Portal Plus

Človeške in socialne stiske med epidemijo: "Otroci so preveč jedli, zmanjkalo nam je vsega."

V sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje objavljamo šest zgodb, ki bodo marsikoga od vas pretresle in ganile. Toda takšne dejansko so, v njih ni nobenih olepšav ali pretiravanja. Mnogi ljudje in številne družine, ki so že pred epidemijo komaj shajali čez mesec, zdaj pa so starši ostali še brez zaposlitev. Posebej ranljive so socialno ogrožene družine z majhnimi otroki. Stiske ljudi so hude, pogosto pripeljejo do družinskega nasilja, alkoholizma in odhodov. O tem, da so travmam še posebej izpostavljeni otroci, ni treba posebej govoriti. Kogar se bodo zgodbe, ki vam jih predstavljamo, dotaknile do te mere, da se bo odločil za finančno pomoč družinam v stiski, lahko svoj prispevek donira že s poslanim SMS z besedo VERIGA ali VERIGA5 na številko 1919. Sredstva pa lahko nakažete tudi na transakcijski račun Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste Polje, ki ga najdete na koncu članka. Za vsakršno pomoč se vam iz srca zahvaljujemo.

14.04.2020 17:00
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   starši   otroci   stiska   socialna stiska   epidemija   ZPM Ljubljana Moste Polje   epidemija

V času razglašene epidemije in ukrepov "ostani doma" me je mož, ki je že pred tem postajal nasilen do mene in moje hčere, zaklenil v  kopalnico. Zaprti sva bili skupaj s šestletno hčero, seveda pomanjkljivo oblečeni - v trenirki, saj sva bili doma. Nisva imeli dostopa do hrane, šolskih potrebščin, oblačil, postelje. Celo obiskoval naju je v "kletki" in po nama so padali tudi udarci. Končno sva lahko zamenjali prostor, pod enakimi pogoji. In ko sem morala na toaleto, je prišel za menoj. Padale so zmerljivke, grabil me je za vrat, porinil v steno ... Končno sva se uspeli osvoboditi. In tekli na policijo. Odpeljali so naju. Na varno. Pri njih je ostala le kazenska ovadba. Odločba o prepovedi približevanja. Toda v hiši so ostala oblačila, higienski pripomočki, učbeniki moje hčere. V hladilniku in položnicah je ostala cela moja plača in minus na računu, vsi moji dokumenti. V tej varni hiši sem brez vsega. Po enajstih letih dela in vlaganja v skupen dom. Z deklico, ki očeta noče več videti. Ki se ves dan skriva v mojem naročju, ki potrebuje tolažbo, mir, ljubezen. In pravkar izvem, da izredne razmere pomenijo tudi konec moje redne zaposlitve. Zdravi sva. Vsaj to. Toda - ko pokličem na pristojni CSD - pravijo: Niste opravičeni do "socialne".  Vem, nisem edina, zato želim deliti svojo izkušnjo.

 

 

+++

 

Poslušam, kaj vse naj bi imeli - kot olajšanje stanja, v katerem se je zašel praktično ves svet. Ampak ta moj mikrosvet je moja družina. Trije v družini smo že prvi teden morali ostati doma. Dela od doma za naše dejavnosti ni.  In tako mož kot sama in moja mama smo delali za osnovno preživetje. Ne bo ga, kajti vsi trije smo v tednu dni prejeli sklepe o prenehanju dela. V kraju kjer živimo ni prav nobenih pogojev nove zaposlitve. Tako si želim, da bi se imeli lepo, pa ni ure dneva, da se ne bi naš ogovor osredotočal na problem, v katerem smo se znašli. Otroka, prvi srednješolec, drugi osnovnošolec, oba vajena skromnosti, v strahu vprašujeta, kaj sedaj. Nimata računalnika, nimamo niti elektronske povezave - tudi dostop do sošolcev v tem času ni mogoč. Ne sledita učenju na daljavo. Ne morete verjeti, kako nas je strah prihodnosti.

