Portal Plus

Intenzivno zavezniško bombardiranje Hitlerjeve vojaške industrije bi II. svetovno vojno lahko končalo že leta 1943

Kaj bi se zgodilo, če bi zahodni zavezniki dve ali celo tri leta prej začeli masovno in sistematično bombardirati nemško vojaško industrijo, namesto da so z bombami napadali nemška mesta in civiliste? Do spomladi 1945 so namreč kar 98 % vseh bomb zmetali na civilne cilje. Schweinfurt in tamkajšnji obrati krogličnih ležajev so bili med vso vojno bombardirani pičlih dvaindvajsetkrat, medtem ko so Köln napadli 262-krat, Berlin pa 363-krat. Marsikaj bi bilo drugače, če bi imeli prednost vojaški cilji, ugotavlja naš irski sodelavec Shane Quinn. Tudi glede zločinov proti človeštvu, kajti taborišča smrti v srednji in vzhodni Evropi so "na polno" delovala takorekoč do konca vojne spomladi 1945. Stotine tisočev človeških življenj bi bilo mogoče rešiti, če bi uničili nemška vojna središča leta 1943 ali celo 1944. Še več, najmanj do konca leta 1942 so zavezniki že vedeli, da nacisti izvajajo množične zločine proti človečnosti. 

31.07.2020 23:00
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   Nemčija   Churchill   Operacija nepredstavljivo   Velika Britanija   Stalin

Fotomontaža: portal+

Maja 1945, ko se črnilo na dokumentih o nemški kapitulaciji še ni posušilo, si je Churchill zamislil "odstranitev Rusije" – čeprav je bila Moskva še vedno uradno zaveznica – s predlagano invazijo, v kateri bi sodelovalo več sto tisoč zavezniških enot in deset ponovno oboroženih nemških divizij. 

Vodja angleških zračnih sil Arthur Harris je bil prepričan, da bi z bombardiranjem Nemčije, "enega mesta za drugim", kot je dejal sredi leta 1942, hitro končali II. svetovno vojno. Končni rezultat te velikopotezne kampanje se je izkazal za zelo drugačnega od tistega, kot je bilo predvideno. Britanski in poznejši ameriški napadi na gosto poseljena območja – često so se izogibali oborožitvenim – so morda podaljšali II. svetovno vojno kar za dve leti.

 

V Evropi so zavezniški zračni napadi odigrali osrednjo vlogo pri tem, da je nemški vojni stroj lahko nepoškodovano deloval, dokler se ni na vzhodu sunkovito ustavil. V središču dogajanja je bil Albert Speer, Hitler ga je imenoval za vojnega ministra februarja 1942, ki je o zavezniški zračni strategiji zapisal, da "bi bila lahko vojna v glavnem odločena leta 1943, če bi se namesto obsežnega, toda nesmiselnega bombardiranja letala osredotočila na centre oborožitvene proizvodnje". Speer, po poklicu arhitekt, ki pred tem še nikoli ni niti enkrat ustrelil, zato je bil šokiran ob tem imenovanju, s katerim je nasledil umrlega Fritza Todta. "Zaupam vam", je Hitler zagotovil neodločnemu Speeru, "vem, da boste zmogli. Poleg tega nimam nikogar več. Takoj se povežite z ministrstvom in ga prevzemite." Speerove številne sposobnosti so se hitro pokazale. Vsak mesec ga je führer pozval, naj mu sporoča najnovejše podatke o proizvodnji orožja, preden je vpisal rezultate v pripravljeni dokument. Pomladi leta 1943, na primer, je Hitler poklical Speera in ko je slišal o običajno bleščečih številkah, rekel: "Zelo dobro! Ne, to je čudovito! Zares sto deset tigrov? To je več, kot ste obljubili … In koliko tigrov mislite, da bi zmogli naslednji mesec? Zdaj je vsak tank pomemben."

 

Diktator je zaključil te pogovore s kratko analizo dogajanja na fronti. "Danes smo zavzeli Harkov. Dobro nam gre", je informiral Speera, preden je zaključil: "No, lepo je govoriti z vami. Pozdrav vaši ženi."

 

 

Hitlerjev minister za oborožitveno industrijo Albert Speer ...

