Portal Plus

Na zdravje, striček Xi! Kitajski zmaj ni več papirnati tiger, ampak postaja vse bolj agresiven!

O Kitajski je bilo zadnje mesece veliko slišati. Tudi portal+ je poročal o njenem močno vprašljivem ravnanju ob izbruhu COVID-19. Vprašljivih je še vrsta drugih njenih ravnanj, pravzaprav jih je vedno več in vse bolj so agresivna. Z ozirom na to, da gre za hitro vzpenjajočo in trenutno drugo po moči silo na svetu, ki je tudi v našem neposrednem okolju vse bolj prisotna, ne moremo ostati ravnodušni do njenega napenjanja političnih, ekonomskih in vojaških mišic. Kitajsko početje je namreč večinoma v nasprotju z interesi in vrednotami, ki jih zasleduje svet, ki mu pripadamo.

20.07.2020 23:10
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   Kitajska   Evropa   ZDA   Azija   Rusija

Foto: arhiv portal+

Trde roke kitajskih komunističnih oblasti pa so deležni tudi etnični Kitajci. Pred tedni je Kitajska sprejela zakon o nacionalni varnosti, s katerim je praktično odpravila avtonomijo Hong Konga in tamkajšnje politične svoboščine. 

Skrb vzbujajoče je kitajsko nespoštovanje mednarodno sprejetih obveznosti oziroma mednarodnega prava in to na najrazličnejših področjih. Če se najprej ustavimo pri ravnanju Kitajske znotraj njenih meja. Tu naj bi imela po svojem prepričanju povsem proste roke. Načeloma je vsaka država res suverena pri izbiri svojega družbeno-političnega sistema oziroma pri urejanju življenja znotraj svojih meja. Kitajska se je odločila za sistem, kjer ima Komunistična partija Kitajske (edina možna politična stranka v državi) prvo in zadnjo besedo. Vendar pri tem vendarle ne gre pozabiti, da je tudi Kitajska del mednarodne skupnosti in da je v interakciji z drugimi državami sprejela določene zaveze. Pravne zaveze. Te se v prvi vrsti tičejo njenega ravnanja čez mejo, nekaj pa tudi doma. Opozarjanje na njihovo spoštovanje je legitimno in ga ne gre avtomatično enačiti z vmešavanjem v njene notranje zadeve ali z njej sovražnim delovanjem, kot  to skuša prikazati Kitajska.

 

Ko je Ljudska republika Kitajska leta 1971 vstopila v OZN (namesto Republike Kitajske – Tajvana) se je zavezala k spoštovanju tako Ustanovne listine OZN kot Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah, če ostanemo le pri teh dveh od osnovnih mednarodnih dokumentov, ki veljajo danes. In vendar je pri kitajskem početju doma in v tujini zaznati vrsto dejavnosti, ki so v ostrem nasprotju z njunimi določbami.  Tri milijone prebivalcev pokrajine Xinjiang (Ujguri, Kazaki in pripadniki drugih muslimanskih manjšin) je tako deležnih prisilne prevzgoje, pri čemer se jih milijon nahaja v posebnih prevzgojnih taboriščih. Nad njimi se izvaja tudi prisilna sterilizacija. Skratka opraviti imamo z etničnim čiščenjem. Doktrine odgovornosti zaščititi (R2P) Kitajska seveda ne priznava. In zaradi bojazni, da bi bila obsojena zaradi zločinov zoper človečnost tudi ni članica Mednarodnega kazenskega sodišča.

