Portal Plus

Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?

Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje igralske naloge prečrpavali iz svojih realnih poklicev, prenašali so jih v okoliščine tridesetih let stalinističnega časa. Štiristo performerjev se je za dve leti preselilo na filmski set, kjer so živeli in v njem performativno reagirali s pozicije konstruirane resničnosti. To ni bila še ena od resničnostnih oddaj. Vse, kar se je odigralo, je bilo posneto samo z eno kamero. Kamerman je bil znameniti Jurgen Jurgens, ki je v času eksperimenta posnel sedemsto ur filmskega materiala. V tem resnično dolgotrajnem procesu ni nikoli zapustil Ilije, medtem ko je mnogo članov filmske ekipe obupalo v tem nečloveškem trajanju.

21.03.2020 22:00
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   Ilija Hržanovski   Vladimir Georgijevič Sorokin   Dau   Rusija   Tatjana Didenko   Inštitut   Konstantin Stepanovič Melnikov   Lev Davidovič Landau

Država je v nenehni tekmi z umetnikom! Država je kategorično ljubosumna na umetnika. Znanstveniki pa se državi vedno dostojanstveno podredijo. Država je aparat za uravnavanje živčnega sistema svojih državljanov. 

To je komentar o umetniškem filmskem podvigu - Dau! Naj vas najprej usmerim k osrednjima protagonistoma tega velikega načrta, k romanopiscu, dramatiku, libretistu in scenaristu Vladimirju Georgijeviču Sorokinu, in režiserju Iliji Andrejeviču Hržanovskemu. Oba sta bila in še vedno sta vztrajna kritika postsovjetske resničnosti, oba sta v svoji umetniški celovitosti silna. Tudi zato ju razumem kot klasika včerajšnjega dne. Sorokinova absurdistična ironija se je že zdavnaj izoblikovala in zasidrala v rusko literarno zgodovino. Njegovo umetniško izhodišče sem spoznal že v ranih devetdesetih letih prejšnejga stoletja. Z njim me je srečala kultna kulturna urednica prvega ruskega TV programa Tatjana Didenko.

 

Skupno umetniško projekcijo Hržanovskega in Sorokina, film Štiri, pa sem prvič gledal leta 2005. Takrat sem Ilijo Hržanovskega tudi osebno spoznal. Bilo je to v Ljubljani. Pred menoj je stal še mladenič. Že takrat sem iracionalno slutil, da bo ta mladi mož presegel idejo filma kot medija. To, kar berete, je komentar o konceptualizaciji filmskega podviga Dau, ne pa o realizaciji filmske pripovedi, še manj pa njena interpretacija. Zakaj je to tako, bo postalo kmalu jasno. Podvig Dau je Ilija Hržanovski pripravljal in snemal skoraj petnajst let. Vse od trenutka, ko sva se srečala, pa do lanskega leta, ko ga je zaključil in predstavil svetovni javnosti z netipičnimi otvoritvenimi obredi. 

 

Povejmo na začetku: umetnina Dau izhaja iz wagnerjanske kontinuitete celostne umetnine, iz gesamtkunstwerka. Ilija Hržanovski se je v obdobju teh petnajstih let emancipiral od Vladimirja Sorkina in njegove nadidentifikacijske humornosti. Sorokin v svojih knjigah še naprej nadaljuje s preigravanjem vzorcev ruskih krutosti in jih sprevrača v metafizični humor. V resnici se ni nikoli odmaknili od načelne postmodernizacije Rusije. Če je Sorokin klasik ruske literature, je Ilija Hržanovski s svojo surovo resnostjo inovator svetovne filmske umetnosti. 

 

Dau je znastveno-umetniški film, ki atraktira sovjetsko-stalinistični družbeni eksperiment. Eksperiment je tema in vsebina filma. Eksperiment je njegova osnovna modaliteta, eksperiment je kategorični negativec filma Dau. Ilija Hržanovski eksperimentira z performativnimi modeli filmske igre. Tako se ta dva modula, sovjetski družbeni eksperiment in postsovjetski filmski eksperiment srečata v metaresničnosti časovnega vmesnika.

 

 

 

 

Podvig Dau presega kino. Na začetku leta 2006 je bil še mišljen kot klasična filmska produkcija dveh močnih umetniških osebnosti, a se je v tem času probrazil v združeno umetniško delo Ilije Hržanovskega. Ta je za potrebe filma dal zgraditi distopični Inštitut, kot da bi ga oblikoval arhitekt Konstantin Stepanovič Melnikov (1890-1973). Osrednji protagonist filma je - poleg Inštituta - znanstvenik Lev Davidovič Landau (1908-1968), ki ga upravlja. Leva Davidoviča v filmu skrajšano naslavljajo: Dau. Lev Davidovič Landau je zgodovinska persona, znastvenik, dobitnik Nobelove nagrade za fiziko leta 1962. V filmu je upravljalec Inštituta in nosilec eksperimentov.

