenti, ki zahtevajo od raziskovalca natančna datiranja. Mit žal ne more biti nikoli preteklost, on je vedno tukaj, da nas aktivira. Njegova operativna vrednost ždi v dejstvu, da je brezčasen. Aktiven je tako v sedanjosti kot v bodočnosti. Vse v mitu je podvrženo religioznemu dogajanju. Z obrednostjo sproži v nas religiozno izkušnjo. Mit umre šele takrat, ko njegova notranja struktura oslabi. Znanstveno seveda ne pomeni avtomatsko resnice, vsekakor pa je znanost že zdavnaj nadomestila mitologijo. Ko se pojavi znanstvena metoda, ta postane merilo nujne razmejitve. V izteku komentarja poglejmo primer preskoka iz mitologije božjega vrtca v zgodovinskost druge svetovne vojne z navajanjem sodnega transkripta.

 

Proces (gradivo, str. 68.): Na predsednikovo vprašanje, kaj je delal že pred objavo kapitulacije jugoslovanske vojske v ustaškem štabu, je (Leon) Rupnik priznal, da je ustaškemu polkovniku Luliću napravil skico za formacijo ustaške vojske. Obtoženec se je branil, da je bil ta načrt zgolj usluga staremu prijatelju.

 

Predsednik: "Zgolj usluga? Ste vedeli kakšne cilje ima ustaštvo? Ali je to v skladu z vojaško prisego?"

 

Rupnik: "Ne."

 

Predsednik: "Ali je to izdaja?"

 

Rupnik (premišljuje): "Sedaj vidim, da je to izdaja."

 

Predsednik: "Kdaj je kapitulirala jugoslovanska vojska?"

 

Rupnik: "Zdi se mi, da je kapitulirala 16. ali 18. aprila."

 

Predsednik: "Kdaj ste delali načrte za formacijo ustaške vojske?"

 

Rupnik: "Takrat je bil Zagreb že v rokah Nemcev oziroma je bila že proglašena Nezavisna država Hrvatska."

 

Predsednik: "NDH je bila proglašena, toda kapitulacija jugoslovanske vojske?"

 

Rupnik: "Še ni bila proglašena."

 

Predsednik: "Torej ste izdali Jugoslavijo še pred kapitulacijo jugoslovanske vojske (Rupnik je bil jugoslovanski general, op. avt.)! Ali je tako?"

 

Rupnik: "Potemtakem je tako."

 

 

Naj živi zgodovinska metoda. Zaupajmo znanstvenikom, arhivom in zgodovinarjem. Vsekakor drži, da je mitologija delo z jezikom. Tudi zato jo množice mislijo kot resnično. Tudi zato je potrebno mite zakopati sto klafter pod zemljo. Naj živijo razvojni atrakti za XXII. stoletje!

Nazaj