Portal Plus

Dnevnik mlade žrtve koronavirusa: Vzemite zdravje v svoje roke, pazite nase in na ljudi okoli sebe - predvsem pa: ostanite doma!

"Trudim se dovolj zbrati misli, da začnem pisati o svoji izkušnji. Iskreno? Težko je. Ne izpostavljam se rada. Ni mi prijetno kazati svoje šibkosti. Žal pa so me trenutne razmere in pomanjkanje informacij v to prisilile." Tako se začne uvod v blog (vir) Koronavirus, kaj pa zdaj?, pod katerega je podpisana Tea. Njene identitete ne poznamo in je pravzaprav nepomembna. Bolj je pomembno to, da imamo prvič doslej priložnost izvedeti nekaj več o tem zloglasnem virusu izpod peresa žrtve. Koronavirus je v dobrih dveh mesecih obkrožil zemeljsko oblo in na začetku tega meseca začel svoj pohod tudi v Sloveniji. Tea je od okuženih, ki so zboleli za koronavirusno boleznijo (covid-19). "S svojim zapisom bi rada ljudi opozorila na resnost situacije. Rada bi vas opozorila, da ne trpijo samo rizične skupine, virus ne izbira. Že res, da mladi virus prebolijo, nato pa živijo naprej, kot da ni bilo nič, a čas, ko virus prebolevaš, je mučen."

16.03.2020 02:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   blog   Tea   koronavirus   okužba   osamitev   blogger   samoizolacija

Foto: Getty Images / portal+

"Ob desetih zvečer mi zazvoni telefon, gospodična na drugi strani mi sporoči, da je bil bris pozitiven. Ne znam opisati kakšen občutek je bil. Obnemela sem, po hrbtu me je spreletelo. Dva globoka vdiha, ki sta bila tokrat še težja kot ostali." (Tea)

Blog sem odprla, zato ker smo zasuti s številkami, s statistiko, z informacijami o tem, kaj narediti, da virusa ne dobiš in kakšna so navodila, če zboliš. Kje pa piše, kaj narediti v času zdravljenja? Tudi jaz nisem dobila nobenih informacij. Katera zdravila mi bodo lajšala bolečine? Nihče mi ni povedal. Zato sem neizmerno hvaležna za vsak nasvet čudovitih skrbnih ljudi okoli mene, ki mi dajejo nasvete njihovih mam, skrivnosti babičine lekarne ... Če najdem nekaj, kar bo pomagalo, bi rada delila tudi z ostalimi. Dajmo stopiti skupaj (medtem ko smo vsak varno v svojem domu seveda) in zajezimo to zoprno bolezen, saj bo šlo.

 

Še enkrat pa res pozivam vse, mlade in stare, zdrave in bolne ... OSTAJAJTE DOMA! Zaščitite sebe in svoje bližnje, zaščitite sočloveka in ostanite doma, ven pojdite samo po najnujnejših opravkih; pa še to samo, če ste zdravi. Ob prvih znakih poskrbite za samoizolacijo. V najboljšem primeru boste ugotovili, da ne gre za virus in boste lahko normalno komunicirali z družino. Nikomur, ampak res niti najhujšemu sovražniku ne privoščim osamitve, ki jo trenutno izkušam jaz.

 

Poskrbimo, da nas virus ne spravi na kolena.

 

 

***

 

Vsi si včasih želimo, da bi se vikend raztegnil za cel teden, da ne bi bilo šole, faksa, službe ... A ko se to zgodi pod prisilo ni tako zelo prijetno. Moji prvi znaki so se pojavili v četrtek zjutraj. Suho grlo, kašelj, glavobol. Vzela sem protibolečinsko tableto, ker so glavoboli pri meni stalnica in se za vsak slučaj zaprla v sobo. Ko bolečine niso ponehale, sem najprej poklicala mamo, ki je zadeve spremljala precej mirno, zato sem vedela, da mi bo razumno svetovala. "Pokliči zdravnico, pa boš videla kako naprej." Pokličem zdravnico, pojasnim svoje stanje, takoj dobim navodila za samoizolacijo in urejen termin za testiranje. Ker je trenutno panika velika, je bil prvi možen termin šele v soboto popoldan, kar je pomenilo, da bom dva dni čakala, ne da bi vedela, kaj se dogaja z mano. Takoj sem obvestila službo, da me ne bo, obvestila sem cimro iz sosednje sobe, da sva poskrbeli, da se nisva srečevali v skupnih prostorih. Oče mi je prinesel hrano, maske in domača zdravila, ki sva si jih predala zelo na daleč in na hitro. Ležanja in izolacije sem bila naveličana že prvi večer.

 

V petek se je stanje poslabšalo. Dobila sem vročino, začele so me boleti kosti po celem telesu. Krivila sem prisiljeno ležanje. Pogledala sem štiri Harry Potter filme, od dolgčasa sem korakala po sobi gor in dol, da bi omilila bolečine v hrbtu sem se poskusila raztegniti pa ni nič pomagalo. Bila sem prepričana, da sem dobila samo prehlad, zato sem kar vrela od jeze, ker sem zbolela ob neprimernem trenutku. Nisem vedela, da najhuje šele prihaja. Noč iz petka na soboto je bila peklenska. Zaradi bolečin nisem našla udobnega položaja za spanje, v nekem trenutku sem celo čepela na postelji in dremala, saj sem bila tako zelo utrujena. Tresla me je mrzlica, hkrati sem vrela od vročine. Po licih so mi tekle solze obupa, nisem si znala pomagati.

