Portal Plus

80 let od Hitlerjevega "Blitzkriega" na Zahodno Evropo in sramotnega poraza Francije

Pred osmimi desetletji, koncem poletja 1940, so generali nemške vojske na Hitlerjevo zahtevo začeli s pripravami za veliko ofenzivo na Sovjetsko zvezo. Zaradi očitnih razlogov je bila morala v nemški vojski resnično visoka. V šestih tednih je s presenetljivo lahkoto zavzela tradicionalno nemško nasprotnico Francijo, hkrati z Belgijo, Nizozemsko in Luksemburgom. S tem je Hitlerjeva Nemčija dokazala, da bo druga velika evropska vojna precej drugačna od grenkega razočaranja njene predhodnice v letih 1914 – 1918. 

 

19.08.2020 23:59
Piše: Shane Quinn
Ključne besede:   II. svetovna vojna   Francija   Nemčija   Hitler   Ardeni   Maginotova linija   Belgija   Dunkirk   Gauderian   Manstein   Keitel   Charles de Gaulle   maršal Petain

Guderianov tankovski korpus, ki je utiral pot skozi Ardene in lagodno prečkal Meuse, je 15. maja popoldne neoviran zadovoljno napredoval proti obali Rokavskega zaliva ...

Med bitko za Francijo, ki se je uradno končala 25. junija 1940, so Nemci s svojim revolucionarnim blitzkriegom (bliskovita vojna) svetu prepričljivo pokazali neizpodbiten dokaz svoje premoči nad zastarelo francosko armado. Tri mesece pred napadom so Hitlerju povedali za Mansteinov plan ofenzivne strategije na zahodu. Njegov načrt je zagovarjal glavni nemški sunek skozi znani ardenski gozd, ki bi obšel nedokončano Maginotovo linijo, ki so jo sestavljale utrdbe, v katerih je na nemški napad čakalo pol milijona francoskih vojakov – in nato vodil v past in propad francoske in britanske armade na severu, ki so pričakovale - tako kot v veliki (tj. prvi svetovni) vojni - glavni nemški napad prišel čez nevtralno Belgijo. Načrt, poimenovan po generalmajorju Erichu von Mansteinu, je bil nekonvencionalen, drzen in tvegan. Von Mansteinu so dostikrat pripisovali zasluge za razvoj njegove nadvse uspešne strategije, kar pa morda ne ustreza povsem resnici. Feldmaršal Wilhelm Keitel, eden Hitlerjevih najtesnejših vojaških svetovalcev, je zapisal, da je nacistični vodja že sam oktobra 1939 zasnoval enak predlog kot von Manstein; in to zelo verjetno še preden je slednji prišel do svoje zamisli. 

 

Keitel je septembra 1946 zapisal, da bo "šel tako le daleč, da bo popolnoma jasno, da je bil sam Hitler tisti, ki je videl rešitev v preboju z oklepniki pri Sedanu (v Ardenih) in vpadu na atlantsko obalo pri Abbevillu; potem bi se obrnili proti severu v zaledje motorizirane angleško-francoske armade, ki bi najverjetneje napredovala čez francosko-belgijsko mejo v Belgijo in jih odrezala". (1) 

 

Ni razloga za domnevo, da bi si po vojni Keitel v Nürnbergu, pred rabljevo zanko, v svojih spominih izmislil to trditev; obsojal je führerja, ker se je ustrelil in vojakom "prepustil krivdo" za zločine tretjega rajha.

 

 

Grafični prikaz nemškega prodora čez Ardene, severno od mogočne Maginotove obrambne linije.