 

 

+++

 

Težko je predstavljati, kako je živeti v sobi, ki je hkrati kuhinja in spalnica. Kopalnica je skupna za več stanovalcev. Vrata se ne zapirajo. Imam sina, ki zaključuje osnovno šolo, pa triletnika, ki potrebuje ogromno prostora. Večji sin je bil že zaradi stanja, v katerem smo se znašli, povsem izključen iz družbe vrstnikov. Sedaj obupuje. Spi na tleh, v predsobi. Tam ni naravne svetlobe. Tudi v njegovi duši je tema. Kar naprej grozi, da se bo, če ne bomo čimprej zaživeli v drugem stanovanju, ubil. Sama sem bolna. Že prej nisem prejela zdravniškega potrdila, da sem sposobna kakršnegakoli dela. Kaj šele bo. Bojim se za sina, bojim se bolezni. V enem vhodu in skupnih toaletnih prostorih nas je 11. Iz različnih koncev in različnih skupnosti. Nimam pa sredstev niti za prehrano, kje so šele čistila in razkužila. Nočem tožiti, ampak živeti, tako kot živimo v strahu za otroka, v strahu pred boleznijo. V bedi kot jo živimo, pa ni vredno.

 

 

+++

 

Prosim pomagajte moji hčeri. Na porodniškem dopustu je, njen mož pa je ostal brez dela in zaslužka. Prvi teden zapore podjetij. Imata dva otroka. Eden je šoloobvezen, drugi ima komaj nekaj mesecev. Moj zet se nikakor ni zmogel sprijazniti s stanjem v družini. S tem, da bodo ostali brez sredstev za osnovno preživetje. Pričel je postajati nestrpen. Zmerjal je ženo, jezen je na otroka, ki mu zaseda računalnik za šolske obveznosti na daljavo. Živcira ga jok dojenčka. In nestrpnost je prešla v dnevno nasilje. Družina nima hrane, hči ne zmore več dojiti otroka, nima sredstev za adoptivno mleko, pleničke. Stanje je nevzdržno. Prosim, pomagajte ji. Sama se vam ne upa oglasiti, da ne bi bila deležna še večjega nasilja.

 

 

+++

 

Jočem, ne morem nehati. Ker ne zmorem več. Z otroki se zapiramo pred sosedi, ker smo ostali brez vsega. Otroka zahtevata, sama pa nimam. Ne hrane, ne volje, pa tudi živcev ne več. Nikoli nisem udarila otrok, ker smo se vselej lahko pogovorili. Pridni so bili. Sedaj pa mi gredo na živce. Preveč so jedli, zmanjkalo nam je vsega. Mož se je nekaj dni prepiral z menoj, me klofnil, se napil in odšel. Je dejal, da nas ne prenese več. Večji sin potrebuje pomoč pri razlagi snovi, ki jo prejema od učiteljev. Ne morem mu razlagati, ker ne zmorem niti misliti. Če bo tole stanje trajalo, me bo pokončalo in moje otroke tudi.

 

 

+++

 

Ali obstaja možnost, da dobim računalnik za moja dva šolarja? Oče samohranilec sem. Živimo na deželi, v stari hiši. Pravijo, da je nevarna. In je res. Pretekli teden se je podrl en del. Sedaj jo popravljamo skupaj z otroki. Ona dva  mešata malto, sam pa zidam. Še dobro, da sem imel doma material, ki je bil pripravljen za gradnjo kokošnjaka.   Prosim vas za računalnik. Nimamo ga. In otroka ne moreta slediti učenju na daljavo. Sem klical v šolo, pa so dejali, da naj se nekako znajdem. Hudo mi je. Zaradi mojih dveh pridnih fantov mi je hudo. Zaslužila bi si mnogo več, kot že teden dni bele makarone in riž na vodi. Za kaj več pa nimamo. Tudi mene je doletelo. Takoj, ko so zaprli podjetje, sem prejel sklep o odpovedi delovnega razmerja. Ne vem, res ne vem kako bomo preživeli to obdobje.

 

 

---------------------

Pomagajmo ljudem, ki so se zaradi epidemije Covid-19 znašli v stiski! Portal+ se je odločil, da kot medij podpre delovanje Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, od koder so nam posredovali nekaj najbolj pretresljivih zgodb, ki se dogajajo tukaj in zdaj, v naši neposredni bližini. Vsem, ki želite pomagati, se zahvaljujemo. Svoje prispevke družinam v stiski lahko namenite bodisi s poslanim SMS z besedo VERIGA ali VERIGA5 na številko 1919, lahko pa se odločite tudi za donacijo prek bančne transakcije:

 

ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJE

PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA

IBAN: SI56 3300 0000 1303 865

BIC: HAABSI22

KODA: CHAR

NAMEN: HUMANITARNA POMOČ DRUŽINAM

SKLIC: SI00  650-650

Nazaj