Portal Plus

Nacionalni populizem in Janez Janša

Do naraščanja nacionalnega populizma, ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni populizem se uporablja, ker je točnejši od zlorabljenega "populizma", ki poskuša stereotipizirati privržence novih strank, in nekatere občutljivejše, populizmu naklonjene stare stranke. Privrženci so opisani kot pretirano poenostavljeni in odtujeni ljudje. Toda: 62 milijonov ljudi glasovalo za Trumpa, 17 milijonov za Brexit, 10 milijonov za Le Penovo in 6 milijonov za Alternativo za Nemčijo ... Mnogi med njimi so mladi, številni so dobro izobraženi in mnogi imajo dobre plače. 

20.03.2020 13:00
Piše: Keith Miles
Ključne besede:   populizem   EU   elite   Roger Eatwell   Matthew Goodwin   Orban   Janez Janša   Bruselj

Foto: SDS

Janša je očitno na strani ljudi in ga zato lahko smatramo za populista. Je slovenski Orbán? Tega ne vem, toda Orbánova politika je dostikrat ljudem prijazna, nekaterim se zdi trda, toda Madžari ga imajo radi.

Roger Eatwell in Matthew Goodwin sta leta 2018 napisala knjigo National Populism - The Revolt Against Liberal Democracy. To je morda prvič, da je izšla resna knjiga o populizmu. Do zdaj so stare uveljavljene politične stranke ta pojav bodisi ignorirale bodisi izkoristile, da so nova gibanja označila za "populistična", kot da so predlagane politike že same po sebi slabe. Njihova strategija je bila neupoštevanje razlogov, zaradi katerih so nove stranke postale priljubljene, in zanašanje na to, da jih bodo poimenovali nacionalistične ali ekstremno desne z namenom, da bi jih žalili ali povezali z nacionalsocializmom (ne prezrite oznake socializem). Ni pomagalo, da je velik del tako imenovanih liberalnih medijev do neskončnosti ponavljal podobna stališča, namesto da bi raziskal razloge, ki so povzročili porast strank, ki jih drugi imenujejo populistične. Te tako imenovane populistične stranke redko same zase trdijo, da so populistične; tako jih označujejo drugi, da bi jih s tem prikazali kot amaterske z neprofesionalnim političnim obnašanjem, in na ta način poudarili, da imajo močnega in karizmatičnega voditelja. Pogosto je tako zaradi tega, ker imajo vodjo, ki stoji "z ljudstvom" proti samozvani eliti. Mnogi danes menijo, da "elita" verjame ali daje vtis, da tako misli, da so navadni ljudje nevarni za demokracijo in da je elita boljša.

 

Do naraščanja tega, kar Eatwell in Goodwin opisujeta kot nacionalni populizem, ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni populizem se uporablja, ker je točnejši od zlorabljenega "populizma", ki poskuša stereotipizirati privržence novih strank, in nekatere občutljivejše, populizmu naklonjene stare stranke. Privrženci so opisani kot pretirano poenostavljeni in odtujeni ljudje. Eatwell in Goodwin nas spominjata, da je 62 milijonov ljudi glasovalo za Trumpa, 17 milijonov za Brexit, 10 milijonov za Le Penovo in 6 milijonov za Alternativo za Nemčijo; mnogi med njimi so mladi, številni so dobro izobraženi in mnogi imajo dobre plače. In potem sta tu še nizozemska in avstrijska svobodnjaška stranka, ki bi ju tudi lahko tako označili. Verjetno je res, da v svojo sredino privabijo majhen del skrajnežev, vendar so jih tudi stare stranke, samo pomislite na njihove antisemite. Te manjšine v "populističnih" strankah politični sovražniki predstavljajo, kot da so jedro strank, kar je oboje, zavajajoče in poceni pridobivanje točk. Kot pravita avtorja, je izrazita zaskrbljenost, ki jo kažejo volivci nacionalnih populističnih strank, resnična in utemeljena. O množičnem priseljevanju in etnični spremembi je treba razmišljati s te perspektive.

