Portal Plus

Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste

Napovedovali so tesen izid, morda celo zmago opozicijskih socialistov, ki so šli na volitve s koalicijo Restart, pa se je na koncu vse obrnilo na glavo in javnomnenjske raziskave so se ponovno izkazale kot hudo nezanesljive. Hrvaško bo skoraj zagotovo še naprej vodil HDZ, premier ostaja Andrej Plenković. Skrajni desni odpadniki od HDZ (Domovinski pokret) so se na volitvah sicer relativno dobro odrezali, največje presenečenje pa je zagotovo šest poslanskih mest za zeleno stranko Možemo!. Ob robu parlamentarnih volitev se zastavlja vprašanje, ali in v čem se moderna hrvaška politika, ki je v mednarodnem prostoru neprimerljivo uspešnejša od slovenske, razlikuje od naše. In v čem je njena prednost. 

06.07.2020 00:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   volitve   Hrvaška   Andrej Plenković   HDZ   vlada   Slovenija   SDP

Foto: Večernji list

Kdo bi si mislil, da se bo v slabem desetletju razmerje med Slovenijo in Hrvaško, ko gre za vsebinski koncept politike na ravni strank, tako spremenilo. V našo škodo seveda.

Z drugimi besedami, kako to, da hrvaška desnica tako suvereno zmaguje na volitvah, medtem ko v Sloveniji ne more in ne zmore priti na oblast v nekih normalnih razmerah - pa še to praviloma le v koaliciji z eno ali dvema (levo)sredinskima strankama. Odgovor, ki ga večina slovenskih analitikov ali profesorjev z družboslovja noče slišati, nima nobene zveze z rimokatoliško cerkvijo, domovinsko vojno ali zgodovinskim resentimentom s Srbi. Tudi teze o poveličevanju ustaštva, ki da je normalen pojav v moderni hrvaški družbi, so deplasirane. Po svoje je neverjetno, kako obsoletne in klišejske hkrati so "informacije", ki jih domači javnosti posredujejo slovenski mediji v zvezi s sosednjo državo. Bržkone je ta hip samo Madžarska bolj mračnjaška dežela, kajti njen diktatorski premier je stegnil svoje fašistične kremplje po slovenskih medijih, podjetjih in ima pri nas tudi zvestega zaveznika Janeza Janšo. Retorika, ob kateri bi se še pred dvajsetimi leti, ko smo podobne reči poslušali v zvezi z Miloševićem, smejali, je zdaj postala nekaj običajnega v dobršnem delu slovenskih medijev. Na roke jim gredo tudi kronično zapleteni odnosi v desnosredinskem političnem prostoru pri nas, sploh Janševa dominantna vloga in že skoraj tri desetletja trajajoča politična kariera. Sklep, ki sledi sam po sebi, opravičuje izrazito pejorativen, včasih celo posmehljiv odnos do desnice na Slovenskem, ki je zaradi vsega tega pridobila sloves predmoderne, neevropske in v končni konsekvenci celo nedemokratične ...

 

Vse to zasenči bistvo problema: da namreč hrvaška politika ne glede na predznak deluje v korist nacionalnih interesov države, medtem ko imamo v Sloveniji problem z internacionalistično levico, ki je zakuhala večino zunanjepolitičnih flopov v zadnjih tridesetih letih. Svetla izjema je bil kvečjemu Janez Drnovšek, ki pa ga konec koncev niti ne moremo označevati za levičarja. In ker je hrvaška desnica v vseh pogledih uspešnejša od slovenske, ji je uspela tudi menjava generacije, kar vsaj deloma spominja na "avstrijski model", kjer so v ljudski stranki po vzponu Sebastiana Kurza nemudoma upokojili vse starejše strankine kadre.

 

Moderna desnica torej zmaguje na volitvah, zato bi se bilo smiselno vprašati, kakšna desnica je naša oziroma kaj je narobe z modernostjo naše države. Ali pa imamo opravka s kombinacijo enega in drugega ...

 

 

***

 

Nedeljske parlamentarne volitve na Hrvaškem sem preživel v odmaknjeni južnodalmatinski otoški vasici, kjer bi letos poleg naše družine s težavo našli ducat turistov. Takšnega miru ni bilo že dvajset let, pravijo domačini, ki jih letošnja sezona bolj spominja na sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so na otok začeli množičneje prihajati prvi turisti. Morda je ravno ta občutek izoliranosti, ki je seveda neposredna posledica koronavirusa, pripomogel k temu, da sem zadnji teden zaman iskal kakršne koli materialne dokaze, da so v državi dejansko parlamentarne volitve. Pa razen nekaj manjših, diskretno obešenih plakatov manjših dimenzij nisem našel ničesar, kar bi spominjalo na predvolilno kampanjo. Edinole Radio Dubrovnik je redno vrtel oglasno sporočilo, v katerem je premier Andrej Plenković razlagal, zakaj je njegova vladajoča stranka HDZ najboljše zagotovilo za to, da bo Hrvaški tudi v bodoče šlo dobro. S sloganom Varna Hrvaška (Sigurna Hrvatska) so hedezejevci tokrat elegantno obšli sence nacionalizma in vse karte stavili na znanje, izkušnje in profesionalizem. V nekih drugih časih bi to delovalo pretenciozno, morda celo deplasirano, tokrat pa so se okoliščine spremenile in že Plenković sam v marsičem pooseblja nov duh strankinega establishmenta. Ko sem ga lani poslušal, kako v kultivirani francoščini govori v Evropskem parlamentu, mi je za hip pred oči prišla sključena Serpentinškova figura na traktorju - in nenadoma mi je bilo jasno, zakaj tedanji slovenski premier Marjan Šarec niti slučajno ni imel želje nagovoriti evropske parlamentarce. Nije žvaka za seljaka, pravijo na jugu. Ali pa še huje: Šta zna svinja šta je dinja.

