Portal Plus

Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote

V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ljubitelje leposlovja je beseda dobila poseben pomen po Márquezovem romanu Sto let samote. Glede na to, da je tukajšnji tekst nastal iz spomina na Jožeta Pučnika, ki je bil dolgo let v zaporu, nato pa je po volitvah (pred tridesetimi leti) ostal precej osamljen, se mi zdi beseda prava tudi za naslov tega spisa.

17.03.2020 21:45
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   Samota   esej   Boccacio   Márquez   Puškin   Jože Pučnik   Demos   Milan Kučan   Danilo Türk   Borut Pahor

Pravzaprav se evropsko pripovedovanje zgodb začenja leta 1348 s kugo v Italiji (!), v Dekameronu pa je zapisanih 100 zgodb, ki si jih 10 dni pripoveduje 10 florentinskih meščanov, ki so pred kugo pobegnili na deželo.

O epidemijah so poročali ali fantazirali znameniti pisatelji: Giovanni Boccaccio (Dekameron), Fran Levstik (Dnevnik o približevanju kolere 1885-1887), Aleksander Puškin (Gostija v času kuge), Albert Camus (Kuga, Obsedno stanje), Gabriel Garcia Márquez (Ljubezen v času kolere) … Pravzaprav se evropsko pripovedovanje zgodb začenja leta 1348 s kugo v Italiji (!), v Dekameronu pa je zapisanih 100 zgodb, ki si jih 10 dni pripoveduje 10 florentinskih meščanov, ki so pred kugo pobegnili na deželo. Prijatelji mi pišejo, da slovenske razmere v dneh epidemije spominjajo na čas desetdnevne vojne poleti leta 1991, kar me spodbuja, da s prvo zgodbo ("kolumno v času epidemije") sežem k trideseti obletnici priprav na samostojno državo. Pri tem si bom pomagal s kronologijo, ki sem si jo sestavil, da bi se lažje znašel v časih slovenske mladosti. Seznam sem naslovil Koledar vseh dogodkov, pod poglavjem "1990" pa piše:

 

8. januarja 1990: ustanovitev Demosa - Demokratične opozicije Slovenije (Slovenska demokratična zveza (SDZ), Socialdemokratska stranka Slovenije (SDZS), Slovenski krščanski demokrati (SKD), Liberalna stranka, Zeleni Slovenije in Slovenska kmečka stranka – Ljudska stranka).

 

13. januarja 1990: v Delu izide članek Dimitrija Rupla "V Evropo prek Beograda ali prek Ljubljane".

 

17. januarja 1990: v Cankarjevem domu shod opozicije / Demosa z naslovom Prihodnost Slovenije

 

7. marca 1990: slovenska skupščina sprejme ime Republika Slovenija brez oznake socialistična.

 

29. marca 1990: uzakonjena slovenska himna – Zdravljica.

 

8. aprila 1990: prve večstrankarske volitve 160 delegatov v Družbenopolitični zbor in Zbor občin Skupščine Republike Slovenije ter neposredne volitve predsednika in članov Predsedstva Republike Slovenije; za člane predsedstva so bili izvoljeni: Ciril Zlobec, Ivan Oman, Matjaž Kmecl in Dušan Plut; na volitvah v Družbenopolitični zbor zmaga Demos z 54 % vseh glasov.  

 

22. aprila 1990: na predsedniških volitvah v drugem krogu zmaga Milan Kučan z 58,6 % glasov, Jože Pučnik prejme 41,4 % glasov.

 

9. maja 1990: Skupščina Republike Slovenije se sestane na svoji konstitutivni seji. Za predsednika je izvoljen France Bučar.

 

16. maja 1990: prva demokratična (Demosova) vlada po uvedbi večstrankarskega sistema (predsednik Lojze Peterle, minister za obrambo Janez Janša, za notranje zadeve Igor Bavčar, za zunanje zadeve Dimitrij Rupel …). 

 

2. julij 1990: Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije.

 

8. julija 1990: Milan Kučan in Alojzij Šuštar na spravni slovesnosti v Rogu.

