Portal Plus

Ali twitter koristi slovenski demokraciji ali ne? Odgovor verjetno poznamo vsi ...

Januarja leta 1990 sem vodstvu Demosa ponujal idejo aktivnega državljanstva. Na nekem sestanku sem zbrane hotel prepričati, kako jim lahko ta predlog v predvolilnem času koristi, pa me je Janez Janša že kmalu na začetku moje predstavitve ustavil: "Saj je to, kar Burger govori verjetno zanimivo, a sedaj ni časa za to, sedaj je čas le za državotvorne zadeve, bomo o takih stvareh lahko govorili, ko bo pravi čas za to." Po tridesetih letih se zdaj sprašujem, kdaj bo pravi čas za to.

19.07.2020 23:00
Piše: Miha Burger
Ključne besede:   MMC   Tonja Hessen Schei   Nadina Štefančič   Demos   Matjaž Šinkovec   Janez Janša   Srebrenica   twitter

Fotomontaža: portal+

Twitter ni prava pot, treba bo preizkusiti drugačno orodje. Morda bo preizkusil to tudi Janša?

Enkrat letošnjega julija zvečer sem takole začel pisati odgovor na naslovno vprašanje: Na spletnem portalu MMC sem prebral, kako je norveška režiserka Tonja Hessen Schei - avtorica dokumentarnega filma iHuman, ki govori o moči umetne inteligence in o zlo(upo)rabi le-te predvsem na družbenih omrežjih kot je npr. tudi twitter - v intervjuju z novinarko Nadino Štefančič med drugim dejala: "Na Norveškem smo film predvajali več skupinam z vlade, tudi oddelku, ki se ukvarja z digitalizacijo, zasebnostjo, pa policiji, obveščevalni službi. Vsi želijo film uporabiti kot del pogovora o umetni inteligenci. Odprtost in transparentnost glede vsega tega tukaj na Norveškem je zame izredno opogumljajoča. Seveda, kar zadeva občinstvo (državljane), moramo prehoditi še dolgo pot. Kako manevrirati med vsem tem, kako postavljati zahteve, vse to ostaja nedorečeno …". Čisto na koncu pa je dejala: "Verjamem, da bo prihodnost boljša le, če jo bo aktivno soustvarjal z znanjem opremljen slehernik!"

 

Vsebino tega  zadnjega  stavka  v različnih oblikah poudarjam skoraj v vsakem svojem prispevku ali članku. Na vsebini tega stavka temeljijo tudi izvedbeni predlogi, ki jih že leta in leta predlagam različnim institucijam, različnim vodjem teh institucij in jim ponujam scenarije, kako poskušati to doseči; pač v to verjamem, to počnem. Ja, to sem celo vzel za svojo poklicanost, svoj poklic. Večina znanj iz mojega osnovnega poklica, inženirja, oblikovalca, režiserja (našteto sem večinoma tudi formalno dosegel) mi pri pripravi teh predlogov povsem koristi.

 

A v politični prostor sem vstopil pravzaprav šele tisti dan, ko sem en takšen, na omenjeni vsebini temelječ izvedbeni predlog, ponujal vodstvu Demosa (januarja 1990 v neki vili v Šiški, nekaj mesecev pred prvimi demokratičnimi volitvami), kamor me je pripeljal Matjaž Šinkovec, ki sem ga predhodno ogrel za ta predlog. Vodstvo Demosa sem hotel prepričati, kako jim lahko ta predlog v predvolilnem času koristi, pa me je Janez Janša že kmalu na začetku moje predstavitve ustavil, rekoč: "Saj je to, kar Burger govori verjetno zanimivo, a sedaj ni časa za to, sedaj je čas le za državotvorne zadeve, bomo o takih stvareh lahko govorili, ko bo pravi čas za to." Od takrat pa do danes ponujam različne izvedbe tega predloga (v bistvu gre za en temeljni projekt, ki izhaja točno iz omenjenega zadnjega stavka uvodoma citirane norveške režiserke) raznim voditeljem institucij, pa predvsem predsednikom političnih strank. Res je, da predvsem vsem pomladnim strankam in tudi nekaterim, ki niso nikoli zares nastale, pa recimo pred volitvami leta 2014 sem en tak predlog ponujal tudi Miru Cerarju (o tem, kakšen je bil rezultat, sem pisal že leta 2015 v nekaj prispevkih na portalu+). Ja, vem, spoštovani bralci, spet se ponavljam. Ja, zelo dobro se zavedam, da je sedaj pri nas še slabši čas za takšne projekte, kot je bilo to sredi devetdesetih, ko mi je kar nekaj projektov uspelo realizirati. Danes prevladujejo le projekti angažiranja državljanov preko družbenih omrežij, moji projekti so verjetno že zastareli. A je norveška režiserka pač povedala ta stavek, pa se je zasvetila iskrica upanja, da bo pri nas morda kdo še kaj poskušal v smislu tega stavka. Dobro dene. Mene pač zmanjkuje.

