Portal Plus

Celotna Italja je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.

Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen najbolj nujnih uradov, lekarn, trgovin z jestvinami. To je po novem. V bistvu smo omejeni na dom, ostajati moramo doma, iz hiše lahko gremo samo po najnujneših opravilih, vedno s potrebnim dokumentom, ostati moramo doma. In pošteno povem, da se tu, kjer je nekoč bila Avstro-ogrska monarhija, tega držimo precej natančno. Stanje je nerealno v vsej svoji realnosti, nikjer nobenega avtomobila, v mestu izjemno malo ljudi, po vaseh še manj, zdi se mi, da še psi lajajo manj ...

14.03.2020 01:19
Piše: Jurij Paljk
Ključne besede:   Jurij Paljk   Italija   meja   karantena   Gorica   Travnik   koronavirus   Furlanija Julijska krajina   Trst   Rožna dolina

Fotografije: Jurij Paljk

Stanje je nerealno v vsej svoji realnosti, nikjer nobenega avtomobila, v mestu izjemno malo ljudi, po vaseh še manj, zdi se mi, da še psi lajajo manj.

"Prekleta meja, stokrat prekleta meja", sem samemu sebi vzdihnil v avtu, ko sem se peljal v četrtek mimo Rožne doline v Gorici, se ustavil in iz avta naredil fotografijo, na kateri se vidi, da je na italijanski strani cestna pregrada iz plastike, na slovenski strani pa so cementni bloki, taki, kakršnih še v vojni za samostojno Slovenijo tam ni bilo. Na sedežu v avtu imam pet že napisanih potrdil z osebnimi podatki, če bi me ustavili orožniki ali policija, bi imel tako manj dela z njimi, prevečkrat namreč pogrešijo zapisati v računalnik moje ime in priimek in bi imel spet težave. Kot sem jih imel že velikokrat. Potrdilo si moraš sam napisati, pred dnevi sprejeti državni zakon namreč naroča italijanskim in tujim državljanom, ki živimo in delamo v Italiji, da se ne smemo premikati iz občine, kjer živimo, razen v nujnih primerih in v primeru, da delamo v drugi občini. Celotna italijanska država je v karanteni. Kaj to pomeni, boste v Sloveniji poizkusili na lastni koži v naslednjih dneh.

 

Tako je z mano: živim pri Ogleju, na delo se vozim v Gorico in Trst. V primeru, da me ustavijo karabinjerji, jim moram pokazati svoje osebne dokumente in dati potrdilo, ki ga skupaj podpišemo, v avtu imam za vsak slučaj še uradno potrdilo delodajalca, da sem res zaposlen pri tedniku Novi glas.

 

Vas Terzo pri Ogleju, kjer živim, je majhna, občina pa zelo majhna, imamo samo eno trgovinico z jestvinami, peka in eno lekarno, dva zdravnika in župnika don Pina, ki pa že dolgo ne more maševati; tudi to boste v Sloveniji v teh dneh okusili, tisti, ki hodite k maši, ostalih se to ne tiče. V Terzu nas hodi v cerkev zelo malo, v Italiji nas je tudi malo tistih Slovencev, ki hodimo k maši, smo manjšina v manjšini.

 

In smo letos zaradi koronavirusa bili vsi ti manjšinci v manjšini prvič brez pepelnice, ja, niti med drugo svetovno vojno se to ni zgodilo, pravzaprav nikdar ne, tudi za časa pogubnih kužnih epidemij ne, takrat so v cerkvah lahko imeli maše in tudi procesije, med katerimi so molili, tudi tisto prošnjo, ki se je starejši še spominjamo: "Kuge, lakote in vojske, reši nas, Gospod!"

 

 

Povsem opustela Gorica.

 

 

V Gorici imamo uredništvo na Travniku, ki je te dni prava puščava; avtocesta, po kateri se vozim do Vileša in iz Vileša do Gorice, je tudi prazna, samo tovornjaki so na njej, od danes, ko je Slovenija prepovedala tudi tovorni promet, še teh ne bo. To sem občutil na lastni koži že zjutraj, ko sem pri Sovodnjah na avtocesti naletel na dolgo kolono tovornjakov, med njimi je bilo tudi veliko praznih, tistih, ki tovorijo dragoceni les iz že hudo oplenjenih slovenskih gozdov, ponoči vozijo v Furlanijo in v Veneto, ki mu Slovenci v Italiji nikdar nismo rekli Benečija, kot danes ljubi Kranjci uvajajo in nas popravljajo. Od vedno smo mu rekli samo Veneto in basta

 

Benečija je Beneška Slovenija, pa naj "stroka" piše še take in drugačne.

