Portal Plus

Esej o nepozabnosti: Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana

Kako je mogoče iz množice vidnih, dejavnih in vplivnih ljudi izbrati tiste, ki jim pravimo zgodovinske osebnosti? Takšen naslov so si po vsej priliki zaslužili ljudje, ki so pustili za sabo nepozabne dosežke in brez katerih bi bil razvoj dogodkov drugačen, kot je dejansko bil. Pogoj za pojav zgodovinskih osebnosti je ustrezen kontekst oz. prizorišče, na katerem se bodo lahko uveljavili: vsi časi, tudi dolga obdobja ne proizvajajo nujno zgodovinskih osebnosti. Za zgodovinske osebnosti in dosežke so potrebne okoliščine, ki jim pravimo "zgoščen zgodovinski čas". Zgodovinske osebnosti so osebnosti, ki so na neki način nepozabne in ki jih poleg slovenske priznavajo tudi tuje javnosti. Mnogi so se kdajpakdaj spraševali, kako se slovenski predstavniki razumejo in ujemajo s tujimi državniki ali predstavniki mednarodnih ustanov? Kakšen dostop imajo do voditeljev strateških držav, npr. ZDA in Nemčije? Kakšen vtis delajo na svoje sogovornike? Se srečajo z njimi enkrat v življenju, potem pa nikoli več?

28.07.2020 22:45
Piše: Dimitrij Rupel
Ključne besede:   politika   zgodovina   osebnosti   spomeniki   socializem   Isaiah Berlin   Milan Kučan   Janez Janša

Na Slovenskem imamo še vedno problem priznavanja elit in avtoritet. Ta problem je po vsej verjetnosti povezan s počasnostjo tranzicije od socialistične k normalni demokratični (kapitalistični) družbi, pri čemer del slovenske javnosti takšnemu prehodu sploh nasprotuje in bi želel vrnitev socializma.

Spomladi leta 2001 so Talibani minirali dva velikanska kipa stoječega Bude v dolini Bamiyan v Afganistanu. (Prvi je bil visok 35 metrov, drugi  55 metrov.) Poleti 2015 so pripadniki Islamske države Iraka in Sirije porušili svetišča v antičnem sirskem mestu Palmira. Letos so demonstranti v Bostonu obglavili kip Krištofa Kolumba, v Virginiji pa dosegli odstranitev kipa Roberta Edwarda Leeja. V Evropi so se spravili na kipe belgijskega kralja Leopolda II., Edwarda Colstona, Roberta Baden Powella in Winstona Churchila, ki so ga potem varuhi kulturne dediščine pokrili, kot pri nas pozimi pokrivamo Robbov vodnjak.

 

Spomenike smo rušili tudi Slovenci: spomenika grofu Radeckemu v Tivoliju in v parku Zvezda na Kongresnem trgu  "sta bila skupaj z zgornjim delom spomenika cesarju Francu Jožefu, ki je stal na Slovenskem trgu, odstranjena v noči s silvestrovega leta 1918 na novo leto 1919. Na podstavek cesarjevega spomenika so pozneje namestili kip Frana Miklošiča, ki v parku pred sodiščem stoji še danes". [ 1]

 

"Septembra 1931 je bil ob bučni spremljavi večtisočglave množice slovesno razkrit spomenik jugoslovanskemu kralju Petru I. Osvoboditelju, ki ga je na stopnišče pred vhodom v Mestno hišo postavil arhitekt Jože Plečnik, zasnoval pa ga je kipar Lojze Dolinar. Kmalu po italijanski okupaciji leta 1941 ga je fašistična oblast razstrelila." [2] Impresivni kip konjenika kralja Aleksandra I. v parku Zvezda je imel žal zelo kratko zgodovino. "Po okupaciji Jugoslavije je italijanska vojska leta 1941, v noči s 25. na 26. julij, kip pokojnega kralja porušila." [3]

 

V Ljubljani so ostali spomeniki Napoleonu, Kardelju, Kidriču in mnogim komunističnim poveljnikom. Enako velja za imena ulic, ki se imenujejo po partizanskih junakih in so se nekoč imenovale po avstrijskih in starojugoslovanskih voditeljih. Na Trgu republike sta ostala spomenika komunistični revoluciji in Edvardu Kardelju. Za rešitev že kar velike zadrege je Jernej Letnar Černič predlagal, da bi ob obstoječih spomenikih na Trgu republike postavili spomenik, ki bi spominjal na ustanovitev slovenske države pred 30 leti. Temu, kot beremo v prevladujočih medijih, nasprotujejo zagovorniki pridobitev socializma. Samostojna država Slovenija doslej ni bila sposobna postaviti verodostojnega spomenika (vsem) žrtvam (vseh) vojn oz. narodne sprave. 13. julija 2017 so na prostoru nekdanje skupščinske garaže postavili dva prazna betonska bloka, h katerima - ne da bi natančno razumeli, kaj počnejo - polagajo vence domači in tuji voditelji.

