Portal Plus

13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih

V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v Trstu, ta simbol slovenstva v mestu. Predsednika Slovenije in Italije Pahor in Mattarella nameravata ob tej priliki na bazoviški gmajni in ob bazoviški fojbi skupaj položiti vence. Ta pogumen korak v duhu evropske sprave, ki ga nekateri želijo preprečiti, velja pozdraviti. Zanimivo pa je to, da je kritike slišati s strani tistih, ki so jih običajno polna usta zavzemanja za vseevropsko povezovanje, spoštovanje človekovih pravic in vladavine prava ter usmeritev v prihodnost ...

03.07.2020 06:17
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   Trst   Narodni dom   Slovenci   manjšina   Italija   Borut Pahor   Sergio Mattarella

Foto: Urad predsednika republike

Sosedov si ne moremo izbirati in z njimi je treba živeti.

Diplomacija lahko v odnosih med državami načeloma odigra pomembno vlogo. Če je na delu, seveda. Je sinonim za dialog, za pogajanja, za preseganje starih zamer, za mirno reševanje problemov in za krepitev sodelovanja. Njen pomen je za odnose med sosednjimi državami še toliko večji. Sosedov si ne moremo izbirati in z njimi je treba živeti. Ko med sosednjima državama ni več pravih stikov, srečanj, pogovorov in sodelovanja, se njunim medsebojnim odnosom slabo piše. V najslabšem primeru lahko nezaupanje pripelje tudi do nasilja, kar seveda predstavlja poraz diplomacije. Za diplomacijo tudi pravijo, da predstavlja umetnost mogočega, da morata torej dialog oziroma pogajanja pripeljati do rezultata, ki bo zadovoljiv za obe strani.

 

Omenjenega se pri nas vsi očitno še ne zavedajo. S strani nekaterih je zadnje čase slišati pomisleke in nasprotovanja diplomatskim aktivnostim, ki potekajo med visokimi predstavniki Slovenije in Italije. Je res preveč, če se v času soočanja s COVID-19 ministra za zunanje zadeve sosednjih držav v mesecu dni srečujeta že tretjič? Je res preveč, če bosta predsednika držav ob vračanju Narodnega doma v Trstu (simbola slovenstva v mestu) slovenski manjšini ob stoti obletnici njegovega požiga skupaj položila tudi vence k spomeniku bazoviškim junakom (drugemu simbolu slovenstva v Trstu ) in k bazoviški fojbi? Če se bosta torej 13. julija v duhu evropske sprave poklonila slovenskim žrtvam fašističnega nasilja in Italijanom (in ne samo njim), ki so jih pripadniki jugoslovanskih (slovenskih) komunističnih oblasti po koncu II. svetovne vojne pometali v kraška brezna?

 

Zanimivo, da je kritike slišati s strani tistih, ki so jih običajno polna usta zavzemanja za vseevropsko povezovanje, spoštovanje človekovih pravic in vladavine prava ter  za usmeritev ne v preteklost, ampak v prihodnost. Niso važne le besede, še manj, če so izrečene s figo v žepu. Važna so dejanja, konkretni pogumni koraki in to na obeh straneh.

 

Italijanski fašizem je nam Slovencem prizadejal veliko gorja. Vsekakor ne smemo dopustiti, da se na to pozabi ali celo zanika. Za razliko od Nemčije, ki je odločno obračunala z nacizmom, Italija tega s fašizmom ni uspela storiti. Še vedno je zaslediti ostanke iredentizma, starega sovraštva in predsodkov. Lani sem ob obisku skupine Slovencev iz Slovenije in zamejstva v nekdanjih taboriščih iz II. svetovne vojne v Viscu in Monigu na portalu+ zapisal, da si moramo Slovenci prizadevati, da se spomin na  takratno dogajanje ohranja in pri tem spodbuja italijansko stran, da spoštuje zgodovinsko resnico. Na zidu vojašnice v Trevisu je bila namreč ob prisotnosti krajevnih italijanskih civilnih in vojaških oblasti ter slovenskega veleposlanika odkrita večjezična spominska plošča, posvečena slovenskim taboriščnikom.

