Portal Plus

Koronavirus, farmacevtska industrija in geopolitika: Ameriško "zategovanje" Kitajske je del medijske kampanje proti Pekingu

Dejanski razlog, ki tiči za zahodnim političnim in medijskim osredotočenjem na koronavirus, je povzročiti čim več škode Kitajski, oslabiti mednarodni položaj države, iz katere se je, kot se na splošno trdi, razširila bolezen. Pomembni ameriški politiki, kot je zunanji minister Mike Pompeo, so javno označili to bolezen kot wuhanski koronavirus, kar je poskus škoditi kitajskemu ugledu in zvaliti krivdo na Peking.

15.03.2020 11:00
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   koronavirus   Kitajska   ZDA   Wuhan   WHO   mediji   Donald Trump   Peking   Rusija   Wolfgang Wodarg   Daniel Ellsberg  

Za kampanjskim spodbujanjem panike v primeru koronavirusa se skrivata dva pomembna razloga: ekonomski interesi globalnih farmacevtskih družb in poskus Združenih držav Amerike, da bi s pomočjo kampanje proti koronavirusu oslabili Kitajsko.

V tem stoletju predstavlja Kitajska glavno grožnjo ameriški globalni prevladi; ta grožnja ameriški moči postopoma narašča, česar se zahodne elite še predobro zavedajo. Pretiravanje o obsegu koronavirusa predstavlja opravičilo za zaostritev pritiska nad Kitajsko. To se dogaja v ozadju, proč od oči javnosti. V resnici Kitajsko že obkroža stotine ameriških vojaških baz v vzhodnoazijskih in pacifiških regijah, že več kot leto dni je Peking zapleten v zagrizeno trgovinsko vojno z Washingtonom. Čeprav morda zveni cinično, lahko prepoznamo osrednji dejavnik, ki stoji za pretiravanjem o koronavirusu: izkoriščajo ga oblastne sile z namenom, da bi strahovale in nadzorovale svetovno prebivalstvo, ki se vedno bolj upira poskusom neoliberalne globalizacije. Domnevno vseuničujoči virus je idealna priložnost za opozorilo javnosti, naj se ne zbira zunaj v velikih skupinah, naj se ljudje ne družijo med seboj in ostanejo v zaprtih prostorih. Enostavno povedano, bodite pokorni in pasivni.

 

Resno nalezljiva bolezen, kot je koronavirus, vsekakor zasluži pozornost in skrb. Nespametno bi bilo predlagati kaj drugega, zlasti ko število primerov vidno narašča. Koronavirus je mnogo bolj nevaren v primerjavi z gripo – po najnovejših statističnih podatkih je smrtnost več kot dvajsetkrat večja kot pri gripi. Vendar se te številke večajo, s časom se bodo spreminjale, postajale bolj ali manj hude, pogosto manj. Pomembno je postaviti koronavirus v kontekst in dati nekaj perspektive.

 

 

Nekaj statistik, ki relativizirajo paniko

 

Od konca decembra 2019 do sobote so tej bolezni uradno pripisali malo več kot 5700 smrti; svetovno prebivalstvo šteje 7,8 milijarde ljudi. Na svetovni ravni to predstavlja majhen del enoodstotnega deleža smrtnosti. Med umrlimi je čez 3000 kitajskih državljanov, kar je še vedno več kot polovica skupnega števila umrlih. Statistično gledano je veliko verjetneje, da bo nekdo umrl v avtomobilski nesreči, kot da bi se nalezel koronavirusa ali mu celo podlegel. Vsako leto po svetu v prometnih nesrečah umre 1,3 milijona ljudi. Leta 2019 se je v ZDA na cestah ubilo skoraj 40.000 ljudi, na kitajskih cestah pa je vsako leto povprečno 250.000 smrtnih žrtev. Skupno število avtomobilov oddaja 20 odstotkov ogljikovega izpusta na svetu.

 

Kljub temu ni velikih medijskih kampanj, usmerjenih proti nevarnosti, ki jo predstavljajo vozila. Ravno nasprotno, izdelovalci avtomobilov redno oglašujejo v medijih in hkrati trdijo, da so iskreno zaskrbljeni zaradi vedno hujše podnebne krize. 

