Portal Plus

Šarčeva ideja o prehodni vladi je res genialna, skoraj na nivoju traktorista Ivana Serpentinška!

Ideja o podvigu, s katerim bi z oblasti spravili janšistične fašiste, predstavlja največji možni mentalni domet naše dvorne opozicije. Dlje očitno ne gre, pa če se Marjan Šarec, ki zdaj sanja o premierju brez strankarskega in celo brez političnega pedigreja, še tako napenja. Škoda je le instituta konstruktivne nezaupnice, s katero lahko dvorna opozicije vrže z oblasti aktualno vladno koalicijo. Kajti kot je dejal Šarec, je "čas za normalizacijo družbe in države". Za to izjavo si zasluži posebno pohvalo, saj je nezavedno priznal, kar levica pri nas kategorično zanika: da so namreč na oblasti lahko samo oni, saj je to edino "normalno". 

08.07.2020 23:30
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   nezaupnica   vlada   Janez Janša   opozicija   zaščitna oprema

Foto: Gorazd Kavčič / Gorenjski glas

Instituta konsktruktivne nezaupnice je škoda že zato, ker projekt v nobenem primeru ni izvedljiv, vsaj po zakoniti oziroma moralno neoporečni poti ne. Dvorni opoziciji namreč za dosego tega cilja zmanjka najmanj sedem glasov. Do teh pa tovarišija lahko pride le na nezakonit, moralno hudo sporen način: s podkupovanjem, grožnjami, izsiljevanjem in drugimi vrstami pritiskov.

Najnovejši intelektualni podvig bivšega premierja Marjana Šarca, ki bi se, če bi bili resna država z resnimi mediji, lahko skupaj z Mirom Cerarjem potegoval za prestižni naziv "politični luzer desetletja", nagrado pa bi kot mojster političnega preživetja podelil eden in edini Jani Möderndorfer, bo kljub zaigranemu entuziazmu Šarčevih opozicijskih sotrpinov klavrno propadel. To je tudi edini razlog, da ga bodo s figo v žepu v dvorni opoziciji tudi podprli. Še posebej Alenka Bratušek, pa tudi socialni demokrati bodo izjemno navdušeni. Polom, ki čaka Šarca, bo zanje obliž na ranjeni ponos. Človek, zaradi čigar nesposobnosti so vsi skupaj končali v opozicijskem trpljenju, jim bo zdaj prodajal pravljico o prehodni vladi, kjer bi bil glavni nekdo, za katerega ne vedo niti tega, ali v resničnosti sploh obstaja! Si lahko zamislite še hujšo klofuto njihovi nečimrnosti?! Ni čudno, da Bratuškova zdaj zasebno govori, kot pravijo, da država potrebuje neko dobro, zlato sredino, ne pa nekih levakov, med katere se je postavil tudi Šarec.

 

Instituta konstruktivne nezaupnice je škoda že zato, ker projekt v nobenem primeru ni izvedljiv, vsaj po zakoniti oziroma moralno neoporečni poti ne. Do teh pa tovarišija lahko pride le na nezakonit ali vsaj moralno hudo sporen način: s podkupovanjem, grožnjami, izsiljevanjem in drugimi vrstami pritiskov. Za vse druge, normalne procedure v parlamentarni demokraciji imamo namreč volitve. Toda teh se še kako bojijo tudi v opoziciji, zato je govorjenje o enotnem nastopu opozicije ali neke vrste "ljudski fronti" proti Janševi vladi blebetanje brez realne teže. In tudi kontraproduktivno, kajti v obdobju, ko nam grozi repriza spomladne epidemije Covid-19, si večina državljanov, predvsem pa menedžerjev in lastnikov kapitala, želi samo eno: da bi bili zdravi in da bi politiki - tisti, ki so na oblasti, in tisti, ki so v opoziciji - delali v korist države in državljanov, da ne bi počeli neumnosti, zlasti pa, da ne bi delali škode. Blebetati o prehodni vladi, katere mandatar ne bi bil član nobene stranke, kot zdaj medijem razlaga Šarec, je ali osupljivo naivno ali pa skrajno pokvarjeno; odvisno, s katere perspektive gledamo ta fenonen.

 

Človek, ki je na začetku leta klavrno propadel kot politik, odstopil kot premier in takorekoč dezertiral iz de facto najpomembnejše funkcije v državi, bi moral še dolgo časa hoditi okoli z zaprtimi usti, še bolje pa bi bilo zanj, če bi se tako hitro, kot se je pojavil v nacionalni politiki, iz nje tudi poslovil, nepreklicno. Toda ne tako nepreklicno kot Hojs.

