Portal Plus

Racionalizacija javne hiše: Primerjava poslovanja RTV Slovenije in Slovenskih železnic

Razprava o medijskih zakonih je prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se pogledi močno polarizirali in oblikovala sta se dva tabora. Primerjava poslovnih rezultatov nacionalne RTV hiše ter Slovenskih železnic pa pokaže, kako v bistvu ni problem v številkah, kajti vsako poslovanje se lahko upraviči, če je volja. A vsako poslovanje je lahko tudi predmet kritike, ne glede na rezultate. In to velja tudi za ocenjevanje poslovanja RTV, kjer so očitno finančni kazalci samo izgovor za druge načrte.

30.07.2020 08:15
Piše: Bine Kordež
Ključne besede:   RTV Slovenija   vlada   poslovanje   javni zavod   OGJS   zakon o medijih

Navedena primerjava je lep prikaz, kako v bistvu ni problem v številkah, kajti vsako poslovanje se lahko upraviči, če je volja.

Razprava o medijskih zakonih je nedvomno postala prvorazredna politična debata tega poletja. Kot običajno pri takšnih občutljivih temah so se pogledi močno polarizirali in oblikovala sta se dva tabora: Na eni strani so predstavniki bolj desne provenience, ki zagovarjajo predlagane spremembe. Te naj bi bile nujne predvsem na področju financiranja, ker po mnenju vlade RTV Slovenija porabi in neracionalno potroši preveč (davkoplačevalskega) denarja, a v ozadju tega predloga je v bistvu ocena, da je poročanje preveč protivladno usmerjeno. Ali kot pravi dr. Dimitrij Rupel: "... RTV je v resnici blizu ... politiki opozicije". Čeprav naj bi bil predlog zmanjšanja obsega financiranja RTV posledica ocene o neracionalnem poslovanju, gre najbrž bolj za oceno, da bi mogoče finančna slabitev RTV - torej pritisk z omejitvijo sredstev - vodila v bolj "uravnoteženo" poročanje (po mnenju predlagateljev). Druga stran pa ocenjuje razloge za spremembe pri RTV pravzaprav enako. Da je vladni cilj sprememb medijske zakonodaje predvsem finančna slabitev RTV, kar naj bi povzročilo dodatne težave v poslovanju. To bi okrnilo neodvisnost vodenja in poročanja javne radiotelevizije, saj bi bilo vodstvo in uredništvo zaradi finančnih pritiskov prisiljeno usmeriti politiko poročanja "bližje vladnim stališčem" (po Ruplu). K tej drugi strani se večinoma nagibajo tudi zaposleni v RTV, preprosto že zaradi eksistenčnega položaja. Dodatno zmanjšanje obsega prihodkov tudi za preko 15 % bo logično vodilo predvsem v smer večjega znižanja števila zaposlenih.

 

Seveda se v tem prispevku ne bom ukvarjal z vsebino sprememb zakonodaje in še manj z ocenjevanjem, koliko je delovanje RTV neodvisno (uravnoteženo), ali koliko bi ga morali uravnotežiti, da bo po volji trenutne vladajoče koalicije. O tem namreč veliko pišejo in razpravljajo bolj kompetnentne osebe (sicer tudi manj kompetentne). Kot običajno bi prikazal samo nekaj finančnih podatkov o poslovanju RTV na nekoliko drugačen način in naredil nekaj primerjav, kako se lahko poslovanje javnih zavodov ali družb ocenjuje zelo različno (odvisno predvsem od pozicije, všečnosti javnega servisa in ne nujno od finančnih kazalcev).

 

 

O racionalnosti poslovanja

 

