Portal Plus

Ko sem na odru in so vame uprte stotine oči, se šele zavem, da zares obstajam!

Katarina Stegnar povezuje svojo osebno obliko z natančno nadzorovanim izjavljanjem. Tudi takrat, ko se v njej sproži interpretativni zanos. Zaveda se, da mora akter popolnoma nadzirati svoje pretirane občutke - svoj patos. Njen talent ni v tem, da čim močneje podoživlja dramo, temveč da nam pokaže polno zavest o lastnem izboru znakov doživljanja. Videl sem njen talent zadržanosti in izjavljanja. Z njo sem sodeloval v dokudrami Republika Slovenija. Katarina Stegnar je atraktirala državno tožilko Barbaro Brezigar. Kako stoična je bila v njeni komičnosti.

 

04.07.2020 21:59
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   performans   gledališče   Katarina Stegnar   Hamlet   igralec   Dennis Oppenheim   Via Negativa   Republika Slovenija   Antonin Artaud

Foto: Mediaspeed

Gledališka fraza pravi: znoj na Hamletovem čelu ni Hamletov, temveč znoj izvajalca, ki uprizarja Hamleta. V znojni kapljici vidimo razliko med transformansom, popolnim preoblikovanjem izvajalčevega telesa in duha v drugo identiteto, in performansom, kjer v scenskem prostoru gledamo osebno obliko izvajalca.

Dogodkovna umetnost je prepojena s problematiko izvajalčevega istovetenja. Performativne umetnine nam z neposrednim ukrepom (akcijo) in učinkom (efektom) oblikujejo obrede prihodnosti. V performansu se odnos - kot da je, preoblikuje v dejanski - je! Performans (zapisan s slovensko transkripcijo) je osebna oblika izvajalca. Je dosledna vzpostavljanjot treh i-jev: izvedbe, izvajanja in izjavljanja. Performer omogoči gledalcu, da podoživi njegovo lastno stanje. To je kategorično drugačna situacija, kot ga omogoča tradicionalno dramsko gledališče. Vsak od nas je v svetu resničnosti le izvajalec lastne identitete.

 

Gledališka fraza pravi: znoj na Hamletovem čelu ni Hamletov, temveč znoj izvajalca, ki uprizarja Hamleta. V znojni kapljici vidimo razliko med transformansom, popolnim preoblikovanjem izvajalčevega telesa in duha v drugo identiteto, in performansom, kjer v scenskem prostoru gledamo osebno obliko izvajalca. V kaplji potu smo sredi petdesetih let prejšnejga stoletja prepoznali novo umetniško obliko, na začetku sedemdestih let pa smo že dobili upoštevanja vredne mojstrovine (Dennis OppenheimBralni položaj za opekline druge stopnje), v zadnjih desetletjih pa se je izoblikovala logična kontinuiteta performativne umetnosti. Del te so tudi informansi kot posebna oblika postgravitacijske umetnosti, ki pa je v današnjem komentarju nimam namena tematizirati.

 

Performativno delovanje je naravni povzročitelj našega igranja vlog v realnem življenju. Naj na tem mestu omenim težave, ki jih imamo s prevajanem besede - performance (angleška transkripcija), katere prevod je predstava, istočasno pa pomeni zvrst scenske umetnosti, katere prevod bi lahko bila besedna zveza - osebna oblika.

 

V komentarju bom osvetlil umetniško izjemnost igralke in performerke - akterke Katarine Stegnar. Spraševal se bom, kaj doživlja med tem, ko uprizarja dogodek? Saj njenega življenja ne moremo preprosto ločiti od njenega umetniškega delovanja, eno se projecira v drugo. Performans se pojavi v zgodovinski kontinuiteti zaradi cele vrste omejitev, ki jih ima tradicionalno gledališče in jih nikakor ne more preseči. V tem času so se izoblikovale različne strategije, tako da imamo danes cel niz zvrsti performansov. Vse po vrsti pa sprožajo ontološke predstave o našem bivanju.

 

Katarina Stegnar deluje med drugim v eksperimentalni gledališki uniji Via Negativa, ki jo vodi izvrsten umetnik Bojan Jablanovec. V njej se posveča združevalni poetiki gledališkega uprizarjanja in performativnega izjavljanja, v tisto tretje, ki še nima imena. V performansih Katarina Stegnar izjavlja svojo pozicijo različnih leg človeškega, ženskega. Preko natančno zasnovanih gledaliških eksperimentalnih stanj Katarina Stegnar v performansih (Incasso, Viva Verdi, Bi ne bi, Štiri smrti, Sramota - Out, To je šele začetek, Generalka za generacijo) z metodo skeleta artikulira različne ravni svojega bivanja. Pred kratkim sem komentiral igralsko delovanje njenega življenskega partnerja, tako v resničnosti kot v umetnosti, Primoža Bezjaka. Oba pa izhajata iz divizje Mladinskega gledališča.