 

 

Napad na nesposobne Francoze

 

Sedemnajstega februarja 1940 je Hitler poklical von Mansteina v Berlin v novo kanclersko palačo, kjer so bili prisotni oficirji kot Erwin Rommel in Alfred Jodl. Von Mansteinov pogovor s Hitlerjem je samo potrdil diktatorjeva osebna stališča, kaj naj bi zahodna ofenziva pomenila – in " to je zelo veselilo" Hitlerja, kajti Manstein je bil "edini med generali, ki je imel v mislih enak načrt". (2) Tega dne je Hitler odobril Mansteinov načrt in zahteval, da se njegovo strateško razmišljanje formalno sprejme. (3)

 

Nemci so imeli srečo, da so bili francoski voditelji tako mlačni in nesposobni v svojih pripravah na še eno evropsko vojno. Najvišji francoski častniki so zavračali možnost, da bi se nemške čete prebile skozi 150-kilometrsko območje "neprehodnih" Ardenov, kot so menili opevani posamezniki, npr. maršal Philippe Pétain, zmagovalec Verduna. in kasnejši kvizlinški predsednik (južne) Francije pod nemškim protektoratom. Vendar so leta 1938 francoske vojaške vaje, vodil jih je general André-Gaston Prételat, pokazale, da je mogoče čez kritični sektor Ardenov pri mestu Sedan pravzaprav brez večjih težav prodreti s tanki in z oklepniki, kaj šele z vojaki in s konji. 

 

General Prételat je v Ardenih zrežiral situacijo, v kateri je posnemal usklajen nemški napad skozi to območje proti Sedanu. Rezultat simulirane operacije je bil, da so se napadalci uspešno prebili skozi Ardene in povzročili popoln zlom celotne obrambe ob reki Meuse. Prételat je poročilo o tem predal francoskemu vrhovnemu štabu, vendar so ga tam prikrili, ker so se bali, da bi njegova objava "uničila" moralo Francije. (4)

 

 

Nemški "panzerji" so se brez posebnih težav prebili skozi smrekove gozdove Ardenov.

 

 

Prételat je ocenil, da bi sovražnik rabil največ 60 ur, da bi pri Sedanu dosegel reko Meuse. Kot se je izkazalo, so Nemci skozi Ardene do omenjene reke v resnici potem prikorakali po 57-urnem pohodu.

 

 

Stari generali ignorirajo opozorila

 

Enaindvajsetega marca 1940 je francoski politik Pierre Taittinger vrhovnemu poveljniku Mauriceu Gamelinu posredoval informacijo, da "je obramba pri Sedanu krhka, da ne rečem nezrela". Sedeminšestdesetletni general Gamelin, inteligenten, toda previden in metodičen človek, čigar vojaško razmišljanje je bilo zakoreninjeno v prvi svetovni vojni, se ni zmenil za opozorilo. Gamelin je napovedal še en dolg, razvlečen spopad z Nemci. Prav tako je držalo, da v tridesetih in še v štiridesetih letih 20. stoletja mnogim na francoski strani ni dišal nov spopad z Nemčijo; poveljniške strukture v nemški vojski so to slutile.  Feldmaršal Keitel je pripomnil, da "dejstvo, da Francozi niso prej izkoristili bodisi lepega vremena bodisi slabosti naše zahodne obrambe, nas vodi samo do zaključka, da se v resnici niso želeli boriti". (5)

 

Francoski general Charles Huntziger je prosil za štiri dodatne divizije, s katerimi bi okrepil slabo varovano linijo pri Sedanu, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena. (6) Na osnovi poročil obveščevalne službe v urah pred 10. majem 1940 so bili voditelji v Parizu seznanjeni, da se skoraj 50 nemških divizij pomika in zbira zlovešče blizu Ardenov. V preteklih 14 dneh je francoski vojaški ataše v Švici dvakrat posvaril Pariz, da bo do nemške invazije prišlo enkrat med 8. in 10. majem. Nadalje je posredoval svoje mnenje, da bo glavni nemški manever usmerjen proti Sedanu. Spet se ni nihče zganil, nihče ni ničesar naredil.

 

8. maja 1940 zvečer je francoski pilot poročal o nemškem konvoju, dolgim 90 kilometrov, ki s prižganimi žarometi vozi proti meji. Do 9. maja se je dejansko slišalo na tisoče nemških vozil in čet, ki so se približevali meji. Pred polnočjo z 9. na 10. maj so bile francoska, nizozemska in belgijska vlada obveščene o bližini velike koncentracije nemških čet. General Gamelin je zvedel celo za točen datum napada, 10. maj, a še vedno ni ničesar naredil. (7) Kot je povedal, so raje "počakali na dogodke". Njihovo čakanje se je že skoraj končalo.