 

 

Koncept filmskega podviga

 

Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje igralske naloge prečrpavali iz svojih realnih poklicev, prenašali so jih v okoliščine tridesetih let stalinističnega časa. Štiristo performerjev - pozor! ne transformerjev - se je za dve leti preselilo na filmski set, kjer so živeli in v njem performativno reagirali s pozicije konstruirane resničnosti. Pozor! To ni bila še ena od resničnostnih oddaj. Vse, kar se je odigralo, je bilo posneto samo z eno kamero. Kamerman je bil znameniti Jurgen Jurgens, ki je v času eksperimenta posnel sedemsto ur filmskega materiala. V tem resnično dolgotrajnem procesu ni nikoli zapustil Ilije, medtem ko je mnogo članov filmske ekipe obupalo v tem nečloveškem trajanju.

 

Vsak posamičen performer je s svojimi poklicnimi funkcijami postal ena od koordinat eksperimenta. Matematik je postal matematik sovjetskega časa, fizik je postal fizik sovjetskega časa, bivši kagebjevec je postal kagebejvec. V filmu tako dejansko spremljamo štiristo identitetnih koordinat, seveda, če si tega le želimo. V podvigu spremljamo elementarno raziskavo biodinamizma. Oba Inštituta, tako historično-znanstveni kot novoveško-umetniški, sta bila zgrajena z namenom razumevanja kolektivne dinamike sveta. Pozor! Ne revolucije! Znanost v tem primeru razumemo kot orožje razrednega boja. Vse v Inštitutu je bilo usmerjeno v znanstveno totaliteto, v filmu pa v totalno umetnost. Vsak poizkus te vrste sproža utopično atmosfero, zaključi pa se v slabi eksperimentalni resničnosti. Z umetnostjo je na srečo drugače.

 

Boris Grojs meni, da so bili umetniki-avantgardisti tistega časa dvakrat poraženi, najprej s strani svojih tovarišev, ideoloških-avantgardistov, nakar še tako, da so njihovo delo prenesli v muzeje. In to ravno v muzeje, ki so jih z vsem svojim bitjem želeli porušiti in namesto njih zgraditi Inštitute, ki naj bi človeštvu omogočili novo resničnost.

 

Ilija Hržanovski bo s svojim posnetim materialom proizvedel poleg filmov filmske nadaljevanke, pričevanja-intervjuje, dokumentarne filme, filmske umetnine in še več. Do sedaj je zmontiral že trinajst filmov. Prvi ima naslov Dau: Nataša. Nekateri so že videli ure in ure filma Dau in so bili pretreseni. Sam sem videl koncentrat bodočega združenega umetniškega filma in sem pretresen. Država je v nenehni tekmi z umetnikom! Ne verjamete? Država je kategorično ljubosumna na umetnika. Znanstveniki pa se državi vedno dostojanstveno podredijo. Nisem ironičen. Država je aparat za uravnavanje živčnega sistema svojih državljanov.

 

 

 

 

Vdor spomina: Ob današnjem komentarju bi se rad spomnil gledališkega režiserja Anatolija Aleksandroviča Vasiljeva in njegove predstave Šest oseb išče avtorja (Luigija Pirandela). Sredi osemdesetih let prejšnejga stoletja je poizkusil z dolgotrajnim bivanjem igralcev v scenskem prostoru organizirati novo igralsko metodo. Konec vdora.

 

Lev Davidovič Landau je bil radikalen ateist. Bil je osebni prijatel Wernerja Heisenberga in Nielsa Bohra, razvijal je sovjetsko atomsko bombo, vzporedno pa je raziskoval svobodno ljubezen, ki naj bi postala temljno izhodišče svobode nasploh. Lev Davidovič se je zavzmal za seksualno osvobojenost in žensko emancipacijo! 

 

Ilija Hržanovski je s svojim produkcijskim brezumjem in s svojimi estetskimi kompetencami pred nas postavil mnoge hermenevtične alternative. Ilija Hržanovski je s svojim filmskim Inštitutom, ki predstavlja znanstveni Inštitut, vzpostavil popolnoma nove možnosti za filmsko performativnost (to ni le preprosta logika igre naturščikov). Ilija Hržanovski: Zahvaljujem se stvaritelju, da sem lahko zgradil portret sovjetskega bivanja, ki ga v resničnosti, vsaj v takšni obliki, ni nikoli bilo. A smo ga vsi skupaj resnično filmsko živeli.

 

Znotraj sovjetske stilne kode, v svetu brez scenarija, je vzniknila umetnost sama. Ilija Hržanovski: Vedno delam na tem, da se svet zgodi, bodisi naključno ali vodeno. To je moja obrambna destrukcija. To je moja filmska tovarna, ki proizvaja prostor.

 

Ilija Hržanovski je s pomočjo konfederacije interesov, brez božje in kulturne administracije s svojim podvigom oblikoval realen znanstveno-filmski Inštitut za razumevanje umetnosti, svobode in stila. Daleč je še čas, ko se bomo lahko brez zadržkov spustili v kompleksno interpretacijo filmske umetnine Dau. Za zdaj se lahko podredimo le volji konceptualizacije filmskega podviga. Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?

Nazaj