 

24. oktobra 1990: delegacija Demosa z opozicijo v Beogradu.

 

9. novembra 1990: člani ustavne komisije Tine Hribar, Peter Jambrek in Tone Jerovšek skupaj s predsednikom Demosa Jožetom Pučnikom na "tajnem vikendu" v Poljčah prepričajo Demosov poslanski klub, da potrdi pobudo za plebiscit. 

 

3. decembra 1990: Danilo Türk v Delu kritičen do plebiscita ("O legitimnosti in efektivnosti državne oblasti").

 

6. decembra 1990: Skupščina Republike Slovenije na skupni seji vseh treh zborov z veliko večino (204 za, nihče proti in 4 vzdržani) sprejme Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije.

 

23. decembra 1990: na plebiscitu o osamosvojitvi Slovenije 88,2 odstotka volivcev glasuje ZA.

 

 

Odločilni dogodek leta 1990, ki je vplival na vseh trideset let slovenske države, se je zgodil 22. aprila, ko je bil za predsednika predsedstva (z 58,6%) izvoljen Milan Kučan, ne pa Jože Pučnik, ki mu je za zmago (do polovice 1.146.627 glasov) zmanjkalo okrog 100.000 glasov. Kučanovi plakati so prikazovali nasmejanega in večini volivcev dobro znanega, po zunanjem vtisu simpatičnega kandidata z odpetim ovratnikom brez kravate. Pučnikovi plakati so bili precej strožji; barve in črke na njih so bile manj prijazne od Kučanovih. V dvoboju je odločala psihologija, poleg nje še različni pregledni, predvsem pa tajni, v naročju prejšnjega režima že kdaj preskušeni aparati. Bistvo izbire je bilo: na eni strani predstavnik starega režima, na drugi strani predstavnik nove dobe!

 

Zmagovalec Kučan je poosebljal Partijo, poraženec Pučnik pa Demokratično opozicijo Slovenije. Demos je bil izbral kompetentnega predsednika, ki je - že zaradi svoje moralne neoporečnosti (zapor zaradi kritičnih tekstov, "izginotje" fakultetne diplome in izgnanstvo) - poosebljal alternativo enopartijskemu sistemu; vendar na neki način ni bil privlačen predsedniški kandidat. Po porazu na predsedniških volitvah bi bila za Demos in za Pučnika edina pravilna politična poteza položaj predsednika vlade, vendar sta ga menda Spomenka in Tine Hribar neko noč prepričala, naj ostane samo strankarski voditelj.

 

Za Pučnika se je začel čas samote. 

 

Pučnikov položaj je bil podoben položaju Annegret Kramp Karrenbauer, ki je predsednica vladajoče stranke CDU, medtem ko vlado vodi članica te stranke Angela Merkel. Pučnik ni bil niti član vlade, ampak "samo" predsednik (rahlo razglašene) vladajoče koalicije Demos, "kancler" je bil Peterle, predsednik predsedstva pa je bil voditelj stranke, ki je bila na parlamentarnih volitvah poražena. Na samem začetku slovenske demokracije in države nimamo opraviti le z "rahlo razglašeno" koalicijo, ampak z nezaslišano "kohabitacijo", v kateri je sprva (zaradi splošne evropske situacije in osamosvajanja) prevladoval Demos, kmalu pa že Kučan oz. njegovi zavezniki. To je seveda drzna in poenostavljena trditev, saj je leta 1992 ob Kučanu zavladal Drnovšek, ki je bil do Kučana pogosto kritičen.