 

Ne glede na sosledje dogajanj pa je na drugi strani potrebno priznati, da je v tednih po koncu vojne v Gorici in Trstu pod upravo Titovih partizanskih sil prišlo do zločinov. Med žrtvami so bili gotovo tudi taki, ki so v preteklosti storili zločine nad Slovenci. Vendar znajti bi se morali pred sodišči, ne pa da jih je vzela noč in da so končali v fojbah. Očem anglo-ameriških zaveznikov to ni ostalo prikrito in je ob uvedbi komunističnega sistema v Jugoslaviji in z njeno tesno povezavo s Stalinom prispevalo, da sta Trst in Gorica pripadla italijanski republiki.

 

Vendar je to preteklost. Potrebno jo je presegati s skupnim življenjem in tesnim sodelovanjem v okviru EU in Nata. Pri tem ima slovenska diplomacija, kot rečeno, pomembno vlogo. Velja omeniti nekaj prelomnih korakov, ki so prispevali k napredku v odnosih z našo zahodno sosedo. Veleposlaniku Marku Kosinu je leta1992 uspelo z italijansko stranjo doseči dogovor o nasledstvu Osimskih sporazumov. Z njimi se je dokončno uredilo mejno vprašanje in okrepilo čezmejno sodelovanje. Leta 2001 je bil v italijanskem parlamentu sprejet Globalni zaščitni zakon za Slovence v Italiji, ki se nanaša ne le na Slovence v tržaški in goriški, ampak tudi videmski pokrajini. Ko bo v celoti uresničen, bo slovenska manjšina v Italiji ena bolj zaščitenih v Evropi. Ministra za zunanje zadeve Angelino Alfano in Karel Erjavec sta ob obisku slednjega v Rimu leta 2017 dosegla dogovor o vrnitvi Narodnega doma ob stoti obletnici njegovega požiga.

 

Vse seveda vedno ni teklo gladko oziroma kot bi si želeli. Spomniti velja npr. na italijansko pogojevanje naše sklenitve pridružitvenega sporazuma z EU in odpiranje že rešenih vprašanj. Tudi tu je diplomacija ob pomoči EU na koncu našla rešitev – t.i. španski kompromis. Z Italijo tako že 16 let delimo članstvo v EU in Natu in nekaj let manj v schengenskem območju. Italija je naša druga najpomembnejša trgovinska partnerica in italijansko vojno letalstvo v okviru Nata varuje naše nebo. V prihodnjih dneh bomo spet priča novemu, lahko bi rekli zgodovinskemu koraku, pomembnemu  za slovensko-italijanske odnose in našo manjšino. Dobri meddržavni odnosi se zrcalijo tudi na njej. Skupno dejanje predsednikov dveh demokratičnih držav Pahorja in Mattarelle velja podpreti in se nato usmeriti k reševanju ostalih odprtih vprašanj. Ne nazadnje bo potrebno doseči stalno zastopstvo predstavnikov slovenske narodne skupnosti v obeh domovih italijanskega parlamenta v Rimu.

 

Kako pomembni so normalni odnosi in tesno medsebojno sodelovanje, kako odvisna je naša Primorska od pokrajin dežele Furlanije-Julijske krajine in obratno, je pokazala kriza ob COVID-19 oziroma zaprta meja. Če kdo ne verjame, naj vpraša naše igralnice, trgovce, gostilničarje in druge obrtnike. V odnosih med državama je bil v minulih desetletjih dosežen velik napredek. Sožitje ob meji je moč vsekakor še izboljšati. In to s strpnim in vztrajnim demokratičnim dialogom na vseh nivojih in iskanjem novih oblik vsestranskega sodelovanja v obojestransko korist – navkljub mazaškim akcijam Casa Pound na stavbah slovenske skupnosti v zamejstvu ali zanikanju preteklega komunističnega nasilja in poveličevanju njegovih simbolov s strani nekaterih pri nas.

Nazaj