 

Danes nadaljujem gornji zapis, ki sem ga pisal na začetku meseca, ko sem končal pisanje s stavkom "Mene pač zmanjkuje.", ker me je v resnici zmanjkovalo. Ker se mi je zazdelo, da se samo še ponavljam. Zato sem si rekel, pa koga sploh briga, kaj je rekla tam neka norveška režiserka, pa kdaj in komu sem ponujal svoje projekte. In še najbolj me je zmanjkalo, ker sem mislil prispevek zaključiti z zgodbo, kako mi je na moj zadnji prispevek preko twitterja odgovoril Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta. Kovšco sem v prispevku pozval k odgovoru - zaradi tega se potem prvič v življenju tudi sam uporabil twitter -, a mi je gospod odgovoril s popolnim nerazumevanjem moje poante. Ravno tako sem pomislil, koga lahko sploh zanima, kako je komunikacija preko twitterja sprožila nesporazum med predsednikom Državnega sveta in nekim Burgerjem ...

 

A pred nekaj minutami sem gledal večerni Dnevnik in se odločil, da zapisano pred dnevi ohranim v celoti (ponavadi takšno pisarijo predvsem skrajšam, preden jo pošljem uredniku) in nadaljujem pisanje zaradi novice v tem današnjem TV dnevniku. Novica je bila Janšev zapis na twitterju, vezan na dogodke v Srebrenici. Lahko ga razumemo "vsakdo ima pravico do življenja, človekovo življenje je nedotakljivo", kot ga je razumel Jože Biščak v Demokraciji. Toda zapis lahko razumemo tudi kot "počistiti s komunistično ideologijo", kot so planili vsi levičarji s Fajonovo in Brglezom na čelu, kot fašističen poziv k eliminaciji.

 

Vzel sem si čas in pregledal nekaj spletnih portalov, tako t.i. levih in desnih in na stotine komentarjev na to temo. Rezultat? Najčistejša in popolna polarizacija ZA in PROTI Janši. In najbolj, kar mi je padlo v oči, je tudi dodaten, zelo podroben Janšev zapis o dogodkih v Srebrenici, ki ga je objavil že leta 2009, in sta ga danes poobjavila tako Demokracija kot Nova24, ni očitno čisto nič pomagal: samo vrsta enoznačnih komentarjev ZA ali PROTI! 

 

Pridem do jasnega zaključka: Kdo oziroma kaj v resnici prispeva k tej izraziti polarizaciji družbe, državljanov? Twitter oziroma v njegovem ozadju algoritmi, umetna inteligenca, kakorkoli imenujemo te tehnološke dosežke. 

 

In nasvet: Za preseganje te izrazite polarizacije je lahko v pomoč stavek omenjene norveške režiserke: "Verjamem da bo prihodnost boljša le, če jo bo aktivno soustvarjal z znanjem opremljen slehernik!" Dodajam le: Twitter ni prava pot, treba bo preizkusiti drugačno orodje. Morda bo preizkusil to tudi Janša? Morda je po natanko tridesetih letih končno pravi čas za to?

Nazaj