 

Po letu 1992 je deset let (s kratko Bajukovo pavzo leta 2000) trajala relativno težavna kohabitacija med Kučanom in Drnovškom, ki sicer ni toliko prizadevala zunanje politike, pač pa notranjo, gospodarsko, finančno, šolsko, pravosodno … politiko. Navsezadnje je Slovenija leta 2004 vstopila v EU in NATO, v to drugo zavezništvo sicer nekoliko pozneje kot Češka, Madžarska in Poljska. Drnovšek je leta 2007 umrl, njegov naslednik Danilo Türk pa ni bil novi Drnovšek, ampak novi Kučan. Türkov in Kučanov nekdanji partijski tovariš (Pahor) je leta 200b postal predsednik vlade, ki je bil (in je) sicer zagovornik osamosvojitve in narodne sprave, vendar je zašel v težave, tudi zaradi predsednika republike (Türka). Ta od samega začetka ni bil prijatelj osamosvojitve, kar je v nekem slavnostnem govoru razkril z izjavo, da "bo počasi dovolj" osamosvojiteljske navlake. 

 

Da se je Slovenija po Drnovšku in Janši (po letu 2008) znašla v težavah, je bolj ali manj očitno. Pravzrok slovenskih težav je po vsem videzu Pučnikov poraz leta 1990, saj se je z njim na neki način (kljub parlamentarni zmagi) začel poraz Demosa (ki je dejansko razpadel 14. maja 1992). Slovenijo se je razločila od prelomnih sprememb na Češkem, Poljskem in Madžarskem, kjer varianta s šefom komunistične partije na mestu predsednika republike ni bila predstavljiva. Prednosti teh treh držav, ki so se jim kmalu priključile še Slovaška, Estonija, Latvija in Litva, so vse bolj očitne. S tem zgodba o trideseti obletnici iz časa epidemije še daleč ni končana. 

 

Kohabitacije (sožitja) Drnovškove in Bajukove vlade s predsednikom Kučanom*, pozneje pa Janševe in Pahorjeve vlade s predsednikom Türkom** so bile nenavadno napete, pravzaprav konfliktne iz preprostega razloga, ker sta se Kučan in Türk - po začetnem polomu Demosovega kandidata Pučnika - uveljavila kot postojanki in simbolični zavarovalni ustanovi starega, Demosovemu sovražnega režima. Kučanovo in Türkovo predsedovanje bomo za lažje razumevanje imenovali Zavarovalnica

 

Najbolj zanimivo politično razmerje je nastalo po volitvah konec leta 2011, na katerih je zmagala Jankovićeva Pozitivna Slovenija, ki je bila po "romarskem posredovanju" stare režimske garniture***, namenjena vodotesnemu nadzorništvu Zavarovalnice: predsednik republike naj bi imel v vladi enako misleče, poslušne partnerje. (Danilo Türk je seveda računal na ponovno izvolitev.) Kljub skrbnemu načrtovanju se račun ni izšel, ker Janković ni znal sestaviti vlade, in jo je namesto njega februarja 2012 sestavil Janez Janša. To je bil pač alarmanten dogodek in vzrok za klic k orožju. Del scenarija je prispevala protikorupcijska komisija Gorana Klemenčiča in Roka Praprotnika, ki je januarja 2013 obtožila Janšo - zaradi lepšega pa tudi Jankovića - koruptnega ravnanja, nakar je po enem letu Janševe vlade predsednica postala Jankovićeva zaveznica Alenka Bratušek.

 

Drugi del scenarija je prispevala "mariborska vstaja" (februarja 2013). Sledilo je utrjevanje levice, ki leto pred tem ni bilo uspešno. Türk je izgubil volitve proti (sicer nedesnemu) Pahorju, junija 2013 pa je sodišče - po predhodnem načrtu, ne računajoč s Türkovim porazom - v zadevi Patria obsodilo Janšo, češ da je leta 2005 dobil "obljubo nagrade" … Pred volitvami junija 2014 so Janšo odstranili iz političnega prizorišča s tem, da so ga odgnali v zapor.

 

V samoto!

 

Novi šef vlade in izganjalec hudiča (demonizator) je postal Miro Cerar, ki je doživel nekaj težav pri novi kohabitaciji z Borutom Pahorjem. Zavarovalnica se je preselila v vlado, ki je uspela narediti veliko škode doma, ni pa uspela (konec leta 2016) spraviti svojega šefa Türka na mesto generalnega sekretarja OZN. Da domača slovenska pravila niso merodajna za Evropo, se je pokazalo že pri sramotnem polomu Alenke Bratušek, ki se je jeseni 2014 na vse kriplje prizadevala, da bi postala komisarka v Bruslju; nazadnje pa pri razsodbi Evropskega sodišča, ki je odreklo pomoč slovenski vladi v zvezi z Arbitražnim sporazumom.