 

Že ko smo pri stroki, na katero se v Sloveniji vsaj moji kolegi stalno sklicujejo, "stroka bo povedala!", bi rad vedel, kdo je bil tisti strokovnjak, ki je na tak podel način zaprl državne meje, prav zares mora biti strokovni genialec, ki nima nobenega občutka za soseda in še manj za nas, ki tu živimo. 

 

Mirno lahko zapišem, da bomo to plačali, mi, ki živimo ob meji, predvsem pa Slovenci, ki živimo tu, vse bomo plačali. Medtem ko to pišem, petek, 13. marca 2020 zvečer, namreč guverner Furlanije Julijske krajine Fedriga že sprašuje italijanskega zunanjega ministra Di Maia, "naj nemudoma posreduje pri kolegih iz Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije, da takoj razmislijo svoje ukrepe o zapiranju državnih meja". Fedriga upravičeno poudarja, da bi se morale te zadeve koordinirati skupaj.

 

In se je Slovenija znašal spet skupaj z Balkanci, ne?

 

Italijanska vlada se bori s koronavirusom, ima premalo bolniških postelj in staro prebivalstvo, covid-19 pa je morilec predvsem starejših oseb, samo v Furlaniji Julijski krajini je več kot sto tisoč (sic!) nad osemdeset let starih oseb. 

 

Ne smemo se gibati prosto, ostajati moramo, kolikor je mogoče, doma, gibanje je omejeno na vseh ravneh, zaprto je vse, razen najbolj nujnih uradov, lekarn, trgovin z jestvinami. To je po novem. V bistvu smo omejeni na dom, ostajati moramo doma, iz hiše lahko gremo samo po najnujneših opravilih, vedno s potrebnim dokumentom, ostati moramo doma. In pošteno povem, da se tu, kjer je nekoč bila Avstro-ogrska monarhija, tega držimo precej natančno. 

 

Stanje je nerealno v vsej svoji realnosti, nikjer nobenega avtomobila, v mestu izjemno malo ljudi, po vaseh še manj, zdi se mi, da še psi lajajo manj. Edine, ki srečam, ko parkiram blizu Travnika v Gorici zjutraj, ko grem v uredništvo, so prišleki, imigranti, zvečine Afganistanci, Pakistanci, nekaj jih je najbrž tudi iz Bangladeša, ob osmih morajo namreč oditi iz Karitasove spalnice.

 

"Ciao, ragazzi!", jih pozdravim.

 

In oni odvrnejo: "Buon giorno!" in gredo naprej, nekam v globoki in vsem nam neznani trebuh mesta, tja, kjer so neopazni, baje jih nekaj hodi na kosilo h kapucinarjem, drugi sam Bog ve kje nekako preživijo dan, zvečer se baje vrnejo spat v prenočišče.

 

 

Travnik, Gorica: Nikjer žive duše, karantena.

 

 

Ko sem pred leti videl Kitajce, ki so vsi po vrsti zaprli trgovine v Gorici, sem napisal, da smo prišli na dno, kar se je tudi zgodilo, Gorica je mrtva za trgovino. Prvi so to ugotovili Kitajci, zaprli in šli. Tokrat sem opazil, da je prva pred desetimi dnevi zaprla svoj bar Kitajka, ki kuha eno najboljših kav v Gorici, zaposlene ima seveda italijanske, lepe punce. In sem vedel, da bodo "tempi duri", težki časi, kot rečejo naši sosedje.

 

Bog ve, zakaj oni vedo vse prej kot mi, a?

