Portal Plus

Neverjetnih 107 let književnika iz mesta v zalivu: Vse najboljše, dragi Boris Pahor!

Danes praznuje 107. rojstni dan "živa legenda" slovenske, italijanske in tudi evropske literature, nesojeni Nobelov nagrajenec Boris Pahor. Prejemnik številnih priznanj doma in v Evropi je vseeno odklonil tudi dve nagradi, in sicer častno meščanstvo mesta Trst, ki mu ga je ponudil tržaški župan Roberto Dipiazza, ker je v utemeljitvi zamolčal obdobje in nasilje fašizma, kot tudi Jankovićevo častno meščanstvo mesta Ljubljane z utemeljitvijo, da se je Ljubljana po prvi svetovni vojni obnašala do Primorske mačehovsko. Ob tako visokem jubileju gospodu Pahorju iz srca voščimo tudi v imenu uredništva portala+.

26.08.2020 01:03
Piše: Milan Gregorič
Ključne besede:   Boris Pahor   Trst   Italija   Slovenija   Kocbek   nacizem   fašizem   komunizem   Nobelova nagrada

Foto: Mediaspeed

Gospod Pahor je bil vedno predvsem demokrat, s poudarjenim socialnim čutom, ker iz izkušenj ve, da nista ne desno ne levo sama po sebi nujno nekaj absolutno dobrega.

Boris Pahor se je rodil v Trstu 26. avgusta 1913, kjer je obiskoval osnovno šolo, in sicer najprej slovensko, po zaprtju slovenskih šol pa italijansko. Srednjo šolo je opravil v Kopru. Po dveh letih teologije v Gorici je moral leta 1940 kot italijanski vojak v Libijo. Po vrnitvi je delal v vojski kot tolmač in hkrati polagal izpite na padovanski univerzi, da bi se po razpadu fašistične Italije vrnil v Trst in se priključil organizaciji Osvobodilne fronte. Januarja 1944 je bil s strani domobranske policije aretiran, predan Gestapu in začel svojo veliko kalvarijo po nacističnih taboriščih. Osamosvojitev je dočakal v Bergen-Belsnu aprila 1945, od koder je odšel na zdravljenje v francoski sanatorij in se leta 1947 vrnil v Trst. Jeseni istega leta je v Padovi diplomiral z zagovarjanjem teze Ekspresionizem in novi realizem v liriki Edvarda Kocbeka. Ker so mu povojne oblasti v Trstu odbile prošnjo za poučevanje na tamkajšnjih šolah, je nekaj let prebil kot svobodni književnik, nakar se je leta 1953 zaposlil kot profesor na tržaških slovenskih šolah, kjer je poučeval vse do upokojitve leta 1975 leta.

 

Pahor je začel objavljati že v predvojni ljubljanski Mladiki in zatem tudi v drugih revijah, po vojni pa največ v reviji Zaliv, ki ji je bil ustanovitelj in urednik (1966-1990). Revija, ki v dvajsetih letih svojega izhajanja ni izplačala enega samega honorarja niti uredniku niti sodelavcem, je nastala v veliki meri kot izraz upora proti Kardeljevi tezi, da je narodnostna identiteta drugorazrednega pomena in zapisana smrti. Pahor se je razveselil, ko so se desetletja za njim tej tezi uprli tudi v matici, vendar je pri tem pikro pripomnil, "da ni noben pisec, noben tekst, nobena študija v matici ob tem niti z besedico omenila Zaliva, ki je odprl ta vprašanja med prvimi". Zaradi teh svojih prezgodnjih stališč, svoje podpore pluralizmu in obsodbe nedemokratičnih jugoslovanskih oblasti je prišel z njimi v spor, ki je eskaliral do te mere, da mu je komunistični režim po objavi znamenitega intervjuja s Kocbekom (1975) za tri leta prepovedal vstop v Slovenijo

 

Njegov literarni opus zajema več deset knjižnih del, romanov, zbirk novel ter drugi spisov. Veliko teh del je posvečenih bridki usodi Slovencev na Tržaškem pod fašizmom in tudi po drugi svetovni vojni (Mesto v zalivu, trilogija Zatemnitev, Spopad s pomladjo idr.). V utemeljitvi za Prešernovo nagrado lahko preberemo, da se je "izkazal tudi za nespornega mojstra ob ubesedovanju psiholoških in antropoloških razmerij, ki jih je tudi sam izkusil med drugo svetovno vojno. Roman Nekropola je nedvomno eden izmed viškov njegovega literarnega snovanja … kot nadčasna postmoderna mojstrovina o grozljivi meji človeških strahot … Hkrati je Pahor mož pokončne, neuklonljive drže, kot tudi mož, čigar misel odmeva široko naokoli, tudi po Evropi". Pahorjev literarni opus je preveden v francoščino, nemščino, angleščino, italijanščino, španščino in še nekaj evropskih jezikov, vključno z esperantom.

