Portal Plus

Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest

Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in boja proti epidemiji. Ne bo konec v nekaj tednih, to najbrž večina že veste, pač pa bo trajalo več mesecev. Britanska vlada je pred dnevi prostodušno povedala, da bo trajalo do šest mesecev, preden se bo življenje na Otoku vsaj približno vrnilo v normalne tirnice ... Na kontinentu, kjer smo pred izbruhom pandemije živeli v iluziji solidarnosti, bratstva in svobode pod zastavo Evropske unije, pa bomo morali po koncu koronavojne resno razmisliti o tem, kaj storiti z EU, sploh njeno bruseljsko birokracijo, ki je največje razočaranje te globalne krize. V vmesnem času pa bo bistveno ohranjanje minimalne gospodarske aktivnosti na eni ter zagotavljanje socialne stabilnosti na drugi strani.

30.03.2020 23:59
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   koronavirus   Evropska unija   Velika Britanija   Italija   Bruselj   Evropska unija   zdravstvo   Slovenija   protikoronapaket   delodajalci

Fotomontaža: portal+

Ni avtoritete v tej državi, ki bi lahko jutri nagovorila ljudstvo z besedami, da bomo kot nacija sicer gotovo prebrodili tudi to hudo preizkušnjo, na nek način celo bolj kompleksno od desetdnevne junijske vojne 1991, vendar pa da smo mi tisti, ki sami sebi določamo, kako dolgo bomo živeli v tej napol izrednih razmerah. Ni avtoritete, ki bi ji nacija prisluhnila in jo upoštevala.

Namestnica britanskega ministra za zdravje dr. Jenny Harries je pred dnevi po poročanju BBC povedala (vir), da bodo ukrepi socialne distance pri njih ostali v veljavi naslednje tri do šest mesecev. Toda na Otoku so še daleč od vrhunca epidemije, ki se je v Evropo razširila pred približno šestimi tedni in danes še nikjer, niti v Italiji ne, ni dosegla vrha. Zaradi tega so britanske ocene morda celo preveč optimistične, vsaj kar se treh mesecev tiče. In če odmislimo beloruskega diktatorja Lukašenka, ki se bo skupaj s svojim narodom proti koronavirusu boril s hokejem, vodko in savno, potem je na dlani, da pravzaprav ni države v Evropi, kjer bi se oblast že javno izjasnila o tem, kakšno strategijo ima glede t.i. prekuženosti populacije. Ob predpostavki, da bo v prihodnjih tednih (mesecih?) za Covid-19 zbolelo 60 do 70 odstotkov Evropejcev, se zagotovo nihče ne upa pametovati o "najboljši strategiji", kajti težko si je predstavljati, kakšen pekel čaka zdravstveni sistem tiste države, kjer bo število okuženih najprej doseglo sedemmestno številko. Že če bi smrtnost ostala pri 1 odstotku, je to pri milijonu obolelih okroglih 10.000 ljudi. Pa odstotek smrtnosti bržkone ne bo nikjer v demografsko zelo postarani Evropi ostal pri tej cifri, ampak bo občutno višji.

 

Kolateralna škoda preobremenjenega zdravstvenega sistema so vsi ostali bolniki, kronično oboleli in poškodovani, ki zaradi izrednih razmer niso deležni normalne oskrbe. Poglavje zase v tej "knjigi mrtvih", ki se piše vsak dan znova, pa so varovanci domov za ostarele, kjer se koronavirus pokaže v vsej svoji smrtonosnosti. V Sloveniji smo imeli čas, dovolj časa, da bi domove že sredi februarja, ko sploh še ni bilo nobene znane okužbe, popolnoma izolirali in s tem morebiti preprečili vnos virusa med to najbolj ranljivo populacijo, kjer je - vsaj glede na izkušnje iz Italije - smrtnost dosegla dvomestno število.

