Portal Plus

Venezuelske emigrantke v Čilu: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš ... Moje države ni več."

Življenjske zgodbe mladih Venezuelk, ki so zaradi nevzdržnih razmer v nesojenem socialističnem paradižu emigrirale v Čile, do obisti razgaljajo absurdne laži venezuelske državne propagande, nad katero so se navdušili tudi nekateri lahkoverni in idealistični levičarji v Sloveniji. O tem, kako zelo je venezuelski režim v samo nekaj letih zavozil nekoč eno najuspešnejših držav Latinske Amerike, se je iz prve roke informirala naša nova sodelavka iz Čila, ki je opisala zgodbe treh pogumnih Venezuelk v emigraciji, kjer vedno znova podoživljajo travmatično usodo svoje domovine, ki se je znašla v primežu chavizma: "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš. Tvoj dom, vse kar si poznal ... Venezuela več ne obstaja. Kulture ni več. Vse se je spremenilo ... In če se mi kaj zalomi, se nimam kam vrniti. Moje države ni več."

22.07.2020 22:30
Piše: Tjaša Šuštar
Ključne besede:   Tjaša Šuštar   Čile   Santiago   Venezuela   emigracija   zgodbe   Maduro   Chavez   Latinska amerika

"Stvari se sesuvajo. Ljudje morajo na bencin čakati v vrsti tri dni ter spati v avtu, medtem ko po televiziji zagotavljajo, da je novica o pomanjkanju bencina laž in da se ga brez težav dobi na črpalkah."

Pred dnevi me je kolegica iz Slovenije vprašala, od kod črpam optimizem med mojo sedaj že 4-mesečno karenteno v Santiagu. Prva podoba, ki se mi je ob tem pojavila, so bili obrazi venezuelskih žensk, ki sem jih spoznala v Čilu od leta 2017, ko so pričeli v množičnih valovovih prihajati emigranti iz ene nekdaj najbogatejših in uspešnih držav Latinske Amerike. Taista Venezuela je lani dosegla nivo revščine, primerljiv s Kongom in Zimbabvejem. Vsaka venezuelska ženska je v Čile prišla s svojo neverjetno zgodbo, zaznamovano z izgubami, strahom in bolečino, ki na presenetljiv način sobiva z zaupanjem, hvaležnostjo, optimizmom, odprtim srcem in neverjetno močjo. Ta moč, ki jih žene dalje, kljub temu, da so morale zaradi nevzdržne situacije zapustiti svojo domovino, družinske člane in pričeti znova v okolju brez kakršnekoli opore, včasih v skrajnih okoliščinah, človeka ne pusti ravnodušnega. Prisotnost Venezuelcev v Čilu brez dvoma pušča za sabo pomembne sledi in nas uči spopadanja z izzivi življejna na drugačen način.

 

Čile s svojo gospodarsko stabilnostjo in varnostjo je v zadnjih desetih letih postal kraj upanja na boljše življenje tako za številne mlade Špance, ki so na vrhuncu tamkajšnje gospodarske krize množično iskali zaposlitvene priložnosti, kot za prebivalce Dominikanske republike, Kolumbije in Haitija. Ti zaradi pomanjkanja formalne izobrazbe in kulturnega kapitala - v primeru Haitija pa tudi zaradi neznanja španščine - niso imeli takšne sreče. Odsotnost učinkovitega zdravstvenega sistema in socialnih programov, ki bi omogočili resnično vključitev v družbo, je kljub odprti politiki tedanje vlade Michelle Bachelet na tisoče emigrantov ponovno prepustila revščini in nehumanim razmeram bivanja.

 

 

Od začetka krize je emigriralo že 5 milijonov Venezuelcev, govori se o "venezuelskem eksodusu".

 

 

Spremenjena podoba čilenske prestolnice

 

Z zaostrovanjem politične in ekonomske krize v Venezueli je v zadnjih štirih letih venezuelska skupnost postala najhitreje rastoča in največja emigrantska skupnost v Čilu. Danes zajema skoraj pol milijona ljudi ter predstavlja tretjino vseh priseljencev [1]

 

V večini so del nje mladi odrasli z univerzitetno izobrazbo, ki ob prihodu v Čile skušajo postati vir ekonomske pomoči za preostale člane družine, ki so ostali v opustošeni Venezueli. A kljub visoki izobrazbi jih le malo uspe dobiti zaposlitev v skladu z njo. Veliko večino srečujemo vsakodnevno kot prodajalke, prodajalce v trgovinah in tržnicah, natakarje, kuharje, čistilke, telefoniste ... Ne glede na to kaj počnejo, jih prepoznamo ne le po njihovi venezuelski španščini, temveč po tako zelo značilnem spoštljivem, toplem in srčnem odnosu, ki v stresen vsakdan 7-miljonske prestolnice prinaša obliž mehkobe, ki prijetno poboža.

