Portal Plus

Bitka za Severni tok, 2. del: Nevarne igrice v trikotniku ZDA - Evropska unija - Rusija

Diplomatska bitka za Severni tok 2, ki poteka boj ali manj v zakulisju že nekaj let, se približuje koncu. Zadeva je pomembna za odnose v trikotniku ZDA - Evropa - Rusija. V končnici (endgame) te šestletne sage bodo diplomatska prepričevanja očitno zamenjale sankcije. Govora je o gradnji plinovoda od Rusije do Nemčije po dnu Baltskega morja oziroma njegove druge cevi (prva je bila dokončana leta 2012). Ruski plin bi se tako na poti v Nemčijo in naprej v druge evropske države izognil Ukrajini in Poljski.

02.08.2020 23:59
Piše: Božo Cerar
Ključne besede:   Severni tok   Rusija   Nemčija   EU   ZDA   zemeljski plin   energija   Covid-19

Kakšnih večjih razhajanj v stališčih Demokratov in Republikancev do Rusije in konkretno do Severnega toka 2 pravzaprav ni. V kongresu dodatne sankcije podpirajo tako eni kot drugi.

Rusija je sicer največja izvoznica plina v Evropo. Vrednost projekta, nad katerim bdi podjetje v lasti ruskega energetskega velikana Gazprom, znaša okoli 11 milijard dolarjev. Polovico so prispevala podjetja iz Nemčije, Francije, Avstrije, Velike Britanije in Nizozemske. Rusija in Nemčija skušata projekt dokončati do prihodnjega leta, ZDA pa bi ga želele preprečiti. EU je - kot navadno tudi v tej zgodbi razdeljena. Projekt bi moral biti pravzaprav pod streho že do konca lanskega leta. Da temu ni bilo tako, sta dva razloga. Danska se je obotavljala z izdajo svojega soglasja, saj plinovod poteka tudi čez njene vode. ZDA pa so lani potem, ko njena diplomatska prepričevanja  niso zalegla, uvedle sankcije zoper firmo, ki je polagala podmorske cevi. Šlo je za švicarsko firmo All Seas. Potem, ko je Danska prižgala zeleno luč in ko so se ruska podjetja zavezala, da bodo namesto Švicarjev položile preostalih 6 % cevi, se je zdelo, da je dan odprtja druge cevi blizu. Vendar so ZDA ponovno zagrozile s sankcijami (v ameriškem kongresu je v teku postopek sprejema ustreznega zakonskega dopolnila), in to pot zoper vse firme, ki bi bile tako ali drugače udeležene pri dokončanju projekta. Se pravi investicijska podjetja, banke, zavarovalniške firme, pristaniška podjetja, oskrbovalna podjetja itd. Samo iz Nemčije je udeleženih okoli 200 firm. 

 

V čem je jedro spora? Nemčija v celotnem projektu vidi običajni komercialni posel in gospodarske koristi. Podobno je stališče Francije. Kje bodo nemška (in druga evropska) podjetja kupovala energente, naj bi bila njihova oziroma njihovih držav suverena odločitev. V ameriškem nasprotovanju vidijo predvsem prizadevanja ZDA in predsednika Trumpa osebno, da olajšajo dostop na evropski trg ameriškim presežkom utekočinjenega zemeljskega plina, ki so se pojavili v zadnjih letih. Sankcije naj bi bile po njihovem protinemške oziroma protievropske in nelegalne. Predstavljale naj bi resno vmešavanje v evropske energetske zadeve. Nemška stran pri tem upa, da se bodo stvari s Trumpovim porazom na predsedniških volitvah novembra letos nekako uredile same po sebi. 

 

ZDA nasprotno v celotni zadevi vidijo predvsem politični oziroma geopolitični projekt. Nekaj, kar ogroža evropsko in severno-atlantsko in s tem tudi ameriško varnost. Druga cev naj bi nemško (in evropsko) energetsko odvisnost od Rusije še povečala in Evropo še bolj izpostavila ruskemu manipuliranju. Rusija bi lahko plinsko pipico po mili volji odvijala in privijala, odvisno od nemške oziroma evropske dovzetnosti za ruske interese in ambicije. Ti so se s prihodom Putina na oblast močno povečali. Na drugi strani bi Ukrajina, ki se Putinu noče ukloniti, izgubila pomemben prihodek od tranzita ruskega plina, ki je do pred kratkim potekal večinoma preko njenega ozemlja. Lahko bi torej rekli, da gre za pomemben komercialen posel s pomembno geopolitično komponento. Ameriškemu stališču prikimava lepo število članic EU, najglasnejše so Poljska in baltske republike.

 

Razlike v dojemanju ruske nevarnosti so očitne.  