 

Šarčeva "ideja" o prehodni vladi, ki se je pred tem sicer že pojavljala med neformalnimi pogovori med šefi opozicijskih strank, ima toliko lukenj kot švicarski sir. Če je slučajno zrasla na zeljniku koga drugega, denimo starcev iz ozadja, potem nas lahko resno skrbi njihova demenca, kajti opoziciji so podtaknili nekaj, kar ji ne bo niti najmanj koristilo, kvečjemu škodovalo. V tej državi prehodna vlada enostavno ni mogoča, še manj pa bi šel skozi nestrankarski mandatar oziroma premier, ki bi imel v vladi večino ministrov, ki prav tako ne bi nikoli delovali v politiki, med njimi ne bi bilo šefov koalicijskih strank itd. Si predstavljate, da bi Marjan Šarec, Tanja Fajon, Luka Mesec in Alenka Bratušek formalno sestavili vladno koalicijo, ki bi ji načeloval nekdo tretji, nek politični outsider, pa niti ne Borut Jamnik ali Tomaž Berločnik, pač pa še mnogo manj profiliran in izkušen človek? Jaz tudi ne.

 

Lažje bi si predstavljal, da gre spet za eno tistih Šarčevih duhovitosti, ob katerih se je krohotala dvorana gasilskega doma, kjer je gostoval kot Ivan Serpentinšek, toda taistih štosov publika v Cankarjevem domu ali ljubljanski Operi pač ne bi nagradila z aplavzom, pač pa dolgo, mučno tišino. In točno takšna je lahko tudi reakcija na najnovejši "šarčizem". Dolga, mučna tišina, med katero se nekje v daljavi sliši mukanje krav izpod Kamniških planin. Normalna opozicija je sestavni del zdrave demokracije. Da nisem ravno navdušen nad obstoječo vladno koalicijo, je javna skrivnost. Pred nekaj tedni sem svoje glede tega povedal tudi v Odmevih na nacionalki, kjer sem izpostavil ključen problem Janševe vlade: komuniciranje. Nisem se spuščal v vsebinske ocene, ker mislim, da nekih hujših zdrsov doslej ni bilo. Prvi odzivi nove vlade na epidemijo Covid-19 so bili ustrezni, hitri in relativno učinkoviti. Da je prišlo do nekaj škandaloznih zapletov pri nabavi zaščitne opreme, je sicer žalostno, vendar so se podobne reči dogajale takorekoč v vseh evropskih državah, kajti razmere na svetovnem trgu so bile kaotične, spominale so na vojno, zaščitna oprema je imela status orožja. Jasno, da je opozicija nemudoma izkoristila priložnost in začela neusmiljeno napadati vlado zaradi tega; njena vloga je, da nagaja vladi in ji nastavlja ogledalo. Tisti, ki nismo ravno od včeraj, se ob tem lahko le nasmihamo, kajti če bi bila situacija drugačna - Marjan Šarec še vedno premier, Janez Janša pa še vedno v opoziciji - ne bi bilo niti slučajno kaj drugače ali bolje, kvečjemu slabše.

 

Kako daleč gre lahko opozicija pri svoji destruktivni vlogi, ni le vprašanje zdravega razuma ali pameti, pač pa tudi zakonov, ustave in nenazadnje tudi parlamentarne prakse. Zanimivo je predvsem to, da medijsko podporo Šarčevim predlogom izkazuje zlasti nacionalka, kar je bržkone še ena izmed posledic nespametnega vladnega komuniciranja z mediji oziroma javnostjo. Sploh aktualni premier je dolgo časa s težko artiletijo tolkel po Kolodvorski, kjer se mu zdaj levičarska aktivistična gverila, ki se je zabarakadirala zlasti na spletnem portalu RTV Slovenije, sladko maščuje. Nekateri prispevki, sploh pa komentarji bralcev, so dejansko fenomen v tem času in prostoru. Vsake toliko si vzamem deset minut časa in jih malce preletim. Toliko antiamerikanizma in sovraštva do kapitalizma, demokracije in vsega, kar predstavlja moderno zahodno civilizacijo, bi morda našli le še v moskovski Pravdi pred štiridesetimi ali petdesetimi leti.

Nazaj