 

 

Obrazi Venezuele

 

Andreo, 28-letno Venezuelko, sem spoznala kot mlado nosečnico nekaj mesecev pred izbruhom socialnih nemirov. Povabljena sem bila v intimo njenega doma in doživljanja ter imela priložnost prisluhniti eni od tisočih življenjskih zgodb, ki jih je boleče zaznamovala Chavezova oziroma Madurova politika. Nevzdržna situacija v Venezueli, kjer so nasilni ropi na ulicah postali vsakdanji kruh, pomanjkanje osnovih dobrin in zdravil ter hiperinflacija, ki je večino prebivalstva pahnila pod prag revščine [2], so bili razlogi za njen odhod iz domovine. Po izobrazbi pravnica je prišla v Čile v upanju na izboljšanje kvalitete življenja po tem, ko ji prvi poizkus emigracije v Kolumbiji ni uspel.

 

 

Maduro zdaj cinično poziva Venezuelke, naj imajo šest otrok.

 

 

Zaradi dragega in kompleksnega procesa nostrifikacije pravne izobrazbe ter visokih najemnim in stroškov v Santiagu se je zaposlila kot prodajalka. Dvanajsturno delo na nogah, brez pogodbe, majhen zaslužek, s katerim komaj pokrije vse stroške približno 12 kvadratnih metrov garsonijere, so postali del čilenskega vsakdana. Ko je v osmem mesecu zaradi porodniške ostala brez prihodka, se ji je iz Venezuele pridružila mama, po poklicu univerzitetna profesorica matematike, ki se je v Čilu priložnostno zaposlila kot neformalna prodajalka, inštruktorica matematike ter občasna prodajalka doma pripravljenih venezuelskih jedi na tržnici. S skupnimi močmi uspeta zaslužiti za plačilo položnic, a denarja, ki bi ga lahko poslali nekaterim družinskim članom, ki so še ostali v Venezuelu, ni.

 

 

Chavez je vse obrnil na glavo

 

Ob ekonomski stiski, ki spremlja njuno življenje v Čilu, si opazovalec težko predstavlja, da sta Andrea in njena mati pred nastopom Chaveza živeli brezskrbno in obilja polno življenje v večsobem stanovanju v Caracasu, s teraso in klimatsko napravo v vsaki sobi, ki je bila nekoč - tako kot luči - prižgana ves dan (elektrika je bila praktično zastonj), ter uživali v tedenskih izletih na plažo ter druženju z družino in prijatelji, ki so danes razkropljeni po različnih državah Latinske Amerike. Kljub svojim stiskam in izjemno skromnemu življenju, ki me je pretreslo, pa sta ti dve srčni, ljubeči in izjemno gostoljubni Venezuelki med vsakim mojim obiskom izrazili hvaležnost za to, da imata vsak dan možnost zaužiti topel obrok. V zadnjih mesecih, zaznamovanimi s socialnimi nemiri, odpuščanjem ter večmesečno "korona karanteno", zanju tudi to ni več samoumevno, zato čakata, da se ob ponovnem odprtju čilskih meja skupaj z Andreino nekajmesečno hčerko vrnejo v Venezuelo. Kljub nasilju, kljub negotovosti, kljub revščini. A kot pravita, tam imajo vsaj svoj dom in kar je še ostalo od družine.

 

 

Najprej so uničili srednji sloj

 

Magdalena je mlada Venezuelka v zgodnjih tridesetih letih, katere moč me je globoko navdihnila. Odraščala je v družini srednjega sloja, v vzdušju upanja in pričakovanja svetle prihodnosti za tedaj gospodarsko vedno bolj uspešno in bogato Venezuelo. V tistem zlatem obdobju, ko so pripadniki srednjega sloja še imeli možnost nakupa stanovanja ali hiše, najrazličnejših uvoženih izdelkov, potovanj v tujino in lagodnega življenja v varnem okolju, vsi žal niso imeli te sreče. Že kot majhna deklica je Magdalena opazila socialne neenakosti ter pri šestih letih staršem večkrat vzela denar ter ga delila revnim otrokom, ki jih je srečala na ulici in s katerimi je kasneje delala kot prostovoljka.