 

Trde roke kitajskih komunističnih oblasti pa so deležni tudi etnični Kitajci. Pred tedni je Kitajska sprejela zakon o nacionalni varnosti, s katerim je praktično odpravila avtonomijo Hong Konga in tamkajšnje politične svoboščine. Proteste zoper ta korak je zadušila z grobo silo, aktiviste in zagovornike človekovih pravic spravila za zapahe in uvedla medijsko cenzuro. S pogodbo z Združenim kraljestvom iz leta 1997 se je sicer zavezala drugače, da bo še desetletja spoštovala demokratične pridobitve prebivalcev te nekdanje britanske kolonije. Od koncepta ene države in dveh sistemov, ki ga je promovirala pred leti, je ostalo bore malo. Predsednik Xi je od leta 2012, ko je prišel na oblast, zaostril nacionalistični in avtoritaren pristop. Leta 2018 mu je uspelo odpraviti časovne omejitve njegovega predsedniškega mandata, še prej pa kolektivno vodstvo države. S političnimi čistkami se je pod krinko boja zoper korupcijo uspel znebiti tekmecev. Dodatno je centraliziral sprejemanje političnih in ekonomskih odločitev in poostril nadzor nad prebivalci, izkoriščajoč tehnološki napredek. V državi očitno ni prostora ne za manjšine, ne za demokracijo.

 

Nič kaj drugačna ni podoba glede kitajskega ravnanja v mednarodni skupnosti. Kitajska agresivnost v odnosu do drugih držav se povečuje. Priča smo pravi ofenzivi na številnih zunanjepolitičnih frontah. Govora je o diplomaciji volka vojščaka (Wolf Warrior Diplomacy). Nespoštovanje mednarodnega prava, brezkompromisnost in sovražnost v prvi vrsti občutijo sosednje države. Izkoriščajoč svojo vse večjo moč in slabljenje ameriškega odvračanja Kitajska širi svojo suverenost na območje Vzhodnokitajskega in še posebej Južnokitajskega morja. Po mednarodnem pravu do tega nima pravice, kar je v odmevnem primeru v sporu s Filipini (eno od prizadetih obalnih držav) leta 2016 potrdil tudi mednarodni sodni tribunal, oblikovan v skladu z določili Konvencije OZN o pravu morja. Kitajska odločitve ni spoštovala in je omenjeno območje začela še pospešeno militalizirati. Gre za strateško pomembno območje, kjer potekajo  važne pomorske poti in kjer se nahajajo bogata nahajališča nafte in zemeljskega plina. Kitajska lovke po območju daleč stran od njenih obal razteza že od štiridesetih let prejšnjega stoletja,  vendar zadnje čase vse bolj odločno. Agresivnost kaže tudi na svojih kopenskih mejah z Butanom in Indijo. Glede poteka meje na Himalaji se je s slednjo pred tedni zapletla v fizični spopad, pri čemur je življenje zgubilo 20 indijskih vojakov. V uveljavljanju svojih ekspanzionističnih interesov se tako vse pogosteje zateka k grobi sili in vojaškim instrumentom.

 

Niso pa ji tuje tudi bolj prefinjene metode. Svoj ekspanzionističen projekt je predsednik Xi tako zavil v Pobudo pasu in ceste, impresiven milijarden kitajsko-centričen globalni infrastrukturni program. Kitajska ga gradi v skladu s svojimi pravili ter standardi in financirajo ga kitajske banke. Z njim si podreja države že praktično na vseh kontinentih. Z zvitimi ekonomskimi ukrepi in po potrebi s strateško korupcijo (podkupovanjem vodilnih predstavnikov posameznih držav) zasleduje politične cilje.

 

Posebno poglavje sicer predstavlja kitajsko ravnanje na področju mednarodne trgovine in mednarodnega gospodarskega sodelovanja. Pričakovanja, da ga bo Kitajska z vstopom v Svetovno trgovinsko organizacijo spremenila, se niso uresničila. Še naprej se zateka h kraji intelektualne lastnine in k prisilnemu transferju tehnologije. Pogojuje oziroma otežuje dostop tujim podjetjem do svojega trga in podobno. Za sebe, čeprav je že druga svetovna ekonomska sila, pa bi za nameček še kar zahtevala ugodnosti za države v razvoju. 

