Portal Plus

Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?

Ali bi obseg in narava kršitev povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade Janez Janša) tako močno ogrožala temeljne ustavne vrednote, bi naj torej skrbno odločil predsednik države; izvoljena oseba polnega zaupanja, neobremenjena s pripadnostjo političnim in lobističnim silnicam. Pooblastila predsednika države bi torej več ne bila subsidiarne, temveč izvršitvene narave. Po vsej verjetnosti bi moral set ukrepov na potrditev v državni zbor, ter šele po potrditvi v hitro postopanje z vnaprej oznanjenimi posegi v ustavno polje. Delovanje bi moralo biti po svoji naravi radikalno, vendar v polni smiselni povezavi s cilji in naravo posegov. 

05.07.2020 11:00
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ključne besede:   pravosodje   vlada   parlament   Rajko Pirnat   ustava

V teoriji nekaterih teoretikov ustavnega prava je zaznati oceno, da bi naj, kadar gre za paralizo ustavnega delovanja vej oblasti, o potrebi uvedbe izrednega stanja odločal predsednik države. Pri obstoju načela delitve oblasti bi ne bilo  primerno izvajati tovrsten poseg po drugi oblastveni veji.

Slovenija se vsekakor dlje časa nahaja v stanju neustreznega delovanja posameznih sistemov in vej oblasti, česar v dani situaciji praktično ni možno rešiti  znotraj ustavnih omejitev. Poskusi reševanja neustreznosti zadenejo ob realnost političnega dualizma. Trajni razpored političnih moči kaže na dolgoročni pat položaj, na izenačenost dveh političnih polov z določenim naskokom enega. Politična stran bi naj protiustavno zlorabljala nezmožnost vplivanja na relaciji (pravo)sodne in izvršilne veje oblasti. V tej povezavi je opozoriti na vidnega pravnega strokovnjaka dr. Rajka Pirnata, ki graja posege politike v pravosodje, izražene v nedavnem svarilu predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu, ki bo moral prevzeti odgovornost za posledice pozivanja na umor političnega programa, imenovanega po konkretni osebi, ter za selektivno uporabo policijskih usmeritev k določenim tipom preiskav. 

 

Dr. Pirnat zaznava poseg v načelo delitve oblasti, celo zametke diktature. Državno tožilstvo (napačno!) všteva v pravosodje, izenačujoč ga s sodstvom, zaradi česar bi naj bile možnosti posega politike omejene tudi v ta organ. Pismo politika oceni s sledečo mislijo: "Veste, vlada in oblast je zato, da zagotovi izboljšanje razmer na tem področju." Nekaj vrstic dalje poziva politiko na zadržanost pri grajanju dela policije ter s tem k prispevanju umiritvi konfliktov. Opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu torej tolmači kot nedovoljen poseg v temelje ustave.

 

 

I.

 

Dr. Pirnatu ne gre oporekati, ko opozarja na načelo delitve oblasti, ki brani najšibkejšo vejo pred močnejšima dvema (ki sta v osnovi ena sama – politična). Pravilno opozarja na pravico državnega tožilstva po avtonomni presoji, ali določena dejavnost vsebuje znake kaznivega dejanja. Pravilno opozarja na kršitev temeljev ustave, kadar se ogrozi načelo nevmešavanja v delovanje sodstva. Vendar pa dr. Pirnat ni jasen pri sredstvih za izboljšanje razmer ter pri izbiri načinov relaksacije konfliktov. Potrebno bo poseči po smiselni, iz konteksta izhajajoči razlagi. Avtor izboljšanje razmer - kot kaže - razume v nuji po krepitvi samostojnosti pravosodja in izboljšanju materialne podlage, nadalje kot politiki strogo zamejitev kritiziranja stanja in razmer, posebej pri obravnavanju konkretnih primerov. Politika naj opusti kritiko MNZ, kadar le-to izvršuje naloge državnih tožilstev. Konflikte je torej treba umiriti, da bi se lahko delovalo ustavno, ne diktatorsko, v duhu sodobnih demokratičnih načel. V pozivu predsednika vlade zaznava ne le nedovoljen pritisk, temveč celo prvine diktature kot vrhnje oblike protiustavne drže.

 

Dr. Pirnat ne odgovori na vprašanje, kako naj veja oblasti ravna, kadar pri drugi opazi kontinuirane metode protiustavnega delovanja, ki ogrožajo temeljne ustavne vrednote?! Če bi, denimo, državno tožilstvo in policija  namenoma časovno in vsebinsko neenako obravnavali posamezne kategorije fizičnih in pravnih oseb v smislu neobravnavanja pripadnikov neke politične opcije, medtem ko bi naj ekspresno obravnavali pripadnike druge; kadar bi ščitili pripadnike lobističnih podtalnih elit, jih izvzemali iz kazenske odgovornosti, jim omogočali plenitev (državnega) premoženja. 

 

Kadar so torej veje oblasti ali organi selektivno naklonjeni politični opciji, jo brezrezervno ščitijo, skupaj s pripadajočimi omrežji, z najhujšimi kršitvami temeljnih ustavnih načel. Dr. Pirnat ne pojasni, kako bi sanaciji tovrstne celote razmerij prispevala receptura zadržanosti pri kritiziranju, krepitev samostojnosti delovanja, širitev podpore in materialne podlage? Kajti ravno v po dr. Pirnatu potrebnem stanju sistemske samostojnosti bi se naj po trditvah predsednika vlade protiustavnost razbohotila do neznosnosti. Ali ne gre razumeti poziv po krepitvi obstoječega stanja kot apologijo?! Ali naj torej politika načelno mirno opazuje stanje v sistemih in podsistemih, ključnih za delovanje pravne države, brez pravice javno opozoriti, kaj šele poseči zraven? Ali je torej paraliza sistema skozi načela neposeganja v posle drugih usoda parlamentarnih demokracij? Menim, da ne.