Kot smo lahko spremljali stališča odgovornih oseb za uvajanje nove zakonodaje in za nadzor poslovanja RTV (posebna oddaja na to temo na RTV pred dnevi), je prisotnih predvsem precej očitkov na racionalnost poslovanja javnega zavoda ter da ni na voljo kvalitetnih analiz in raziskav, ki bi upravičila način trošenja javnega denarja. Na drugi strani pa je vodstvo RTV predstavilo kar nekaj dokumentov, s katerimi dokazuje, da je bilo na področju racionalizacije poslovanja v zadnjih letih narejeno veliko in da očitki niso upravičeni. Ob takšni diametralno nasprotni oceni, kjer nadzorniki in programski svet verjetno ne zaupajo dokumentom in ocenam vodstva hiše, je škoda, da ni na voljo kake bolj poglobljene neodvisne analize. Analize, ki bi ocenila, ali je poslovanje zavoda racionalno in kakšno je v primerjave s kakimi drugimi primerljivi državami. Seveda analize tujih strokovnjakov, ker so na žalost domači takoj okarakterizirani s politično opredeljenostjo (odvisno od tega, kakšna bi bila ocena). Mogoče so sicer takšne analize že na voljo, a jih nadzorniki in predlagatelji zakonodaje ne poznajo, ne berejo ali pa jim ne verjamejo - ali pa imajo takšne analize, ki pritrjujejo njihovi oceni, vendar niso zadosti javno predstavljene.

 

Vsekakor bi bila torej nujna neka čim bolj neodvisna ocena in primerjava položaja RTV, vseeno pa verjetno ni odveč pogledati bilanco RTV zadnjih deset let še na nekoliko drugačen način, kot jih sicer sestavljajo na RTV. Na spodnji sliki je samo prikaz prihodkov in stroškov zavoda v milijon evrih vse od leta 2008, z rdečimi stolpci in desno skalo pa vsakoletna izguba iz poslovanja, ki jo ustvarja RTV.

 

 

Bilanca nacionalke: (Še) vedno izguba

 

Pri prihodkih je ločeno prikazan RTV prispevek (svetlo modro polje), ki je hitreje (v skladu z inflacijo) naraščal do leta 2012 (izpad v letu 2011 je posledica januarskega enomesečnega neplačevanja prispevka). V letu 2012 je bil nato prispevek določen v znesku 12,75 evrov na gospodinjstvo mesečno in na tej višini do danes tudi ostal. Kljub temu so se skupni letni prihodki nekoliko povečali zaradi večjega števila gospodinjstev, ki plačujejo prispevek. Poleg tega pa RTV ustvarja še lastne prihodke (temnejše polje na sliki), predvsem z oglaševanjem ter enoto Oddajniki in zveze. Ti prihodki so prav tako najbolj upadli v letu 2011, zatem pa postopno upadajo predvsem zaradi zmanjševanja prihodkov od oglaševanja.

 

Zaradi takšnih gibanj so prihodki RTV zadnjih deset ostali na skoraj podobnem nivoju. Glede na zakonsko določeno višino prispevka za RTV, dano število prebivalstva in objektivno upadanje prihodkov od oglaševanje bi bilo kakršnokoli drugačno pričakovanje nerealno. Ob tem bi bilo zanimivo povprašati ljudi, če bi bili pripravljeni plačati 2 evra mesečno več in umakniti oglase za javne televizije (ocenjujem, da bi ljudje to prej podprli kot predlagano povečanja oglaševalskih blokov).

 

 

 

 

Če torej na prihodkovni strani večjih možnosti ni, je lahko racionalizacija samo na stroškovnem delu. Načeloma racionalizacijo v poslovanju razumemo kot zmanjšanje stroškov ob isti proizvodnji (produkciji). Seveda pa je možno to doseči tudi z manj opravljenega dela, če imaš prihodke več ali manj določene (neodvisne od obsega produkcije). Iz zgornje slike je lepo vidno, da so v RTV v zadnjih letih stroške znižali tudi nominalno, kar pomeni realno za več kot desetino. Ali so to dosegli z večjo produktivnostjo (manj dela in stroškov za uro programa) ali s krčenjem programa, lahko samo ocenjujemo - a iz razpoložljivih informacij se obseg produkcije ni veliko znižal, tako da pretežni del prihrankov izhaja iz racionalizacije poslovanja (stroški zaposlenih predstavljajo približno dve tretjini, potem ko so zaposlili vse prejšnje prekarno zaposlene, torej zaposlene preko pogodb).

