Portal Plus

Smo izstopili iz Evropske unije? Pretrgali diplomatske odnose s Srbijo? Napovedali vojno Kitajski?

Zunanja politika bi morala biti prvovrstna nadstrankarska in nadpolitična dejavnost države. Marsikje to tudi je, celo za večino naših sosed bi lahko zapisali nekaj takšnega. Italija in Avstrija sta šolska primera: ni pomembno, kdo je na oblasti, zunanjepolitična strategija ostaja bolj kot ne nespremenjena. S temi dejstvi se zdaj lotimo aktualnega vprašanja, namreč kaj se je zgodilo s slovensko zunanjo politiko, da je v državi nastal takšen vik in krik. Smo izstopili iz Evropske unije? Pretrgali diplomatske odnose s Srbijo? Napovedali vojno Kitajski?

20.08.2020 23:20
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   ZDA   Rusija   Pompeo   Logar   sodelovanje   zunanja politika

Foto: Mediaspeed

Sprememba režima v Ljubljani sicer Putina neprimerno manj skrbi kot v Minsku, kjer se očitno Lukašenku resno spodmikajo tla pod nogami, se bodo pa Rusi zagotovo maščevali novi slovenski vladi za reset zunanjepolitične usmeritve in vrnitev k evro-atlantskim koreninam.

Namenoma sem izbral najbolj absurdne iztočnice. Seveda nič od tega ne drži. Pač pa ta tri absurdna vprašanja ilustrirajo vso izgubljenost dobršnega dela slovenskih medijev, ki se lotevajo zunanje politike in diplomacije na ideološki način, pogosto celo s strankarskimi preferencami. Ironija je, da so najbolj s poti zašli prav simpatizerji in moralni nasledniki tiste stranke, ki jo je odločilno zaznamoval Tito, njihov idol in svetnik. Toda prav Tito bi najbolj bentil nad slovensko zunanjo politiko zadnjega desetletja, ki se je pod Karlom Erjavcem in njegovim prijateljem Janezom Škrabcem popolnoma izgubila v nekakšnih "ekonomskih interesih" z Rusko federacijo, kar je bil le poceni izgovor za največjo zunanjepolitično blamažo po letu 1956, ko sta poklapani Hruščev in maršal Tito v Beogradu normalizirala odnose med tedaj že neuvrščeno Jugoslavijo in poststalinistično Sovjetsko zvezo. Da bi Tito svojo zunanjo politiko utemeljeval zgolj na zavezništvu z enim blokom ali velesilo, je bilo nepredstavljivo. Če bi kreatorji naše zunanjepolitične polomije zadnjega desetletja kdaj brali Dedijerja ali vsaj Kardelja, bi jim bilo hitro jasno, zakaj starim in prekaljenim jugokomunistom ni padlo na pamet, da bi se nekritično pajdašili z Rusi. Ali kot je nekje v svojih spominih zapisal Kardelj, ko je opisoval pogovore s Stalinom: Rusi spoštujejo le svoje nasprotnike, medtem ko na zaveznike gledajo zviška, kot na manjvredne in jih prezirajo.

 

S temi zgodovinskimi facti bruti so slovenski postkomunisti v obdobju 2011-2020 uničili mednarodno umeščenost Slovenije do te mere, da smo v Evropski uniji postajali tarče posmeha (sploh zaradi stalnega sitnarjenja zaradi Hrvaške oziroma propadle arbitraže), v Washingtonu niso hoteli nič slišati o nas, zveza NATO je omejila nekatere izmenjave varnostno občutljivih informacij s slovenskimi obveščevalnimi strukturami zaradi nezaupanja, medtem ko so si Slovenci v Moskvi dobesedno podajali kljuke. Razmerje bilateralnih srečanj je bilo skoraj 30:1 v korist Rusije, pri čemer so Slovenci kolektivno Američane ponižali še do te mere, da so na mednarodnih lestvicah, kjer se ocenjuje odnos nacij do ZDA (indeks nepriljubljenosti) kotirali nekje na ravni Palestincev ali Libanoncev ...

 

 

Tony Soprano Trumpove zunanje politike aka Mike Pompeo se poslavlja od gostitelja Anžeta Logarja.

