Portal Plus

Čakajoč na epidemijo: Kdo se (ne) boji koronavirusa in zakaj?

Medijem se očita, da o koronavirusu poročajo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro pogledati, zakaj je tako (poleg želje po branosti). Družinska terapija verjame, da je družina osnovna sistemska celica, prav tako pa je tudi država sistem. In če v družinskem sistemu starši razočarajo in ne izpolnijo svoje funkcije, njihove vloge prevzamejo drugi, tj. otroci. To se zgodi pogosto v družinah, kjer vladajo zasvojenosti in psihopatološke motnje, ali pa so starši preprosto odsotni, odtujeni, v svojem svetu. V svojem svetu pa so delovali tudi predstavniki slovenske vlade v odstopu, ki so se s prepočasnimi ukrepi postopno začeli pojavljati na tiskovnih konferencah. Namesto, da bi delovali proaktivno, so delovali reaktivno. In če so odgovorni reagirali prepočasi in premalo odgovorno, je potem povsem logično, da bodo njihovo nalogo prevzeli drugi, tako posamezniki kot mediji.

 

11.03.2020 12:43
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ključne besede:   Katja Knez Steinbuch   terapija   koronavirus   strah   panika   vlada   NIJZ   ministrstvo za zdravje

Foto: Mediaspeed

Največja težava trenutno - ko imamo vlado v odstopu - ni samo virus, ali samo padec gospodarske aktivnosti, ampak so odnosi: ko ni leaderja, ni pravočasnega načrta, ni dobre komunikacije.

Tudi terapevti se ne moremo izogniti temi, ki buri javnost in medijske duhove. Srečujemo se s porastom tesnobe in strahu, včasih prave panike na eni strani in hkrati s popolnim zanikanjem resnosti situacije na drugi. Prestrašeni se zares bojijo izgube svojega življenja ali pa življenja svojih najdražjih. Predvsem so v strahu za svoje starše, marsikdo se boji tudi za svoje otroke. Senzibilni na strah pogosto ne želijo niti spremljati medijev ali statistik in ne vedo, da za otroke po statistikah velja, da so bolj prenašalci kot pa žrtve. Spet drugi spremljajo medijske objave in samo čakajo, da se številke povečajo. Marsikdo je v strahu pred posledicami šel v nakupe zalog hrane, razkužil in zaščitnih mask. S takšnim vedenjem, ki je za marsikoga pretirano, prestrašeni dobijo nazaj kontrolo nad situacijo, kar jim da občutek večje notranje varnosti. To, kar navzven izgleda kot panika, njih vsaj začasno pomiri. Nakupovanje jim daje zunanjo varnost, ki je ta trenutek porušena.

 

V družinski terapiji verjamemo, da je v situacijah, kjer ljudje nimajo občutka kontrole, dobro, da jo skušajo pridobiti nazaj. To namreč daje ljudem občutek večje notranje varnosti. Težava nastane takrat, ko začasne pomiritve ne delujejo, anksioznost pa še vedno narašča. To se zgodi predvsem pri tistih, ki so tudi sicer nagnjeni k obsesivni kompulzivnosti. Ljudje, ki imajo OKM (obsesivno kompulzivno motnjo), se ne bodo nikoli počutili dovolj varno, nikoli dovolj čisto, nekontaminiranost pa bo njihov glavni cilj dneva. Zato ljudje, ki so nagnjeni k tovrstnem strahu, lahko preživijo dan v čiščenju stanovanja, pranju perila in nenehni vznemirjenosti glede prihodnosti. Življenje s takšno obilico strahu je naporno za vse.

 

Nekateri se virusa samega ne bojijo, a strah usmerjajo v premnoge teorije zarot. Slovenci, ki smo še iz časov vojne naučeni, da ne smemo nikomur zaupati in da nam lažejo tudi “naši”, zdravstvenem sistemu in politiki ne zaupamo. Raje kot s preventivo se ukvarjamo z možnimi scenariji, kdo nam kaj prikriva in kje nas bodo spet izkoristili. Ljudje, ki verjamejo tovrstnim teorijam, tudi v takem fenomenu razmišljajo o tem, kako nam preko virusa obračajo stran pozornost od večjih, skritih spletk, ki se naj bi dogajale na svetovni ravni. Pozabljajo pa, da samovoljni voditelji ZDA, Rusije, Koreje in drugih držav svoje namene brezsramno uresničujejo kar vsem na očeh, brez posebne skrbi za to, kaj si bodo mislili drugi.

 

 

Nezaupanje avtoriteti ali teorija zarote

 

Nekateri se virusa samega ne bojijo, a strah usmerjajo v premnoge teorije zarot. Slovenci, ki smo še iz časov vojne naučeni, da ne smemo nikomur zaupati in da nam lažejo tudi "naš"”, zdravstvenem sistemu in politiki ne zaupamo. Raje kot s preventivo se ukvarjamo z možnimi scenariji, kdo nam kaj prikriva in kje nas bodo spet izkoristili. Ljudje, ki verjamejo tovrstnim teorijam, tudi v takem fenomenu razmišljajo o tem, kako nam preko virusa obračajo stran pozornost od večjih, skritih spletk, ki se naj bi dogajale na svetovni ravni. Pozabljajo pa, da samovoljni voditelji ZDA, Rusije, Severne Koreje in drugih držav svoje namene brezsramno uresničujejo kar vsem na očeh, brez posebne skrbi za to, kaj si bodo mislili drugi. Spet naslednje skrbi, kaj bo ta "histerija" prinesla in v strahu ugibajo, ali jim bo kratena svoboda gibanja. Nekatere misel na to idejo spravlja v podobno tesnobo, kot tiste zgoraj.

