Portal Plus

Sporni nepremičninski posli upokojenskih "pravičnikov" na slovenski Obali

Ko je bil Tomaž Gantar, ki je danes minister za zdravje in predsednik sveta Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS), piranski župan, je prišlo do vsaj dveh protipravnih pridobitev premoženjske koristi. Tudi poslanec upokojenske stranke Branko Simonovič, ki je ob vodji poslanske skupine DeSUS Francu Jurši in poslanskemu kolegu Juriju Lepu med najglasnejšimi kritiki svoje predsednice, ima v nahrbtniku nekaj "nepremičninskih okostnjakov". Nenazadnje pa smo mediji dobili tudi namig, da je Jurij Lep iz Selnice ob Dravi do nepremičnine v svoji soseščini verjetno prišel na sporen, celo nezakonit način. Zakaj to izpostavljamo? Zato, ker so ravno omenjeni funkcionarji upokojenske stranke najbolj pravičniški in moralistični, ko gre za očitke na rovaš Aleksandre Pivec, da je kot ministrica zlorabila svoj položaj in ravnala koruptivno, ker je pojedla nekaj pršuta, spila kak kozarec vina in prespala v hotelu na stroške občine Izole. Če je dejansko šlo za sto ali dvesto evrov "škode", potem je seveda zgodba zares problematična šele na drugi strani. Zakaj? Zato ker je šlo za nepremičninske posle milijonskih razsežnosti ...

24.08.2020 23:59
Piše: Uredništvo
Ključne besede:   Branko Simonovič   Tomaž Gantar   Danilo Markočič   Izola   Piran   Kempinski   Droga Portorož   Istrabenz

Fotomontaža: portal+

Kaj imajo skupnega Desusov poslancec Branko Simonovič, župan Danilo Markočič in minister Tomaž Gantar? Radi bi se znebili svoje predsednice, združujejo pa jih tudi netransparentni nepremičninski posli na slovenski Obali.

Zadnji funkcionar stranke DeSUS, ki se je pojavil v sumljivem kontekstu nepremičninskih mahinacij, je izolski župan Danilo Markočič, zaradi katerega se je predsednica stranke Aleksandra Pivec bržkone sploh znašla v težavah zaradi prenočevanja v hotelu v Izoli, ki ga je plačala občina. Očitno se ponavlja stara zgodba, ko obalni župani "poskrbijo" za dobre kupčije s poslovneži, za katere se kasneje izkaže, da so pravzaprav prijatelji teh županov. Izolski župan Markočič je po poročanju Primorskih novic sklenil nenavadno dober posel z ruskim nepremičninskim podjetnikom Borisom Leonidom Kopilevičem, kateremu je župan prodal svoje oljke, in to po precej višji ceni od običajne. Župan je s prodajo oljk zaslužil skoraj četrt milijona evrov, zanimivo pa je predvsem to, da je Kopilevič lansko leto od izolske občine po hitrem postopku in po izklicni ceni kupil zazidljivo parcelo za gradnjo stanovanjskih blokov v Livadah. Poznavalci dogajanja na Obali so ob teh "biznisih", ki so tako spretno izpeljani, da je skoraj nemogoče dokazati kaznivo dejanje, pripomnili le to, da mora pač vsak župan kdaj za svoje prijateljske usluge dobiti tudi kaj povrnjenega.

 

Poleg Markočiča pa je na Obali nepremičninsko izpostavljen še en vidnejši član stranke DeSUS, in sicer poslanec Branko Simonovič, ki je prav tako iz Izole. Pravičniški poslanec, ob katerem velja svetopisemska "naj vrže kamen, kdor je brez greha", verjetno nerad javno prizna, da ima kot lastnik nepremičnine v Semedeli nad Koprom težave z njeno legalizacijo. Po domače povedano, poslanec Simonovič si je tam zgradil de facto stanovanjsko enoto s teraso, uradno pa je to objekt za shranjevanje kmetijskih pridelkov in orodja. Stara zgodba, na katero se je poskušal sklicevati že brat nekdanjega predsednika republike Danila Türka, ki je imel pri Sečovljah "sušilnico sadja", čeprav je v resnici šlo za manjšo vilo.

 

Zadeva morda niti ne bi dobila javnega epiloga, če Simonoviča pred kratkim ne bi Upravna enota Koper zavrnila njegovo zahtevo po legalizaciji tega "objekta daljšega obstoja" na parcelah št. 670/10 in 670/11 v k.o. 2606 Semedela (vso dokumentacijo hranimo na uredništvu). Da ima poslanec koalicijske stranke in glasni kritik domnevno nemoralnega početja svoje strankarske šefice v lasti objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja, ni ravno spodbudno. Še manj pa navdušuje njegov poskus "prevare", da bi legaliziral nekaj, kar je dejansko stanovanjski objekt, uradno pa shramba za kmetijske pridelke in orodje ...