 

Za svoje literarno in publicistično delo je prejel več deset priznanj, nagrad in častnih naslovov. Med njimi Prešernovo nagrado za življenjsko delo (1992), Častni doktorat Univerze na Primorskem (2005) in Univerze v Ljubljani (2008), Najvišje francosko državno priznanje L'Ordre de la legion d'honneur (2007), sprejem v redno članstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti (2009), nagrado Sveta Evrope Državljan Evrope (2013), Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije (2000), nagrado nemških kritikov za Nekropolo (2000), tržaško nagrado Zlati lev Sv. Justa (2003), najvišje italijansko in slovensko državno priznanje Vitez velikega križa italijanske republike in Red za izredne zasluge Republike Slovenije ob nedavni vrnitvi Narodnega doma Slovencem v Trstu (2020). Bil je tudi kandidat za Nobelovo nagrado itd. Pahor je  dvoje priznanj tudi odklonil: častno meščanstvo mesta Trst (2009), ki mu ga je ponudil tržaški župan Roberto Dipiazza, ker je v utemeljitvi zamolčal obdobje in nasilje fašizma, kot tudi častno meščanstvo mesta Ljubljane z utemeljitvijo, da se je Ljubljana po prvi svetovni vojni obnašala do Primorske mačehovsko.

 

Skoraj ni bilo problema našega časa in prostora, o katerem bi se Pahor ne izrekal. Naj se dotaknemo le nekaterih, ki so bili v ospredju njegovega duhovnega zanimanja. V svoji veliki in trajni zavzetosti za slovensko občestvo je npr. obžaloval, da smo Slovenci zaradi vsiljenega enoumja po vojni "izgubili zgodovinsko priložnost za uresničitev neponovljive slovenske izvirnosti", da bi namreč iz novonastalih družbenih sprememb ustvarili "novo duhovno vstajenje, ki bi črpalo iz sožitja in dialektičnega razmerja dveh svetovnih nazorov, dveh etik, dveh eshatologij … in ki bi tako lahko bilo v srcu Evrope zgled edinstvenega družbenega in hkrati kulturnega koncepta".

 

Kljub hudemu zlu, ki ga je slovenski narod prestal na svoji trnovi zgodovinski poti, pa se je Boris Pahor z mnogimi izmed nas razveselil, ko je slovenski človek, po mnogih izgubljenih priložnostih, "ujel svoj zgodovinski trenutek" in si ustvaril svojo demokratično državo. V sveti jezi na matico, ki je po njegovem mnenju ves povojni čas premalo storila za svoje rojake v zamejstvu in na tujem, jo je opozarjal, "naj jih neha obdarjati s parolami o dobrem sosedstvu in vlogi mostu, ampak naj jih raje skuša potrjevati v zvestobi svoji biti". Svojim rojakom pa je sporočal, "naj ne odklanjajo tujega, vendar pa naj rastejo predvsem iz svojega". Pri čemer ni pozabil omenjati "velikega duhovnega bogastva, ki ga je dala Sloveniji Primorska s celo galerijo svojih razumnikov, od književnikov, prek zgodovinarjev, jezikoslovcev … vse do glasbenikov in urbanistov". Sam pa je s svojim delom in odločnim glasom vsem nam sporočal, "da se zamejci še niso odločili za odmiranje". Hkrati je opominjal, da znanstveniki svetovnega pomena že vsevprek zatrjujejo, da so kulture enakovredne, da ni velikih in malih jezikov, temveč so vsi izvirni in dragoceni.

 

Gospod Pahor je bil vedno predvsem demokrat, s poudarjenim socialnim čutom, ker iz izkušenj ve, da nista ne desno ne levo sama po sebi nujno nekaj absolutno dobrega. Niso mu tuji še tako globoki razmisleki o človeških, filozofskih in eksistenčnih vprašanjih, o katerih tudi išče in artikulira svoje odgovore. V enem takih razglabljanj pravi: "Nihče nima monopola nad Bogom, nihče si ga ne sme lastiti. Če Bog je, je od vseh, ker je lahko samo v človeških delih".

 

O svojem rojstnem mestu Trstu, ki je s priključitvijo k Italiji "moralo upokojiti svoje pomole, doživelo svoj gospodarski zaton ter postalo osovražena in zlega duha polna  startna postojanka za italijanski prodor na Vzhod", pa vendarle meni, da bi moralo v XXI. stoletju v združeni Evropi postati "osmoza dveh kultur ter najbolj naravno startno središče za povezavo Slovenije z Mediteranom in s svetom … In čeprav italijanskih nacionalističnih pritiskov na nas ne bo zlahka konec", in dodaja, da bo "zgodovinski razvoj nazadnje le pripeljal Evropo tudi v Trst. In verjetno jo bomo pomagali pripeljati tudi mi, če prej ne, pa takrat, ko bo Slovenija postala ugleden član evropske družine".

Nazaj