 

Od prvega primera koronavirusa, za katerega pravijo, da se je pojavil na vzhodu Kitajske pred dvema mesecema, je bilo v soboto po svetu znanih dobrih 153.000 okužb s tem virusom, ki se je razširil že v 141 dežel – število dnevno še narašča –, torej več kot v dve tretjini držav. Vendar to še ni pandemija, kot napačno vztraja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki ima sama nekoliko vprašljivo zgodovino v teh zadevah, o čemer bomo še govorili v nadaljevanju. 

 

Pandemija je izbruh bolezni, ki se dogaja na obsežnem zemljepisnem območju in "prizadene izjemno velik delež prebivalstva". Kaže, da ta suhi opis, ki ga lahko najdete v raznih slovarjih, ni pritegnil pozornosti WHO in ga je ta organizacija spregledala. Ne moremo trditi, da je preko 150.000 okužb pri skoraj osmih milijardah svetovnega prebivalstva izjemno visok delež populacije. Tudi to razmerje spet predstavlja majhen del enega odstotka vseh ljudi. V resnici to še ni niti približno pandemija.

 

 

Komu vse koristi panika

 

Mediji, ki z naslovi na prvih straneh povzročajo paniko, ne omenjajo, da se večina vseh primerov koronavirusa še vedno dogaja na Kitajskem, kjer se je okužilo več kot 80.000 ljudi. Celo v tem primeru obstajajo trdni znaki, da je oblast v Pekingu uspešno zajezila bolezen. Pred več kot tremi tedni so na Kitajskem zabeležili preko 2000 novih primerov koronavirusa dnevno. Vendar je to skrb vzbujajoče število dramatično upadlo; ta teden je bilo v ponedeljek samo 40 novih primerov, kar je najmanj, odkar so jih začeli evidentirati. Če so lahko virus zajezili v najbolj obljudeni državi na svetu, lahko to zagotovo naredijo kjerkoli. Državam, kot sta Italija in Iran, s precej manjšim številom prebivalcev kot Kitajska, svetujemo, naj v Pekingu poiščejo nasvet, kako zatreti to bolezen.

 

Poročanje o koronavirusu je večinoma zavajajoče in senzacionalistično. Posvečena mu je tolikšna medijska pozornost, kot je nimajo niti veliko resnejše zadeve, kot sta jedrsko orožje in podnebne spremembe. Ameriški avtor in vojaški analitik Daniel Ellsberg je lani dejal: "Res je, da podnebne spremembe lahko popolnoma porušijo civilizacijo, kakršno poznamo, toda koliko življenj bi to stalo? Kakršno že bo to število, neka oblika civilizacije bi verjetno preživela. V nasprotju s tem bi jedrska zima, ki ima ničelno možnost, da bi se zgodila, povzročila skoraj izumrtje."

 

Treba je biti previden, kadar osrednji mediji in vodilni politiki odločno forsirajo neko zadevo. To je bilo najbolj očitno v zadnjih letih, ko so trdili, da je Moskva leta 2016 odločila ameriške volitve v korist Donalda Trumpa, čemur je ameriška javnost namenila le skromno pozornost. WHO, ki v sumljivih okoliščinah po nepotrebnem precenjuje nevarnost nalezljivih bolezni, je malo storila, da bi zmanjšala histerijo zaradi koronavirusa. Po mnenju izkušenega nemškega zdravnika Wolfganga Wodarga, ki je tudi strokovnjak za analizo širjenja nalezljivih bolezni, je Svetovna zdravstvena organizacija "preveč pod vplivom farmacevtskih družb", kar se je pokazalo ob pandemiji prašičje gripe pred desetletjem. Prašičjo gripo v letih 2009 in 2010 lahko kategoriziramo kot pandemijo, saj se je 700 milijonov do 1,4 milijarde ljudi večinoma okužilo z milejšo obliko bolezni. Predstavljali so do 21 odstotkov svetovnega prebivalstva. 

 

Glavni cilj farmacevtske industrije, ki jo obvladujejo velika podjetja, so hitri dobički v kratkem času, podobno kot pri vseh velikih družbah. Dr. Wodarg je v zvezi s farmacevtskimi družbami pripomnil, da "deklaracija o pandemiji neznansko obogati to industrijo na stroške davkoplačevalcev in vlad". Biznis velike farmacije je kopičenje bogastva za njeno elitno bazo in ne služenje interesom javnosti. 