 

 

***

 

Hrvaško politiko sem prenehal aktivno spremljati leta 2011, ko sem zaključil sodelovanje s Styria International AG, s tem pa sem izgubil tudi stike z večino sodelavcev iz Zagreba. Styria je imela in ima tam še vedno neprimerno močnejši medijski konglomerat kot v Sloveniji, Hrvati pa so tudi številčneje zastopani v menedžmentu družbe. Pred desetletjem, ko sem kot svetovalec predsednika uprave Styria International redno sestankoval v Zagrebu, so bile razlike med Slovenijo in Hrvaško kljub vsemu velike in hitro opazne. Nenazadnje smo bili mi že več kot pol desetletja člani Evropske unije, Hrvaška pa je bila še sredi pristopnih pogajanj. Na ekonomskem področju smo bili dva koraka pred njimi, edino na medijskem področju je bila Hrvaška že takrat pestrejša, pluralnejša, kajti prisotnost tujih medijskih lastnikov je zagotavljala relativno visoke novinarske standarde. O tem, kakšna bi bila primerjava na področju politike, pa leta 2010 ali 2011 nikoli nismo prišli daleč, saj moji hrvaški sodelavci in kolegi niso radi komentirali notranje politike svoje domovine. Ne glede na to pa sem imel občutek, da je bila takratna Hrvaška nekako ukleščena med dediščino Tuđmanove HDZ, ki jo je po polomu z Ivom Sanaderjem prevzela Jadranka Kosor, ter socialdemokrati (SDP), za katerimi se je vlekla nit komunistične preteklosti. Poleg teh dveh dominantnih strank so bili na sceni še narodnjaki, pravaši, liberalci in nekaj manjših strank. Zgodba zase je bil Zagrebški bandit, kot smo mu rekli v šali, tj. Milan Bandić, ki je zaradi suma korupcije in najrazličnejših mahinacij podoben lik kot ljubljanski šerif Zoran Janković. Tudi na Hrvaškem je volilni sistem naredil precej škode z drobljenjem glasov.

 

Po skoraj desetletju je bilo zato zanimivo opazovati hrvaško politiko v predvolilnem času. Zaradi grozeče nove epidemije koronavirusa je bila kampanja oskubljena in temu primerno dolgočasna. Ponovno dva dominantna tabora, zmerno konzervativna HDZ na eni ter nova, ad hoc koalicija intelektualnega naziva Restart, v kateri so ključno vlogo odigrali socialdemokrati. Ki pa jih ne vodi več Hercegovec Zoran Milanović, pač pa nov, meni docela nepoznani obraz. Toda ob tej ali-ali varianti so nase opozorili še zeleni, ki so na koncu dosegli omembe vreden razultat, medtem ko je skrajna desnica sicer prišla v parlament, vendar jih nihče ne bo želel gledati v vladi. Skrajna desnica so med drugim tudi nekateri odpadniki iz HDZ, ki so pod vodstvom pevca Miroslava Škora ustanovili novo stranko Domovinski pokret zato, ker se jim je zdela HDZ preveč sredinska ali celo leva.

 

Opazil sem, da se skoraj nihče ni pritoževal na naš, "slovenski način", češ da so itak vsi isti in da ni nobene izbire, koga sploh voliti. Tudi fenomena, ki se je močno okrepil v slovenski politiki zadnjih let, da namreč ljudje zaradi predvolilne kampanje strank volijo proti neki stranki oziroma njenemu predsedniku, ne pa za stranko, ki jo podpirajo, na Hrvaškem nisem zaznal. Iz vsega tega lahko potegnem zaključek, ki bi me še pred leti zelo presenetil: namreč da je hrvaška politika zelo napredovala in se prebila na opazno višji novo kot slovenska. Mislim, da je eden ključnih razlogov za to generacijski preskok, kajti obe doslej vodilni stranki - tj. HDZ in SDP - sta na čelo postavila relativno mlada predsednika. Andrej Plenković je letnik 1970, njegov glavni nasprotnik Davor Bernardić, ki bo zaradi poraza na volitvah kmalu letel kot šef SDP, pa celo 1980.

 

 

***

 

Kdo bi si mislil, da se bo v slabem desetletju razmerje med Slovenijo in Hrvaško, ko gre za vsebinski koncept politike na ravni strank, tako spremenilo. V našo škodo seveda. Kajti medtem ko se slovenska levica in desnica kot pes in mačka vrtita okoli starih travm, ki so v resnici nerešljive, ustvarjata status quo, zaradi katerega stoji vsa država. Hrvaški je ne glede na vse zgodovinske frustracije uspelo narediti korak naprej, ker je ena izmed njihovih vodilnih strank uspela pozitivna selekcija - kar bo imelo učinek za celoten politični prostor. Zaradi tega se obnašajo kot država, nastopajo kot država in gredo na volitve kot država.

 

Kaj si mislim o Sloveniji v tem pogledu, najbolj duhovito ponazarja oglasni pano na eni izmed ljubljanskih ulic, ki reklamira blagovno znamko Banana Republic: Ljubljana, lepo je biti tu.

 

 

Nazaj