Portal Plus

"Kaj pričakujete od mene, Dragana Živadinova, da bom pel visoko pesem nacionalnemu, nacionalizmu ali celo nacizmu?"

Ernsta Tollerja je po letu 1933 do smrti preganjalo paradoksalno vprašnje: Ali ubiti tistega, ki bo ubil miljone, ker to je več kot očitno, da jih bo, a do tega trenutka še ni ubil nikogar? S to dilemo je nenehno živel vse do svojega samomora. Toller je uprizoril tollerjevski obrat: Ne ubij, čeprav je več kot očitno, da boš ubit! Bal se je lastnega mesijanizma, v katerem bi moral v realnem ubijati. Prizanesel si je s tem, da se je ubil.

14.03.2020 20:11
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Dragan Živadinov   Ernest Toller   Vladimir Stoisavljević

Foto: Muzej holokavsta, Washington DC

Ernesta Tollerja je vse življenje preganjalo paradoksalno vprašnje: Ali ubiti tistega, ki bo ubil miljone, ker to je več kot očitno, da jih bo, a do tega trenutka še ni ubil nikogar? S to dilemo je nenehno živel vse do svojega samomora.

Vstopna točka: Vsega je preveč in naenkrat. Res ni potrebe, da bi opisoval vzrok mojega obiska v Zagrebu, pa tudi epidemija še ni bila proglašena. Tik pred večernimi ceremonijami sem zagledal med znanci prijatelja Vladimirja Stoisavljevića. Na nek način sem ga pričakoval na slavju. Zbrali smo se prijatelji še iz časa, ko so Zagreb, Beograd in Ljubljana živeli v svečanih objemih. Zaradi virusne nevarnosti se ta večer nismo objemali. Med nami so v avditoriju sedeli tudi študentje, saj se je vse skupaj dogajalo na zagrebški Akademiji za gledališko umetnost (Akademija dramske umjetnosti). Vladimir mi je po zaključku dogodka stisnil v žep knjigo z naslovom Sveti čovijek Bošković. V nanosekundi sem se spustil po času navzdol, v davno leto petinosemdeset prejšnjega stoletja, ko sem prvič prebral njegov dramski tekst o znanstveniku in jezuitu Ruđerju Boškoviću. To je bil čas, ko je imel Vladimir Stoisavljević na pisalni mizi že dokončano mojstrovino vzhodnega postmodernizma, dramski tekst Ljubezen in država. Poleg tega pa še nekaj dovršenih dramskih tekstur kot so Marllow in Prepovedano gledališče ... Sunek in že sem bil nazaj na zagrebški akademiji. Knjigo v žepu sem močno stisnil. Bilo je tako, kot bi držal čas v rokah.

 

 

Izstopna točka: Med prijatelji sem srečal tudi Zorana Sento, najboljšega med založniki Balkana. Nisva se objela, ampak sva se drug drugega razveselila. Nemudoma me je obvestil, da ima v računalniku postavljeno zbrano delo Ernsta Tollerja, ki naj bi ga kmalu izdal. Hvala bogu, da še obstajajo ljudje, ki tiskajo Tollerjeve knjige in uprizarjajo Tollerjeve drame.

 

 

Druga vstopna točka: V današnjem komentarju imam namen pogledati v znamenit Tollerjev obrat; v njegovo mladostniško odločitev, da se odpove judovstvu oziroma religiji svoje družine in se z vsem svojim umetniškim bitjem preda socialističnemu internacionalizmu. Da bi se leta 1933 vrnil k judovski kulturi in njeni travmi; bolečini preganjanega ljudstva. Po parlamentarni zmagi nacionalistov je judovstvo postalo nosilec njegove preobrazbe oziroma povratka k izhodišču, v katerega je bil rojen. Zaradi iskušnje, ki jo je doživel v prvi svetovni vojni, se je kot aktivist-pesnik-dramatik popolnoma predal anarhističnemu pacifizmu. Zavestno je izbral usodo masovnega Juda. To je Tollerjev nadvse preprost obrat. (Avtobiografija: Bil sem Nemec). Nacisti niso prepoznali pri Ernstu Tollerju nobenega obrata, za njih je bil ves čas le judovski boljševik.

 

Tega istega leta 1933, je na kongresu PEN v Dubrovniku pozval svetovno humanistično javnost, da reagira, ker da je nastopil zadnji čas, ko se še lahko onemogoči poblaznelega nacionalista v njegovem patološkem namenu. Vpil je, kaj vpil, iz vsega grla se je drl proti Hitlerju.

 

Toller je bil kot mladostnik navdušen nad delom anarhista Gustava Landaurja, svoje dramske tekste, kot so Masovni človek, Hinkemann, Preobrazba in Hopla, živimo je napisal iz prevzetih anarhističnih izhodišč. Na eni strani anarhistični individualizem, na drugi pa masovni človek. Naj vas opozorim, da masovni človek ni kolektiv ali kolektivizem. Podobno multiperspektivo masovnega človeka lahko vidmo v vseh njegovih tekstih. Multiperspektiva naj bo tista, ki naj nas vodi v naslednja stoletja, ne pa militantna uniformirana strojnica.