 

 

Ko so Nemci prodrli čez Ardene, so se brez večjega odpora "sprehodili" do Pariza.

 

 

V idiličnem pomladanskem vremenu, zgodaj zjutraj 10. maja 1940, se je ogromno število visoko motiviranih nemških čet iz XIX. tankovskega korpusa pod vodstvom Heinza Guderiana vilo skozi poraščeno in gričevnato pokrajino Ardenov ob podpori znatnega števila oklepnih vozil in še večjega števila konj. Guderianovi tanki so se pomikali stran od belgijskih in francoskih oddelkov in zvečer 12. maja prišli v Sedan. Nemci hitro spoznali, da so branitelji vas zapustili in se umaknili čez Meuse. Položaj nemške vojske je bil negotov, ker so pripravljali tankovske pontonske mostove. Odločen francoski protinapad bi lahko sovražniku povzročil resno škodo. Čeprav je bilo ukazanih nekaj protinapadov, nobenega niso izvedli, kar je kazalo na sramoten polom, do katerega je kmalu prišlo.

 

 

Nesrečni 13. maj

 

Trinajstega  maja so nad Sedan v dvanajstih eskadriljah priletele štuke, z zavijajočo in predirljivo sireno, ki so jo oddajale med napadom. (8) Štuka je bila slabo vojno letalo z radijem, manjšim od 650 kilometrov, in je lahko prenašalo samo lažji bombni tovor, vendar je imela njena sirena uničujoč psihološki učinek na francoske vojake vzdolž Meuse, kar ni bilo v sorazmerju z dejansko škodo. Ko so štuke začele strmoglavljati, je francoska artilerija umolknila, ker so demoralizirane topniške posadke poiskale zavetje v bunkerjih. (9) Bombardiranje je povzročilo samo 56 žrtev, noben bunker na oddaljeni strani Meuse ni bil zadet. Šele sredi dopoldneva taistega dne se je končno francoskemu vrhovnemu štabu posvetilo, na njihovo grozo, da glavnina nemškega napada ne prihaja skozi Belgijo, ampak skozi Ardene, in to uspešno. Kmalu ko so štuke odletele, nekaj po 16. uri, so nemški vojaki sredi belega dne začeli prečiti Meuse in pri tem naleteli na majhen odpor, razen občasnega strojničnega ognja. Do mraka 13. maja so Nemci pri Sedanu zavzeli šest kilometrov globok in prav toliko široko mostišče (tj. zavzeto ozemlje) ter ga ves čas večali. Do tedaj, še vedno četrtega dne vojne, je bilo jasno, da je francoski poraz proti nacistični Nemčiji neizbežen. 

 

Vojaški zgodovinar, podpolkovnik Donald J. Goodspeed, ki je bil takrat stacioniran v Angliji kot narednik pri kanadski prekomorski armadi, je lahko samo gledal na odvijajočo se katastrofo na drugi strani Rokavskega preliva. Goodspeed se je pozneje spominjal, da so francoski vojaki pri reki Meuse, "ki bi morali držati fronto in preiti v protinapad, podlegli sramotni paniki in pobegnili z bojišča, še preden so se resno spopadli". (10)

 

 

"Tankovski general" Guderian v svojem mobilnem štabu nadzira prodor sil proti osrčju Francije.

 

 

Pozno popoldne 13. maja je francoski poveljnik B skupine težkega topništva in X. korpusa poročal, da so on in njegovi možje obkoljeni z nemškimi mitraljezci in v obupu prosil za dovoljenje, da se umakne. V resnici v njegovem odseku frontne črte še ni bilo niti videti nemškega vojaka. Njegova panična prošnja za umik je bila sprejeta, nakar so vsi vojaki pod njegovim poveljstvom zapustili svoja mesta in orožje. Francoske enote 55. in 71. divizije so prav tako neurejeno pobegnile, češ da so obkoljeni s tanki, čeprav 13. maja noben tank pri Sedanu ni prečkal reke Meuse. Skoraj vse francoske čete so pri Sedanu zapuščale svoja mesta, bežale proti zahodu in dopustile, da so njihovi nepoškodovani oklepniki prišli v nemške roke. Francoski poveljniki, ki so se borili v njih, denimo 49-letni polkovnik Charles de Gaulle, so pozneje ukazali protinapade, toda spet niso našli dovolj zanesljivih čet, da bi jih učinkovito izvedli. Žal potek vojne takrat (še) ni bil v de Gaullovih rokah. 