 

Scenarij "Zavarovalnica" se je ponovil jeseni 2018 z Marjanom Šarcem in njegovimi privrženci, ki so sestavili manjšinsko koalicijo na podlagi svečane prisege, da nikoli ne bodo sodelovali z Janezom Janšo. Tu je pravzaprav glavna poanta tukajšnje epidemijske zgodbe. 

 

Spomladi 2020, po letu in pol opotekanja Šarčeve vlade in med epidemijo s koronavirusom je vlado tretjič prevzel Janez Janša. V tem času je glavni slovenski dnevnik objavil komentar, ki o Janši pravi naslednje: "… zdi se, da bo slovenska država povsem neupravičeno postala talec njegove želje reševati lastno kožo pred roko pravice." Ob tem se zastavljajo vprašanja, ki so enakovredna vprašanjem okrog Pučnikovega poraza pred tridesetimi leti. Vprašanja si morajo postaviti vsi, ki kolikor toliko razsodno razmišljajo o slovenski državi: 

 

  1. je mogoče, da imamo v Sloveniji na položaju predsednika vlade (že tretjikrat) osebo, ki "rešuje lastno kožo", in ki, z drugimi besedami povedano, beži "pred roko pravice"; torej nekakšnega hudodelca ali najmanj demona?  

  2. je mogoče - če to ni res in če predsednik vlade ni niti hudodelec niti demon - mirno prenašati podtikanja in natolcevanja na njegov račun; in dopuščati, da se njegovih preganjalcev oz. ustanov, ki jih z eno besedo imenujemo Zavarovalnica, niti narahlo ni dotaknila roka pravice, kaj šele, da bi kdo od njih izgubil državno službo?****

  3. in kaj bomo rekli o državi, ki je nastala po koncu in po navdihu zmagovalcev hladne vojne, med katerimi je bil tudi predsednik aktualne vlade; vendar so ti zmagovalci praviloma preganjani in vseh trideset let demonizirani s strani poražencev hladne vojne?

___________________

* Kohabitacija s Kučanom sega v obdobje med letoma 1992 in 2002.

 

** Kohabitacija s Türkom sega v čas med letoma 2007 in 2012.

 

*** 10. oktobra leta 2011 so se romanja na ljubljanski magistrat udeležili: Jože Mermal, Žiga Debeljak, Miran Goslar, Ranko Novak, Rajko Kenda, Igor Arih, Milan Kučan, Janez Stanovnik, France Bučar, Jože Mencinger, Mateja Kožuh Novak, Renata Brunskole, Branko Djurič – Đuro, Matjaž Kmecl, Magnifico, Zoran Predin, Mojmir Sepe, Jerca Mrzel, Iztok Čop, Svetlana Makarovič, Ana Nuša Kerševan, Lojze Ude in Marko Bulc. Pobudo za Jankovićevo kandidaturo pa so podpisali tudi Herman Rigelnik in Vesna V. Godina.

 

**** Pisec teh vrstic, ki je po svojih močeh prispeval k ustanovitvi slovenske države, je bil najmanj dvakrat lustriran: ob koncu prve Janševe vlade (2008) mu niso dovolili prevzeti s strani Avstrije že potrjenega položaja veleposlanika na Dunaju; ob koncu druge Janševe vlade pa so ga na vrat na nos odstavili z mesta generalnega konzula v Trstu. Čistilna delavca “Zavarovalnice” Danilo Türk in Alenka Bratušek sta mogla biti kaznovana za svoje nečednosti le zunaj Slovenije: Türk ni postal generalni sekretar OZN, Bratuškova pa ni postala komisarka Evropske unije.

Nazaj