 

V naše uredništvo prihaja večkrat Igor, on je pol Rus in pol Ukrajinec, dela za velikega italijanskega prevoznika, prinaša pakete vseh sort, poznamo ga in ga imamo radi. Pred dvemi dnevi je prišel, nekaj sem mu podpisal in ga vprašal, kje stanuje sedaj z mamo, ki je prišla v Italijo pred petnajstimi leti kot negovalka starih, onemoglih ljudi na domu. Povedal mi je, da stanuje v Spodnji Furlaniji, blizu Ogleja tudi on.

 

Na vratih je postal in se obrnil, govoriva v italijanščini: "Confini! Meje!"

 

Sem razumel, že deset let ni mogel domov, sedaj bo še težje. Predno je odšel, se je nagnil k meni in mi jezno zašepetal: "Ampak ne povedo, ne? Ne povedo, da so za to krivi Kitajci!"

 

In je šel.

 

Po moje bi ga bil Putin vesel.

 

Meje, ja. Ta prekleti koronavirus jih spet postavlja. In ta kranjska objestnost, ki misli, da je vse, kar diši po Avstriji, sveto. In da Italijani nič ne znajo, da so makaronarji, sedaj že koronarji, kot mi je povedal pred dnevi nekdo iz Ljubljane po telefonu! Ko bi vsaj kdo telefoniral komu prej!

 

Poročen sem s Furlanko, vzela me je, ko je bila še Jugoslavija, zato sva na mejo navajena. Zato sem otroke, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo, peljal zmrzovat na državno mejo, zato sem prvi dan, ko je Slovenija vstopila v Schengen, peljal danes že pokojnemu očetu na Vipavsko televizor, ki je stal pol manj kot v Sloveniji in ga objestno položil na zadnji sedež na vidno mesto, zato, zato, zato ... zato najini trije otroci danes živijo v Ljubljani, dve sta že končali študij, sin je komaj začel. 

 

In sva zato pred štirnajstimi dnevi zabičala vsem trem, da naj ostanejo v Ljubljani: "Ker bodo gotovo zaprli mejo."

 

In so jo. Ker ni posluha za tiste, ki ob meji in z mejo od malih nog živimo. Nikdar ga ni bilo in ga tudi danes ni. Zato tisti cementni bloki na mejnih prehodih. Seveda bo ljubljanska "stroka" sedaj nam, ki živimo "na planšariji", v provinci, na obrobju, ob meji, za mejo, z mejo, na meji, pred mejo, uradno povedala, da ni zaprla meje, da "samo uvaja kontrolne točke".

 

Ja pa ja de! Dejmo, dej! Bi jih dal jaz v vrsto in čakat te kontrolne točke, dvakrat na dan bi jih dal te strokovnjake! In potem, ko bi se vračali, bi jih spet dal v vrsto, spet na kontrolne točke. In potem ene štirinajst dni v karanteno, ne?

 

Niti v bar ne moremo na kavo več, ker so nam jih zaprli. A sem vseeno ujel danes to genialno: "Slovenci so narod smučarjev, se vidi, ne? Sicer ne bi imeli koronavirusa, saj so prav vsi okužbo prinesli iz smučarskih italijanskih središč, ne?"

 

Seveda to ni strokovno govorjenje, jasno, da ni. A tu, ob meji, pred njo in za njo, se znamo še posmejati, iz samih sebe najprej in šele nato iz drugih. Posmejemo se in se ne posmehujejmo, v tem je razlika! Tega bi se lahko naučila ljubljanska "stroka". In da ni vse Ljubljanska kotlina, da smo tudi ljudje ob meji, za mejo, pred njo in na njej. Tudi tega bi se lahko naučili. Dobesedno tudi.

 

 

Nekdanji mejni prehod Rožna dolina med Gorico in Novo Gorico.

 

 

Ja, mene bolijo tisti cementni bloki v Rožni dolini, tudi zato, ker grem običajno na kosilo tja, v bife v Rožno dolino, na slovensko stran, kjer se srečujemo delavci, profesorji s tamkajšnje univerze, ljudje z meje, tudi prišleki zadnje čase, ne samo Slovenci, Italijani in Furlani. Pravzaprav lahko tudi v imenu njih zapišem, da se ne bojimo koronavirusa, niti ne karantene, ampak ponovnega zaprtja meje, pardon, "kontrolnih točk na meji"

 

Tega se bojimo, ja!

 

Jurij Paljk je odgovorni urednik tednika Novi glas.

Nazaj