 

 

Zgodovinske osebnosti

 

Eno najbolj slavnih del filozofa Isaiaha Berlina ima naslov Jež in lisica (The Hedgehog and the Fox, 1953), ki se nanaša na izrek grškega pesnika Arhiloka (Archilochus) iz 7. stoletja pred našim štetjem, in na Erazmovo zbirko pregovorov iz leta 1500. Izrek/pregovor se glasi:

 

"Lisjak ve mnogo stvari, jež pa eno samo važno stvar."

 

S pomočjo te prispodobe je Berlin razdelil zgodovinske osebnosti na ježe in lisjake. Med ježi (to so misleci in pisatelji, ki gledajo na svet skozi optiko ene same odločilne ideje) najdemo Platona, Danteja, Pascala, Hegla, Dostojevskega, Nietzscheja, Ibsena in Prousta; med lisjaki (ki se sklicujejo na množico različnih izkušenj, in za katere sveta ni mogoče razložiti z eno samo idejo) pa Aristotela, Erazma, Shakespeara, Montaigna, Molièra, Goetheja, Puškina, Balzaca in Joycea. Če je dovoljeno slovenske zgodovinske osebnosti primerjati s svetovnimi (si licet parva componere magnis), bi med ježe morda lahko uvrstili Primoža Trubarja, Franceta Prešerna, Edvarda Kardelja, Janeza Evangelista Kreka, Jožeta Plečnika, Ivano Kobilca, Edvarda Kocbeka, Zorana Mušiča, Dominika Smoleta, Draga Jančarja, Franceta Bučarja in Jožeta Pučnika; med lisjake pa Antona Tomaža Linharta, Ivana in Izidorja Cankarja, Josipa Vidmarja, Louisa Adamiča, Antona Korošca, Ivana Hribarja, Staneta Kavčiča, Dušana Pirjevca, Bojana Adamiča in Janeza Drnovška.

 

Morda bomo nekoč za ježa imeli Janeza Janšo, za lisjaka pa Milana Kučana. Morda Boruta Pahorja?

 

Veliko vprašanje je seveda, kako je mogoče iz množice vidnih, dejavnih in vplivnih ljudi izbrati tiste, ki jim pravimo zgodovinske osebnosti. Takšen naslov so si po vsej priliki zaslužili ljudje, ki so pustili za sabo nepozabne dosežke in brez katerih bi bil razvoj dogodkov drugačen, kot je dejansko bil. Pogoj za pojav zgodovinskih osebnosti je ustrezen kontekst oz. prizorišče, na katerem se bodo lahko uveljavili: vsi časi, tudi dolga obdobja ne proizvajajo nujno zgodovinskih osebnosti. Za zgodovinske osebnosti in dosežke so potrebne okoliščine, ki jim pravimo "zgoščen zgodovinski čas". Nekatera takšna obdobja v slovenski zgodovini so očitna in tako rekoč samoumevna: nastop humanizma in protestantizma, kriza fevdalizma, francoska in marčna revolucija, razpad države (oz. nastanek možnosti zanj), druga svetovna vojna in komunistična revolucija, državljanska vojna, pojav in kriza socializma in socialističnih držav, smrt zgodovinskih voditeljev, narodna samoodločba itn. 

 

V jugoslovanskih časih so bila dramatična in brezplodna obdobja. Značilno brezplodno obdobje, v katerem ne najdemo niti ježev niti lisjakov, so bila sedemdeseta leta prejšnjega stoletja; podobno pa nemara velja za prvih dvajset let enaindvajsetega stoletja. Leta 1972 so poskušali iz zgodovine izključiti Staneta Kavčiča. Značilna domislica slovenskih oblasti, katerih imena smo pozabili, je bila "vsi smo ustvarjalci" ali še huje, "vsi smo umetniki"; paradigmatično pa se na vprašanje, kdo ima zasluge za osamosvojitev, odziva Milan Kučan. On in njegovi tovariši pogosto odgovarjajo, da je za zgodovinski premik poskrbelo ljudstvo. Oblast naj bi bila - po "prepričanju" levičarjev - v rokah ljudstva, kar na svoj način izražajo socrealistični portal in freske v ljubljanski ljudski skupščini (kjer se je v novi državi naselil državni zbor) in v Vili Bled; na rahlo subverziven način pa enako sporoča kip Edvarda Kardelja na Trgu revolucije, današnjem Trgu republike. Kardelj je upodobljen kot član množice približno 15 državljanov, pri čemer je prepoznaven samo njegov obraz, člani spremstva pa so videti, kot da bi si čez obraze nataknili nogavice. [4]