 

Sobota se je začela z vročino 38°C, kar načeloma ni tako visoko, a ob vseh ostalih simptomih čisto dovolj. Začelo me je malo stiskati v pljučih, a sem za to okrivila nestrpnost in nenaspanost. Sestro sem prosila, da me zapelje na testiranje, saj ne bi bilo odgovorno, da bi na javnem prevozu ali pa ob hoji čez mesto ogrožala druge. Na pot sva se razumno pripravili. Maska, čez njo še šal. Temeljito umite roke. Usedla sem se na zadnje sedeže, za sopotnikov sedež, da sem bila od sestre oddaljena kolikor je bilo le mogoče. Seveda sem kot zanalašč denarnico pozabila v drugi torbi in sva se morali na pol poti obrniti in vrniti nazaj.

 

Testiranje poteka v ločenih kontejnerjih ob zdravstvenem domu. Tisti, ki pridejo brez maske, jo takoj dobijo, pripravljeno je tudi razkužilo, da si takoj razkužiš roke. V vrsti stojiš na razdalji parih metrov, kličejo enega in po enega. Ko si na vrsti, te pričaka par ljudi, zavitih od stopal pa do zadnjega laska na glavi (seveda popolnoma razumljivo in pravilno). Se spomnite možicev iz Monsters Inc., ki so zadolženi za uničenje človeških predmetov, ki pridejo v njihov svet? No, njim so bili podobi. Vzeli so mi bris iz nosu in mi povedali, da dobim rezultate naslednji dan. Bila sem razočarana, ker sem upala da bo čakanja čimprej konec. Ni bilo druge, kot da grem domov in čakam. Še en Harry Potter film.

 

Ob desetih zvečer mi zazvoni telefon, gospodična na drugi strani mi sporoči, da je bil bris pozitiven. Ne znam opisati kakšen občutek je bil. Obnemela sem, po hrbtu me je spreletelo. Dva globoka vdiha, ki sta bila tokrat še težja kot ostali. Ok, Tea, ostani zbrana, vsaj za tale pogovor. Z gospodično sem šla čez anketo o mojem počutju in morebitnih ostalih boleznih, povedala sem ji, s kom sem bila v stiku in dogovorili sva se, da mi pošlje navodila o tem, kako naj ravnajo oni. Zame pa je ta informacija pomenila, da bom 14 dni odrezana od ostalih ljudi.

 

Ko sva klic zaključili, so se mi po licih ulile solze. Takoj sem poklicala mamo in ji v joku sporočila rezultate. Ker sem v Ljubljani v nevarnost postavljala svojo cimro in njenega fanta, smo se odločili, da pridejo domači po mene z dvema avtoma, da se bom lahko domov peljala sama, saj bom doma lahko v svojem nadstropju in je možnost prenosa virusa manjša. Med potjo me je dušilo, saj sem bila v mali zaprti škatli brez svežega zraka, dihanje pa je bilo že tako težko. Vozila sem z masko in rokavicami, kolikor je šlo, sem imela odprta okna. Ko sem pripeljala domov, sem pustila okna odprta, da se avto dobro prezrači, prav tako smo pobrisali vse površine.

 

Doma se je takoj začela organizacija. Kako poskrbeti, da se ne bomo srečevali, kako prati perilo, da ne izpostavljam mame, kdaj gre kdo pod tuš (v svojem nadstropju imam samo stranišče in umivalnik). Hrano dobivam na stopnice, brez srečevanja, a je domača hrana že majhno zdravilo. Če ne za telo, pa za srce. V vsakem primeru je težko živeti na tak način, a je doma funkcioniranje dosti lažje kot v študentskem stanovanju v Ljubljani.

 

Danes je počutje zopet čisto drugačno. Pritisk na pljuča, zadiham se, ko naredim par korakov proti stranišču, bolečine v kosteh ne popustijo. Danes sem se začela tudi zares zavedati, kaj pomeni biti brez stikov 14 dni. Ob vseh bolečinah je to najhuje. Poskušam ostati pozitivna, šalim se na račun virusa, hkrati pa res želim, da bi se ljudje začeli zavedati, da zadeva ni enostavna.

 

Ko sem danes javno sporočila, da sem zbolela, se mi je v želodcu naredil cmok. Kako bodo ljudje reagirali? Ali jim bo to spremenilo pogled name? Kot sem napisala že v prejšnji objavi, se ni lahko "razgaliti". A oglasilo se mi je toliko čudovitih ljudi, odziv je bil neverjeten. Dobila sem par zanimivih nasvetov, ki jih bom zagotovo preizkusila in poročala o rezultatih. Do takrat vam pa vsem želim, da vzamete zdravje v svoje roke in pazite nase ter na ljudi okoli sebe.

 

Še enkrat, #ostanidoma

Nazaj