Portal Plus

Bruseljski kompromis, višegrajski pretepači in obnova bolehne Evrope

Denarja, ki si ga je Slovenija izposlovala na dolgotrajnih in napornih pogajajih v Bruslju, ni tako malo. Opozicija, ki je leta 2003 na mitingu v Stožicah navdušeno ploskala antievropskim izpadom ("Evropa je banda tatov!"), bo tokrat v zadregi, če ima količkaj občutka za sram. Evropska unija, ki je v zadnjem hipu rešila svoj ekonomski raison d' etre, ima drug problem: kako se zavarovati pred tem, da je v bodoče ne bodo na kolena spravili takšni izredni dogodki, kakršni so bili Brexit, afriško-arabske ekonomske migracije, pandemije ipd.

21.07.2020 23:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Evropa   Slovenija   Bruselj   EU   pogajanja   Evropska unija   Orban   Višegrad   Covid-19

Foto: Evropski svet

Evropska unija je danes bolj razdeljena kot kdajkoli prej. Severnjaški skopuhi, južnjaški ležerneži, proevropski velikani ter - last but not least - vhodnoevropski pretepači, med katerimi vsekakor izstopa madžarski premier Orban.

Težke, dolge in nič kaj prijazne nočne razprave voditeljev Evropske unije in njenih članic, ki so "podaljšani" konec tedna preživeli v Bruslju, so bile odločilne za nadaljnjo prihodnost Unije. Marsikdo je podvomil, da bo možen kompromis med tako različnimi skupinami držav. Evropa dveh hitrosti je preteklost, zdaj imamo vsaj štiri "interesne sfere", med katerimi se je tokrat najbolj izpostavile "varčna peterica", ki je z zahtevo po spoštovanju vladavine prava v tistih članicah, ki računajo na "solidarnostno pomoč" neto plačnic v evropski proračun, ob živce spravljala poljsko-madžarski duet, doslej že večkrat obtožen resnih posegov v demokratične standarde, vladavino prava, neodvisnost sodstva, medijev itd. Toda dokler bo Španija kot "stara članica" tako brutalno teptala državljanske in človekove pravice Kataloncev, so vsi očitki na račun Madžarske, Poljske ali celo Slovenije vihar v kozarčku vode. Nekaj je predstava za javnost, kjer morajo konzervatici, nacionalisti, liberalci in socialisti odigrati svojo vlogo, drugo pa so dejanska pogajanja, ki so v Bruslju potekala precej manj emotivno kot nekoč v Nici, kjer je voditelje k razsodnemu kompromisu v zgodnjih jutranjih urah pripeljal šele - alkohol.

 

Ne glede na dober konec dolgotrajnih pogajanj in uspehu slovenske delegacije navkljub pa je vseeno postalo jasno, da današnja Evropska unija potrebuje novo paradigmo delovanja, predvsem pa nek nov zagon, novo energijo. Zadnja leta so namreč katastrofalna za konsolidacijo EU: najprej skoraj kolaps zaradi milijona Arabcev, ki so se usuli proti Germaniji, potem Brexit, hladen tuš iz Londona, ki se je naposled odločil, da ima dovolj žabarjev in ljubiteljev kislega zelja, da o vzhodnoevropskih barbarih sploh ne govorimo, in na koncu še pandemija Covid-19, zaradi katere je nekaj časa kazalo, da bo stara celina zdrsnila v najhujšo ekonomsko krizo po II. svetovni vojni.

 

 

Premier Janša se sooča z resnimi očitki, da državo pelje v "višegrajsko" smer. (Foto: gov.si)

 

 

Ni bilo prvič, da so evropski voditelji iskali čarobni kompromis, s katerim bi zadostili zahtevam tistih, brez katerih EU ne more preživeti, hkrati pa ohranili nujno solidarnost s članicami, ki potrebujejo finančno pomoč oziroma so neto prejemnice. Potem so tu še stare zamere, ki nočejo umreti. Francija in Nemčija, ki jo zastopa vidno iztrošena Angela Merkel, sta si bili v zadnjih dneh sumljivo enotni glede nekaterih ključnih evropskih dilem. Os med Berlinom in Parizom je kajpak spodbudila Italijo in Španijo, da sta se pridružili "francosko-nemškemu vlaku", ki leta 2020, štiri mesece po začetku pustošenja koronakrize po Evropi, bolj spominja na kompozicijo vagonov za ranjence iz vzhodne fronte. In če smo že v španskem kraljestvu: Madridu očitno ni nič nerodno, ko kima idejam o finančni pomoči članicam le pod določenimi pogoji, ki se tičejo spoštovanja načel pravne države oziroma vladavine prava (rule of law). Si lahko predstavljate ta cinizem?! Oblast, ki je še pred dvema letoma v Katalonijo pošiljala represivne organe s pendreki in solzilcem, da bi pretepali Katalonce med njihovim referendumom o neodvisnosti, danes brez rdečice na obrazu posluša pridige vzhodnoevropskim "troublemakerjem", torej Poljski in Madžarski. In - morda po novem - tudi Sloveniji.

 

 

Nismo več klinično mrtvi?

