Portal Plus

Kaj imajo skupnega Lorella Flego, Julian Assange in koronavirus

Naj vzamem najbolj aktualen problem, ki povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi - in to po vsem svetu. To je situacija s koronavirusom, ki nas bo očitno le prisilila k boljši ureditvi sistemske zakonodaje na svetovnem nivoju. Da bodo načrti za ukrepe v primeru izbruha pandemije, pripravljeni sistemsko na svetovnem nivoju, spravljeni lepo v predalu kabineta vsakega ministrskega predsednika. Pa vendar, kot da bi spet slišal Lorello: "To je problem, ki zahteva takojšno ukrepanje."

15.03.2020 15:00
Piše: Miha Burger
Ključne besede:   Lorella Flego   koronavirus   Julian Assange   Janez Janša   ukrepi   transparentnost   vmesno prostor   polarizacija

Foto: Twitter / Vlada Republike Slovenije

Morda bomo tudi pri nas v Sloveniji sedaj, ko smo v izjemnih okoliščinah dobili novo vlado, prenehali s polarizacijo ZA ali PROTI Janši in se o sistemski zakonodaji začeli pogovarjati v postavljenem vmesnem prostoru ter razvili metode in oblike argumentacije tudi o transparentnosti in zdravstvenem sistemu

Lorella Flego, voditeljica oddaj o modi, je 11. marca v jutranjem programu Televizije Slovenija, v oddaji Dobro jutro, povedala med drugim tudi sledeči stavek: "To je obleka, ki zahteva lepo postavo." Prepričan sem, da velika večina žensk, ki vsaj malo da na modo, razume in sprejema Lorellin stavek, ki je jasen, čist, čeprav ima pa večina verjetno kar težave z reševanjem tega problema. Ob tem stavku človek začutu, kako so nekatere stvari, nekateri problemi dejansko jasni in čisti - in sicer v smislu, kaj pomenijo, kako jih reševati. Ali kot je nekoč menda dejal že Aristotel: "Če nekdo želi argumentirati, ali zunaj sije sonce ali pada dež, ga je potrebno ukoriti, mu vzeti besedo, stopiti do okna in pogledati v nebo!"

 

Že naslednji hip začutim, kako pa so nekateri problemi kompleksni, nekatere zgodbe silno zahtevne in predvsem zelo delijo, polarizirajo ljudi. Na primer: Dokler ne bo dodelana sistemska zakonodaja na svetovnem nivoju, si bodo ljudje lahko razlagali zgodbo z naslovom Julian Assange na dva načina:

 

1. Takšni ljudje so junaki, ki se borijo za transparentnost, ali

2. To so izdajalci naroda, objavljajo tajne dokumente, zaradi tega je bilo s strani temnih sil ubitih že veliko naših agentov, borcev za demokracijo.

 

 

Ta zgodba bo še dolgo polarizirala ljudi. In podobnih zgodb je še veliko. Pred kratkim, 3. marca je bila na drugem programu TV Slovenija dokumentarna oddaja, , ki je prikazovala, kako Greenpeace in ostale okoljske nevladne organizacije s svojim uspešnim nasprotovanjem Monsantu oz. uporabi gensko spremenjene hrane povzročajo lakoto med milijoni revnih kmetov v Afriki in Aziji. Grozljivo, sem res prav slišal, da lahko uspešno nasprotovanje Monsantu, tej zloglasni korporaciji, povzroča lakoto med milijoni?! Sistemska zakonodaja tega področja na svetovnem nivoju ni možna?

 

Naj vzamem še najbolj aktualen problem, ki tudi povzroča precejšnjo polarizacijo med ljudmi in to po vsem svetu. To je situacija s koronavirusom, ki nas bo očitno le prisilila k boljši ureditvi sistemske zakonodaje na svetovnem nivoju. Da bodo načrti za ukrepe v primeru izbruha pandemije, pripravljeni sistemsko na svetovnem nivoju, spravljeni lepo v predalu kabineta vsakega ministrskega predsednika. Pa vendar, kot da bi spet slišal Lorello: "To je problem, ki zahteva takojšno ukrepanje."

