Portal Plus

Zakaj so minister Šabeder in njegova ekipa bitko s koronavirusom glede odnosov z javnostmi že zdavnaj izgubili

Zakaj Borut Pahor ni prišel v obleki, temveč v puloverju na Ministrstvo za obrambo tisti večer, ko je govoril preko Skypa z našimi vojaki v Iraku? Zakaj je bil italijanski premier s kriznega zasedanja italijanske vlade o koronavirusu v puloverju? Zakaj predsedniki na vojaških vajah nagovarjajo vojake v usnjeni vojaški jakni? Zato, da sporočajo akcijo, pripravljenost, zavedanje, nujnost! Zakaj je bil hrvaški premier Plenković na krizni seji vlade o koronavirusu fotografiran, ko sedi na koncu mize in s tem v središču fotografije, okoli mize (okoli njega) pa člani vlade, ki vneto razpravljajo? Zato, da je dajal videz kontrole in pripravljenosti na konkretne ukrepe.

Kako pa je na slovenskih tiskovnih konferencah? Ko se je minister za zdravje Šabeder prvič pojavil na tiskovni konferenci o koronavirusu, je bil tam skoraj odveč. Strokovnjaki za državno sekretarko stojijo pred steno Ministrstva za zdravje bolj kot obdolženci in ne kot strokovnjaki, ki imajo situacijo pod nadzorom. Bi bilo res težko zagotoviti mizo, da se lahko usedejo in nagovorijo novinarje v sedečem položaju?

03.03.2020 10:14
Piše: Edvard Kadič
Ključne besede:   Edvard Kadič   koronavirus   komuniciranje   javnost   ministrstvo za zdravje   Aleš Šabeder

Foto: posnetek zaslona

Ob zadnji krizi s koronavirusom smo v Sloveniji priče razvoju dogodkov, ki so zame kot opazovalca in človeka, ki se tudi profesionalno ukvarja s tem področjem, vse prej kot spodbudni.

Do konca prejšnjega stoletja je veljalo, da je v primeru izbruha situacije, ki jo označimo z izrazom "krizna", časovno okno za primeren odgovor 12 do 24 ur po njenem nastanku. Z razvojem informacijske družbe pa se je to časovno okno počasi skrčilo in danes imamo situacijo, ko takšno časovno okno traja le še dobro uro ali manj. Spremenilo pa se je še nekaj izjemno pomembnega. Moderno družbo preveva duh spektakla. Socialna omrežja so vnesla vidik, ki ga klasična "bernaysova" ideja odnosov z javnostmi ni poznala na takšen način, kot ga poznamo danes. Pod izrazom "duh spektakla" mislim predvsem na potrebo, da ovekovečimo vse, kar le lahko in to storimo na takšen način, da se približamo idejam idealne sporočilne vrednosti. Kot bi oživeli Platonov svet idej in ga materializirali skozi socialna omrežja.

 

Ste že kdaj videli na Instagramu slabo spečeno torto? Že sliši se čudno, kajne? Mogoče ste, vendar le kot nekakšen sarkazem ali kaj podobnega, kot resno objavo pa zagotovo ne. Zanimivo, da se takšen pristop k dramatiziranju in ustvarjanju spektakla v naših življenjih s pomočjo družabnih omrežij sklada tudi z osnovami teorije laganja, in sicer, da ljudje lažemo na tri načine:

 

- z zamenjavo dejstva (trdim, da npr. nisem bil nekje kljub temu, da sem tam bil),

- z olepševanjem dejstev in

- z molkom tj. izpuščanjem dejstev v pogovoru.

 

Danes so klasični mediji (predvsem TV, tisk in radio) tudi zato pod velikim pritiskom. Če določen tok idej ni dovolj močno podprt še s stranskimi podtokovi informacij, osrednji medij neke struje (ideje) preprosto ne uspe pokriti dovolj širokega polja in javno mnenje se hitro lahko obrne proti njemu. Torej če nekdo, ki za komuniciranje bistva svoje ideje uporablja zgolj npr. neko TV postajo in zraven ne zagotavlja dovolj širokega pokritja celotne medijske pokrajine (tisk, radio, bloggerji, twitter, facebook, instagram, tiktok ...), bo izpostavljen visoki stopnji tveganja. Postane namreč ranljiv, saj bo konkurenčna opcija zaradi širjenja svojega vpliva skozi čas in širino medijske krajine (pojav t.i. snežne kepe) sčasoma preprosto prevzela npr. dotično TV postajo (ali zgolj z menjavo urednika ali kapitalsko) in jo vključila v svojo medijsko krajino ter tako postala še močnejša, omenjeno idejo ali opcijo, ki je pred tem obvladovala omenjeno TV postajo, pa preprosto odplaknila s prizorišča.

