Portal Plus

Govor je podaljšek metafizike jezika: Hommage Ivanu Lotriču

Moje današnje misli o jeziku, zlasti njegovi govorni realizaciji, je navdihnilo srečanje z Ivanom Lotričem. Kaj človek najpogosteje počne za časa svojega bivanja na tem svetu: govori ali posluša. Poklicno se že štirideset let ukvarjam z živim jezikom, zato lahko mirno zapišem, da če je kdo, ki živi jezik, potem je to Ivan Lotrič. Včasih ga poosebim s slovenskim jezikom: Ivan Lotrič je slovenski jezik. Lotričevo izvrstno poznavanje jezika se dobesedno zliva v njegov govor. V njem vre užitek, ki izhaja iz jezika. To je komentar o najbolj krhkem inštrumentu, kar jih poznam. O govoru.

22.08.2020 21:33
Piše: Dragan Živadinov
Ključne besede:   jezik   govor   fonetika   Ivan Lotrič   metafizika   Roland Barthes   Josip Vidmar

Foto: Mediaspeed

Govor je vedno bolj postajal sam svoj, Ivan Lotrič pa je izginjal.

Govor je tesno povezan s poslušanjem. Govor je tako kot pisava stroj za prenos pomena, je dvotretjinski del jezika, če je pisava njegova tretjina. Predvsem je govor stroj za prenos kulture naroda. Kaj človek najpogosteje počne za časa svojega bivanja na tem svetu: govori ali posluša. Poklicno se že štirideset let ukvarjam z živim jezikom, zato lahko mirno zapišem, da če je kdo, ki živi jezik, potem je to Ivan Lotrič. Včasih ga poosebim s slovenskim jezikom: Ivan Lotrič je slovenski jezik.

 

Splet okoliščin me je znova srečal z njim, če bolje pomislim, se pogosto srečujeva. Moje današnje misli o jeziku, zlasti njegovi govorni realizaciji je navdihnilo najino srečanje. Ne le o umetnosti govora, o čemer sem ga intenzivno spraševal, temveč tudi zaradi načina, kako je misel izgovarjal. Njegova fonacija se  je prepletala z njegovim premislekom o govoru. Zelo natančno je razlagal jezikovne odprtosti, v katere smo vrojeni kot njegovi akterji. Lotričevo izvrstno poznavanje jezika se dobesedno zliva v njegov govor. V njem vre užitek, ki izhaja iz jezika. To je komentar o najbolj krhkem inštrumentu, kar jih poznam. O govoru.

 

Najin pogovor sva osrediščila okrog - besedila, ki ga s pomočjo produktivnih veščin govorec prelije v umetnost govora. V besedilu so natančno določene slovnične zakonitosti, istočano pa v vsakem besedilu obstajajo posebnosti. Te so tiste, ki ga poganjajo in osrečujejo!

 

Sam pa sem poizkušal prek Lotričeve misli sledilti razliki med igranjem in javnim govorom. Zasledoval sem razliko med igralčevim fokusom in umetnostjo govora. Toda hitro sem to misel opustil. V celoti sem se prepustil njegovi misli. Eno je jezik kot celota, drugo je govor kot njegova realizacija. Oba segmenta se s svetlobno hitrostjo prepletata tako v tehniki odrskega govora pri igralcu kot pri mojstru javnega govora. V govoru se nenehoma izražajo jezikovni pojavi, ki se jih razveseli in o njih analitično govori. Ivan Lotrič ne popušča poslušalcu. Glasovne odlike morajo biti predvsem v funkciji prenosa in podpori pomena, ne pa v preusmerjanju pozornosti h glasu samemu.

 

Ali slišite, kako bi on izgovoril stavek: Kompilator ne doda nič lastnega, komentator doda nekja svojega, avtor da tisto, kar nihče drug ne zmore.

 

Da, res je, govor je podaljšek metafizike jezika! Slovnica pa je podlaga njegove govorne discipline. Govor je najprej disciplina. Javni govor pa je nadzorovana disciplina, ki služi tako sporočanju kot prikrivanju sporočila. Je ponovno sestavljanje sveta iz besedila: Nebo se piše. Ali tudi: Če smo nad govorico, je pisava čista govorica neba. (Roland Barthes). Ko poslušalec sledi govorčevi usmerjeni topiki, sledi funkciji besedilnosti. Govor presega tako branje kot pisanje, je človekova osrednja lega. To je moj nenehno ponavljajoči se komentar. Pri večini javnih govorcev pa je prisotno jezikanje.

 

 

Šest izhodišč govora

 

Izhodišče govora I.: Govorec si mora odgovoriti na kategorično vprašanje Konstantina Stanislavskega: Ali ljubi umetnost v sebi ali sebe v umetnosti. Na to vprašanje je odgovoril tudi Josip Vidmar: Nismo pomembni mi sami, pomembno je tisto, kar je v nas. Ne zanima nas hedonistična estetika, blagozvočje jezika, temveč izpovedna nuja avtorja. Prehod iz besedila v govor izhaja iz strukture, ki jo narekuje avtor. Zato je nujno istovetenje z njim podobno, kot se igralec istoveti z vlogo, v resnici pa se igralec istoveti z avtorjem. A ravno avtor je tisti, ki v dramski strukturi cepi svojo identiteto. Igralec pa jo avtorsko poveže in v finalnem dejanju odda.