 

Zdi se, da imamo Slovenci problem s prepoznavanjem zgodovinskih osebnosti in avtoritet, še posebej avtoritet, ki so se pojavile v času osamosvajanja. Po drugi strani ne bi smeli problematičnosti pripisovati samo Slovencem, saj je Andy Warhol leta 1968 opazil nekaj podobnega v Ameriki. Izjavil je namreč, da bodo v prihodnosti vsi (najbrž je mislil umetnike?) svetovno slavni po petnajst minut.

 

 

Zaskrbljenost levičarskih strank in budnih posameznikov

 

V socialističnih časih so raziskovalci slojevitosti oz. razslojenosti v slovenski družbi ugotavljali, da je bolj ali manj egalitarna oz. egalitaristična, kar pomeni, da so družbene razlike - v primerjavi z drugimi, predvsem zahodnimi družbami - majhne. Ta pojav je bil povezan s političnim oz. gospodarskim sistemom Jugoslavije, ki - razen "novemu razredu" - zaradi omejitev zasebne lastnine in individualne podjetniške pobude - preprosto ni omogočal večjega premoženja. Seveda je bil to čas hinavstva, ki ga posrečeno ilustrira šala o udobju in počitnikovanju delavskega razreda po svojih predstavnikih. [5]

 

Po razpadu Jugoslavije so se pojavili še novejše teorije in "novejši razredi". Franjo Tuđman naj bi imel načrt, po katerem naj bi na Hrvaškem vladalo "200 bogatih družin". Slovenske direktorske revije objavljajo sezname "100 najbogatejših Slovencev". V zahodnih družbah se je vedno govorilo o elitah, v Nemčiji recimo o "zgornjih deset tisoč" (die oberen Zehntausend), pri čemer je bila v glavnem mišljena elita premožnih državljanov. V zahodnih (kapitalističnih) družbah naj bi "številka" bolj ali manj veljala tudi za politično in kulturno elito, saj za kapitalizem velja domneva, da so uspešni ljudje tudi najbolj iznajdljivi, pogumni, izobraženi itn. Ta domneva je seveda negotova, vendar v kontekstu tukajšnjega premišljevanja to ni bistveno. Bolj važno je, da se v nemščini ideja pripadnosti eliti, ki šteje deset tisoč državljanov, (običajno) ne uporablja za stigmatizacijo ali ustvarjanje slabe vesti. [6] Zanimivo je, da so Nemci naslov znanega ameriškega filma High society (Visoka družba, 1956), v katerem nastopajo filmske zvezde Louis Armstrong, Bing Crosby, Grace Kelly in Frank Sinatra, prevedli z Die oberen Zehntausend. V ameriško visoko družbo ne spadajo samo filmski liki, ampak tudi igralci, ki jih predstavljajo. V Sloveniji in po vsej priliki tudi v drugih socialističnih državah premožnost ni na dobrem glasu, saj je še vedno mentalno povezana z neupravičenimi oz. goljufivimi privilegiji partijskih elit. V Rusiji bogataše imenujejo oligarhe, pri nas tajkune. 

 

Aktualno "zaskrbljenost" nekaterih strank in budnih posameznikov zaradi "janšizma" in domnevne neliberalnosti aktualnega režima je mogoče razložiti na več načinov. Na primer:

 

* z razvado, da jim - nekaterim strankam  in budnim posameznikom - pripada oblast brez motenj in konkurence;

 

* z osupnjenostjo in zaprepadenostjo, da so - neverjetno - že nekaj mesecev odrinjeni od oblasti;

 

* s politično dediščino levičarstva, za katero je po mnenju Žige Turka značilna enotnost vseh "vej" oblasti (t.j. zakonodajne, izvršne, sodne, šolske, medijske, gospodarske), ki da vse izvirajo iz istega "debla" in je potemtakem odveč pričakovati, da bodo nadzirale druga drugo ali skrbele za medsebojno ravnovesje; [7]

 

* z bojaznijo, da se vsem kljubom navkljub približuje čas, ko se bo namesto nepotizma in partijskih povezav uveljavila meritokracija;

 

* s prevladovanjem drugorazrednih političnih osebnosti, z njihovo neodgovorno in neizvirno miselnostjo in z njo povezano nizko ravnijo javne razprave; izraz te nizke ravni so primitivna pisma bralcev in sovražni komentarji, ki jih dodajajo prispevkom na različnih portalih. [8]  

 

 

Postavlja se vprašanje, koliko časa mislijo ti nespametni ljudje izkoriščati potrpežljivost pametnih. Ali kot je imel navado reči Cicero: Quo usque tandem abutere, Catilina, patientia nostra? (Do kdaj misliš še preizkušati naše potrpljenje, Katilina?)