 

Utopija? Vrnimo se še za hip k Julianu Assangu in na videz preprostemu odgovoru: Pravične rešitve ne bo, dokler ne bo dodelana sistemska zakonodaja na svetovnem nivoju. V resnici odgovor ni preprost, kajti do njega pridemo po mojem globokem prepričanju lahko le s pomočjo kompleksne zadeve, ki sem jo v prejšnjem prispevku (vir) - in še v marsikaterem prispevku na portalu+ poimenoval vmesni prostor. Kjer po definiciji razvijamo metode in oblike argumentacije, posvetovanj, soočenj, glasovanj itd. med vsemi, ki jih določeno področje zanima, tako predstavniki držav (oziroma posamezne države), odgovornimi za to področje, znanstveniki in strokovnjaki za to področje ter aktivnimi državljani. Skratka med vsemi tistimi, ki čutijo kakršno koli željo ali potrebo po svoji participaciji. In postavimo, morda bi to predlagal sam Assange, predlog rešitve problema z imenom: transparentnost.

 

Morda idejo predlagatelj celo zašpiči z dodatkom: popolna transparentnost vsakega dejanja, vezanega na vojaško industrijo, opremo, orožje, skratka vse, kar je vezano na vojsko. Konec koncev smo v preteklosti nekaj podobnega že imeli s skupnim ogledovanjem ameriških in ruskih strokovnjakov atomskega arzenala obeh nasprotujočih si držav, mar ne? In dokler ta argumentacija ne bo prinesla rezultata, pač velja, da ima posamezna država pravico do tajnosti podatkov in s tem verjetno pravico kaznovati tistega, ki to tajnost odkrije. 

 

Tako bi postavili vmesni prostor in v njem uporabili metode argumentacije pri vseh javnih problemih, kjer se pojavlja izrazita polarizacija. Tudi med Greenpeacom in Monsantom. In morda bo svetovna zdravstvena organizacija (WHO) po temeljiti in strokovni argumentaciji dobila še večja pooblastila in sredstva za pripravo načrtov, zavezujočih za vse države, za še tako veliko pandemijo. 

 

Če sem že vzel za primer bržkone najtežje rešljiv problem, tj. problem vojaške tajnosti, katere žrtev je Julian Assange, in nakazal predlog rešitve, pa bomo morda tudi pri nas v Sloveniji sedaj, ko smo v izjemnih okoliščinah dobili novo vlado, prenehali s polarizacijo ZA ali PROTI Janši in se o sistemski zakonodaji začeli pogovarjati v postavljenem vmesnem prostoru ter razvili metode in oblike argumentacije tudi o zgoraj naštetih primerih: transparentnosti in zdravstvenem sistemu. Pa še o ostalih problemih, ki jih je novi predsednik vlade pred kratkim v svojem nagovoru v parlamentu čisto lepo naštel.

 

Če bi prenehali s polarizacijo ZA in PROTI Janši, bi tudi novi premier uvidel, da bi mu postavitev vmesnega prostora pripomogla k reševanju vsega naštetega. In bi zato lažje uveljavljal tudi takojšnje nujne ukrepe takrat, ko resnično ni čas(a) za debate, posvetovanja, argumentacije itd., zato bi naredil tako, kot svetuje Aristotel. Takšna je sedaj  situacija s koronavirusom. Če bi že obstajal vmesni prostor, jasno določene, sprejete in upoštevane metode strokovnih posvetovanj ali argumentacije v tem vmesnem prostoru, se enostavno, preprosto po zdravi pameti lahko bolje vidi, kdaj je vrag odnesel šalo in kdaj ni čas za posvetovanja in argumentacije, ampak je treba ukrepati takoj, takoj in po veljavnem načrtu, ki ga mora imeti predsednik vlade že v predalu! 

 

Morda iskanje odgovora na po svoje absurdno naslovno vprašanje preprosto pripomore k razumevanju, zakaj je potrebno urediti sistemsko zakonodajo, ki vključuje definicijo demokratičnega odločanja (tudi tisti del, ki naj bi vključeval participacijo aktivnih državljanov). Urediti tako na svetovnem nivoju kot urediti v posamezni državi, kakršna je Slovenija. Da bomo bolje pripravljeni na vse izzive, pred katerimi stoji človeštvo. Verjamem, da definicija vmesnega prostora ter metode in oblike sodelovanja v tem prostoru pripomorejo predvsem k lažji odločitvi, kdaj je čas za argumentacijo, kdaj pa je čas za takojšnje ukrepanje. In ne bo več potreben tako jasen, čist in preprost stavek, kot ga je povedala Lorella Flego, da se tega zavemo in da to spoznamo. Da tako tudi ukrepamo in delujemo, da se približamo boljši rešitvi marsikaterega, tudi svetovnega problema ...

Nazaj