Portal Plus

Umetnost je disciplina, ki nam omogoča razumeti preteklost, predvsem pa bodočnost

Naj povem na kratko: to je komentar o dveh umetniških ambientih. Povod: stoletnica fašističnega požiga Narodnega doma v Trstu. Motiv: dialog z dr. Kristino Pranjić, imenitno raziskovalko kozmizma in historične avantgarde. Vzrok: sila spomina, izhajajoča iz avantgardističnega stila.

18.07.2020 22:36
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   umetnost   Kristina Pranjić   Trst   konstruktivizem   kozmizem   Avgust Černigoj   Eduard Stepančič   Giorgio Carmelich   Josip Lah   El Lisicki

Umetnost je disciplina, ki nam retroaktivno prek artefaktov omogoča razumeti preteklost predvsem pa bodočnost.

Ravno na pobudo dr. Kristine Pranjić smo te dni z manjšo skupino umetnikov in teoretikov umetnosti obhajali prostor paviljona v tržaškem Ljudskem vrtu, v katerem bi moralo že zdavnaj sijati obeležje, posvečeno umetniškemu dosežku - ambientu tržaške konstruktivistične skupine iz leta 1927. Pa žal ne sije! Kaj šele, da bi zasijal iz notranjosti Narodnega doma. Še dolgo ne bo. Remek delo v zalivu sije le iz lastnih energij, sproženih pred triindevetdesetimi leti. To je umetnina, ki jo določajo abstraktne levitacijske konstrukcije, ki so pred skoraj štirimi desetletji prežarčile tudi moj svet umetnosti. Sam jo razumem kot eno od najpomembnejših umetnin na svetu v XX. stoletju. Že zdavnaj bi morala biti razstavljena na osrednjih razstaviščih sveta. Ne dvomite, tudi to se bo zgodilo!

 

Ne moreš verjeti, koliko sovraštva je 13. julija 2020 s strani laične javnosti usmerjeno v modernistično in visokomodernistično umetnost. Kdo bi si mislil, da se bo to zgodilo v naši Republiki, ki je skozi celotno novejšo zgodovino podpirala in prisegala na umetnost in kulturo.

 

 

Dialog / konstrukcija

 

Dr. Kristina Pranjić: "Tržaški konstruktivistični ambient" je ključna umetnina prehoda iz dvodimenzionalne površine slike v tridimenzionalni prostor. Na kratko dodam: gledamo konstrukcijski prehod iz zemeljske gravitacije v polje orbitalne levitacije. 

 

Dr. Kristina Pranjič nadaljuje: To je umetnina nove forme konstruktivistične skulpture-objekta, vpete v nov prostor-umetniškega ambienta, v katerega lahko aktivni gledalec vstopi. To je proto-umetnina, ki je izoblikovala, med drugim, umetnost instalacije. Na sebi lasten način je "Tržaški konstruktivistični ambient" začel generirati lastno reprezentacijo brez znaka. Nova konstrukcija je utelešala idejo nove družbe. Konstruktivisti so z raziskovanjem novih materialov začeli konstruirati nove oblike, ki so predrugačile naravo umetniške skulpture. Jeseni 1927 so nastopili kot "aktivisti", katerih cilj je bil proizvajati umetnost, ki bo "totalna sinteza gibanja v prostoru". Za njih je pomembno, da je umetnost zmožna vzbuditi dojemanje, občutljivost predmeta, ki je v skladu s sodobnostjo. To je prehod iz kompozicije v konstrukcijo.

 

Moja prva dialoška struktura: Tržaški konstruktivisti (Avgust Černigoj, Eduard Stepančič, Giorgio Carmelich in Josip Lah) so v paviljonu Ljudskega vrta, po spletu ugodnih okoliščin, organizirali prostor za eksperimentalno obravnavo materialov. Stranski del razstavišča so spremenili v delavnico za umetniško raziskavo. Na njej niso razstavili umetnin, temveč so postavili prostor za preoblikovanje materiala v konstrukcije. V želji, da bi te postale v naslednjih razvojnih fazah arhitektura.

 

Dr. Kristina Pranjić: Posebej velja izpostaviti viseče konstrukcije Edvarda Stepančiča, ki jih dr. Peter Krečič vidi kot "prostorske dinamične konstrukcije". Kinetični potencial viseče Stepančičeve konstrukcije je dobesedno vključil gledalca v nenehno povratno zanko med gibanjem skulpture v zraku zaradi vetra in zračnega valovanja ali dotika. Poleg prostora in gibanja se v ospredje postavlja ravno ta kontinuum, samo trajanje oz. procesualnost lastnih trenutkov. Povratna zanka, haptičnost in simultanost so značilnosti, ki zaznamujejo konstrukcijo, ki za razliko od dvodimenzionalne kompozicije ustvarja novo realno dinamiko predmetov in materialov ter s tem razkriva novo gibanje, pa tudi nove organizacije materiala, ki se prenašajo na novo organizacijo stvari v življenju.