 

Za farmacevtske družbe predstavlja zloglasni virus finančni zlati rudnik. Koronavirus izkoriščajo s pomočjo politikov in medijev, ki jim v neoliberalni dobi dejanja pogosto narekujejo velika podjetja. Mediji se zanašajo na prihodke od korporativnega oglaševanja, tudi od reklam velikih družb. Večina medijskih družb ima v svojih upravnih odborih celo predstavnike farmacije. Med paniko v času prašičje kuge so farmacevtski izdelki prinašali milijarde dolarjev dobička, kajti vlade so bile prisiljene kopičiti velike količine zdravil in cepiv, ki jih večinoma niso nikoli uporabili. Smernice za WHO so napisali znanstveniki, ki so na plačilnih seznamih velikih farmacevtskih podjetij. Paul Flynn, nekdanji član britanske Laburistične stranke in poslanec je dejal, da so "lovke podjetij z zdravili prisotne na vseh ravneh odločanja". Zelo verjetno je tako tudi pri koronavirusu.

 

 

Kitajska kot vir in žrtev hkrati

 

Za kampanjskim spodbujanjem panike se skriva še en pomemben razlog. Ključen je poskus oslabitve Kitajske z negativnim vplivanjem na zmožnost Pekinga, da bi širil svojo finančno moč in vpliv po drugih celinah. Posledica koronavirusne mrzlice je, da "kitajska vlada izgublja moč v odnosih z ZDA in drugimi razvitimi državami", medtem ko bi "ameriško gospodarstvo in trgi lahko dejansko imeli koristi od koronavirusa".

 

Kitajska je edina država, ki na svetovnem prizorišču lahko celo poskuša izzvati ameriško prevlado. V zadnjih dvajsetih letih se je kitajska soseda Rusija pod Vladimirjem Putinom ponovno pojavila kot velika sila, prisotnost Moskve na mednarodni sceni se je močno povečala. Ne glede na to ostaja Rusija precej šibkejša država v primerjavi z ZDA. V vojaškem smislu so izdatki Kremlja za orožje manjši kot deset odstotkov ameriških in ta prepad se širi. 

 

Kitajski vojaški proračun, drugi največji na svetu, pa znaša že približno tretjino ameriškega. Gigantski gospodarski projekti Pekinga, kot je Pobuda pasu in ceste (BRI), so načrtovani v obsegu, ki je brez primere v moderni zgodovini. To je Kitajski prineslo velik mednarodni in gospodarski vpliv, da ne omenjamo prestiža. Ob koncu druge svetovne vojne, ko je bila Amerika številka ena na svetu, je bilo nepredstavljivo, da zahodna super sila ne bi bila vključena v prelomni gospodarski program, kot je Pas in cesta, ki ga vodijo iz Pekinga. Na žalost Washingtona se je zgodilo ravno to.

 

 

Obkoljevanje Kitajske se je začelo z Obamo

 

Američani so izključeni tudi iz drugih pekinških združenj, kot sta Šanghajska organizacija za sodelovanje (SCO) in Azijska infrastrukturna investicijska banka (AIIB). Slednja, s sedežem v kitajski prestolnici in ustanovljena leta 2015, lahko med svoje članice šteje ključne ameriške zaveznice, kot so Britanija, Izrael, Saudska Arabija, Avstralija in Južna Koreja; poleg nekaj desetin drugih držav, med katerimi so tudi članice zveze NATO. To je pomemben razvoj v mednarodnih odnosih, ker mnoge tradicionalno Ameriki prijateljske države vstopajo v organizacije, ki jih nadzira Peking, kljub nasprotnim željam Washingtona. Odločitev Velike Britanije pred štirimi leti o pridružitvi AIIB je izzvala oster odziv Bele hiše. 

 

Visok ameriški uradnik pod predsednikom Barackom Obamo je omenil, da so "previdni do težnje po stalnem sedežu Kitajske, ker to ni najboljši način za vključevanje porajajoče se sile". Namesto tega lahko domnevamo, da je najboljši način za nastajajočo silo obkrožitev z ogromno vojaško močjo – kar je natanko tisto, kar je Obamova administracija izvršila leta 2016 z obročem okoli Kitajske.

 

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja uredništva.

Nazaj