 

V to mešanico moramo tudi dodati na splošno velikansko nezaupanje tako do politikov kot do elit. Navadni ljudje mislijo, da ni pomembno, kakšne so težave, finančne in druge, elite se vedno dobro znajdejo, običajen človek pa dobi račun. Samo pomislite na bančno krizo v Sloveniji, ki jo je po mojem mnenju večinoma nadzirala politika. Kdo plačuje račune – davčni zavezanec s povišano stopnjo davka. Kdo je ustvaril probleme v Grčiji in drugih državah? Ne samo Grki, Italijani, Ciprčani, Španci itd., temveč tudi nemške in francoske banke, ki so lahkomiselno posojale denar. Kdo plačuje? Mnogi nezaposleni mladi v teh državah. 

 

Morali bi tudi upoštevati, da je naraščanje nacionalnega populizma reakcija na širjenje mednarodnih upravljavskih teles in globalizacije, ki navadne ljudi še bolj oddaljuje od vpliva in krepi moč elit. Pohlep nekaterih od teh organizacij ilustrira citat v knjigi Eatwella in Goodwina, izjava Jean-Clauda Junkerja v nekem intervjuju ob koncu 20. stoletja:

 

"Nekaj predpišemo, potem pustimo, da lebdi v zraku in nekaj časa čakamo, da vidimo, kaj se bo zgodilo. Če ni nobenega kravala in velikega cirkusa, ker večina ljudi ne dojame, kaj smo odredili, nadaljujemo korak za korakom, dokler ne dosežemo točke, s katere ni vrnitve."

 

Drug primer enake narave je odločitev gospe Merklove, da bo odprla vrata Evrope več kot milijonu migrantov, večinoma ekonomskih, in potem pozvala članice EU, naj prevzamejo svoj delež. Razmislite tudi o tem, da je bila Christine Lagarde, nova šefica ECB v Franciji na sodišču obsojena zaradi malomarnosti. Večini navadnih ljudi bi se s tako obsodbo možnosti za službo zmanjšale, ne pa da bi zasedli višja in boljša delovna mesta. 

 

Ni čudno, da se je pojavilo nezaupanje. Trump je na več načinov zmedel stare politične elite, ker se zdi, da skuša narediti, kar je obljubil v svoji predvolilni kampanji, kljub splošnemu prepričanju ulice, ki misli, da politiki govorijo eno in delajo drugo. To je pogosta značilnost proporcionalnih volilnih sistemov in večstrankarskih koalicij, ki pogosto pravijo svojim privržencem, da "zaradi koalicije ne moremo narediti, kar smo obljubili" ali "Bruselj nam tega ne bo dovolil". Nezaupanje je pogosto povezano s prepričanjem, da se tako imenovani liberalci, ki bi jih bilo morda zdaj primernejše imenovati neliberalci, zdijo zadovoljni z razkrojem države.

 

Pri presojanju Janeza Janše in njegove nove vlade v tem kontekstu lahko vidimo, da so njegovi sovražniki kar naprej podžigali nezaupanje, dostikrat popolnoma napačno, čeprav je to za njih politično delovalo. Vendar je očitno na strani ljudi in ga zato lahko smatramo za populista. Je slovenski Orbán? Tega ne vem, toda Orbánova politika je dostikrat ljudem prijazna, nekaterim se zdi trda, toda Madžari ga imajo radi. Nikoli nisem srečal Orbána, vendar je nekoč napravil name dober vtis, ko sem ga videl na pogrebu mojega prijatelja in je bil potem čisto zadovoljen s preprostim kosilom v angleškem pubu; vesel, da je med navadnimi ljudmi. Če bo Janez Janša ostal blizu ljudem, bi lahko imel enak uspeh. Če mu bo uspelo zmanjšati dušečo slovensko birokracijo, bo to dober začetek.

Nazaj