 

Definicija: Govor je ustno jezikovno dejanje. Ivan Lotrič doda, da obstaja veliko več odtenkov zvena kot pomena. Iz tega ogromnega nabora moramo uporabiti zgolj tiste, ki bodo čim ustrezneje podprli pomen.

 

Izhodišče govora II.: Nujno potrebno se je izogibati govornim stereotipom. Preprečiti uniformno poudarjanje v trenutku, ko se to preobrazi v branje naglas. Ivan Lotrič mi potrdi, da velikokrat, tudi ko zgolj informativno bere tekste, jih bere naglas.

 

Izhodišče govora III.: Izbor sredstev, ki naj jih govorec uporabi pri svojem izvajanju, določijo vnaprej izbrane tehnične odločitve. Ključnega pomena je poznavanje in upoštevanje - prozodičnih pravil. Prozodija je posrečeno imenovana tudi glasba jezika, saj operira predvsem z ritmom in melodijo govora. Na tem mestu bi uvedel v komentar še kratek podkomentar. To je fenomen besed, ki jih v javnem diskurzu imenujemo tujke. Zakaj v slovenskem jeziku prevzete besede, ki so popolnoma prilagojene našim jezikovnim značilnostim, imenujemo - tujke? To so skupne besede človeštva. Zato predlagam, da se slovar tujk preimenuje v slovar skupnih besed. Konec podkomentarja.

 

Prozodija določa tehnične odločitve pri samem govoru, omogoča smisleno poudarjanje in izogibanje uniformnemu. Do najboljšega odgovora na vprašanje, kako nekaj interpretirati, pridemo na ta način, da se osredotočimo predvsem na to, kaj interpretiramo. Govorec šele, ko se umakne iz središča pozornosti, na paradoksalen način stopi v ospredje.

 

Povežimo zven in pomen: govor je metafizični podaljšek jezika. Pri interpretaciji sta pomembna funkcionalno barvanje in natančno zvensko niansiranje, s čimer dosežemo želene podtone, npr. ironijo in podobno.

 

Izhodišče govora IV.: Sama dinamika govora izkazuje talent za ustrezno razmerje med izgovorjavo glasnejših in tišjih segmentov govornega niza. Temeljna zabloda: Kričanje ali napadalnost govorca ni nikakršna dinamika govora, temveč le psihološka okoliščina.

 

 

***

 

Dva dni po najinem srečanju naju je splet okoliščin v imenu današnjega komentarja ponovno povezal. Znašel sem se skupaj s tonskim mojstrom v studiu nacionalnega radia. Na drugi strani studiskega stekla pa je pred mikrofonom sedel Ivan Lotrič, ves miren in predan nastopajočemu dejanju. Pripravljal se je, da bo vstopil v dnevniško besedilo jazzista Milesa Davisa, ki je opisoval genija-saksofonista Charlesa Parkerja. Preden se je prižgala siganalna luč v studiu, ni bilo v Ivanu nobenega naprezanja, kaj šele zunanjega razkazovanja napetosti. Bilo je le valovanje med tonskim mojstrom in govorcem. In potem signalna luč in vstop v besedilo. Iz zvočnikov je zvenel Ivanov glas, podprt s principi, ki mi jih je izrekal pred kratkim. Teorija se je prelivala iz odstavka v odstavek. In že sem se istovetil z Milesovim spominjanjem. Ivanov govor je bil ves mehak, brez kakršnegakoli napora, natančno usmerjen tudi takrat, ko je izgovarjal grobe kletvice. Bil je ves virtuozen. Govor je vedno bolj postajal sam svoj, Ivan Lotrič pa je izginjal. Glas je izgovarjal besedilo. Zamrmram si, kar sem si že pred dvema dnevoma zapisal: govor je metafizično v-pet-je

 

In za zaključek primer: poizkusite poiskati različne pomenske različice v spodnjem besedilu s prestavljanjem poudarkov na različne besede v zadnjem stavku spodnjega besedila: Smrti ni, selimo se? Smrti ni, selimo se. Koliko časa potrebujem, da odidem?

 

Rad se ponavljam: Lotričev glas se redko povzdigne v vzvišen patos, toda vseeno nas vedno posrka v smiselno zvočnost. Njegovi tonovski načini vstopanja v besedo in stavke so odločilni za njegov govor. Toda resnično odločilno zanj je tisto, kar izhaja iz metafizičnega brezna, ki spregovori skozi Ivana Lotriča. Neumnosti je vse preveč na tem svetu, zato se sprašujem z glasom Ivana Lotriča: Koliko časa še?

Nazaj