Portal Plus

Primer Pivec: Uboge politične žrtve umazanih političnih bojev

Spremljanje rušenja Aleksandre Pivec z vrha piramide stranke DeSUS je precej predvidljiv medijski šov. Premlevane afere iz preteklosti in sedanjosti so le zgodbe, ki so čakale na serijske objave od trenutka dalje, ko je stranka DeSUS pristala na sodelovanje v vladi Janeza Janše. Tudi v nasprotnem primeru bi koruptivna ali neetična ravnanja obstajala, kot obstajajo pri številnih slovenskih politikih, vendar se relevantnost mentalitete in dejanj političnih predstavnikov interpretira, ignorira ali napihuje v skladu s trenutnimi interesi.

23.08.2020 11:59
Piše: Simona Rebolj
Ključne besede:   Aleksandra Pivec   DeSUS   vlada   pršut   stranka   koalicija   Janez Janša

Foto: Mediaspeed

Ni čudno, da je postalo v primeru Aleksandre Pivec najbolj razvpito vprašanje, koliko glažkov vina in rezin pršuta si je privoščila brezplačno. To so pač male nezapletene domačne teme, ki jih vsak bedak zlahka dojame, zato združujejo in vedno užgejo!

Slovenski parlament ne premore niti ustreznega etičnega kodeksa za predstavnike ljudstva. Nikomur do zdaj ni bilo v interesu, da bi ga javno premislili in sprejeli. Jasni predpisi, ki bi se jih morali vsaj politiki napiflat na pamet, ne obstajajo, čeprav jih žal potrebujemo. Z vidika družbe namreč ne premoremo ponotranjenega moralnega kompasa in rabe razuma na zavidljivi ravni človekovega razvoja, zaradi česar se lahko vsaka nova tarča odmevnih kritik počuti kot žrtev potuhnjenih obračunov. "Žrtev" gotovo ne počne nič takšnega, česar ne počnejo tudi drugi, le da za medije, javnost in politične nasprotnike v danem trenutku niso dovolj moteči. Zato lahko nekdo odleti čez prag zaradi sendviča, marsikdo drug pa nadaljuje politično kariero nemoteno, čeprav je zgleden profiter korupcije enormnih razsežnosti ali razpečevalec primitivnih in fašistoidnih nazorov. Ni čudno, da je postalo v primeru Aleksandre Pivec najbolj razvpito vprašanje, koliko glažkov vina in rezin pršuta si je privoščila brezplačno. To so pač male nezapletene domačne teme, ki jih vsak bedak zlahka dojame, zato združujejo in vedno užgejo!

 

Predsednik stranke DeSUS bi bil lahko tudi Miki Miška in danes bi ga doletela podobna usoda kot Aleksandro Pivec. Ni vrag, da ne bi tudi Miki Miška kdaj na kakšni pogostitvi brezplačno pohrustal košček sirčka in že bi mu preščipnilo rep v pasti. Ni pomembno, kakšna osebnost in političarka je aktualna predsednica stranke. Lahko bi uživala mnogo več miru in nedotakljivosti, če bi bil položaj na šahovnici drugačen, zato ni presenetljivo, da je še ena v vrsti politikov, ki navkljub viharjem zgražanja v javnosti ne deluje ravno pretirano osebno prizadeta, kaj šele da bi nameravala prostovoljno odstopit. Ni niti prva niti zadnja, ki bi kritike na svoj račun sploh dojemala resno, pa če so ali niso utemeljene. Mi vsi ne moremo ničesar več v tej državi dojemat dovolj resno, ker so moralni kriteriji in posledičen odnos do pravne države – kar koli že naj bi to pomenilo - razsuti! Mentalni in mentalitetni brodolom, ki se odraža tudi na sistemskih defektih, je delno globalni problem, Slovenija pa marljivo neguje še svoje bizarne lokalne posebnosti. 

 

V stranki DeSUS ni jasno določen niti postopek možnosti izreka nezaupnice predsedniku stranke. Sto pravnikov je treba poklicat na pomoč za ustrezno interpretacijo člena, ki naj bi pojasnjeval, ali lahko predsednici stranke odreže glavo svet stranke ali delegati na kongresu, a vseeno nič ne pomaga. Strokovna mnenja so različna. Ne potrebujemo stroke, saj se pri mnenjih vse začne in konča. Mnenje ima pač lahko vsak, tudi če je ničvredno, ker je podrejeno izključno ideološkim ali koristoljubnim interesom, ki nimajo veliko skupnega z dobrobitjo skupnosti. 