 

Predsednik Trump res že dolgo ne skopari s kritikami na nemški račun. Znani so njegovi pomisleki, da bi ZDA (v okviru Nata) varovale Nemčijo pred Rusijo, pri tem pa bi za obrambne namene Nemci namenjali precej manj od Američanov. Za nameček pa naj bi Nemčija s svojimi dejanji nasprotniku omogočila, da lažje slabi Nato in EU. S čezmernim uvozom ruskih energentov krepi rusko ekonomsko in siceršnjo moč in ji omogoča omenjeno manipuliranje. Nemško vztrajanje na projektu Severnega toka 2 naj bi predstavljalo enega od razlogov za Trumpov ukaz o umiku 12.000 ameriških vojakov iz Nemčije (pol domov v ZDA, pol v druge evropske članice Nata) in preselitev ameriškega evropskega poveljstva v Belgijo. V Demokratski stranki ZDA resda niso navdušeni nad to potezo Trumpa (kot še nad marsikatero drugo). Potrebno pa je dodati, da kakšnih večjih razhajanj v stališčih Demokratov in Republikancev do Rusije in konkretno do Severnega toka 2 pravzaprav ni. V kongresu dodatne sankcije podpirajo tako eni kot drugi. Pričakovanja, da se bodo zadeve bistveno spremenile s Trumpovim odhodom, niso na najbolj trdnih tleh. Demokratski predsedniški kandidat Joe Biden je že leta 2016 v drugi cevi videl nekaj slabega. Se pravi, še preden je bil izvoz plina iz ZDA sploh možen.

 

Evropska komisija, ki je bila pred leti v nasprotovanju Južnemu toku in v zavzemanju za dosledno spoštovanje evropske energetske zakonodaje zelo glasna, sedaj modro molči. Takrat je poudarjala pomen diverzifikacije virov. Južni tok bi namreč (še vedno) ruski plin preko Črnega morja, Bolgarije, Srbije, Madžarske in Avstrije (nekaj časa se je omenjala tudi Slovenija) pripeljal v jugovzhodno in srednjo Evropo. Do uresničitve projekta ni prišlo. Severni tok je imel več sreče in očitno še česa drugega. Tu naj bi bile speljane kar dve cevi.

 

Ruski Gazprom in njegovi nemški ter evropski partnerji so prepričani, da je projekt druge cevi že tako daleč, da enostavno ne more propasti. Po sodni poti skušajo sedaj doseči še to, da EU zakonodaja za projekt ne bi veljala. Ta namreč ne dovoljuje združitev proizvajalca plina in distributerja v isti osebi (Gazprom). Zanimivo, da se kot glavni Gazpromov lobist pojavlja nekdanji nemški kancler Gerhard Schröder. Po politični upokojitvi zavzema pomembne položaje v ruski naftni industriji. Američani v njem vidijo ruskega trojanskega konja.

 

Reakcija uradne Nemčije na napovedane dodatne sankcije so bile sprva zadržane, sedaj pa je že slišati tudi ogorčene javne izjave njenih ministrov. Ne zgodi se sicer pogosto, da so sankcije ene zaveznice naperjene zoper podjetja druge. Ta s svoje strani že zahtevajo prepoved uvoza ameriškega plina pridobljenega s frackingom (hidravličnim drobljenjem kamnin). Ta metoda je za razliko od ZDA v Nemčiji namreč prepovedana. Prevladuje pa prepričanje, ki ga kanclerka Merklova deli skupaj s ruskim predsednikom Putinom, da bo projekt vendarle dokončan. Sicer z zamudo in dodatnimi stroški. Na drugi strani pa so tudi ZDA prepričane, da bodo napovedane sankcije delovale, da jih bodo prizadete firme, vsaj pomembnejše banke, težko ignorirale. Da torej do dokončanja projekta ne bo prišlo.

 

Bliža se torej ura resnice. Bo v prihodnjih tednih, mesecih prišlo do poraza ene ali druge strani? To bi pomenilo, da zaupanja v nemško-ameriških odnosih ni več, da so ti padli na najnižjo točko. To bi se  seveda dodatno negativno odrazilo na celoto čezatlantskih odnosov in ne nazadnje na stabilnost in varnost starega kontinenta. Ali pa bomo vendarle priče nekemu čezatlantskemu konsenzu zadnji hip? Slednje bi bilo vsekakor bolje, čeprav je v tem trenutku težko reči, kako bi izgledal ta kompromis. Lahko da bodo k rešitvi pripomogli tudi sam trg oziroma spremenjene okoliščine. V severni Evropi se močno povečujejo kapacitete terminalov za uvoz utekočinjenega plina (iz ZDA in drugod), gradi se tudi nov plinovod iz Norveške, druge največje evropske dobaviteljice. Ponudbe bo torej več in to raznovrstne.

 

Na drugi strani pa povpraševanje pada (tudi zaradi zmanjševanja gospodarskih aktivnosti zaradi COVID-19 in usmerjanja k obnovljivim virom) in s tem tudi cena. Kar je bilo še včeraj rentabilno, danes ni več. Evropski trg bi bil lahko zaradi tega za Američane manj vabljiv kot azijski, kjer bi dosegli višjo ceno. Tudi ni nujno, da bi se cenovna računica iztekla Rusom, čeprav cena za njih, ko gre za geopolitični projekt, ni odločilna. Tako ali drugače pa bo problem znatne evropske energetske odvisnosti od Rusije vsaj za nekaj časa še ostal.

Nazaj