 

 

Zmaga na vzhodu Ukrajine, ki jo je omenil Hitler, je znana kot tretja bitka za Harkov, se je končala marca 1943 med spomladansko otoplitvijo. Hitlerju je predstavljala maščevanje za Stalingrad, katastrofo, za katero je bil večinoma sam odgovoren. Pri Harkovu – tretjem največjem mestu Sovjetske zveze – so bili Nemci v manjšini, 8 proti 1 v človeški sili in 5 proti 1 v tankih; toda kombinacija elitnih enot redne vojske in SS divizij pod vodstvom feldmaršala Ericha von Mansteina je prizadejala več kot 80.000 žrtev Rdeči armadi, ki so jo do 16. marca 1943 popolnoma pregnali iz mesta. Težki tank tiger, za katere je Hitler prosil Speera, naj jih proizvedejo v največjem številu, je odigral pomembno vlogo pri ponovni osvojitvi Harkova, ki je pripomogla k stabilizaciji dela vzhodne fronte.

 

 

Nemška vojna industrija

 

Vendar če bi "Bombnik" Harris leta 1942 usmeril zračne napade proti nemškemu vojnemu gospodarstvu, bi lahko zdesetkali izdelavo tigrov – ki so se prvič pojavili na bojnem polju pri Leningradu septembra 1942. Morda je Speer nekoliko pozno zaznal nevarnost, ko je 20. septembra 1942 posvaril Hitlerja, da so "proizvodnja tankov v Friedrichshafnu in obrati krogličnih ležajev v Schweinfurtu ključni za celoten uspeh". Konec leta 1940 so Kraljeve zračne sile (RAF - Royal Air Force) predstavile stirlingove in halifaxove štirimotorne težke bombnike, ki so lahko nosili več kot šest tisoč kilogramov eksploziva. Doseg obeh letal je omogočal polete nad Nemčijo brez dodatnega točenja goriva. Britanski bombniki, ki so zasenčili svoje nasprotnike v Luftwaffe, so od leta 1941 prihajali s proizvodnih linij v vedno večjem številu. 

 

Če bi stirlinge in halifaxe, od februarja 1942 okrepljene z lancastri, v redno eskadriljah pošiljali nad nemške industrijske cone, bi lahko prizadejali veliko škode nacistični vojni industriji še pred letom 1943. Hitler, ki so ga spodbodle Speerove pripombe o ranljivosti tovarn, je ukazal, naj v teh krajih postavijo močnejšo protiletalsko obrambo. Vendar Hitlerju ne bi bilo treba preveč skrbeti. Britanski poveljnik Charles Portal, načelnik letalskega štaba, je za zaprtimi vrati 15. februarja dokončno poudaril, da so "tarče pozidana mesta, ne pa na primer ladjedelnice ali tovarne". Tankovski kompleksi v Friedrichshafnu, daleč na jugu Nemčije, niso doživeli resnega zavezniškega bombardiranja do konca aprila 1944. Potem so bili zračni napadi še vedno občasni, skoraj jih ni bilo.

 

 

Royal Air Force je redkeje napadala vojaško infrastrukturo. Na sliki posadka Lancestra.

 

 

Celo še pomembnejše tovarne krogličnih ležajev v Schweinfurtu v osrednji Nemčiji niso bile napadene do 17. avgusta 1943, ko so zavezniške zračne sile utrpele težke izgube, obrati pa so bili večinoma nepoškodovani. Proizvodnja krogličnih ležajev v nacistični Nemčiji ni bila pomembna samo za tanke, temveč tudi za podmornice, težke oklepnike in drugo oborožitev. Največja tragedija za mnoge, ki je temeljila na pomanjkanju zračnih napadov, je bila, da je to omogočilo taboriščem smrti v srednji in vzhodni Evropi, da so lahko precej dlje množično morila. Od začetka leta 1942 so nacisti izvajali sistematičen genocid v glavnem nad evropskim judovskim prebivalstvom, a tudi nad Slovani, Romi in drugimi. Stotine tisočev človeških življenj bi bilo mogoče rešiti, če bi uničili nemška vojna središča leta 1943 ali celo 1944. Še več, najmanj do konca leta 1942 so zavezniki že vedeli, da nacisti izvajajo množične zločine proti človečnosti.