 

S prihodom Chaveza na oblast so se za Magdaleno stvari pričele drastično spreminjati. Nekdanjo varnost je zamenjala konstantna tesnoba, ki se je spominja predvsem v povezavi z večletnimi grožnjami, ki sta jih prejemala babica in dedek zaradi svojega "priviligiranega" položaja. Njun dom, ki je bil nekoč varen kraj družinskih srečanj in otroške igre, je postal v otroških očeh kraj groze. Zaradi latentne grožnje napada tam ni smela več prespati in strah pred tem, da bo nekdo vdrl skozi okno, jo spremlja še danes.

 

 

Venezuelski eksodus je po svoji masovnosti primerljiv z begunskim valom zaradi vojne v Siriji.

 

 

Ko je Chavezova vlada želela prevzeti popoln nadzor nad šolstvom z invazivnim poseganjem v nacionalni kurikulum in avtonomijo privatnih šol, je še kot srednješolka podpisala dokument proti vladnim ukrepom. Ob različnih priložnostih je sodelovala v protestih in pristala na črni listi, zaradi katere so ji oblasti onemogočile vpis na univerzo. Tako je sama in le z osnovnim znanjem angleščine zapustila Venezuelo in se odpravila v Združene države, da bi tam študirala. Po začetnem tečaju angleščine in pripravah na sprejemni izpit je pridobila štipendijo ter bila sprejeta na eno izmed ameriških univerz. Med študijem je spoznala moža, prav tako Venezuelca, s katerim sta se kasneje preselila v Anglijo zaradi njegove specializacije, nekaj let nazaj pa prišla v Čile.

 

 

"Moje države ni več."

 

V zadnjih desetih letih je skoraj vsa Magdalenina družina emigrirala v ZDA ali Kolumbijo, saj so razmere v Venezueli zanje postale nevzdržne. Kot pripoveduje, nihče od bližnjih ni ušel travmatični izkušnji nasilnega ropa, grožnjam ali celo ugrabitvi. Pomanjkanje hrane, elektrike, vode in bencina v kombinaciji z vedno večjim nasiljem na ulicah, vplivom mafijskih združb, zaščitenih s strani Madura ter korupcijo v policijskih vrstah ("Nič nevsakdanjega ni, da ti policija v primeru, da ne predaš vsega, kar imaš, grozi s tem, da ti bo podtaknila drogo in te spravila v zapor."), je celo najbolj zavedne člane družine prisilila v emigracijo in povzročila njihovo prisilno ločitev. "To je smrt, ki je nikoli zares ne preboliš. Tvoj dom, vse kar si poznal ... Venezuela več ne obstaja. Kulture ni več. Vse se je spremenilo... In če se mi kaj zalomi, se nimam kam vrniti. Moje države ni več."

 

Ob pogrešanju družine, stresu starševstva brez opore, birokratskih ovirah ter občutku odgovornosti, da vse, kar s trudom prihraniš, pošlješ družini v Venezuelo, se teža emigracije Magdaleni včasih zdi izjemno težka: "Z vsako novo selitvijo, ko se mi zdi, da se že petindvajsetič selim, imam občutek, da to počnem proti svoji volji. Kar naprej sem v procesu poslavljanja in z občutkom izgube. Zaradi tega se včasih počutim, kot da ne najdem sidra. Po drugi strani pa me je to naučilo sprejemati odločitve brez garancije in živeti v tem trenutku. Hkrati te življenje v tujini prisili v rast. Ne moreš obstati v udobju poznanega, moraš iti globlje. In to te spremeni. Tvoje navade in prepričanja, ki si jih imel za samoumevna, se porušijo in najti moraš novo oporo."

 

 

V Čile je zaradi razpada sistema v Venezueli doslej emigriralo že na tisoče venezuelskih državljanov.

 

 

Življenje v emigraciji pa ni zaznamovalo le nje in moža, temveč tudi njuna otroka, ki imata vsak svoje državljanstvo: angleško in čilensko. "Kako otrokom razložiti, od kod prihajata starša, je vprašanje, ki zaznamuje vsakega Venezuelca, ki je odšel. Nekateri najini prijatelji poslušajo doma izključno venezuelsko glasbo, oblačijo otroke v tradicionalne barve. Midva z možem tega ne počneva. Najina sinova sta emigranta in midva ju spremljava na tej poti. Ne želiva, da doživljata nostalgijo in hrepenenje po Venezueli, ki več ne obstaja. Sama sem prejokala leta za vsem, kar sem izgubila, in ne želim, da to doživljata tudi ona. Z možem skušava oblikovati novo tradicijo, ki bo postala naša in njuna, in ki nas bo izpolnjevala."