 

Kakšna bi bila vrednost "legalizirane nepremičnine", če bi Simonoviču poskus uspel? Vsekakor bi njena cena krepko poskočila, kajti iz kmetijskega objekta bi nenadoma dobili stanovanjski objekt na slovenski Obali. Razlika v ceni med obema je lahko večkratnik. Toda nesporni rekorder v nepremičninskih poslih na Obali je zagotovo minister za zdravje iz kvote stranke DeSUS Tomaž Gantar. Taisti Gantar, ki bi kot predsednik sveta te stranke rad razrešil predsednico zaradi neetičnega obnašaja in nekaj deset evrov netransparentno porabljenega javnega denarja. Če smo malenkostni in rečemo, da je prav, da se Pivčevo preganja zaradi nekaj deset evrov, potem moramo biti korektni in z istimi vatli soditi tudi županovanje Tomaža Gantarja v Piranu (2006-2010), ki ni ravno brezmadežno. Kajti ko je Gantar prevzel funkcijo piranskega župana od predhodnice Vojke Štular (LDS) pod blagovno znamko Piran je naš, je imela občina na svojem računu okoli 8 milijonov evrov. Z več preplačanimi projekti v Piranu in Portorožu - posle je praviloma dobivalo podjetje Grafist - je novi župan pokuril vse rezerve in občina se je začela zadolževati. Problem teh investicij je bil tudi v tem, da so bila izvedena dela preplačana, v neskladju s projektno dokumentacijo ipd. Zgodba zase je piranska kanalizicija, kjer je morala občina uveljavljati garancije, da je lahko dosegla popravilo oziroma sanacijo infrastrukture. Med projekti, kjer izvedba ni skladna z načrti, je tudi znamenita portoroška promenada, kjer so "pozabili" na kolesarsko stezo.

 

Med ključnimi "dosežki" Gantarjeve nepremičninske kariere v piranski občini pa je brez dvoma nepremičnina v velikosti prek 5.000 kvadratnih metrov nasproti portoroškega hotela Kempinski. Lastnik nepremičnine je bil Istrabenz, piranska občina pa je imela predkupno pravico. Cena nakupa se je gibala okoli 3,6 milijona evrov. Občinski svetniki so pritiskali na župana Gantarja, naj uveljavi to predkupno pravico, s čemer bi občina prišla še do 50 % deleža Marine Koper, ki je imela na računu 800.000 evrov ...

 

Toda Gantar začuda tega ni želel. Istrabenz je bil sicer občini Piran dolžan približno 3 milijone evrov iz naslova neplačanega stavbnega zemljišča in še nekaterih drugih prispevkov, zato se je zdelo logično, da bi s to nepremičnino lahko pobotali terjatve občine do Istrabenza, razliko v višini (približno 600.000 evrov) pa bi občina plačala Istrabenzu. Toda Tomaž Gantar je imel naših informacijah tihi dogovor s podjetjem Grafist, da ne bo uveljavljal predkupne pravice, pa čeprav je bila nepremičnina po splošni oceni strateškega pomena za občino. Namesto tega se je župan dogovoril, da naj nepremičnino v Portorožu raje odkupi Grafist za ceno 3,6 mio evrov, čeprav je bila nepremičnina dejansko vredna nekajkrat več, morda celo 10 ali 15 milijonov evrov. Da je razlika v ceni velika, dokazuje tudi višina hipoteke, ki je danes na tej nepremičnini (8 milijonov evrov).

 

Še ena "cvetka" Gantarjevih nepremičninskih operacij, zaradi katere bi si skoraj moral prislužiti kakšno kazensko ovadbo. Gre pa za menjavo stavbe Droge Portorož za galerijo v Piranu. Posel je seveda sporen, saj je stavba Droge, ki je bila v lasti občine, veliko več vredna od nepremičnine, ki jo je občina zamenjala. Pogoj Tomaža Gantarja je sicer bil, da se nepremičnina nekaj let ne bo prodajala, saj bi se takrat opazila razlika v ceni. A ne glede na to so kasneje stavbo Droge Portorož prodali Kitajcem za približno 13 milijonov evrov, kar pomeni, da je nastala razlika za več kot 11 milijonov evrov. To pa z drugimi besedami pomeni, da je šlo za protipravno pridobitev premoženjske koristi ...

Nazaj