 

Osrednja izkušnja ekspresionistične generacije dramatikov je bil vstop v iznakažena telesa in duše prve velike vojne. Toller je bil s šestindvajsetimi leti že vodja münchenskega delavskega sveta. Njegov mesijanizem, bil je namreč izvrsten govornik, se je vzpostavil s pomočjo humanističnega univerzalizma. Po obratu leta 1933 se je vrnil v območje judovske mitske izkušnje: mesija, ki preklinja lažnega mesijo in zlato tele. Vse življenje ga je preganjalo paradoksalno vprašnje: Ali ubiti tistega, ki bo ubil miljone, ker to je več kot očitno, da jih bo, a do tega trenutka še ni ubil nikogar. S to dilemo je nenehno živel vse do svojega samomora. Toller je uprizoril tollerjevski obrat: Ne ubij, čeprav je več kot očitno, da boš ubit! Bal se je lastnega mesijanizma, v katerem bi moral v realnem ubijati. Prizanesel si je s tem, da se je ubil.

 

 

Druga iztopna točka: Leta 1933 je bil Ernst Toller prisiljen zapustiti Nemčijo. Potoval je po sovjetski Rusiji in Združenih državah Amerike ter se nastanil v New Yorku, kjer je 1939 leta naredil samomor. Bil je osrednja umetniška osebnost sveta med obema svetovnima vojnama. Etični idealist, eden od začetnikov ekspresionistične dramatike.

 

 

Tretja vstopna točka: Ernst Tolller - Judovska mati me je rodila, Nemčija me je hranila, Evropa me je vzgajala, moj dom je planet, vesolje moja domovina.(moj prevod). Tako je zapisal politični emigrant, vztrajen kritik nacionalsocializma. Navkljub temu, da mora umetnik dvomiti o svojih domnevah, je bil prepričan, da je nujno potrebno absolutno zlo uničiti. Nenehno se je samoizpraševal o vplivu intelektualcev na razvoj političnega - oziroma - če sploh obstaja vpliv. Umetnost mora biti neprijetna, je razglašal. Bil je eden najbolj osovraženih osebnosti nacistične dobe. Obsojen je bil na pet let zapora. Čas nam je pokazal, kakšno impresivno silo je posedoval akcionistični ekspresionizem.

 

Digresija: Oglejte si Hitlerjevo zakladnico blaznosti na propagandnih plakatih, namenjenih poniževanju Judov. Poglejte si, kakšne bizarne projekcije je projeciral na duše svojih volivcev. Konec digresije.

 

Na Tollerjevo dramatiko so močno vplivale takratne raziskave podzavesti in iracionalističen pristop k stvarnosti. Vse to so gledalci videli v nerealni osvetlitvi tako besedišča kot dramskih oseb.

 

Primerjava: Tollerjeva sodobnika sta bila Carl Mayer in Hans Yanowitz, scenarista filma Kabinet doktorja Caligarija. V istem času, ko je nastajal film Kabinet doktorja Caligarija, je Ernest Toller napisal svoje prvo dramsko besedilo Preobrazba. Opremljeno je bilo z zapletenim zaporedjem in afektiranimi dialoškimi odnosi. To, kar ga je povezovalo s svojimi sodobniki, je bilo temačno vzdušje izkrivljenih ambientov, prepolno hendikepiranih protagonistov. Družbeno kognitivni koncept njegovih dram je izhajal iz dramskega besedila, ta pa je bil podaljšek poezije. Njegovo izbrano besedišče izhaja iz neposredne akcije. Sredi mračnih časov dobi v literarni umetniški obliki vidnost, s tem pa možnost, da se v vsakem prihajajočem času sproži neposreden prenos pomena. Tako stavčne zveze postanejo nosilec humanistične občutljivosti, namenjene bodočnikom. Toller se je natančno zavedal, da je vsaka gledališka akcija vedno tudi družbena manifestacija individualizma. Navkljub njegovemu obratu, se ni nikoli odrekel kozmičnemu anarhizmu.

 

 

Iztopna točka: Ko ponovljivost dogodkov in občutji, med katere štejemo vojne, politične konflikte ali revolucije, prestavimo na gledališko raven, se te prelijejo v gledalčevo občutljivost z močjo resne epidemije. Nekateri temu pravijo občutek za apokaliptičnost. Kaj pričakujete od mene, da bom pel visoko pesem nacionalnemu, nacionalizmu ali celo nacizmu? Jaz, Dragan Živadinov, bi rad pred vami atraktiral besede Ernsta Tollerja: Slovenska mati me je rodila, Jugoslavija me je hranila, Evropa me je vzgajala, moj dom je planet, vesolje pa moja najširša domovina. A, da, moj oče je bil Bolgar!

Nazaj