 

 

Dodatno izpopolnjevanje na Kubi

 

Elizabeth sem spoznala pred nekaj meseci, ko je z možem pričela s prodajo domače pripravljenih hamburgerjev, da bi povečala družinski dohodek. Starši učencev šole, na kateri je zaposlena kot učiteljica, namreč že štiri mesece, odkar poteka pouk na daljavo (online), ne zmorejo ali pa ne želijo plačati enake šolnine kot prej, zaradi česar so učiteljem drastično znižali plače. Z dvema otrokoma, mamo in možem je Elizabeth zapustila Venezuelo leta 2017, po tem ko je doživela nasilen rop in ko so nekateri znanci zaradi svojih protivladnih prepričanj pristali v zaporu. Sestra je zaprosila za politični azil v ZDA, sama pa se je z možem odločila za Čile, ki je tedaj še obetal varno in gospodarsko stabilno prihodnost.

 

Tudi Elizabeth je opisala stanje Venezuele kot izjemno kritično, z nivojem ulične delinkvence ("Ljudje nosijo mobitel 'varno' spravljen med hlačami in spodnjim perilom."), prevlado mafije in lačnim prebivalstvom, ki tudi vse pogosteje ostaja brez elektrike, interneta in bencina. "Tako je, ko država desetletja ne vlaga v infrastrukturo. Stvari se sesuvajo. Ljudje morajo na bencin čakati v vrsti tri dni, ter spati v avtu, medtem ko po televiziji zagotavljajo, da je novica o pomanjkanju bencina laž in da se ga brez težav dobi na črpalkah."

 

Elizabeth izpostavlja, da na žalost tudi opozicija z Guaidójem na čelu zaenkrat ni prinesla obljubljenih sprememb, zaradi česar se je  oblikovala sarkastična fraza, s katero na vprašanje "Kako si?", ljudje odgovarjajo "Kot Guaidó. Počasi napredujemo.".

 

Juan Guaidó je "vzporedni" predsednik Venezuele, priznavajo ga vse vlade v Evropi razen srbske.

 

 

Po začetni zaposlitvi v Čilu kot čistilka je Elizabeth prvič v življenju uspela najti zaposlitev v skladu s svojo izobrazbo kot učiteljica, česar v Venezueli ni mogla. Za prijavo na mesto učiteljice bi namreč morala prinesti deset podpisov novih članov Madurove stranke oz. pristati na dodatno izpopolnjevanje na Kubi, česar ni želela.

 

 

Vrnitev v prihodnost 

 

Sanje o boljši prihodnosti za svoja otroka v Čilu pa se tudi Elizabeth niso uresničile. Vse od oktobrskih nemirov, povezanih s socialnim gibanjem, ki je trenutno zaradi karantene v latentnem stanju, je z možem tako kot na tisoče drugih Venezuelcev pričela razmišljati o odhodu. "Mi prihajamo iz prihodnosti. Mi smo vse to, kar se sedaj dogaja v Čilu, že doživeli. Do potankosti enako. In ne želim tega za moja otroka. Z možem sedaj iščeva nove možnosti v tujini, ko se korona kriza umiri."

 

Na žalost pa mnogo migrantskih družin v Santiagu nima možnosti preživljati to zimske karantene na toplem. Ob izgubi zaposlitve so ostali na cesti in pred nekaj tedni je na ulici pred venezuelsko ambasado v Santiagu kampiralo 250 ljudi, ki so želeli zaprositi za humanitarni let nazaj v domovino. Med njimi je bil tudi mlad venezuelski par s trimesečnim dojenčkom, ki ga je družina Magdalene vzela za teden dni pod svojo streho, dokler niso našli mesta v zatočišču, namenjenem Venezuelcem, ki čakajo na vrnitev in v katerem se danes nahaja 700 ljudi.

 

Številni obrazi Venezuele, ki so nas tolikokrat pozdravili izza blagajne, na tržnici, kot natakarji ali čistilke ter nam s svojim nasmehom polepšali dan, zdaj odhajajo. Obrazi, ki so videli toliko opustošenja, a še vedno upajo, vztrajajo, ljubijo in nas učijo hvaležnosti, humanosti in rezilience.  

 

________________

[1] Podatki Mednarodne Organizacije za migracije govorijo o 5 miljonih Venezuelcev, izseljenih po vsem svetu oz. venezuelskem eksodusu, ki se lahko primerja z razsežnostmi migracijske krize, ki jo je povzročila vojna v Siriji (ACNUR). 

 

[2] Štirje od petih prebivalcev namreč nimajo dovoljšnih prihodkov, s katerimi bi si lahko zagotovili osnovne prehrambene izdelke. Kar 30 % otrok, mlajših od 5 let, je kronično podhranjenih.

Nazaj