 

 

Italija kot žrtev patološkega egoizma

 

Prav Italija, ki je postala v Evropi prvo bojišče in kjer smo z osuplostjo opazovali patološki egoizem in ignoranco velike večine drugih članic EU kot tudi Evropske komisije, je najboljši dokaz, kako se nikoli ničesar ne naučimo in kako nočemo videti resnice, pa četudi se nam dogaja tristo kilometrov stran od naše zahodne meje. Pred dnevi sem znancu, ki je prevzel precej izpostavljeno funkcijo v novi vladi, nežno sugeriral, naj Slovenija kot sosednja država vendarle do Italije pokaže kaj več od frigidnih bruseljskih birokratskih korifej in v Lombardijo napoti vsaj kak tovornjak opreme, zaradi mene plinske grelce, oddeje, zložljive postelje in nekaj šotorov. Gre za gesto, za solidarnost, kjer je pomembno, da človeku in sosedu v stiski pokažeš, da sočustvuješ z njim, da ga podpiraš.

 

Vlada je predlog "aktivnega državljana" preslišala, ima zagotovo pomembnejše delo. To seveda razumem, čeprav še vedno mislim, da smo Slovenci, ko gre za prijateljsko pomoč in solidarnost, neprimerno bolj sočutni in človeški od kakšnih večjih narodov, ki krojijo politiko Evropske komisije. Zaradi njihovega egoizma in odsotnosti empatije (ki so jo, roko na srce, v izobilju pokazali kvečjemu v primeru avtistične Grete Thunberg), kar se je, kot rečeno, dramatično izkazalo na ramenih Italije, močno dvomim v prihodnost Evropske unije kot take. Že leta 2015, ko je čustveno motena Angela Merkel, kanclerka brez otrok, v Nemčijo vabila sirske begunce, s čemer je ustvarila nepredstavljiv migrantski eksodus v dobršnem delu Evrope, je bila Evropska unija tik pred zlomom. Pa je šlo konec koncev zgolj za logistično vprašanje, kako usmerjati tokove arabskih (ekonomskih) migrantov iz juga proti severu. Že takrat smo se nekateri spraševali, kako neki bo takšna Unija preživela prvo resnejšo krizo. O pandemiji seveda nihče ni razmišljal, nismo vsi takšni geniji kot Bill Gates.

 

Leta 2020 pa je zgodilo natanko to: pandemija koronavirusa je zatresla temelje Evropske unije do te mere, da ne verjamem, da bo potem, ko bo virus obvladan, še kdaj tako lepo, kot je nekoč bilo. Morda bo Unija ohranila nekatere svoboščine, ne dvomim niti v kontinuiteto popolne ekonomske in carinske liberalizacije vendar pa v političnem smislu takšna zveza držav brez temeljite prevetritve nima prihodnosti. Morda so Britanci na nek svoj nepojasnljiv način to zaslutili že pred leti, ko so Bruslju rekli zbogom. Trenutna Evropska komisija, ki jo vodi najbolj nekarizmatična možna figura (ginekologinje Ursule von der Leyen so se njeni rojaki menda z velikim veseljem odkrižali), ne vzbuja niti najmanjšega upanja, da bo po koncu koronavojne spet vse po starem. Dvomim, močno dvomim.

 

 

Slovenci brez normativne integracije

 

V Sloveniji smo tokrat in zaenkrat še relativno stabilni, kar se epidemije tiče. Če se ponovno ne bi potrdilo, da je koronavirus v resnici prekletstvo bogatejšega sloja (v domovino so ga, spomnite se, februarja oziroma na začetku marca zanesli skoraj izključno tisti, ki so si privoščili zimske počitnice v Dolomitih, med njimi so izstopali zdravniki), bi se zadnji vikend morda lahko izognili sprejetju strožjih omejitev, med katerimi je najhujši udarec zagotovo omejitev svobode gibanja na občino, v kateri prebivamo.

 

Ljubljančani - no, in še kdo drug tudi - pač niso mogli zdržati in so morali na sprehod na Obalo ali na Bled, ker so tega pač vajeni in si niti v času epidemije ne pustijo soliti pameti. Pa v resnici ne gre za nič drugega kot za težave z avtoriteto oziroma travmo iz otroštva, tj. sindrom odsotnega očeta. Med nami je precej takšnih, ki so zaradi tega preskočili tudi normativno integracijo, zato ne priznavajo nobene avtoritete in si ne pustijo ničesar dopovedati. Dokler je to problem njihovih zakonskih partnerjev, sorodnikov ali prijateljev, se s tem soočajo psihoterapevti. Ko pa imamo opravka z de facto izrednimi razmerami, so stvari vseeno bolj resne. Zaradi takšnih neprilagojenih ljudi nas lahko čez teden ali dva doleti tudi policijska ura. Tega pa si, domnevam, nihče od nas ne želi.