 

 

Pomanjkanje (nepriznavanje, pozabljanje) avtoritet

 

Na Slovenskem imamo še vedno problem priznavanja elit in avtoritet. Ta problem je po vsej verjetnosti povezan s počasnostjo tranzicije od socialistične k normalni demokratični (kapitalistični) družbi, pri čemer del slovenske javnosti takšnemu prehodu sploh nasprotuje in bi želel vrnitev socializma. Značilno je, da se je pomanjkanje avtoritet oz. zgodovinskih osebnosti na Slovenskem povečalo v sedemdesetih letih prejšnjega in v drugem desetletju našega stoletja (pravzaprav po izvolitvi Danila Türka za predsednika konec leta 2007): v obeh primerih pod vplivom politike, ki je nasprotovala svobodni podjetniški in kulturni pobudi. V sedemdesetih letih smo imeli opraviti z udarom zoper gospodarsko reformo in t.i. liberalizem, nekaj podobnega pa se je dogajalo tudi v začetku 21. stoletja. Že na prvi pogled je jasno, da ti časi niso prinesli nobenih novih uglednih imen. Na čelu nasprotnikov novih gospodarskih in kulturnih dosežkov so se znašli "stari kadri": Kardelj, Popit, Sergej Kraigher, Janez Stanovnik. V tem stoletju predvsem Milan Kučan in Danilo Türk. Kučan in Türk sta si na neki način podobna, saj obadva prihajata iz socializma, konkretno iz SZDL: Kučan je bil med letoma 1973 in 1978 sekretar Republiške konference SZDL, Türk pa (od 1975 do 1978) sekretar Komisije SZDL za manjšinska in izseljenska vprašanja. Po drugi strani sta si različna: Kučan si je v devetdesetih prejšnjega stoletja vendar prislužil ugled kot predsednik samostojne države in sopotnik Demosa. Po letu 2008, pravzaprav po Türku, so se na prizorišču - razen prav kratkih intervalov, kot je bila druga Janševa vlada - pojavljali “novi obrazi”, ki v nobenem primeru niso bili zgodovinske osebnosti. 

 

Izganjanje in preganjanje avtoritet je potekalo z blagoslovom najvišjih državnih uradov, tako je recimo predsednik Danilo Türk v času svojega mandata (december 2007 - december 2012) v slavnostnih govorih pozival k prenehanju z "zaslugarstvom" in "osamosvojitveno navlako". Je bil Türk zgodovinska osebnost? Komajda. Namesto osebnosti "velike generacije" (1987-1992) so se na prizorišču pojavljali patentirani nasprotniki osamosvojitve in politikanti vseh vrst. Celo prevladujoči levi slovenski mediji so nedavno ugotovili, da je bil najbolj ugleden parlament med letoma 1990 in 1992 - ko ga je vodil France Bučar. Po Drnovškovi vladi, ki je skoraj neprekinjeno trajala deset let (1992-2002), so vlado - z izjemo Janeza Janše - vodile drugorazredne in neizrazite osebnosti, kar še posebej velja za Antona Ropa, Alenko Bratušek, Mira Cerarja in Marjana Šarca. Borut Pahor je svoj ugled izboljšal na mestu predsednika republike, ki v našem sistemu iz bolj ali manj razumljivih razlogov nima posebnih možnosti za zgodovinska dejanja. Slovenska zanimivost je, da so vsi predsedniki republike delali politično kariero najprej v Jugoslaviji, Kučan je bil (ko je absolviral SZDL) predsednik slovenske Partije, Drnovšek celo predsednik Jugoslavije. Češkoslovaška, Madžarska in Poljska so si predsednike izbirale med oporečniki (Havel, Göncz, Wałęsa). Tudi Pahor je bil predsednik Združene liste - naslednice Zveze komunistov.

