Portal Plus

Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja

Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih zahodnih držav, še najbolj iz germanskega dela Evrope. V tem duhu poteka življenje, z vrednotami vred. V neposredni bližini, na zahodnih mejah srbskih dežel, eksistira drugačen svet Evro-azijske unije (EAU), v katerem dominirata Rusija in Kitajska, ob močnih spremljevalcih tipa Indije, Irana … Evidentno je EAU močna struktura, politično, ekonomsko in vojaško popolnoma enakovredna zahodnim integracijam. Še več, trendi jim trenutno kažejo dominantno obdobje.

23.03.2020 13:00
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ključne besede:   Slovenija   NATO   EU   Zahod   Vzhod   Evro-azijska unija   EAU   Rusija   vrednote   Evropa

Foto: en.kremlin.ru

Kako se torej pozicionirati v svetu realnosti 21. stoletja? Dokler stvari niso zaostrene, je možna neka mera kompromisa; zmanjševanja konfliktnosti do držav Vzhoda, ohranjanje tesnejših političnih in gospodarskih stikov, izogibanje vojaškim konfrontacijam, ideološkim zategovanjem, izogibanje potezam, ki Vzhodu škodijo. V tej smeri slovenska diplomacija v glavnem krmari uspešno, s posluhom za kompromisno, kjer je le možno.

Odveč se je spuščati v skupne točke in strateške razlike, vendar so dovolj izražene, da je prezentno, da Slovenija pri tekočem stanju ne more biti vključena v Evro-azijsko unijo (EAU), tudi če bi si to nekoč zaželela. EAU je pod močnim vplivom nove ruske ideologije in doktrine, ki je nedvomna. Za razliko od prehodnice – Sovjetske zveze, ki si je po ceni lastnega zastoja prilaščala zavezništva, kjer jih objektivno ni moglo biti – je Rusija pragmatična. Tistim državam in režimom, ki so ji naklonjeni in ki so se pripravljeni boriti za obstoj v neodvisnosti, Rusija nudi pomoč, jih sprejema v skupnost, jim nudi varnost. Ostale države (tipa Slovenije) jemlje kot realnost, s katero ne želi zbliževanja in z njimi razen trgovinskih in podobnih drugih odnosov ne neguje. Cilje uresničuje dolgoročno, temeljito in neizprosno; zaveznicam nudi veliko, ostalim ne nudi ničesar. Zapira vrata vsemu, kar ji po vrednotah ni zaželeno, prepuščajoč jih volji njihovih zaveznic.

 

Slovenija je torej za EAU neprimerna, EAU je zanjo dolgoročno nedosegljiva. Sedaj dejstva ne igrajo posebne vloge, zadeve potekajo relativno utečeno, mirno. Vendar je v vse hiperkapitalske tvorbe današnjega in predhodnega Zahoda vgrajena nujna cikličnost, ki po obdobjih ekspanzije pozna obdobja zatona. Slednje se,zaradi lastninskih, ekonomskih struktur ne zmorejo razrešiti drugače, kakor z eskalacijo vojn širokih razsežnosti. Realno, čeprav ne nujno, je sklepati na ponovitev tektonske krize, ki se že nakazuje in ki praviloma rezultira v hudih turbulencah med velikimi državami, do včeraj zaveznicami. Praviloma se oblikujejo teritorialne zahteve, delijo se območja vpliva, vojne se sprevržejo v osvajalske, kjer za male države in narode ni drugega kot sprijazniti se z okupacijo in čakati do neke osvoboditve.

 

V slednjih dveh izbruhih zahodnih hiperkapitalskih tvorb 20. stoletja je bila Slovenija obakrat podrejena, razkosana, del bojišč, prvič romansko-germanskega, drugič vsesplošnega. Prva svetovna vojna je prenehala z voljo Zahoda samega, kot se je tudi začela, druga pa v prvi vrsti z vdorom Vzhoda in zmago nad Nemčijo z zavezniki. Obakrat so torej mir prinesli v Slovenijo tujci ter slovenskemu narodu obakrat zagotovili nujne atribute državnosti, da je zmogel obstati. Tudi z Vzhoda.

 

Toda ob opisani novi ruski ideologiji in doktrini, katere nezavezniki ne zanimajo, ob rigidni delitvi sveta na Vzhod in Zahod bo vsak bodoči krizni izbruh na Zahodu, vojaški ali zgolj politično-ekonomski, zamejen na Zahod sam. Z eno besedo – kar storijo velike sile Zahoda, bo na Vzhodu vzeto na znanje kot dejstvo. In nič več kot to. Slovenija se je torej znašla točno tam, kamor po vrednostih spada, toda brez elementarnih mehanizmov samozaščite pred pričakovano bodočo "delitvijo sveta", ki bo tokrat zgolj delitev sfer znotraj Zahoda. Zagotovila tipa Lizbonske pogodbe, listin zveze NATO ipd. se bodo v teh pogojih izkazale kot nezavezujoče čačke po papirju. Vzhod se bo zaprl, obrnil glavo stran, neprizadeto čakal na razplete. 