 

Uspeh je le redko posledica naključja. Če želimo v modernih časih ustrezno krizno komunicirati, moramo upoštevati vse prej opisane vidike razvoja moderne družbe in biti proaktivni. V današnjem svetu so vložki visoki tako v smislu denarja kot tudi ostalih vidikov delovanja (čas, energija, znanje, kakovost informacij ...), da časa za sedenje na lovorikah preprosto ni. Če ste vrhunski zdravnik in zraven še državni sekretar na Ministrstvu za zdravje, vam to ne zagotavlja, da vas javnost ne bo raztrgala, če se ne boste zavedali moči spektakla in temu primerno komunicirali.

 

Podoben primer se je pred kratkim zgodil tudi med novinarji, ko je bila spregledana moč zaledja medija, v katerem novinarka dela s tem, da se je spustila v bitko z javnostjo na odprti fronti tj. preko socialnega omrežja twitter. Govorim seveda o primeru novinarke Pop TV Suzane Perman, ki je bila zaradi vodenja pogovorne oddaje s prvakom stranke SMC Zdravkom Počivalškom v eni od oddaj oddaj na Pop TV kasneje na družabnih omrežjih deležna (milo rečeno!) neprimernih oznak in žaljivk. Ko pa je želela javno izpostaviti svojo bolečino in celo obračunati z nestrpneži na omrežjih, je bilo samo še slabše.

 

Moč in zaledje, ki ji ga zagotavlja dežnik medijske hiše, je na odprtem polju socianih omrežij vreden bore malo. 

  

Situacija, ki potrebuje krizno komuniciranje, običajno ne nastane najavljena v naprej, temveč praktično čez noč. Manjša in srednja podjetja se za takšne primere zanašajo na sposobnosti lastnikov ali direktorjev, za večja podjetja in javne ustanove pa običajno obstaja nekakšen načrt oziroma protokol kriznega komuniciranja, ki se ga v takšnih primerih aktivira in uporablja. Ob zadnji krizi s koronavirusom smo v Sloveniji priče razvoju dogodkov, ki so zame kot opazovalca in človeka, ki se tudi profesionalno ukvarja s tem področjem, vse prej kot spodbudni. Naj naštejem le nekaj takšnih vidikov, ki človeku dajo misliti, da bi lahko bilo veliko bolje.

 

 

1. Protokol kriznega komuniciranja

 

Očitno je, da ne obstaja dovolj jasen protokol kriznega upravljanja, še manj komuniciranja v fazi priprave na epidemijo virusa. Ne obstaja torej nekakšen načrt, ki bi strokovno pokril osnovne elemente kot so: kdo komunicira, kdaj se komunicira in kje se komunicira. Državna sekretarka, ki ima hvalabogu nekaj smisla za komunikacijo, je vržena v vodo in naj plava z novinarji. Sicer zdravnica, ki brez dvoma ve kaj počne po strokovni (medicinski) plati, vendar pa se nahaja na terenu komunikacije, ki ga ne pozna najbolje. Zakaj pa bi ga sploh morala? In še pomembneje, je bilo to predvideno, ali je bilo po načelu: ne bom jaz, daj ti? Da je šele po nekaj dneh prišel nekdo, ki ji je vsaj nekoliko pomagal pri sami tiskovni konferenci z mikrofoni itd., je le še dodaten problem.

 

Dalje, redna dinamika tiskovnih konferenc se je vzpostavila šele po tednu dni glasnega kričanja socialnih omrežij po manjku informacij in - še huje! - raznih dezinformacij o razvoju situacije. Sporočiti le nekaj osnovnih informacij v smislu "ne delajte panike, umivajte si roke, pazite na fizične stike z drugimi, ostalo si pa preberite na internetu" je zagotovo in odločno premalo, pa še kanal posredovanja informacij je zgrešen. Otroci in starejši niso prisotni na internetu na tak način, še manj pa na straneh NIJZ. Če omenim, da so prav otroci potencialno najpomembnejši raznašalci okužbe, starejši ljudje pa najbolj ogroženi, bodi dovolj za resen razmislek.