 

Rad se ponavljam: Katarina Stegnar in Primož Bezjak sta akterja mnogih gledaliških praks. Njun velik dosežek je, da sta z ostalimi gledališkimi reformatorji intezivno sodelovala pri spremembi nevzdržne igralske pozicije, ki je prevladovala skoraj celo prejšnje stoletje, da je igralec le poustvarjalec tujega besedila. Skupaj z drugimi reformatorji sta jo spremenila v danes veljavno definicijo: Igralec je - avtor. Gledališko ali performativno predstavo oblikujeta s pomočjo osmoze, razporejata nastajajoče nize jazov v emotivno-intelektualna stanja, s pomočjo katerih se gledalec v avditoriju istoveti.

 

Ponovno smo na začetku današnjega teksa: dogodkovna umetnost je prepojena s problematiko izvajalčeve identifikacije. Katarina Stegnar sama sebe predstavlja občinstvu prek različnih ravni njene stvarnosti. Upira se ideji vključevanja privlačnih energij v produkcijo poslušnih (podrejenih) teles. Pred nami sproža osvobojeno telo v imenu emancipacije vseh teles. Uprizarja umetno zgrajen jezik konfliktnih stanj lastne identitete.

 

Digresija: pokazati se, osvetliti samega sebe v vseh možnih legah človeškega je poseben dosežek razsvetljenskega sveta. Anton Linhart pravi: Odločil sem se postati slaven (viden)! Konec digresije.

 

Katarina Stegnar povezuje svojo osebno obliko z natančno nadzorovanim izjavljanjem. Tudi takrat, ko se v njej sproži interpretativni zanos. Zaveda se, da mora akter popolnoma nadzirati svoje pretirane občutke - svoj patos. Njen talent ni v tem, da čim močneje podoživlja dramo, temveč da nam pokaže polno zavest o lastnem izboru znakov doživljanja. Videl sem njen talent zadržanosti in izjavljanja. Z njo sem sodeloval v dokudrami Republika Slovenija. Katarina Stegnar je atraktirala državno tožilko Barbaro Brezigar. Kako stoična je bila v njeni komičnosti.

 

Pojmovni svet, ki se razpira v transformativnem gledališču, ima že tisočletno tradicijo, performativni pa se šele vzpostavlja. Zato zelo težko določimo in prepoznamo njegove pojmovne razlike. Ravno Katarina Stegnar jih s svojim delovanjem vztrajno definira.

 

Pronicljiva natančnost odličnih akterjev skupine Via Negativa in Katarine Stegnar omogoča scenska stanja posebne vrste. Predvsem se zavedajo tako teksta kot konteksta določene scenske naloge. Z režiserjem se vzpostavi ideja načina (režim - režija) delovanja dogodka. Znotraj oblikovanja načina izvedbe pa akterji organzirajo svoj dogodkovni material. To ni ne gledališka predstava ne performans, to je več od obeh. Zaenkrat še nima imena, mogoče "atraktiranje"?

 

Vrnimo se na začetek, v komentar o igralki in performerki Katarini Stegnar, ki izvaja samo sebe in istočasno hoče biti sama sebi zvesta. Razbija meje resničnosti. Če vas slučajno zadnji stavek bega, vam bom predstavil misel enega prvih protoperformerjev Antonina Artauda: Ko sem na odru in so vame uprte stotine oči, se šele zavem, da zares obstajam!

 

V transformansu biva večstoletna zgodovina uprizarjanja tako tragedije kot komedije. Nastanek tragedije (iz ditiramba) in nastanek komedije (iz faličnih obredov) nas še danes povezuje s tiočletnim izhodiščem umetnosti uprizarjanja. V performansu pa lahko biva tako znanstveno predavanje, politični nastop ali cerkvena pridiga. Resnica biva v besedi izvajalec. Vzpostavi se vzopredna resničnost, v kateri prek izvajalčeve svobode in igre doživimo energetski udar, ki ima potencial, da nas prenese prek vmesnika med resničnostjo in navideznostjo v bodočnost. 

 

Katarina Stegnar se zoprstavi dikatatu avtomatskega veriženja dramskih vlog, zoperstavi se vnaprej pričakovanemu repertoarju Ofelij. Predvsem pa redefinira vse možne gledališke konvencije. Vključuje tako osebno dramo kot sebi lastno obrednost, ki ji s stopnjevanjem omogoča vzpostaviti različne sisteme preobrazbe.

 

Da! Osvoboditev je totalna združitev, je neprisiljen erotičen odnos do resničnosti in resnice, pravi moj prijatelj. V imenu preteklega dogodka, spodbuja vstajenje vrednot. Mikrokozmos se vsak večer sreča v istem prostoru in se prek slučaja obnavlja. Vsak večer se soočamo z včerajšnjim dnem. Vsak večer raziskujemo duhovne vrednote predhodnega dne. To so vedno odgovorne študije različnih ravni resničnosti, ki jih razpira resnica. To je oblikovanje gledališča ontološke strategije. Vse to pa ni vprašanje naših želja, ampak tistega, kar se bo zgodilo. Naj se! Umetniki smo pripravljeni.

Nazaj