 

V resnici ni potrebe po ponovnem odstiranju afere v zvezi s projektom Strateško razvojno inovacijsko partnerstvo turizem (SRIPT), ko je bila Aleksandra Pivec še državna sekretarka v vladnem uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu. Epiloga tudi pod vlado Marjana Šarca ni bilo in Pivčeva je brez pripomb prevzela stranko DeSUS. Koga briga, če je nekoč prejela zavidljivo visok honorar za delo, ki ga ni opravila sama. Koga briga, če je plonkala in nametala skupaj neka priporočila samo zato, da nekoristen izdelek obstaja. In da je lahko seveda dobro plačan. Na takšne goljufije je narod že dovolj navajen, da jih dojemamo za običajno delovanje funkcionalnih in uspešnih državljanov. Koliko diplom in raznih pisnih izdelkov so preplonkali že poslanci, ki gotovo niso nikakršne izjeme v družbi. Le iznajdljivi in uspešni člani družbe so. Pogumni! Drzni! Iznajdljivi! Ambiciozni! Ravno zato so učinkoviti v sistemu, ki ga hranimo in živimo, ker se ne ukvarjajo pretirano s smislom sebe, svojega početja in življenja nasploh. Za funkcionalnost gre! Konec koncev že vemo, da celo "uglednega" profesorja lahko premami možnost, da objavi strokovni članek z izmišljenimi informacijami in preplonkanimi vsebinami. Bitka za točke, ki jih prinaša objavljanje člankov v strokovnih revijah, je velika. Določa karierni obstanek, napredek in višino plače. Učinek člankov na skupnost postaja postranskega pomena. Enako kot je smiselnost in koristnost produkta na prostem trgu postranskega pomena. Pomembno je, da na tak ali drugačen način prinaša dobiček. Delo zaradi dela in bitka za možnost štancanja tega ali onega je velika.

 

Neoliberalno klanje za obstoj, privilegije in številke na bančnem računu je že zdavnaj preraslo dobrobit in smisel kogar koli ali česar koli. Saj se zavedamo, da nas operativnosti brez smisla in rabe lastnih možganov učijo že v procesu izobraževanja. Dobro vemo, da za razmišljanje in ustvarjalnost ne smemo izgubljat dragocenega časa, če se hočemo uspešno prebijat skozi sistem. Vemo, da se povprečen dijak ali študent najmanj časa ukvarja s seminarskimi nalogami, ki večinoma ne prinašajo veliko "točk" k uspehu piflarskega drila. Najbolj uspešen je tisti, ki izdelek vsaj preplonka, če ne premore dovolj debele denarnice, da bi si ga preprosto kupil. Maturanti se piflajo ustrezne stavke tudi za maturitetni esej. Absurdno! Prihodnost in pričakovanja do mladih so vedno nedvoumno servirana skozi njihov razvoj. V urbanizirani divjini ni veliko prostora za ustvarjalne, misleče, razgledane, idealistične, empatične in osmišljene osebnosti. Za osebe, ki se globoko pogreznejo v arhaično igro divjine, je zato povsem logično, da se počutijo kot žrtev ne glede na to, česa so obtoževani. So plonkali, kradli, varali, lagali ali blefirali. Vseeno je. Njihova vloga se itak odvija v drami, v kateri so vsi liki po naravi stvari primitivni, tekmovalni in umazani. Vprašanje je le, ali so v dreku samo do gležnjev ali do vratu. Podrekani do vratu so bolje zavarovani s smradom in si lahko privoščijo več. Vojščaki s kakcem v roki običajno nastradajo in postanejo trofeje. Mafijska logika v resnici nikoli ni delovala izven norme in sistema. Vprašanje je le, koliko postaja legitimna in povsem sprejemljiva.

 

Kaj predstavlja Aleksandra Pivec za domačo politiko? Predstavlja predvsem osebo, ki ji verjamem, da je zelo pridna, kooperativna in aktivna. Njena retorika je tudi "pridna". Slišim šolo govora v ozadju. Govor je tekoč, robotiziran in brezoseben. Vsebina? Z nečim, kar spominja na vsebinske drobce, se spoznavamo sproti, zgolj po potrebi. Njeno vsebino dobro opiše primer, ki se bo marsikomu na žalost zdel postranskega pomena, a pojasni modus operandi osebe. Ker se ministrica rada fotografira, kot se za sodobnega politika spodobi, obstaja v javnosti tudi njena nasmehljana fotografija s psičkom v naročju. Sklepam, da gre za družinskega hišnega ljubljenčka. Morda je bil le sposojen za "fotosešn". Ne vem. Ljubek prizor pač. Ampak ministrica za kmetijstvo je ključna figura, ki odloča, ali bodo v Sloveniji psi tudi v 21. stoletju čuvaji, kar danes pomeni cenen nadomestek alarmnih naprav predvsem po vaseh.