 

Moj druga dialoška tekstura: Menim, da so ravno levitacijske skulpture tiste, ki vključujejo gledalca v nenehno povratno zanko. V prvi vrsti je raziskava materiala pokazala potencial za prehod iz teraformativnosti v orbitalno arhitekturno pozicijo, kjer ne obstaja spodaj, zgoraj, levo ali desno. Konstrukcije orbitalne orientacije vzpostavijo razliko med teraformativnim in orbitalnim oblikovanjem. Med lebdečo konstrukcijo, vpeto med belim in črnim kvadratom supremacije, ta deluje kot povratna zanka, ki sproža gledalčevega duha. Willi Nurenberg zapiše v reviji šole Bauhaus: " ... študije materialov niso stale, ampak so bile z nitkami obešene na strop. S tem so predmeti izgubili zemeljsko težo in s tem se je zvišal duševni moment".

 

Dr. Kristina Pranjić v naslednjem koraku konstruiranega dialoga vzpostavi primerjavo: El Lisicki je med leti 1919 in 1927 proizvedel več umetnin, poimenovanih z besedo "Proun", s katerimi je ravno tako izvršil prehod od kompozicije h konstrukciji, od slikarstva k arhitekturi.

 

Moja intervencija, pozor! Bodite pozorni na naslednje stavke dr. Kristine Pranjić: "Prouni" so bili - dobeseden prevod "projekt potrjevanja novega" (rus.: proekt utvrzhdenija novogo).

 

Nadaljujem: Nova umetnost, nova znanost, nova fizika, nova poezija. Zahteva se je uveljavila v prvih letih nove politike Sovjetske zveze - vse mora biti novo.

 

Dr. Kristina Pranjić: "Proun" je afirmacija nove umetnosti, ki nam je prinesla suprematistična načela v arhitekturo. Abstraktni arhitekturni prototipi El Lisickega so doživeli tridimenzionalno realizacijo v ambientu "Proun" (Prounenraum) leta 1923, ko delo izstopi iz dvodimenzionalne abstraktne umetnine v realen prostor in zavzame celotno sobo, po kateri se lahko premikamo in jo lahko celostno izkusimo. Za to delo je El Lisicki uporabil manjšo sobo, v katero je pritrdil umetniške konstrukcije ter jih povezal z naslikanimi geometričnimi ploskvami ter linijami iz različnih materialov. Ambient "Proun" je pomenil premik k celostnemu ambientu, ki je popolnoma transformiral umetniško percepcijo.

 

Moja četrta intervencija: Umetnost je disciplina, ki nam retroaktivno prek artefaktov omogoča razumeti preteklost, predvsem pa bodočnost. Umetnostne raziskave artefaktov se nam prek konstrukcij iz statične različnosti preteklosti sestavijo v enotno vizualno polje. V sami enotnosti se vzpostavi dianamična napetost, ki sproži bodočnost. To je ta nenehna povratna zanka, ki nam omogoči prehod iz konstrukcij v arhitekturo, prehod iz levitacijskih konstrukcij v mišljenje o orbitalnih konstrukcijah, ki so izoblikovale logiko vesoljske arhitekture. Istočasno pa kozmifikacijo umetnosti in kulturalizacijo vesolja. 

 

Poenostavitev: Predstavljajte si Stepančičevo konstrukcijo z očmi navigatorja na misiji, ki upravlja vesoljsko arhitekturo, ko ta drsi skozi vakuum v globino vesolja.

 

Dr. Kristina Pranjić: Vsak slikarski element (enobarvna geometrična površina) kompozicij "Proun" El Lisickega ima svojo prostorsko os in raven projekcije, kar privede do tega, da ni več ene fiksne točke gledanja. Stenske konstrukcije ambienta "Proun" kot shema na stenah vodijo gledalca skozi prostor, usmerjajo njegov pogled, ko se premika po prostoru in se iz obiskovalca razstave spreminja v udeleženca in soustvarjalca dela.

 

Nenehna povratna zanka: Leta 1930 je stalinistično-komunistična nomenklatura z dekretom uvedla v Sovjetski zvezi umetnost socrealizma in prekinila vse razvojne tokove konstruktivistične in suprematistične umetnosti.

Nazaj