 

Omenjeno kitajsko ravnanje so druge države hote ali ne hote dopuščale. To velja tako za ZDA, kot za Evropo in za kitajske azijske sosede. Niso si hotele kvariti možnosti na mogočnem kitajskem trgu in naivno pričakovale, da bo Kitajska sama po sebi začela spoštovati mednarodna pravila igre. Ta pa je njihovo naivnost in pasivnost pa tudi razhajanja med ZDA in zavezniki in razdvojenost znotraj EU spretno izkoriščala. Ob zmedi, ki je zavladala z izbruhom COVID-19 in ob umikanju ZDA pod predsednikom Trumpom od vodilne vloge v svetu, se je počutila še bolj samozavestna in močnejša. Ni se več zadovoljevala le z vodilno vlogo v Aziji, ampak je začela s preoblikovanjem  globalnih institucij in pravil, da bi ti bolje služili njenim preferencam in globalnim ambicijam. Še bolj je zaostrila svoj odnos do zahodne liberalne demokracije. Očitno je ocenila, da je nastopil njen geopolitični trenutek.

 

Z vse jasnejšimi obrisi sveta po meri Kitajske se je mednarodna skupnost le zdramila. ZDA, vodilna država v svetu, ki se ob dvigovanju glave kitajskega zmaja čutijo najbolj ogrožene, so povzdignile svoj glas. To še posebej velja glede medsebojne trgovine, kjer so s Kitajsko tudi dosegle delni dogovor. Vendar pri tem niso iskale evropske podpore. Končna rešitev ostaja negotova. Odreagirale so tudi na odpravljanje avtonomije Hong Konga in odpravile preferenčni ekonomski status, ki ga je ta užival pri njih. Američani so nekoliko odločneje dali tudi vedeti, da kitajske suverenosti nad vodami Južnokitajskega morja ne bodo priznali in temu primerno se je začela obnašati njihova mornarica. Zadišalo je po novi hladni vojni.

 

Zdrznila se je tudi EU, ujeta med vse bolj oblastno Kitajsko, revizionistično Rusijo, Trumpovo Ameriko in lastno razdvojenost. Spoznala je, resda obotavljaje, da ji kitajsko ravnanje tako v medsebojnih odnosih kot na svetovni sceni - škodi. Ugotovila je, da Kitajska ne predstavlja le partnerja, ampak tudi sistemskega tekmeca. Sodelovanja v kakšni hladni vojni med ZDA in Kitajsko se otepa, vendar je od politike angažiranja jprešla na politiko omejevanja kitajskega vpliva. Resda ne z vojaškimi, ampak s političnimi, diplomatskimi in ekonomskimi ukrepi in ukrepi na področju tehnologije. Kitajska je ob tem dala EU in drugim vedeti, da od svoje politike ne bo kar tako odstopila in to nazorno pokazala na primeru Avstralije. Ko je ta zahtevala neodvisno mednarodno preiskavo o izbruhu COVID-19 na Kitajskem, so jo takoj zadele kitajske trgovinske sankcije in kibernetični napadi.

 

Prihodnost sveta si je težko predstavljati brez sodelovanja med državami. Še posebej, ko gre za soočenje z izzivi, kot jih predstavljajo podnebne spremembe, pandemije, širitev orožja za množično uničevanje in podobno. Na čim večjem sodelovanju je potrebno vztrajati. Vztrajati pa je tudi treba, da je to v korist vseh. Pred enostranskimi nasilnimi potezami Kitajske si ne gre zatiskati oči. Njenemu vztrajnemu zanikovanju vladavine prava, priseganju na golo moč oziroma vsiljevanju novih pravil igre, ki so daleč od uveljavljanih demokratičnih načel, se bo moč uspešno zoperstaviti le skupnim nastopom tako znotraj EU, kot tudi s povezovanjem z zavezniki v Aziji in ZDA. To ne bo lahko doseči in Kitajska to ve. Vendar, kot rečeno, je potrebno vztrajati.

Nazaj