 

Številni dezerterji so popolnoma napačno trdili, da je skupina tankov dosegla vas Bulson, daleč za francosko črto. Veliko število oficirjev se je pridružilo brezglavemu umiku, ravno tako nestrpnih, da bi pobegnili pred Nemci kot njihovi možje. Podpolkovnik Goodspeed je zapisal: "Takšen izgovor za strahopetnost je pozneje spodbudil popolnoma neresnične zgodbe o nemški peti koloni v francoskih uniformah … Nerazumen in sramoten strah je pognal francoske enote do 50 kilometrov daleč južno od Sedana." (11)

 

 

Ko dezertira skoraj celotna armada

 

V štabu francoske 55. divizije je general Pierre Lafontaine skozi okno zaslišal glasove. Osupel je na cesti videl stotine bežečih vojakov, nekateri so že odvrgli puške. Lafontaine je stekel ven, da bi jih nagovoril, vendar ni mogel ustaviti paničnega množičnega bega. Med bežečo množico je opazil tudi oficirje in hotel izvedeti, kdo je ukazal umik. Dobil je samo izmikajoče odgovore in nobenega točnega pojasnila na svoja vprašanja. Dezerterji so nadaljevali svojo pot in omogočili tankom in nacistični pehoti neoviran prodor v srce Francije. Ta temni madež v francoski zgodovini ni bil nikoli popolnoma izbrisan. 

 

Veseli Hitler je 14. maja 1940 ukazal vsem, v razumni razdalji razpoložljivim motornim divizijam, naj navalijo skozi luknje v francoski obrambi vzdolž Meuse. Zato so tega dne Nemci še enkrat nemoteno prečkali Meuse pri Givetu in zlahka zavzeli to mesto, okoli 50 kilometrov južno od Sedana. (12) Francoski 55. in 71. divizija pod poveljstvom generala Huntzigerja sta izpuhteli. General, besen in ponižan, je preselil svoj štab v Verdun, okoli 50 kilometrov v zaledje, in ukazal francoskemu topništvu, naj strelja na vsako umikajočo se enoto. Nemški tankovski oddelki so se kmalu naveličali zajemanja ujetnikov, prezirljivo so jim ukazali, naj odvržejo orožje na tla, kjer so s tanki zapeljali čez njega. Nespodobna panika se je razširila do 9. armade pod poveljstvom generala Andréja Corapa in 15. maja, ob koncu dneva, je dejansko že razpadla. Poleg tega so 18., 22., 53. in 61. pehotna divizija izparele v sončnem zahodu; nekateri vojaki so kričali "tank!" in "izdani smo!".

 

 

Šokirani Francozi niso mogli verjeti, da je njhova mogočna armada dobesedno dezertirala iz bojišča.

 

 

Do 15. maja, ko se je osrednji del široko odprl, vrhovni poveljnik Gamelin še vedno ni ukazal drugim francoskim armadam, naj se čim hitreje vrnejo iz Belgije. Njegov odziv je bil neverjetno počasen. Šestnajstega maja so bežeči Francozi začeli prihajati v Pariz, kjer so zasedli bare in kavarne, v katerih so si izmišljali strašne zgodbe, da bi opravičili beg s svojih položajev. Ni bilo presenetljivo, da so Gamelina milostno odstavili 7. maja, teden dni po začetku nemške invazije. Zdaj bi Francoze lahko rešil le še čudež, vendar ni bilo nobenega na vidiku. V naslednjih urah so najboljše zavezniške divizije na severu znašle odrezane od ostale Francije.