 

Tisti, ki s strahom niso domači, bodo hitro zamahnili z rokami, da saj gre samo še za eno virozo, tako kot je gripa. Ali pa za morda malce manj znano virozo, zato se mora družba samo še malo bolj prekužit in bo vse v redu. Še naprej bodo radi potovali, morda celo hodili v Benetke, karikiram, vmes pa nakupili C vitamin. Tudi glede čistoče se ne bodo preveč obremenjevali. Tisti, ki imajo strah povsem "odrezan" ali nekje zamrznjen, bodo kljub obiskom tujine vkorakali v zdravstveni dom med zdrave. V takšnih primerih, ki jih radi obsodimo, ker so ogrožujoči do ranljive populacije, gre v resnici za težavo občutkov. Ljudje pogosto kljub delu na sebi ne čutijo temeljnega strahu in sramu, zato gredo kljub opozorilom čez meje drugih. Kot da bi izgubili osnovno senzibilnost za drugega. To je seveda popolnoma možno, če sebe sploh ne smemo čutiti. Če ob tem zmanjka še vodenje, avtoriteta, ki bi podala jasna navodila in meje, so omenjeni prepuščeni sami sebi in nemočni.

 

 

Vzroki, da ne čutimo strahu, so v vzgoji

 

Težko posledice virusov opazijo tudi tisti drugi, ki jim strah ni domač občutek oziroma se ga včasih prav izogibajo. V naši kulturi se že več generacij čustva namreč pogosto zatira: fantki ne smejo jokati, še manj pa biti prestrašeni. Na podoben način kot morajo punčke biti pridne in ubogati. Celo kakšni današnji "strokovnjaki", ki predlagajo tepež ali pa stroge meje brez debat, starše spodbujajo, naj vendar naredijo ubogljive otroke. Spoštovanje odraslih postavljajo nad vse. Zato je povsem logično, da se poleg tistih otrok, ki jih tako radi v družbi grdo kritiziramo (generacija X, saj veste: razvajeni, egocentrični in ne vem kakšni še), pojavljajo tudi otroci, ki so "na avtopilotu", z občutki pa se ne ukvarjajo kaj preveč, ker morajo izpolnjevati zahteve drugih. Njihovi občutki ostanejo zamrznjeni v telesu, oni pa so racionalno od njih prav odrezani. Tako prvi "razvajeni" kot drugi "piloti", so povsem spregledani v svojih osnovnih čustvenih potrebah. Zato se terapevti srečujemo z epidemijami nasilnih in soodvisnih odnosov, ki nosijo smrtonosne posledice na drugačen način. Te smrtonosne posledice družba težko opazi, ker se dogajajo doma in ne na očeh javnosti. so skrite in tabuizirane. Še vedno pa je v Sloveniji močno prisotno zmotno mnenje, da sta za nasilje potrebna dva, kar vsekakor ne drži. Družinska terapija pogosto ni nikakršen bav-bav, le daje dovoljenje, da odrasli končno začutijo sebe, svoje občutke, se pomirijo, v odnosih postavijo meje in zaživijo, od nasilnih odnosov pa se lahko ločijo.

 

 

 

Strah in mediji

 

Odrezani od strahu se bodo spraševali tudi o tem, zakaj mediji zganjajo takšno paniko. Pozabili bodo, da je osnovna naloga medijev informiranje in da je povsem logično, da bodo to počeli na način, da bodo pridobili branost, gledanost, poslušanost. Medijem se očita, da pišejo senzacionalno. To pogosto res drži, iz perspektive psihoterapije pa bi bilo dobro pogledati, zakaj je tako (poleg želje po branosti).

 

Družinska terapija verjame, da je družina osnovna sistemska celica. Prav tako pa je tudi država sistem. In če v družinskem sistemu starši razočarajo in ne izpolnijo svoje funkcije, njihove vloge prevzamejo drugi, tj. otroci. V terapiji se tako pogosto srečujemo z izrazom postaršeni otroci. Slednji skrbijo za starše ali pa za druge otroke namesto staršev. To se zgodi pogosto v družinah, kjer vladajo zasvojenosti in psihopatološke motnje, ali pa so starši preprosto odsotni, odtujeni, v svojem svetu.

 

V svojem svetu pa so delovali tudi predstavniki vlade v odstopu, ki so se s prepočasnimi ukrepi postopno začeli pojavljati na tiskovnih konferencah. Namesto, da bi delovali proaktivno, so delovali reaktivno. In če so odgovorni reagirali prepočasi in premalo odgovorno, je potem povsem logično, da bodo njihovo nalogo prevzeli drugi, tako posamezniki kot mediji.