 

Psi, še vedno obsojeni na življenje zunaj hiš, z malo uto na vrtu in priklenjeni na verigo v vročini ali mrazu. Številne države, ki jih dojemamo za civilizacijsko razvitejše, so priklenjevanje psov že prepovedale. Po navedbah Društva Anima so to Švedska, Avstrija, Nemčija, Belgija, Nizozemska, Finska, tudi Madžarska ... Najmanj pravic do lepšega življenja so deležni psi v Bolgariji, Romuniji, Grčiji in nekdanjih jugoslovanskih republikah, vključno s Slovenijo. Zastoj v civilizacijskem progresu ljudi se dotakne tudi psov in drugih živali. Slovenci imamo v primerjavi z drugimi evropskimi državami hujše težave že z najbolj osnovnim odrazom empatije, ki med drugim živali prepoznava kot čuteča bitja.

 

Ministrica Aleksandra Pivec je izjavila, da živali dojema kot čuteča bitja. Zagotovila je tudi, da preučujejo možnosti za odpravo privezovanja psov po vrtovih. Blablabla ... Zakona, ki bi razumevanje dejstva, da so živali čuteča bitja, formalno potrdil, Aleksandra Pivec ni podprla. V funkciji ministrice za kmetijstvo seveda tudi ni podprla prepovedi priklenjevanja psov. Pojasnilo po zavrnitvi peticije s številnimi podpisi? Po njenem mnenju v Sloveniji še ni napočil čas za takšno spremembo, saj je tradicija privezovanja psov in zapiranja v pesjake še vedno močno zakoreninjena. Ja, ja, seveda, saj je tudi tradicija odnosa do ljudi, kot da so privezani psi, ki čakajo, da jih kdo odpelje na sprehod in malo poboža po hrbtu za ubogljivost, še zelo močno zakoreninjena. Tako močno, da si še ne moremo obetat boljših politikov od "tradicionalnih", ki nas ohranjajo v "tradicionalni" zaostalosti v razvoju, da bi lahko ostali na položaju politikov. 

 

Aleksandra Pivec tudi trdi, da ne soglaša z določenimi ideološkimi smernicami in delovanjem Janeza Janše, vendar je to nikakor ne ovira pri harmoničnem sodelovanju in potrjevanju njegove politike. Biznis je biznis! Kaj Aleksandra Pivec v resnici misli in kaj govori, je povsem nepomembno. Biznis je biznis! Aleksandra Pivec je brez dvoma konservativna političarka sodobnega kova. Biznis je biznis! Menite, da bi bilo relevantno podrobno spregovorit o izjemni dobrobiti ustanavljanja demografskega sklada?! Živimo v času in prostoru, v katerem smo obsojeni na rapidno višanje starostne delovne dobe. To je kazen, ker v povprečju živimo vedno dlje. V suženjstvo zakleti niso deležni nobenega profita nikoli, na veke vekov. Ostareli delajo vedno dlje, mlajši pa so v vedno višjem odstotku brezposelni ali zaciklani v negotova in siromašna prekarna delovna razmerja, v kolikor niso deležni pomoči dobro omreženih ali situiranih starejših sorodnikov. Smo ena redkih držav, ki tradicionalno vzdržujemo stranko upokojencev v parlamentu, a so pokojnine tradicionalno tako sramotno nizke, skrbstvo za ostarele in onemogle pa v tako škandaloznem stanju, da obstoj stranke izpade kot bedna komedija.

 

Domnevni skrbi za upokojence v programski prioriteti se je pridružila še stranka SAB in morda bo tudi DeSUS razpadel na dve stranki. Toliko interesa v upokojence za njihovo vedno slabše stanje ne najdeš zlahka kjer koli na svetu. In ob vsem priloženem naj nas blazno fascinira zgolj tak ali drugačen poskus reševanja obstoječega družbenega in ekonomskega sistema? Zgolj odpiranje novih korit, kamor se bo s kupa na kup prelagal narodov kapital in ob katerem se bodo spet predvidljivo slinile in klale naše tradicionalne politične zveri, res ne vzbuja izjemnega optimizma. 

 

Je Aleksandra Pivec posebej problematična, kriminalna, nemisleča in nečuteča političarka v slovenski politiki? Predvsem je zelo običajna. Na slovenskem političnem parketu nič novega in nič posebnega. V primeru, da se bo morala poslovit od položaja predsednice stranke, se bo zlahka zatekla v občutek, da se ji godi krivica. Osredotočila se bo na svoje dobre namene. Na tak način po potresu čustvuje in klepeta s seboj večina. In to je tisto, kar bi nas moralo skrbet. Ker si ravno zaradi precej bolj kompleksnega problema ne moremo niti v sanjah obetat, da bi zamenjava ene glave za drugo glavo vnesla v politični in javni prostor kakršno koli pozitivno spremembo. V aktualnih okoliščinah in ob poraznem stanju duha namreč nikoli ni tako slabo, da ne bi zlahka postalo še slabše.

Nazaj