 

Vprašanje razporejanja oblasti in premoženja na Slovenskem ni preprosto vprašanje. Eden od razlogov za Titov in Dolančev (državni?) udar [9] v začetku sedemdesetih let je bilo"neupravičeno bogatenje", predvsem pa naraščanje moči novega poslovnega, recimo, direktorskega sloja. Znameniti Dolančev stavek, da "so na oblasti komunisti in nihče drug", je mogoče razumeti kot  obžalovanje “liberalizacije”, ki jo je sprožil brionski plenum (1966), in kot zaustavljanje podjetništva in gospodarskih elit, ki jih je spodbudila gospodarska reforma (1965). Tito in sploh komunisti so gojili nezaupanje do intelektualcev in kulturnih elit. Te so - čeprav so jih zaustavljali - praviloma napovedovale politične spremembe; navsezadnje sta kulturniški reviji Perspektive (1960-1964) in Nova revija (1982-2011) napovedali tako politične kot gospodarske spremembe: prva liberalizacijo, druga konec Jugoslavije in osamosvojitev Slovenije. Pojav zgodovinskih osebnosti je povezan z vrtincem kulturnih napovedi, alternativnih gospodarskih in političnih elit.

 

Zgodovinske osebnosti so osebnosti, ki so na neki način nepozabne in ki jih poleg slovenske priznavajo tudi tuje javnosti. Mnogi so se kdajpakdaj spraševali, kako se slovenski predstavniki razumejo in ujemajo s tujimi državniki ali predstavniki mednarodnih ustanov? Kakšen dostop imajo do voditeljev strateških držav, npr. ZDA in Nemčije? Kakšen vtis delajo na svoje sogovornike? Se srečajo z njimi enkrat v življenju, potem pa nikoli več? Ali uspejo z nekaterimi navezati prijateljske odnose, se z njimi pogovarjati in dogovarjati o skupnih interesih, tvorno sodelovati v družbi enako mislečih? Jih imajo za prijatelje ameriški predsedniki, generalni sekretarji OZN in Nata, nemški in avstrijski kanclerji, francoski in italijanski predsedniki, predsedniki višegrajskih ali baltskih držav, Rusije, Kitajske? Za rešitev te relativno preproste uganke ni predvidena nobena nagrada razen spoznanja, ki ga je mogoče izraziti z besedami: To sem pa čisto pozabil/a.

 

________________

[1] Prim. M. K., "Kako so Ljubljančani ‘pospravili’ za Habsburžani in se prikupili novim oblastnikom - Zamenjava imen ljubljanskih ulic po prvi svetovni vojni", MMC RTV SLO, 10. marec 2012.

 

[2] David Petelin, "Ljubljanska Mestna hiša – simbol mestne avtonomije", ljubljana.si, 18. 4. 2019,

 

[3] Prim. Martin Rotovnik, Delo, 19. marca 2015.

 

[4] Tako je kip, ki ga sicer primerjajo z Rodinovimi Calaijskimi meščani, nekoč duhovito opisal Bojan Štih.

 

[5] Jure Apih je v svoji izstopni izjavi iz Zveze komunistov leta 1989 napisal: "Naš delavski razred se vozi v mercedesih, je ironiziral Ježek, po svojih predstavnikih, seveda." Glej "Vrednote so se res sfižile. Vendar so bile", Delo, 14. november 2016. 

 

[6] Na Slovenskem bogati ljudje - pri čemer gre za lokalna merila - vsaj do nedavnega zaradi razširjene nevoščljivosti, ki jo je Dragotin Dežman nekoč imenoval "die berühmte kranjska fovšarija", niso preveč razglašali svojega bogastva. To se - glede na objavljanje lestvic najbogatejših - sčasoma spreminja, seveda pa se postavlja vprašanje, koliko se družba "najbogatejših Slovencev" pokriva z elito moči in oblasti.

 

[7] Glej Žiga Turk, "Illiberal democracy in Slovenia? Yes and no", euractiv.com

 

[8] Značilna primera teh slabosti sta recimo pismi bralcev Francija Gerbca iz Kremenice in Branka Poženela iz Kranjske gore (Delo, 24. julija 2020). Prvi predlaga, da bi se pri rušenju 'janšizma' zgledovali po Ciceronu, ki naj bi bil pogosto ponavljal, da je treba uničiti Kartagino. V resnici to ni bil Cicero, ampak Katon, kar govori o slabi izobraženosti pisca pisma in o slabem delu urednika. Drugi dopisnik utemeljuje upravičenost besede "smrt", ki jo nekateri protestniki dodajajo "janšizmu".

 

[9] Mišljeni so Titovi obračuni z "liberalnimi" voditelji Dabčevićevo, Kavčičem, Nikezićem, Perovićevo, Tripalom … in septembra 1972 vsem partijskim organizacijam poslano Titovo in Dolančevo "pismo". Tito je par dni pred tem govoril, da je treba obračunati z nasprotniki delavskega razreda: "tehnokrati, dobičkarji in univerzitetnimi profesorji, ki z zahodnimi idejami kvarijo mladino".

Nazaj