 

 

II.

 

Znanost postavlja iz leta v leto oceno težišč motiviranosti človekovih ravnanj in združevanj v težnjo po zagotovitvi lastne varnosti, za gotovost katere je potrebno doseči bližino vzvodom odločanja. Višje ko si v hierarhiji, bolje si zaščiten pred nevarnostmi. Po vsej verjetnosti gre za obliko refleksa preživetja, bolj organske kakor racionalne narave. Sistem, prepuščen sam sebi, zaščiten pred nevarnostmi okolja, samodejno neguje sinhrono delovanje lastnih nivojev odločanja, personalne povezave s ciljem kolektivne varnosti. Zaprti sistemi v ta namen komunicirajo radi le s tistimi deli  okolja, ki tihožitij notranje stabilnosti ne ogrožajo. Kadar zunanji sistem s potencialom ogrožanja pokaže "dobronamerno" razumevajoče sprejemanje notranjih navad, pride zlahka do polne sistemske sinergije, podpiranja drug drugega. Mrežni sistem med sistemoma ponuja bistveno več samozaščite, v prvi vrsti  odtujenim oblastvenim centrom. Poseg v interese sistemskega partnerja se upravičeno doživlja kot ogroženost lastnih pozicij, kar narekuje zaščito pred obema neugodnimi posegi. Hkrati skupno delovanje praviloma omogoča tudi skupne finančne učinke, doseganje finančnih koristi iz zunanjosti interesnega omrežja.

 

Če bi politični organi ugotovili obstoj zgornjega stanja, bi bržkone morali vzeti v roke ustavo, jo odpreti pri 92. členu ter prebrati: 

 

(1) Izredno stanje se razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države. O razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi odloča na predlog vlade državni zbor.

 

(2) Državni zbor odloči o uporabi obrambnih sil.

 

(3) Kadar se državni zbor ne more sestati, odloča o zadevah iz prvega in drugega odstavka predsednik republike. Odločitve mora dati v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.

 

 

V teoriji nekaterih teoretikov ustavnega prava je zaznati oceno, da bi naj, kadar gre za paralizo ustavnega delovanja vej oblasti, o potrebi uvedbe izrednega stanja odločal predsednik države. Pri obstoju načela delitve oblasti bi ne bilo  primerno izvajati tovrsten poseg po drugi oblastveni veji. Vlada in državni zbor sta organa politične volje, sicer legitimirana skozi volilno željo glasovalcev, toda parlamentarna večina in vladna sestava ne dosežeta plebiscitarne narave. Temu primerno narašča vloga predsednika države – edinega neposrednega izvoljenca ljudstva, primus inter pares. Ustava mu v 108. členu nalaga: 

 

(1) Kadar se državni zbor zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, lahko predsednik republike na predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo.

 

(2) Z uredbo z zakonsko močjo se lahko izjemoma omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine, kakor to določa 16. člen te ustave.

 

 

(3) Predsednik republike mora uredbe z zakonsko močjo predložiti v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane. 

 

 

V izognitev možnosti zlorab politične moči je morda najbolj smiselna avtonomna dolžnost predsednika republike, razglasiti izredne razmere, skozi katere bi odvzel prvine ustavnega varstva ter predpisal vrsto nujnih ukrepov za sanacijo groženj, ki dosegajo standarde velike in splošne nevarnosti za delovanje države. Presoja pravnega standarda zadostne stopnje ogroženosti nalaga restriktivno razlago. Ta skrajni ukrep bi naj bilo mogoče izpeljati le ob skrajno ogrožajočih odklonih sistemske narave, ki dejansko dosežejo in ohranjajo stanje ogroženosti države. Kdaj nastopijo takšni primeri, bi moral predsednik države na pobudo politike ter ob sodelovanju posvetovalnega telesa oceniti celovito ter posebej; ukrepati bi smel šele, ko problem doseže enormno moteč okvir, nerazrešljiv z ustavnimi sredstvi. Zlorabe ustave po predmetnih organih bi morale biti sistemske, ponavljajoče se do predvidljivosti ter z jasno definiranimi protiustavnimi cilji. Ali bi obseg in narava kršitev recimo povezanih policijsko-tožilsko-sodnih struktur (kar zatrjuje predsednik vlade) tako močno ogrožala temeljne ustavne vrednote, bi naj torej skrbno odločil predsednik države – izvoljena oseba polnega zaupanja, neobremenjena s pripadnostjo političnim in lobističnim silnicam. Pooblastila predsednika države bi torej več ne bila subsidiarne, temveč izvršitvene narave. Po vsej verjetnosti bi moral set ukrepov na potrditev v državni zbor ter šele po potrditvi v hitro postopanje z vnaprej oznanjenimi posegi v ustavno polje. Delovanje bi moralo biti po svoji naravi radikalno, vendar v polni smiselni povezavi s cilji in naravo posegov. 

 

Avtorju je blizu misel, da načela delitve oblasti in podobna niso namenjena absolutni zaščiti kogar koli pri hudo ogrožajočih posegih v družbo z jasnimi protiustavnimi nameni.

Nazaj