 

Mediji in posamezniki nas vsak dan opozarjajo in spodbujajo, da stvari vzamemo resno. In kadar se starši (država) ne odzovejo, lahko to počno še bolj kljubovalno, kot uporniški najstnik, ki ni slišan. Rešitev bi bila v tem, da starši "uporniške najstnike" vzamejo resno.  Žal pa se premnogokrat dogaja, da njih (in medije) določijo za tako imenovanega grešnega kozla, kar je pojem, ki v terapiji pomeni, da so otroci krivi (po krivem obtoženi) vsega, kar sistem prinaša. Toda otroci v resnici ne morejo nositi takšnega bremena. Otroci v najboljšem primeru potrebujejo zdrave meje, povezovanje, sočutno odzivanje in vodenje. Ker vsega tega ni in se srečujemo s fenomenom odsotnega očeta, kateremu dodamo še naporno obdobje po ločitivi – trenutni status quo, ko se funkcije še niso zamenjale, čeprav so že jasne – potem postane vse jasno. Gre za obdobje, ki je naporno za vse, najbolj pa otroke. Zato ni čudno, da tudi mediji svojo vlogo igrajo tako, kot trenutnemu stanju države pritiče. In v marsičem so prvi, ki v skrbi aktivno opozarjajo na posledice, ki jih odhajajoča vlada in ministrstvo za zdravje še ne vidita.

 

 

Kako pa se počutijo zdravniki?

 

Tudi zdravniki so se po navajanju portala Siol in Zdenke Čebašek Travnik (predsednice Zdravniške zbornice Slovenije) prav tako počutili sami in brez navodil. Zdravnike lahko še bolj vključimo v analogijo otroka in starša, saj so še bolj vključeni v trenutno situacijo in so se morali počutiti brez jasnih navodil zmedeni, napeti in sami, kot sirote brez staršev. Samo predstavljamo si lahko, v kakšni napetosti morajo delati, sploh, če navodila pridejo prepozno, zaščitnih oblek in potrebne opreme pa zmanjkuje. Vse breme je padlo na njih, oni pa so najbolj izpostavljeni. Poleg tega Čebašek Travnikova pravi, da zdravniki ugotavljajo, da v naši državi ni nikogar, ne osebe ne institucije, ki bi prevzela osebno odgovornost za vsa priporočila in navodila, ki jih dajejo na Ministrstvo za zdravje in NIJZ zdravnikom.

 

Ni avtoritete, katere beseda bi zmanjšala dvome, dajala točna navodila vsem službam in jih medsebojno usklajevala. Poleg manjka avtoritete v zdravstvu so v Sloveniji težavne tudi družine, ki nimajo vodje. Ali pa tiste, ki starše imajo, pa slednji ne zmorejo voditi, le ukazovati. Toda zdravniki in tudi otroci ne potrebujejo ukazov, pač pa dovoljenja in jasne, konsistentne dogovore. Največja težava trenutno ni samo virus, ali samo padec gospodarske aktivnosti, ampak so odnosi: ko ni leaderja, ni pravočasnega načrta, ni dobre komunikacije.

 

 

Kje je rešitev?

 

Zdravnik, ki ga kritiziramo, ni mogel v samoizolacijo, ker je NIJZ vedno znova poudarjala, da samoizolacija ni potrebna in da je panika odveč. Državne inštitucije niso pravočasno opozorile na to, kaj sledi. Tudi ostali bodo hodili v službe, vse dokler ne bo nekdo povedal: strah je v redu in strah je na mestu; lahko ostanete doma.

 

Regulacija afekta (pomirjanje) v družinski terapiji se namreč začne tako, da klientom prepoznamo njihove občutke, da jih ovrednotimo, zrcalimo in umestimo. Pravzaprav se šele takrat, ko so ljudje slišani v svojih najtežjih občutkih, lahko pomirijo. To je povsem nasprotna logika, kot smo jo generacijsko vajeni. Vajeni smo namreč zniževati občutke, saj že otrokom govorimo: ne se jokat, saj ni nič hudega. Toda v resnici zanje je hudo in zato je nujna drugačna perspektiva, ki je v psihoterapevtskem svetu že dolgo v veljavi. Otroku ki je padel, zato ne rečemo, nič ne boli, ampak jim rečemo: "Te boli? Verjamem, da je hudo, ampak jaz sem tu in si zdaj na varnem."

 

Namig državi v terapevtskem smislu bi zato bil: vzemite vse resno, ovrednotite ljudem strahove, povejte jim za koga in v kakšnih primerih je strah še posebej upravičen, potem pa jim dajte jasna navodila in bodite prezentni! To je najmanj, kar pripada vam in državljanom. Panika res ni potrebna, jasni zaščitni ukrepi pa so nujni. Vsem državljanom pa svetujemo previdnost namesto panike.

 

Katja Knez Steinbuch je družinska terapevtka in direktorica Inštituta Vita Bona. Prispevek je bil izvirno objavljen tukaj.

Nazaj