 

 

2. Nosilne fraze

 

Vsako krizno komuniciranje temelji na odkriti, jasni in konsistentni komunikaciji. Ljudje v kriznih trenutkih še bolj slišimo samo tisto, kar želimo slišati in ko se nas polasti panika, moramo biti izpostavljeni drdranju enih in istih fraz, da se nas vsaj za silo primejo.

 

- "Novinarsko konferenco začenjamo z zadnjimi podatki o številu okuženih, ki je ...",

- "Krizni center opozarja na to in to, področni centri javljajo to in to ...",

- "Več informacij je na voljo na občinah, poštah, na spletni strani ...".

 

 

Gre za ponavljanje enih in istih fraz v enakem zaporedju, enako kot je npr. struktura tv poročil vedno enaka: vreme, uvodnik, novice doma, novice v tujini, šport, vreme itd. To ljudje potrebujemo, saj morajo možgani vzpostaviti sprožilce za sprejemanje novih informacij, ker preklopijo na krizno delovanje, ko je racionalna presoja omejena ali celo popolnoma zamegljena.

 

 

3. Forma komunikacije

 

Ste se kdaj vprašali, zakaj Borut Pahor ni prišel v obleki (kot je sicer vedno!), temveč v puloverju na Ministrstvo za obrambo tisti večer, ko je govoril preko Skypa z našimi vojaki v Iraku in so le-ti naslednji dan prišli domov? Ali pa zakaj je bil italijanski premier s kriznega zasedanja italijanske vlade o koronavirusu v puloverju? Zakaj predsednik (Obama, Pahor, Trump ...) na vojaških vajah nagovarja vojake v usnjeni vojaški jakni? Zato, da sporoča akcijo, pripravljenost, zavedanje, nujnost. Zakaj je bil hrvaški premier Plenković na krizni seji vlade o koronavirusu fotografiran, ko sedi na koncu mize in s tem v središču fotografije, okoli mize (okoli njega) pa člani vlade, ki vneto razpravljajo? Zato, da je dajal videz kontrole in pripravljenosti na konkretne ukrepe.

 

Kako pa je na slovenskih tiskovnih konferencah? Ko se je minister za zdravje Šabeder prvič pojavil na tiskovni konferenci o koronavirusu, je bil tam skoraj odveč. Strokovnjaki za državno sekretarko stojijo pred steno Ministrstva za zdravje bolj kot obdolženci in ne kot strokovnjaki, ki imajo situacijo pod nadzorom. Bi bilo res težko zagotoviti mizo, da se lahko usedejo in nagovorijo novinarje v sedečem položaju?

 

Zakaj postavljati strokovnjake v položaj, ki ga niso vajeni? Telo bo naravno lezlo v obrambno držo in komuniciralo manjko samozavesti in nadzora. Si narod, ki se boji epidemije virusa, res želi gledati strokovnjake, ki jih je (navidezno) strah vsega skupaj? S par nasveti in ukrepi strokovnjaka za neverbalno komunikacijo bi to rešili tako, kot je treba. Ne bom več našteval dalje, saj ni moj namen toliko kritizirati, kot na konkretnem primeru opozoriti na dejstvo, da je naloga državnih inštitucij, da poskrbijo tako za varnost (npr. zdravje v tem primeru), kot tudi za občutek varnosti in nadzora nad situacijo.

 

V primeru izbruha krizne situacije je pot, ki varuje vpletene pred neželjenim razpletom dogodkov, sestavljena predvsem iz dobrega načrtovanja, testiranja izvedbe (oz. vaje) in popravkov samih načrtov glede na izkušnje vaj oz. dejanskih situacij, če že obstajajo. 

 

Uspeh je redko posledica naključja. Zato menim, da bi bilo dobro, da se iz vsega tega tudi čim več naučimo. Upam, da smo se, predvsem pa tudi upam, da ne bo treba tega več ponavljati, razen za vajo. Žal o slednjem močno dvomim, zato bom za konec raje dejal: nasvidenje v naslednji krizi.

 

Tekst je bil izvirno objavljen na blogu Edvarda Kadiča pod naslovom Kriza, spektakel in koronavirus (vir). Za objavo na portalu+ je bil malenkostno prirejen, predvsem v naslovu.

Nazaj