 

 

Dunkirk: Pot v pogubo

 

Guderianov tankovski korpus, ki je utiral pot skozi Ardene in lagodno prečkal Meuse, je 15. maja popoldne neoviran zadovoljno napredoval proti obali Rokavskega zaliva. (13) Na Guderianovo olajšanje so našli nepoškodovane mostove čez reko Bar, za katere se Francozi niso pobrigali, da bi jih uničili. To je bilo idealno za tanke, priložnost za dolgo načrtovani milostni udarec za ujete zaveznike – stotisoče jih je obtičalo in so premišljevali o množičnem umiku iz belgijskega pristanišča Dunkirk. Ko je za francosko in - v manjši meri - za britansko ekspedicijsko vojsko (BEF) nastopil vrhunec katastrofalnega bojevanja, se je britanska propaganda potrudila, da je prikazala bodočo evakuacijo iz Dunkirka kot herojsko reševalno poslanstvo. Toda zahodna propaganda ni poročala o grdem medsebojnem obtoževanju, ki se je med francoskimi in britanskimi voditelji dogajalo v ozadju. 

  

Kljub rutinski naravi nemške zmage je bilo kot v vsaki obsežni vojni vpleteno veliko tveganje, ki bi se lahko zasukalo proti nacistom. Na začetku ofenzive, med napredovanjem proti luksemburški meji na jugu, se je kolona nemških oklepnikov nezaščitena raztegnila več kot 150 kilometrov po odprtem terenu. Če bi zavezniki v valovih poslali vojna letala nad to območje, bi lahko povzročili pravo razdejanje nemškemu vojaškemu stroju. Francoska in britanska letala so bila namesto tega poslana na sever kot podpora zavezniškim armadam, ki so se pomikale v Belgijo.

 

 

Kapitulacija Francije je bila za Hitlerja kompenzacija za boleči poraz Nemčije v I. svetovni vojni. Maršal Petain je postal predsednik preostanka poražene dežele, t.i. Vichyjske Francije.

 

 

Mansteinov načrt je bil odvisen tudi od francoskega političnega in vojaškega vodstva, ki je zagrešilo vrsto napak, in to v ravno pravem času. Če bi upoštevali opozorila o možnem nemškem vpadu skozi Ardene in pretekle napake odpravili s primernim utrjevanjem francoskih divizij pri Sedanu ter drugod, bi lahko nemško napredovanje ob Meuse lahko ustavili ali vsaj odložili. 

 

Prihod najboljših francoskih in britanskih divizij k reki Meuse bi morda močno okrepil odločnost tistih čet, ki so tako sramotno zatajile, ko so se soočile z neomajno nemško silo, ki se je hotela zahodnim demokracijam maščevati poraz v prvi svetovni vojni. 

 

___________________ 

Opombe:

 

(1) Wilhelm Keitel, The Memoirs of Field Marshal Keitel (William Kimber and Co. Limited, 1st edition, 1965), stran 103

 

(2) Ibid.

 

(3) John Simkin, Manstein Plan, Spartacus Educational, September 1997 (updated January 2020)

 

(4) Martin Marix Evans, Invasion! Operation Sea Lion 1940 (Routledge; 1st edition, 2004), stran 37

 

(5) Keitel, Memoirs, stran 99

 

(6) Evans, Invasion! Operation Sea Lion 1940, stran 37

 

(7) John Plowright, Causes, Course and Outcomes of World War Two (Palgrave, 2006 edition), stran 47

 

(8) Andrew Knighton, The German breakthrough at Sedan, May 1940, War History Online, 8 March 2019,

 

(9) Donald J. Goodspeed, The German Wars (Random House Value Publishing, 2nd edition, 1985), stran 359

 

(10) Ibid.

 

(11) Ibid., stran 360

 

(12) Jason Mark, Island of Fire: The Battle for the Barrikady Gun Factory in Stalingrad (Stackpole Books; Illustrated edition, 2018), stran 490

 

(13) John Brown, Blitzkrieg 1940: From the Invasion of Holland to the Fall of France, Warfare History Network, 30 December 2018

Nazaj