 

 

98 % vseh bomb na civilne cilje

 

Medtem je 30. maja 1942 letalski maršal Harris ukazal prvi napad s tisoč bombniki nad Kölnom, mestom iz rimske dobe. Med letali je bilo skoraj tristo štirimotornih težkih bombnikov stirling, halifax in novih lancastrov. Ta demonstracija zastraševalnega bombardiranja je imela malo učinka na nemško vojaško zmogljivost, uničila pa je na tisoče civilnih domov, skupaj z zgodovinskimi zgradbami. Vsak si lahko predstavlja, kakšen bi bil možni učinek poleti 1942, če bi te bombnike poslali nad nemška skladišča krogličnih ležajev in tankov. Takšnim idejam je bilo zaradi odločenosti, da ciljajo na urbana okolja, namenjenega malo kolektivnega razmišljanja. Naslednji mesec, junija 1942, so nacisti začeli z okrepljeno ofenzivo na vzhodu, s težkimi oklepniki, ki so prihajali iz nepoškodovanih tovarn. 

 

Pomanjkljiva natančnost zračnih napadov, večinoma zaradi slabega radarja in navigacije, je bila težava za zaveznike – toda pri tako velikem številu letal bi del njih gotovo našel smer do nemške vojaške industrije. Schweinfurt in tamkajšnji obrati krogličnih ležajev so bili med vso vojno bombardirani pičlih dvaindvajsetkrat, medtem ko so Köln napadli 262-krat, Berlin pa 363-krat. 

 

Do spomladi 1945 je manj kot dva odstotka vseh zavezniških bomb padlo na nemške tovarne, povezane z vojno. Večino ostalega so odvrgli na naseljene regije in delavske domove. Zelo zgovorno je, da na sodišču v Nürnbergu med povojnim sojenjem niso obravnavali zračnih napadov na urbane civilne cilje (!). Takšne razprave bi osvetlile možne zavezniške vojne zločine, povezane z uničevanjem civilne infrastrukture in tako naprej, ki so jih izvedli precej več kot Luftwaffe.

 

 

Britanski bombniki Lancester med poleton nad Dresden ...

 

 

Ko se je po letu 1942 vojna nadaljevala, je bil velik del smetane nemških armad izbrisan, čeprav so lahko občasno še vedno pošiljale vojake grozljivega slovesa. Med njimi je bil Werner Wolff, ki je po letu 1942 postal največkrat odlikovan nacistični mladi pripadnik pehotne enote. Ob več priložnostih je dvajsetletni Wolff popolnoma sam uničeval sovjetske tanke, kot na primer sredi leta 1943 v bitki pri Kursku, manj kot 500 kilometrov zahodno od Moskve.

 

 

Zakaj v resnici niso tolkli vojaških ciljev

 

Štirinajstega oktobra 1943 je zračni napad na Schweinfurt pri belem dnevu onesposobil kar 67 odstotkov obratov za kroglične ležaje. Na Hitlerjevo zadovoljstvo so med tem napadom ameriški bombniki utrpeli hude izgube, toda naslednji napad bi zadal smrtni udarec nacistični vojni industriji in napovedal konec spopadov. Speer je priznal, da "kar nas je resnično rešilo, je bilo dejstvo, da je od takrat dalje (oktober 1943) sovražnik na naše veliko presenečenje še enkrat ustavil napade na proizvodnjo krogličnih ležajev". Zavezniški zračni napadi na središča krogličnih ležajev so se občasno nekaj časa ponavljali, vendar so se spet nenadoma ustavili aprila 1944. 

 

Vendar je morda poseben dejavnik za temi včasih zmedenimi politikami zamolčan in prikrit do zdaj. Po nemškem porazu pri Stalingradu v začetku leta 1943, skoraj gotovo pa do pomladi 1944, so zahodne obveščevalne službe označile sovjetsko Rusijo kot bodočega sovražnika. V dneh po invaziji na ZSSR je Harry Truman, senator iz Misurija (bodoči podpredsednik in predsednik Združenih držav) izrazil upanje, da se bosta Nemčija in Rusija med sabo "pobili v največji možni meri", Washington pa bi poskrbel za pomoč tisti strani, ki bi izgubljala, da bi podaljšal bojevanje. 

 

Zlasti Britancem je bilo neprijetno, ker so imeli Sovjetsko zvezo za glavnega zaveznika. Feldmaršal Alan Brooke, od decembra 1941 glavni svetovalec Winstona Churchilla, je julija 1943 zapisal, da Sovjetski zvezi "ne more spodleteti, da bi po vojni postala glavna grožnja". "Zato posvojiti Nemčijo, jo postopoma obnoviti in pripeljati v zahodnoevropsko zvezo," je nadaljeval. Brooke  je godrnjal, da "mora biti to opravljeno pod plaščem svete zveze med Anglijo, Rusijo in Ameriko" , in označil ljudstvo Sovjetske zveze kot "napol aziatsko raso".