 

V zgornjem stanju stvari, ki se, zgodovinsko gledano, ponuja kot dovolj verjetno, se bodo manjše države znašle v težkih položajih čakanja na notranje zavezniške dogovore, ki bi se znali dosegati tudi na škodo malih držav, ki bi lahko sčasoma izgubile samostojnost, državnost in se zlile z velikimi. Slovencem takšne oblike reševanja sporov niso nove: po obeh vojnah so ostali mnogi Slovenci v Italiji in Avstriji, kjer so se več ali manj pretežno asimilirali, ohranjajoč povezave z matico in kulturo, vendar so v gospodarskem bistvu povsem integrirani v tujerodne tvorbe sosedih narodov in držav.

 

Kako se torej pozicionirati v svetu realnosti 21. stoletja? Dokler stvari niso zaostrene, je možna neka mera kompromisa; zmanjševanja konfliktnosti do držav Vzhoda, ohranjanje tesnejših političnih in gospodarskih stikov, izogibanje vojaškim konfrontacijam, ideološkim zategovanjem, izogibanje potezam, ki Vzhodu škodijo. V tej smeri slovenska diplomacija v glavnem krmari uspešno, s posluhom za kompromisno, kjer je le možno. Ravna sicer po smernicah zavezništva, kadar se jim ne more izogniti, toda z obzirnostjo do drugačnosti in oponentnih interesov.  Tu in tam se v medijih pojavljajo odvečni, kritični oziri na določena vprašanja, zadevajoča članice vzhodnih integracij, kar je omejenega vpliva, brez posledic.

 

Toda v zaostrenih razmerah bo morala Slovenija izbirati med nekompromisnimi pogoji zaveznic, ki bi znale narekovati poostreno konfrontacijo, in med težnjo, da se ne zameri EAU. Kaj storiti tedaj? Situacija bo namreč po vsej verjetnosti terjala "usklajen odziv zaveznic", karkoli bo že pomenilo v odvisnosti od razmer. Pozitiven odziv bi porušil krhko ravnovesje odnosov z EAU, nas iz ne-zaveznic postavil med sovražnike s hudimi posledicami. Rigidno stališče nam na dolgi rok ne bo kaj dosti pomagalo, kajti naslednje poteze zahodnih zaveznic (ki to tedaj več ne bodo) bi znale potekati v smer direktne škodljivosti obstoju države in naroda. 

 

Vsako sklanjanje glav proti Vzhodu bo brezpredmetno, v tedanjih pogojih gotovo ne bomo deležni ničesar. Prepuščeni bomo sami sebi ter "zaveznicam". Kaj pa sedaj? Ali ima Slovenija v tem trenutku rezervno opcijo? V primeru izstopa iz EU bi standard prebivalstva strmoglavil, zaradi strukturne vpetosti v gospodarstvo velikih članic, npr. Nemčije. Izstop iz zveze NATO sploh ni mogoč; tega nam ne bi dovolili, saj smo z včlanitvijo enkrat za vselej vstopili v "mehko okupacijo", katere se ni mogoče znebiti. Ponoviti 1991 ne bi bilo pametno; strukture zveze NATO bi se odzvale analogno "mirovni operaciji" zoper ZRJ leta 1999, s čimer bi hipoma razbili poljuben upor, povzročili razdejanje in dosegli kapitulacijo pod njihovimi pogoji. Kot je ZRJ izgubila Kosovo, bi utegnila Slovenija izgubiti Prekmurje, Štajersko, Koroško in Primorsko. Enako tako je zaprta opcija prestopa na stran EAU, kjer nas ne bi sprejeli. Ne zadoščamo njihovim merilom kompatibilnosti, smo pregloboko v ozemlju nasprotnika, kot zavezniki izkazano nezanesljivi in brez gospodarskega, geopolitičnega ali podobnega pomena.

 

Če zaključimo: celota stanja ni rožnata. Neke jasne dolgoročne obetavne strategije ni videti. Popolnoma smo odvisni od poljubne oblike razvoja znotraj zahodne skupnosti. Ob zaostritvi razmer ni videti, kaj sploh storiti sebi v korist.

Nazaj