 

 

Racionalizacija pomeni tudi odpuščanje

 

Iz podatkov torej  nedvomno  sledi, da je učinkovitost poslovanja zadnjih deset let precej izboljšala - ali pa je sedaj to primerljivo z drugimi televizijami, pa je težje oceniti. A nadaljnje krčenje finančnih sredstev (15 do 20 milijonov ali preko 15 % kot izhaja iz sprememb zakonodaje), pa bo nedvomno pomenilo tudi krčenje programa in precejšnje zmanjšanje zaposlenih. Dvomim pa, da bo to prispevalo k preusmeritvi uredniške politike, kot se da razumeti namen sprememb. Do "zasuka" uredniške politike najbrž ne bi prišlo tudi ob obljubi ponovnega povečanje prispevka.

 

Iz slike je torej razvidno, da je RTV v zadnjih desetih letih ustvarila kar 64 milijonov izgube iz poslovanja (največje minuse v letih 2009-2015). Ta primanjkljaj so potem pokrivali z dohodki od delnic Eutelsata (od 2009 so prodali 1.600.000 delnic in skupaj z dividendami zaslužili 62 milijonov evrov). Te rezerve je po drastičnem padcu vrednosti zaradi epidmeije ostalo le še kakih 7 milijonov (735 tisoč delnic) in prav veliko prostora za pokrivanje tekočega primanjkljaja na ta način ni več.

 

Seveda drži, da so v vsakem poslovanju še vedno rezerve (tudi pri RTV) in da še tako racionalno poslovanje vedno lahko tolmačimo, da je preveč radodarno - ali pa obratno. Zanimiva je namreč primerjava poslovanja s kakimi drugimi javnimi institucijami, ki niso tako v ospredju in manj na očeh javnosti. Banka Slovenije je na primer svoje operativne stroške v zadnjih desetih letih povečala za skoraj 40 %, a se to kaj posebej ne problematizira. Podobno velja za veliko drugih javnih zavodov, ki so ob približno istem obsegu dela stroške povečali med 10 in 20 % (nekje med stopnjo inflacije in rastjo plač). Posebno nazorna pa je primerjava s Slovenskimi železnicami oz. njihovo družbo SŽ Potniški promet.

 

Na drugi sliki je namreč na podoben način prikazano poslovanje te družbe za zadnjih devet let. Ta del Slovenskih železnic se ukvarja samo s prevozom potnikov. Dejavnost prevoza opravljajo po principu OGJS (Obvezna gospodarska javna služba prevoza potnikov), kar pomeni, da del stroškov pokriva država. Istočasno pa Potniški promet za uporabo železniške infrastrukture ne plačuje praktično nič (infrastrukturo v celoti financira proračun držabe - tako izgradnjo ter tekoče stroške vzdrževanja). 



 

 

Število prevoženih potnikov se je v zadnjih desetih letih znižalo za 10 % in temu ustrezno so upadli tudi prihodki od prodaje vozovnic (od 43 na 37 milijonov evrov). Na drugi strani pa kljub upadu obsega poslovanja od leta 2013 konstantno naraščajo stroški poslovanja družbe (po 3 % letno). Povprečni stroški dela na zaposlenega so na železnicah od 2011 porasli za 37 % ob sicer 15 % upadu števila zaposlenih. Lani je bil tako povprečni mesečni strošek na zaposlenega v železnicah 2.790 evrov, skoraj enako kot na RTV (tam je znašal 2.810 evrov ob porastu za 7 % po letu 2011) Kljub takšnim gibanjem (padec prihodkov od vozovnic in rast stroškov) SŽ Potniški promet zadnja tri leta ustvarja okoli 15 milijonov dobička iz poslovanja. Razlog je preprost - proračun je povečal subvencijo (plačilo OGJS) iz 43 milijone v 2013 najprej na 47, nato na 67, lani pa že na 76 milijonov evrov. In rezultati poslovanja so spodbudni, plače tudi, pritožuje se nihče - o dvigovanju države pomoči (subvencije) se pa pač ne pogovarjamo in ne problematiziramo.

 

Navedena primerjava je lep prikaz, kako v bistvu ni problem v številkah, kajti vsako poslovanje se lahko upraviči, če je volja. A vsako poslovanje je lahko tudi predmet kritike, ne glede na rezultate (dobro bi bilo lahko še boljše, slabo pa lahko ocenimo tudi kot dobro, ker bi bilo lahko še slabše). In to velja tudi za ocenjevanje poslovanja RTV, kjer so očitno finančni kazalci samo izgovor za druge načrte.

Nazaj