 

Ni avtoritete v tej državi - in da je tako, nosimo vsak svoj del odgovornosti! -, ki bi lahko jutri nagovorila ljudstvo z besedami, da bomo kot nacija sicer gotovo prebrodili tudi to hudo preizkušnjo, na nek način celo bolj kompleksno od desetdnevne junijske vojne 1991, vendar pa da smo mi tisti, ki sami sebi določamo, kako dolgo bomo živeli v tej napol izrednih razmerah. Ni avtoritete, ki bi ji nacija prisluhnila in jo upoštevala. Če bomo ignorirali navodila in se še naprej obnašali kot da smo imuni na vse, tudi na koronavirus, potem bomo še nekaj mesecev preživljali dneve tako, da se bomo prekladali po stanovanjih in sanjarili o hrvaški obali, planinarjenju in sprehajanju po mestu.

 

 

Zdravje na prvem, denar na drugem mestu

 

Povedati ljudem neprijetno resnico je le navidezno vprašanje odnosov z javnostmi. Ljudem lahko nekaj poveš, lahko pa počakaš, da je pravi čas za to. Vlada se zanaša na t.i. nadzorovano širjenje epidemije, kar je najbrž edina kolikor toliko blaga in humana strategija, saj prepričuje masovno obolelost in posledični kolaps zdravstenega sistema. Toda vse bo delovalo do trenutka, ko bo ekonomija delovala oziroma se nihče ne bo soočil z vprašanjem svoje finančne eksistence. Zaradi tega je pravkar obravnavani vladni "protikoronapaket" (vir) edina pot, da Slovenija prihodnji mesec ne bo ekonomsko, predvsem pa socialno implodirala. Kajti velika večina gospodarstva, ki že drugi ali tretji teden stoji, nujno potrebuje pomoč in razumevanje države, v nasprotnem bo že 1. maja na zavodu za zaposlovanje prijavljenih vsaj 200.000 brezposelnih.

 

Vlada je s pripravo zakona - uradno se imenuje Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije Covid-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (vir) -, s katerim želi ublažiti posledice epidemije, seveda hitela. Zaradi tega je vanj pomotoma vnesla varovalko - zavezo, da delodajalec ne bo odpuščal. Iz 22. člena, ki govori o delodajalcu, upravičenem do pomoči za subvencioniranje plač, je bila najprej odstranjena zaveza, da za enak čas, kot bo prejemal subvencijo za plače na delo čakajočih, po koncu ukrepov ne bo smel odpuščati. V obrazložitvi člena, na strani 51 zakonskega predloga, se ta zaveza spet pojavi. Takšna rešitev je nevarna, saj lahko pripelje do nevzdržnega položaja tako za delodajalce (ki ne bodo mogli jamčiti, da ne bodo odpuščali), kot za delavce, kajti v primeru, da ovir za njihovo odpuščanje ne bo, jih bodo podjetja preventivno začela odpuščati že v mesecu aprilu, torej čez nekaj dni (!). Odvetniške pisarne že množično pripravljajo odpovedi pogodb

 

Varovalka o prepovedi odpuščanja še šest mesecev od začetka delavčevega čakanja na delo je torej napaka. Če se namreč ekonomija po šestih mesecih ne bo ponovno zagnala oziroma se podjetja ne bodo hitro spet postavila na noge, se delodajalci k temu ne bodo želeli zavezali (kar je z njihove strani logična in racionalna odločitev), zato bodo raje zaposlene začeli odpuščati že takoj, ne pa jih pošiljali na čakanje.

 

Predlagatelj zakona pa bi moral biti pozoren še na en ukrep, ki po mnenju podjetnikov ni dobro domišljen - in sicer nadomestilo plače, ki velja šele za delo, opravljeno po 1. aprilu. To pomeni, da bo moralo podjetje X sredi meseca maja izplačati neto nadomestilo za plače za mesec april in akontacijo dohodnine, država pa bo podjetju potem to nadomestilo povrnila 10. dan po mesecu izplačila, torej 10. junija. To je več kot 60 dni od danes, kar pomeni, da bodo morali delodajalci ob praktično ustavljeni proizvodnji zagotoviti denar za financiranje dveh plač svojih zaposlenih ... kar se v teh razmerah zdi misija nemogoče!

Nazaj