 

 

Zavezniki na papirju: Stalinov maršal Žukov in britanski kolega Montgomery.

 

 

Brookeova stališča so posebej zgovorna, kajti od zime 1941 je bil tudi poveljnik kraljevega generalštaba, torej je poveljeval vsej britanski vojski. Britansko zavračanje boljševizma, ki je nastalo že davno pred vojno, je preprečevalo Londonu, da bi podpisal zavezništvo z Moskvo pred nacistično-sovjetskim paktom avgusta 1939. Britanska zveza s Kremljem pred jesenjo 1939, skupaj s Francijo, bi pomenila za Hitlerja veliko tveganje za začetek obsežnega evropskega konflikta.

 

 

Stalinovo, toda tudi zahodno taktiziranje

 

Šestnajstega aprila 1939 je Stalin uradno predlagal, da bi druga trojna zveza združila Rusijo, Britanijo in Francijo proti Nemčiji, kot pred I. svetovno vojno. Britanska vlada je hitro zavrnila Stalinov poskus zbližanja in sovjetski diktator – že v stiku z nacisti – je štiri mesece pozneje uresničil sporazum s Hitlerjem in poskrbel, da bo vojna neizbežna.

 

Aprila 1944, dva meseca pred invazijo na dan D, je London oblikoval komisiji za dolgoročna strateška načrtovanja, ki bosta pospešili ponoven razvoj Nemčije in Japonske v nasprotju z ZSSR. Verjetno so te strategiji razvijale leta 1943. V prvih mesecih 1944 so zahodne obveščevalne službe pred Kremljem skrivale življenjsko pomembne podatke o formacijah nemških čet na vzhodu, medtem ko so Britanci in Američani kopičili "izredno podrobno in natančno" gradivo o ruskih vojaških silah. 

 

Zato ni nenavadno pripomniti, da so morda nemško industrijo obvarovali pred uničujočimi zračnimi napadi delno tudi zaradi tega, da bi jo ohranili za načrtovane sovražnosti z Rusijo. Poleti 1943 so se zavezniki zavedali, da nemški tehnološki dosežki pri oblikovanju raketnih izstrelkov zelo presegajo tiste pri zahodnih silah. Skušnjava Washingtona in Londona, da bi dobila v roke tehnične in futuristične formule, se je uresničila po vojni, ko so stotine nacističnih znanstvenikov poslali v Združene države. Nemški državljan in nekdanji SS oficir Werner von Braun je postal človek, ki je celo vodil ameriški vesoljski program.

 

 

Churchill je leta 1944 že razmišljal o možni vojni z Rusijo.

 

 

Jeseni 1944 je britanski Foreign Office opozoril, da "že postaja znano, da naši vojaki premišljujejo o možni vojni z Rusijo". Podobne ideje so prevladovale v ameriški prestolnici že mesece, potrdil jih je general Leslie Groves s svojimi pripombami marca 1944. Konec istega leta je britansko najvišje poveljstvo razkrilo načrte, ki so vključevali ponovno oboroževanje nemške vojske za nameravani napad na Rusijo. Takrat je bil tudi najvišji oddelek britanske obveščevalne službe seznanjen z odtekanjem "strogo zaupnih ocen" iz Washingtona, da so Sovjeti njihov skorajšnji novi nasprotnik. 

 

Maja 1945, ko se črnilo na dokumentih o nemški kapitulaciji še ni posušilo, si je Churchill zamislil "odstranitev Rusije" – čeprav je bila Moskva še vedno uradno zaveznica – s predlagano invazijo, v kateri bi sodelovalo več sto tisoč zavezniških enot in deset ponovno oboroženih nemških divizij. Poimenovali so jo Operacija nepredstavljivo: vojni načrt, iz katerega so se strokovnjaki večinoma norčevali, ko so konec devetdesetih let prejšnjega stoletja končno razkrili njegovo vsebino. Vendar podrobnejši pregled to operacijo smatra kot verjetno, upoštevaje vse zgoraj navedene dejavnike. 

Nazaj