 

Tudi Sloveniji? Če se je slovenska oblast dejansko zbudila od mrtvih, ko gre za vprašanje evropskih zadev, je to velikanski dogodek, ki mu gre zaploskati ne glede na kontekst intervencije. V Bruslju je vseeno, ali navijamo za sever ali jug, za vzhod ali zahod; edino, kar šteje, je to, da smo kot miniaturna članica čim bolj glasni. Zadnja leta smo imeli namreč na oblasti levičarske avtiste.

 

Začelo se je z omlednim Cerarjem, potem je na oder prikorakal kamniški žepni Drnovšek, kki se je na srečanjih voditeljev Unije vsakič znova blamiral. Se kdo še spomni, kako je vehementno zavrnil povabilo, da bi nagovoril Evropski parlament; kako je že od daleč dajal vedeti, da ga neprimerno bolj od srečevanja z evropskimi voditelji zanimajo kmetijski sejmi, veselice in partizanske proslave?

 

O domnevnem "prestopu" Slovenije, ko gre za vprašanje evropskih zavezništev, v tem kontekstu še ne bomo presojali. Je to že storila opozicija namesto nas. Pomisleki in očitki bi bili na mestu in legitimni, kot se reče, če precejšen del opozicije, kontamirniran s postkomunizmom in postsocializmom, ne bi leta 2003 v Stožicah skandiral in ploskal antievropskim pesmim in revolucionarnim vzklikom, med katerimi zmaga "Evropa je banda tatov". Naj se zdaj najde junak, ki bo relativiziral očitno protievropsko vzdušje v pretežnem delu slovenske (zmerne) levice; kako lahko kateri koli funkcionar ene izmed levih strank zagovarja evropske vrednote, spoštovanje različnosti in toleranco, če pa njegovo širše zaledje, vrednostno povsem izgubljeno v prostoru in času, uporablja retoriko, ki je značilna na Kubo in podobne eksotične dežele? Ne more ...

 

  

Ludvig van Beethoven: IX. Simfonija

 

 

Evropa je sinonim svobode

  

Vrnimo se zdaj k Uniji. Diagnoza ne glede na finančne razmere ni preveč optimistična. Če ne bi v zadnjem hipu prišlo do političnega dogovora, na podlegi katerega se bo delil denar (krediti) državam članicam, bi se projekt neslavno končal, velika evropska simfonija bi se podrla kot bi bila iz kart. V teh časih še bolj prihajajo od izraza značajske lastnosti posameznih voditeljev; denimo severnjaško stiskaštvo, ki se ga marsikdo spomni še iz časov grškega finančnega zloma, ko je tedanji nemški finančni minister v stilu luteranskega pastorja rohnel čez nedelavne in lene Grke, ki da so dobili kazen, ker so prej preveč grešili.

 

Toda nič kaj spodbudno ne deluje niti vzhodnjaški fundamentalizem, ki se najbolj manifestira na Madžarskem in Poljskem. Oboje je bližje Moskvi kot Bruslju, fascinacija nad močnimi, avtoritativnimi voditelji pa se širi tudi po Balkanu, kjer je eden izmed perspektivnih učencev "budimpeštanske šola" srbski predsednik Vučić. Nekje v zakulisju, daleč za očmi javnosti in medijev, se verjetno smehlja Vladimir Putin, ki na takšen perfiden način od znotraj spodjeda Evropsko unijo. Unijo, ki je danes bolj razdeljena kot kdajkoli prej. Štiri zelo različni koncepti oblasti in gospodarjenja: Demokratični severnjaški skopuhi, pragmatični južnjaški ležerneži, osrednji proevropski velikani (tj. francosko-nemški vlak) ter - last but not least - vzhodnoevropski političnimi pretepači, med katerimi vsekakor izstopa madžarski premier Orban.

 

Da se je Slovenija "znašla" v družbi Madžarske in Poljske, kaže zgolj to, da je država tako vrednostno kot tudi strateško povsem izgubljena, brez načrta. Toda to ne velja le za našo državo; strateškega načrta, kako se soočiti z notranjimi anomalijami, ki jih v EU vnašajo zunanji igralci, nima niti Evropska komisija, ki je šele čez vikend uspela nekoliko umiriti napetosti med članicami, da so na koncu vseeno lahko sklenile kompromis.

 

O višegrajski četverici se bomo v prihodnjih tednih in mesecih verjetno še precej pogovarjali, kar je dobro in zdravo. Ne glede na vse morebitne pluse pajdašenja z Orbanom - s katerimi sta se prisrčno objemala tudi Janševa predhodnika Cerar in Šarec, da ne bo pomote! - pa je končni izkupiček takšnega ad hoc zavezništva za Slovenijo po mojem premajhen, da bi se splačalo tvegati. Drži, Višegrad je bila za Slovenijo lepa priložnost v devetdesetih letih, toda tedanja politika - pravzaprav Janez Drnovšek osebno - je ocenila, da nekih posebnih strateških razlogov za vključevanje naše države v tej skupnosti vseeno ni. Konec koncev ne gre le za politično ali ekonomsko, ampak tudi za vrednostno vprašanje. Slovenci smo po mentaliteti preveč različni od držav višegrajske četerice, zato javnost pretiranega povezovanja s temi državami pač ne bo odobravala, Janša pa si s poudarjanjem tesnih vezi z Madžarsko v bistvu sam žaga vejo, na kateri sedi ...

Nazaj