 

 

Če Slovenija ne bi bila članica Nata in EU, potem bi novo zavezništvo - ki pa je bilo, kot se je zdaj izkazalo, bolj kot ne namišljeno - z Moskvo zagotovo imelo nek smisel, čeprav v ekonomskem pogledu zagotovo ne. Kajti nenehno kokodakanje o tem, kako sijajno trgovinsko bilanco imamo z Rusko federacijo, je v resnici ena največjih laži in prevar, ki jih poskušamo, ko je govora o odnosih z Rusijo. Podatki so neizprosni in bodo Putinove oboževalce v Sloveniji spravili v bes: z Rusijo letno ustvarimo približno takšno zunanjetrgovinsko menjavo kot s Španijo ali Slovaško. Na lestvici zunanjetrgovinske bilance je Rusija šele na 18. mestu, kar je sicer nekaj boljše kot Združene države, ki so na tej lestvici na 22. mestu.

 

Skratka, Rusija niti slučajno ni (več) pomembna trgovinska partnerica Slovenije. Komur manjkajo podatki za prvi kvartal letošnjega leta glede slovenskega uvoza in izvoza, je tu deseterica najpomembnejših držav: Nemčija, Italija, Švica, Avstrija, Hrvaška, Francija, Madžarska, Poljska in Nizozemska. Na 11. mestu pa je - Kitajska. Nobene Rusija, nobene Srbije ali Bosne in Hercegovine: slovenska zunanjetrgovinska bilanca je vezana na Evropsko unijo, o tem ne more biti nobenega dvoma.

 

Čemu torej povzdigovanje odnosov z Rusijo onkraj realnega dometa gospodarskega sodelovanja, če ne zaradi političnih razlogov, torej prilizovanja Putinu, o katerem slovenski nasledniki komunistov še vedno naivno mislijo, da je privržen sovjetski ideji kominterne in internacionalizma. O tem, kako intelektualno omejen moraš biti, da v kremeljski oligarhiji s Putinom na čelu ne vidiš restavracije starega carskega imperializma, raje ne bi ... Kot tudi ne o cinizmu slovenske levice, ki pljuva po cerkvi in se norčuje iz vere, potem pa pred Rusko kapelico pobožno kima pravoslavnim popom.

 

Da je v slovenski zunanji politiki naposled le prišlo do normalizacije, je torej dobra novica. Čas je že bil. Ne glede na Logarjevo serijo nerodnosti in kup faux pasov ob obisku ameriškega državnega sekretarja Pompea na Bledu je treba priznati, da smo se kot država naposled izvlekli iz večletnega statusa diplomatske "shithole", ko je šlo za ameriško-slovenske odnose. In ne glede na znane cinične opazke dežurnih apologetov lika in dela Vladimirja Putina je treba povedati, da smo civilizacijsko, kulturno in vrednostno umeščeni v Srednjo Evropo.

 

 

Prizor, ki pove vse: Zoran Janković, Milan Kučan in Peter Šefman 25. julija letos pri Ruski kapelici ...

 

 

Jasno, da so v Kremlju, kjer imajo v Sloveniji močno obveščavalsko posadko (če bi bil zloben, bi lahko navedel celo naslov stavbe v Stari Ljubljani, kjer fantje operirajo), takoj zaznali spremembe v kurzu slovenske zunanje politike. Uradno sicer niso ničesar komentirali, je pa zgovorno dejstvo, da letos julija iz Rusije ni bilo nikogar, nobenega posvetega predstavnika na tradicionalni slovesnosti pri Ruski kapelici pod Vršičem. Uradni, čeprav precej neprepričljiv razlog za bojkot je bil Covid-19.

 

Sprememba režima v Ljubljani sicer Putina neprimerno manj skrbi kot v Minsku, kjer se očitno Lukašenku resno spodmikajo tla pod nogami, se bodo pa Rusi zagotovo maščevali novi slovenski vladi za reset zunanjepolitične usmeritve in vrnitev k evro-atlantskim koreninam. Način, po katerem delujejo, je podel in umazan, zato lahko pričakujemo temu primerne medijske objave, kibernetska nagajanja in kako nediplomatsko potezo. Potem, ko so v Kremlju verjeli, da Slovenija spada v njihovo interesno sfero, se je zdaj zgodilo "dezerterstvo", česar zamerljivi Putin zagotovo ne bo pozabil ...

Nazaj